<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3881/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.3881.2011

Evidenčna številka:VSL0061728
Datum odločbe:04.07.2012
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje lastninske pravice - dobra vera - dobroverna posest - dobroverna lastniška posest

Jedro

Iz ugotovitve, da tožnik sklenitve dogovora s pravnim prednikom toženca, da prevzame v izključno last sporno nepremičnino, ki je bila v njuni solasti, ni dokazal, sledi, da tožnik ni bil v dobri veri o tem, da je izključni lastnik sporne nepremične.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik celotne parcele št. 116/120, ki je vpisana pri vl. št. 1091 k. o. X, ter da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo delne sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Izpodbijana sodba je napačna, ker temelji na pravno zmotnem stališču, da je v Sloveniji tudi po letu 1989 obstajala družbena lastnina. Dejansko pa od uveljavitve Ustave RS v Sloveniji ni več družbene lastnine, zato ureditev v zvezi s konkurenco zasebne in družbene lastnine nima več enakega pomena in sodišče nima več zakonite podlage za privilegiranje družbene lastnine. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot zvezni predpis se je lahko uporabljal samo toliko, kot je bil v skladu s slovenskim pravnim redom. Priposestvovalna doba je torej spet začela teči leta 1989 ali najkasneje leta 1991, zato se je do vložitve tožbe nedvomno iztekla. Dogovora med tožnikom in J. L. ni mogoče opredeliti samo kot dogovor o načinu uporabe nepremičnin. Če bi bilo tako stranki leta 1999 ne bi izvedli parcelacije, s katero sta realizirali sklenjen dogovor. Če ni prišlo do izplačila, ki je bilo dogovorjeno, še ne pomeni, da pravni posel, ki naj bi bil po sodni praksi podlaga za priposestvovanje, ni bil sklenjen. Da je bil dogovor realiziran že leta 1969, izhaja tudi iz izpovedb številnih prič. Ugotovitev, da ni prišlo do dogovora, na podlagi katerega bi tožnik pridobil izključno lastnino, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dejstvo, da do izplačila ni prišlo, je nesporno. Vse priče, razen V. D., so izpovedale, da je bilo zemljišče razdeljeno na desni del, ki ga je uporabljal tožnik, in na levi del, ki ga je uporabljal pravni prednik toženca. Da je šlo za lastniško posest, izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je tožnik parcelo urejal, na njej gradil objekte in jo prilagodil svojim potrebam, pravni prednik toženca pa je s tem soglašal. Če ne bi bilo dogovorjeno lastništvo, tožnik kot skrben gospodar ne bi dopustil, da bi se drugi del, ki je bil od pravnega prednika toženca, zaraščal in da bi se podrla ograja. Sklenjen dogovor potrjuje tudi odločba o parcelaciji, ki sta jo naročila tožnik in pravni prednik toženca. Darilna pogodba, sklenjena med tožencem in njegovim pravnim prednikom, ni veljavna v delu, ki se nanaša na sporno parcelo. J. L. namreč tožencu ni mogel izročiti v posest sporne nepremičnine, saj je sam ni imel v posesti. Tako ne drži, da tožnik ni bil v dobri veri glede lastnine sporne nepremičnine, saj izvrševanju posesti nikoli ni nihče nasprotoval. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik ni prava vešča stranka, da s pomenom zemljiške knjige ni bil seznanjen ter da stroga pravila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in novejša sodna praksa glede priposestvovanja ne morejo veljati za razmerja, ki izvirajo iz časov, ko zemljiška knjiga še ni imela takega pomena, kot ga ima v današnjem času.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v obravnavani pravdi uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 116/120 k. o. X na podlagi priposestvovanja. Trdila je, da tožnik uporablja sporno nepremičnino že od leta 1969 in da je s pravnim prednikom toženca (J. L.) sklenil dogovor, da tožnik prevzame v izključno last sporno nepremičnino, ki je bila v solasti tožnika in pravnega prednika toženca (vsakega do ½), kar se je tudi realiziralo, dogovorjena pa sta bila za izplačilo v denarju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani delni sodbi na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedbe J. L. in tožnika, dopisov med tožnikom in J. L. oziroma toženo stranko) ter trditev tožeče stranke v odgovoru na tožbo v pridruženi zadevi ugotovilo, da so med tožnikom in pravnim prednikom toženca sicer potekali dogovori o razdelitvi solastne sporne nepremičnine, vendar pa do končne sklenitve dogovora ni prišlo. Na podlagi te ugotovitve, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, je pravilno zaključilo, da tožnik ni bil oziroma ni mogel biti v dobri veri o tem, da ima sporno nepremičnino v posesti kot (izključni) lastnik ter da zato niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka v pritožbi sicer vztraja, da je prišlo do sklenitve dogovora o delitvi solastnine med tožnikom in pravnim prednikom toženca, ter izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni bil v dobri veri, vendar so pritožbene navedbe neutemeljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede nedokazanosti sklenitve zatrjevanega pravnega posla je namreč skladna 8. členu ZPP, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Kot pravilno opozarja tožeča stranka, golo dejstvo, da ni prišlo do izplačila pravdnemu predniku toženca po zatrjevanem dogovoru s strani tožnika, še ne pomeni, da pravni posel, ki bi predstavljal podlago za pridobitev izključne lastnine, ni bil sklenjen. Vendar pa sodišče prve stopnje ni na podlagi te okoliščine zaključilo, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen, temveč na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov, iz katerih je izhajalo, da je J. L. sicer bil pripravljen prodati tožniku svoj delež na sporni nepremičnini, vendar pa do sklenitve dogovora ter posledično tudi do izplačila na podlagi dogovora ni prišlo. Tudi s pritožbenimi navedbami, da če ne bi bilo dogovora o lastništvu, tožnik kot skrben gospodar ne bi dopustil, da se levi del zaraste in da je nevzdrževan, tožnik ne more omajati zaključka o nedokazanosti sklenitve pravnega posla. Glede na sklenjen dogovor o načinu uporabe solastne nepremičnine (1), obstoj katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zlasti na podlagi okoliščine, da je pravni prednik toženca uporabljal levo stran gledano s P. ulice, tožnik pa desno (tudi kasneje nastalo sporno nepremičnino), je namreč razumljivo, da tožnik ni vzdrževal levega dela, ki ga je imel v izključni uporabi pravni prednik toženca, temveč je skrbel le za del, ki ga je imel sam v izključni uporabi. Sklenitve dogovora ne more potrjevati niti odločba o parcelaciji, na katero se sklicuje tožeča stranka. Iz nje namreč zgolj izhaja, da se je prvotna nepremičnina, ki je bila v solasti tožnika in pravnega prednika toženca, razdelila na pet nepremičnin (med drugim tudi na sporno nepremičnino).

6. Zaključka, da tožnik ni bil v dobri veri, da je nepremičnina njegova izključna lastnina, tožeča stranka ne more izpodbiti z navedbami, da je tožnik sporno nepremično sam uporabljal, da jo je urejal, na njej gradil objekte, jo prilagodil svojim potrebam, da je pravni prednik toženca s tem soglašal ter da izvrševanju posesti ni nikoli nihče nasprotoval. Čim namreč zatrjevani pravni posel za pridobitev lastninske pravice ni dokazan, o dobroverni, še manj o dobroverni lastniški posesti tožnika, ne glede na ugotovljeno izključno uporabo sporne nepremičnine s strani tožnika, ni moč govoriti (primerjaj 28. člen ZTLR v zvezi s prvim odstavkom 72. člena oziroma v zvezi z drugim odstavkom 72. člena ZTLR ter drugi odstavek 43. člena SPZ v zvezi s 27. in 28. členom SPZ). Ker podlage za zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi nedobrovernosti ne predstavlja okoliščina, da je tožnik vedel, da v zemljiški knjigi ni vpisan kot izključni lastnik sporne nepremičnine, pa je tudi brezpredmetno pritožbeno navajanje, da tožnik ni prava vešča stranka, da s pomenom zemljiške knjige ni bil seznanjen ter da stroga pravila SPZ in novejša sodna praksa glede priposestvovanja ne morejo veljati za razmerja, ki izvirajo iz časov, ko zemljiška knjiga še ni imela takega pomena, kot ga ima v današnjem času.

7. Pravno neodločilna za to pravdo je zatrjevana neveljavnost darilne pogodbe, s katero je pravni prednik toženca podaril tožencu solastni del sporne nepremičnine. Četudi bi bila darilna pogodba dejansko neveljavna, to ne bi pomenilo, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice tožnika na sporni nepremičnini.

8. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz razloga, ker ni dokazana dobra vera tožnika, kar je eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priposestvovanje lastninske pravice tako po SPZ, ZTLR kot tudi po Občem državljanskem zakoniku, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s tekom priposestvovalne dobe.

9. Ker torej uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Tožnik in pravni prednik toženca sta bila solastnika nepremičnine parc. št. 116/117 k. o. X, ki se je na podlagi odločbe o parcelaciji razdelila na več nepremičnin, med drugim tudi na sporno nepremičnino.


Zveza:

SPZ člen 27, 28, 43, 43/2.
ZTLR člen 28, 72, 72/1, 72/2.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MTMy