<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 4330/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.4330.2009

Evidenčna številka:VSL0060002
Datum odločbe:02.12.2009
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:zavarovanje - začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - onemogočanje uveljavitve terjatve

Jedro

Verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, je zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, se ne zahteva. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.

Izrek

I.

Pritožba z dne 20.10. 2009 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9.10.2009 (red. št. 11) potrdi.

II.

Pritožbi z dne 17.11. 2009 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 9.11. 2009 (red. št. 17) razveljavi v točki I. glede 1/2 nepremičnin parc. št. X in Y, vse k.o. Š. pri N. m. in v celoti v točki II. ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

:

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 9.10. 2009 (red. št. 11) zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvi toženki M.P. prepovedala vsaka sprememba stanja na nepremičnini parc. št. Y, k.o. Š. pri N.m., še zlasti pa vsako nadaljne dograjevanje nove hiše, ki leži poleg stare hiše, vsaka izdelava mansarde nove hiše, vsaka izdelava fasade, priklop na električno omrežje in drugo infrastrukturo nove hiše, navažanje peska in zemlje, izkopi in vsaka uporaba nove hiše. Sočasno je bil zavrnjen tudi predlog za izrek denarne kazni in stroškovni del predloga. Z izpodbijanim sklepom z dne 9.11. 2009 (red. št. 17) pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prvi toženki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. X in Y vse k.o. Š. pri N. m. ter posledično tudi predlog, da se ta prepoved izvrši z zaznambo v zemljiški knjigi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti 270,60 EUR stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila. V obeh sklepih je ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala enega od pogojev po 2. odst. 272. člena ZIZ in se s pogojem po 1. odst. istega člena zato ni ukvarjalo.

(2) Tožeča stranka se je pravočasno pritožila zoper oba sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov in izdajo predlaganih začasnih odredb. Priglaša stroške.

(3.) V pritožbi z dne 20.10.2009 v bistvenem navaja, da iz nespornih dejstev izhaja, da bo nedenarna terjatev tožnika precej otežena, saj bo nepremičnina, če začasna odredba ne bo izdana, precej spremenjena. Prišlo je tudi že do fizičnega obračunavanja in je začasna odredba potrebna tudi zato, da se prepreči uporaba sile, nenadomestljiva škoda pa se kaže v tem, da bo moral prvi toženki plačati sorazmerni del vlaganj. Prva toženka tudi ne bo utrpela nobene škode, saj to izhaja iz njenega odgovora na predlog, kjer navaja, da bo škoda nastala njenemu sinu, ki pa sploh ni stranka tega postopka. Tudi sicer ne trdi, da bi ji z začasno odredbo lahko nastale kakšne neugodne posledice ali škoda, za razliko od tožnika, ki bo dobil svoj delež na povsem spremeneni nepremičnini.

(4.) V pritožbi z dne 17.11. 2009 pa navaja, da je z dejstvom, da sin prve toženke gradi hišo, verjetno izkazano, da bo prva toženka v njegovo korist z nepremičnino razpolagala. Tega namena toženka tudi ni izrecno zanikala. Prav tako ni nasprotovala trditvi, da z začasno odredbo ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožniku. Ker tožnik ne more dokazovati negativnih dejstev, bi morala toženka dati ustrezne trditve in dokaze. Sicer pa sama pravi, da z nepremičnino ne namerava razpolagati.

(5) Toženi stranki na pritožbi nista odgovorili.

(6) Pritožba z dne 20.10. 2009 ni utemeljena, pritožba z dne 17.11.2009 pa je utemeljena le delno.

(7.) Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 3/07 - UPB 4 in 93/07) v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Po 3. odst. 272. člena ZIZ v zvezi z 3. odst. 270 člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

glede pritožbe zoper sklep z dne 9.10. 2009

(8.) Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal zatrjevane težko nadomestlijive škode in se v zvezi s tem, v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V zvezi z pritožbenimi izvajanji temu dodaja le še to, da škode v nobenem primeru ne more predstavljati morebitno izplačilo sorazmernega dela vloženih sredstev, saj bi v tem primeru tožnik bil solastnik takšne več vredne nepremičnine. Da prva toženka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode in nobenih hujših neugodnih posledic (v smislu 3. alineje 2. odst. in 3. odst. 272. člena ZIZ), je tožnik sicer zatrjeval, vendar pa jih ni prav z ničemer konkretiziral, zato ni na mestu očitek toženi stranki, da temu ni obrazloženo ugovarjala. Poleg tega pa ni mogoče sprejeti razmišljanja pritožnika, ko po eni strani sprejme trditev toženke, da ne gradi ona, ampak njen sin (in kljub temu zahteva, da se njej prepove nadaljnja gradnja in ostali posegi), pri škodi, ki bi v zvezi z začasno odredbo sinu kot graditelju nastala, pa pravi, da ne gre za škodo toženke. Vse ostale pritožbene trditve so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), saj tožnik predloga za začasno odredbo ni utemeljeval s sklicevanjem na to, da bi se s tem preprečila uporaba sile in da bo sicer (brez izdaje začasne odredbe) uveljavitev terjatve tožnika precej otežena. Pritožbeno sodišče na to zato posebej ne odgovarja. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je torej pravilna.

(9.) Ker pritožba ni utemeljena, uradni preizkus izpodbijanega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB 3) v zvezi s 15. čl. ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

glede pritožbe zoper sklep z dne 9. 11. 2009

(10.) Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo te začasne odredbe ugotovilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da namerava toženka nepremičnine odtujiti, niti trditve, da z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni izpolnil ne trditvenega bremena (očita mu zgolj pavšalne trditve) in ne dokaznega bremena. Navedlo je, da zatrjevana prodaja ni izkazana, posledično pa tudi ne zatrjevano onemogočanje njegove terjatve in nastanek nenadomestljive škode, zgolj pavšalna navedba, da toženka ne bo utrpela nobene škode, pa pa tudi ne zadostuje za izdajo začasne odredbe.

(11.) Pritožba v zvezi s tem utemeljeno očita sodišču, da v zvezi z presojo predpostavk ni ocenilo vseh dejstev, ki jih je zatrjeval ali pa jih v teku postopka navedla sama toženka, prav tako pa je preuranjen očitek, da trditev ni izkazal, saj je kot dokaz za svoje trditve v predlogu izrecno predlagal vpogled vseh listin, ki so priloga tožbe ter zaslišanje strank (česar pa sodišče ni niti izvedlo). Razlogi v smislu zahteve po konkretno izkazani nameravani prodaji so tudi sicer materialnopravno nepravilni, saj pomenijo dejansko izničenje razlike med predpostavko za zavarovanje denarne terjatve (2. odstavek 270. člena ZIZ) in ustrezno predpostavko za zavarovanje nedenarne terjatve (prva alineja 2. odstavka 72. člena ZIZ). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, po kateri naj se toženki, ki ima v zemljiški knjigi vknjiženo lastninsko pravico na spornih nepremičninah, prepove njihova obremenitev in odtujitev z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Gre za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev upnikove (tožnikove) terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana, oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve. Za realizacijo denarne terjatve je več možnosti, saj se lahko izpolni iz kateregakoli dolžnikovega premoženja, zato so pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve strožji. Upnik mora poleg verjetnosti obstoja terjatve verjetno izkazati tudi t. i. subjektivno nevarnost oziroma nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Zatrjevati mora konkretna dolžnikova ravnanja ali opustitve, ki jih ta zavestno opravi oziroma opusti zaradi ogrozitve izpolnitve upnikove terjatve. Verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, pa je zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prva alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, se ne zahteva. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine pri ugotovitvenem zahtevku, da je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju delno nična in da ta del nepremičnin sodi v zapuščino, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnine omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe oziroma na njeni podlagi izvedbo dedovanja. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da je prva toženka, ki je zemljiškoknjižna lastnica obravnavanih nepremičnin, pri notarju že naročila sestavo pogodbe za prenos lastninske pravice na sina, pri čemer je predlagal zaslišanje strank in je torej zatrjeval celo subjektivno nevarnost. V pritožbi utemeljeno opozarja tudi na s strani toženke zatrjevano dejstvo, da na teh nepremičninah njen sin gradi stanovanjski objekt, kar dodatno izkazuje verjetnost, da bo toženka z nepremičnino v njegovo korist dejansko razpolagala. Dejstvo je tudi, da bi v predlogu zatrjevana odtujitev nepremičnine tretjemu (sinu), onemogočila ali pa vsaj bistveno otežila uveljavitev tožnikove terjatve. Pritožnik nadalje utemeljeno opozarja, da toženka v odgovoru na tožbo zanika namen razpolaganja (kar že samo po sebi nakazuje na sklep, da škode ali neugodnih posledic v zvezi z začasno odredbo zato ne bo) in tudi sicer ne trdi, da bi ji začasna odredba povzročila kakršnokoli škodo.

(12.) Napačna je tudi odločitev o stroških. Stroški, ki so povezani z začasno odredbo, ki je predlagana med pravdnim postopkom, so del pravdnih stroškov in kot taki pridržani končni odločbi ter delijo usodo ostalih stroškov.

(13.) Je pa pritožba neutemeljena in odločitev sodišča pravilna v delu, ki se nanaša na zavrnitev začasne odredbe v delu (1/2) nepremičnin, ki niso predmet tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju le glede nepremičnin, ki so bile prej last matere, torej glede 1/2, ne pa glede preostalega dela. V zvezi s tem delom nepremičnin zato tudi ni nobene podlage, da bi se toženi stranki prepovedala odtujitev ali razpolaganje z njim.

(14.) Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega, upoštevajoč 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v točki I. glede 1/2 spornih nepremičnin in v celoti točki II glede stroškov ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik je sicer predlagal spremembo izpodbijanega sklepa, vendar pa pritožbeno sodišče ne more samo spremeniti izpodbijane odločbe tako, da izda začasno odredbo, saj bi s tem nasprotni stranki tudi odvzelo pravico do ugovora in kršilo načelo kontradiktornosti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti ugotoviti obstoj prve predpostavke (verjetnost terjatve), nato pa tudi v zvezi z zatrjevanimi predpostavkami po 2.oziroma 3. odst. 272. člena ZIZ ugotoviti vsa odločilna dejstva in nato v zadevi ponovno odločiti.

(15.) Kot je že bilo navedeno, so stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.


Zveza:

ZIZ člen 15, 72, 72/2, 72/2-1, 270, 270/2, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-3.
ZPP člen 337.
Datum zadnje spremembe:
27.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzNTM0