sodba I U 463/2009

Jedro

ZDavP-2 v 101. členu družinskih članov ne opredeljuje. Opredeli jih Pravilnik: v pogledu oseb, ki živijo z zavezancem v zakonski zvezi, ni povsem jasen in ga je mogoče razumeti (tudi) tako, da že obstoj zakonske zveze, brez obstoja skupnega gospodinjstva, zadostuje za opredelitev zakonca kot zavezančevega družinskega člana.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada A. št. … z dne 18. 11. 2008 se odpravi in zadeva vrne navedenemu davčnemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odpis, delni odpis oziroma obročno plačilo davka - doplačila dohodnine za leti 2005 in 2006, v skupnem znesku 1.587,30 EUR, tožniku pa, na podlagi 103. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2), dovolil plačilo davka v treh mesečnih obrokih. Zavrnilni del odločitve v pravnem pogledu utemelji z določbami 101. člena ZDavP-2 in sedmega dela Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06 in 46/07, v nadaljevanju: Pravilnik) o podrobnejših kriterijih za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi. V dejanskem pogledu davčni organ ugotavlja, da so v relevantnem obdobju mesečni dohodki tožnika znašali 494,49 EUR in zato niso izpolnjeni predpisani pogoji za to, da se davek odpiše (212,97 EUR), delno odpiše (353,51 EUR), oziroma da se dovoli obročno plačilo do 24 mesecev (425,94 EUR). Ker vlogi ni bilo mogoče ugoditi že iz tega razloga, davčni organ vrednosti ostalega premičnega oziroma morebitnega nepremičnega premoženja ni ugotavljal. Pri ugotavljanju dohodkov je davčni organ upošteval tožnika kot edinega družinskega člana, kot to izhaja iz evidence Upravne enote. Tožnikove žene kot družinskega člana ni upošteval, ker je vodena v evidenci nezaposlenih oseb izven Republike Slovenije, in sicer v B., Bosna in Hercegovina.

Z odločbo druge stopnje je pritožbeni organ pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil in odločitev, ob ugotovljenem dejanskem stanju, potrdil kot pravilno in skladno z ZDavP-2 in Pravilnikom. Ugovor tožnika, da bi se pri odločanju kot družinski član morala upoštevati tudi njegova žena, pritožbeni organ zavrne kot neutemeljen. Pri odločanju o tem, koga je potrebno šteti za družinskega člana, je potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 29. člena Pravilnika, ki določa, da se za družinskega člana po tem Pravilniku štejejo osebe, ki z davčnim zavezancem živijo v skupnem gospodinjstvu in so z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, ali če z njim živijo v zakonski zvezi oziroma v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja enake pravne posledice kot zakonska zveza, torej le osebo, ki z zavezancem živi v skupnem gospodinjstvu. Skupno gospodinjstvo pomeni dejansko prebivanje, ki temelji na ekonomski skupnosti. V konkretnem primeru tožnik navaja, da ženo preživlja, vendar je odprto vprašanje, ali tožnik skupaj z ženo izpolnjuje pogoje za opredelitev njunega bivanja kot skupnega in dejanskega. Pritožbeni organ je zato preveril, ali živi tožnik v Republiki Sloveniji stalno, ali le začasno prebiva. Iz registrskega lista fizične osebe ugotavlja, da ima tožnik v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. To pa pomeni, da stalno prebiva v Sloveniji in zato njegove žene, ki živi v Bosni in Hercegovini, ni mogoče šteti za družinskega člana.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker se njegove žene, kljub predloženim dokazom, ne upošteva za družinskega člana, čeprav to dejansko je, kljub temu, da živi v Bosni in Hercegovini (občina B.), kjer tožnik tudi sam preživlja večino časa po upokojitvi. Prosi za odpis oziroma vsaj delni odpis davčnega dolga, ker bosta z ženo, v primeru izvršbe, močno socialno ogrožena in lačna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

ZDavP-2 v 101. členu družinskih članov ne opredeljuje. Opredeli jih Pravilnik – v pogledu oseb, ki živijo z zavezancem v zakonski zvezi, ni povsem jasen in ga je mogoče razumeti (tudi) tako, da že obstoj zakonske zveze, brez obstoja skupnega gospodinjstva, zadostuje za opredelitev zakonca kot zavezančevega družinskega člana. Takšna razlaga je po presoji sodišča logična, predvsem zaradi zakonske dolžnosti preživljanja, ki izhaja iz omenjenega statusa, saj se šele s takšno razlago vzpostavi primerljiv položaj z drugimi osebami, ki se štejejo za družinske člane po Pravilniku in ki sicer po predpisih družinskega prava med družinske člane, za katere obstoji dolžnost preživljanja, ne bi sodile.

Nasprotnih razlogov, ki bi utemeljevali drugačno obravnavanje zavezanca, čigar družinski člani se nahajajo v tujini, ni, oziroma so lahko le izvedbene narave (ugotavljanje dejanskega stanja oziroma možnost kontrole predloženih dokazil). To bi se lahko upoštevalo le glede vprašanja dokazovanja izpolnjevanja pogojev. Ni namreč mogoče pričakovati, da bo davčni organ, v primerih prosilcev z družinskimi člani (za katere obstoji dolžnost preživljanja) v tujini, po uradni dolžnosti ugotavljal dejansko stanje. Ker je v zadevah, kot je obravnavana, trditveno in dokazno breme na zavezancu, lahko uveljavljanje ogroženosti preživljanja družinskih članov v tujini pomeni samo višjo stopnjo zavezančeve sodelovalne dolžnosti, saj mora slednji predložiti take dokaze, iz katerih je ta ogroženost jasno razvidna. Ne more pa že dejstvo, da vzdrževani družinski člani živijo v tujini, samo po sebi pomeniti, da jih zavezanec kot družinske člane ne bi mogel uveljavljati. Pravno stališče, zavzeto v tej sodbi, je skladno s stališčem, ki ga je to sodišče do vsebinsko enakih določb 36. člena ZDavP-1 in Pravilnika o podrobnejših kriterijih za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu – fizični osebi (Uradni list RS, št. 142/04) zavzelo že v sodbi opr. št. U 840/2007-9 z dne 16. 12. 2008.

Zato je po oceni sodišča v obravnavanem primeru prišlo do zmotne uporabe materialnega prava in posledično, zaradi napačne pravne kvalifikacije, do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2010