UPRS Sodba I U 1970/2020-15

Jedro

Tožnik na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ odpravil odločbo iz leta 2015, s katero je bila tožniku prvotno odmerjena dohodnina za leto 2014, in jo nadomestil z izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odmeril za predmetno leto dohodnino v znesku 13.718,72 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami znaša 978,85 EUR, tožniku pa se glede na znesek, že vrnjen po odpravljeni odločbi, v plačilo nalaga skupaj 3.471,47 EUR v postavljenem roku, dotlej brez obresti, odtlej pa z zamudnimi obrestmi pod izvršbo. Odločeno je bilo še, da posebni stroški niso nastali, stranka pa trpi svoje stroške, ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski davčni organ po dokončnosti prvotne odločbe o odmeri dohodnine izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Izdal je sklep o obnovi postopka in tožniku dal možnost, da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik se je odzval in po pooblaščencu (A. A.) pojasnil, da bo izpodbijal odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru in s pritožbo zoper njo natančneje pojasnil denarni tok oz. dokazal, da je šlo pri razmerju med tožnikom in družbo B., d.o.o. (v nadaljevanju: B.) za posojilno razmerje. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je davčni organ pri B. opravil davčni inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da je B. tožniku dajal visoke zneske posojil, ob tem pa prejemal visoke kredite od bank, B. pa ni z ničemer dokazal, da predstavljajo nakazila tožniku dana posojila. Tega ne dokazujejo predložene posojilne pogodbe, B. pa je med postopkom tudi spreminjal stališča, saj je prvotno trdil, da gre za posojila, kasneje pa da gre za izplačila nerazporejenih dobičkov, česar prav tako ni dokazal. Predložene listine so bile pomanjkljive, da jih ni bilo mogoče upoštevati, njihov namen pa je bil le prikrivanje dejstva, da je B. tožniku nakazoval denar, ki ni bil vrnjen. Te pogodbe so bile sklenjene med B., ki ga je zastopal tožnik, in tožnikom, kar je torej ena in ista oseba; prav tako pa ni izkazano, da bi B. tožnika terjal za vračila posojil, trditve o pobotih pa niso bile dokazane. Prav tako tožnik ni imel tolikšnih dohodkov, da bi ta posojila sploh lahko vračal. Tako je bilo v inšpekciji zaključeno, da tovrstna nakazila predstavljajo dejansko izplačila dohodkov direktorju in da gre torej za navidezen posel, tožnik pa je neobdavčeno prejel izplačana sredstva. Tako je prvostopenjski davčni organ tovrstna izplačila v znesku 39.037,64 EUR opredelil kot druge dohodke v smislu 18. člena v zvezi s 105. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da tožnik v postopku obnove odmere dohodnine ni dokazal svojih trditev o resničnosti nastalih poslovnih dogodkov, med postopkom je celo spreminjal svoja stališča, zato je davčni organ znesek 39.037,64 EUR opredelil v skladu s prvim odstavkom in 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 kot druge dohodke zavezanca za davek. Tožnik je bil hkrati z izdajo sklepa o obnovi vabljen, da se pred izdajo odločbe izjavi, na kar se je odzval prek pooblaščenca z ustno izjavo, ki je povzeta v zapisniku, in sicer, da bo vložil pritožbo zoper odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil pri pravni osebi B., v kateri bi natančneje pojasnil denarni tok oz. dokazal, da je šlo za posojila. Drugih navedb v nadaljevanju ni podal oz. se ni dodatno izjasnil (čeprav je med zapisnikom in izdajo izpodbijane odločbe preteklo celo leto). Tožnik je bil seznanjen s predmetom postopka in dolžnostjo sodelovanja, imel je možnost predlagati dokaze, česar pa ni storil. V pritožbi le ponavlja navedbe iz inšpekcijskega postopka, ki se je vodil pri B., kakršnihkoli listinskih dokazov za svoje navedbe pa ne predloži. Pritožbeni organ ugotavlja, da verodostojni dokazi niso bili predloženi niti v inšpekcijskem postopku niti jih tožnik ne predlaga v konkretnem postopku. V nadaljevanju pritožbeni organ povzema ugotovitve iz inšpekcijskega postopka pri B. in zaključi, da dejansko stanje v postopku ni bilo nepopolno ugotovljeno. Tožnika opozarja, da se v konkretnem postopku ne ugotavlja pravilnost poslovanja družbe, prav tako se ne vodi inšpekcijski postopek pri pravni osebi, temveč odmera dohodnine fizični osebi po naknadno prejetih podatkih o prejetih dohodkih, zato je treba upoštevati ZDoh-2 ter Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pritožbeni organ tudi zavrne možnost kvalifikacije dohodkov, ki jih je dobil tožnik, kot prikritega izplačila dobička, saj se tožnik, glede na to, da ni lastnik družbe, ne more kvalificirati za osebo, ki prejema prikrito izplačilo dobička. Glede na navedeno je davčni organ utemeljeno sporne dohodke vštel v osnovo za odmero dohodnine; tožnik namreč ni dokazal, da bi nesporno prejeta gotovina predstavljala posojilo oz. porabo za poslovne namene ter tudi ne, da bi šlo za prikrito izplačilo dobička.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter samo odloči o zadevi (oz. podredno zadevo vrne toženki v ponovni postopek), zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da se s ponovno odmero dohodnine ne strinja, davčni organ pa pri ponovni odmeri ni upošteval vseh dejstev, ki izhajajo iz inšpekcijskega postopka pri B. V obravnavanem primeru gre za enoten sklop posojil iz let 2012-2016, ki ji je tožnik najemal z namenom financiranja nujne dokapitalizacije svojih drugih družb (zlasti družb C. in D., ki ju je naknadno prodal in s kupnino pobotal svoje dolgove do B.), drugi del pa nakupu jaht kot investicijskega premoženja (lastništvo nad njimi tožnik prav tako prenaša na B. in s tem zapira svoje dolgove); v manjšem delu tožnik svoje dolgove poravnava tudi z denarnimi nakazili ter odprodajo drugega premoženja (stanovanj). To onemogoča opredelitev posojil za navidezna. Gibanje stanja posojil prikazuje v preglednici (str. 4 tožbe). Enostavno je ugotoviti, da organu ni uspelo dokazati odsotnosti namena vračila posojil. Le-ta so se vseskozi vračala, kar navede tudi davčni organ, ki od celotnega zneska posojil tudi odšteje že poplačana posojila. To seveda ni logično, saj organ ni pojasnil pravnega učinka teh vračil. Posojilne pogodbe gre presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, pri čemer pa vse predložene pogodbe vsebujejo vse zakonsko opredeljene sestavine, očitek navideznosti pa je obrazložen le pavšalno. Bistveno je, da so bile posojilne pogodbe sklenjene tudi za najmanjše zneske zaradi sledljivosti, vsa posojila pa so bila pravilno obravnavana v knjigah B., tožnik pa jih je vrnil v več kot milijonskem znesku. Poda tudi naziranje, da bi šlo kvečjemu lahko za izplačila dobička po 90. členu in ne za druge dohodke po 105. členu ZDoh-2. Tožnik je sin in edini potomec ter bodoči dedič svoje matere, ki je edina družbenica tožnika; hkrati pa je ona pravico do dohodka prenesla na drugo osebo - tožnika. To pomeni, da so ji bile prikrito izplačane dividende. Zato je tožnik prepričan, da je šlo za plačila dividend (ob predpostavki, da se posojila opredeli kot dohodke tožnikove mame, s čimer se tožnik sicer ne strinja), in bi moral organ na cedularen način dohodnino obračunati tožnikovi mami. Enako narekujeta tudi načelo sorazmernosti in obdavčevanje v skladu z resnično vsebino. Tožnik izpostavlja še, da je davčni organ neutemeljeno presojal zgolj stanje na točno določen časovni trenutek, treba pa bi bilo gledati daljše časovno obdobje oz. stanje v prihodnosti, saj so se pravna razmerja v času še oblikovala, ni namreč šlo za zaključena pravna razmerja. Zato dokazne prekluzije iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče tolmačiti tako strogo kot sicer. Navaja, da je dejansko prišlo do poplačila posojil v skupnem znesku 2,381 mio EUR, preostali dolg pa bo še vrnil. Poleg že predhodno opisanih vračil je leta 2019 vrnil še 0,974 mi EUR, kot izhaja iz predložene knjigovodske kartice in pogodbe o prenosu lizinga, ki se nanaša na plovilo, cenitev katerega se tudi prilaga, ter prodajne pogodbe. Ker je ugotovljeno dejansko stanje nejasno, tožnik sodišču tudi predlaga, naj izvede glavno obravnavo, na kateri naj samo končno opredeli relevantno dejansko stanje in strankama poda možnost izjave, saj tožniku ta možnost v postopku sploh še ni bila dana. Posledično meni, da je upravičen do svojega dneva na sodišču, kjer bo na dano dejansko stanje končno podal svoj vsebinski odgovor ter svoje stališče glede uporabe prava. Predlaga tudi lastno zaslišanje o vseh okoliščinah danih posojil in nameri njihove vrnitve. Tožnik ugovarja še neustavnost 105. člena ZDoh-2.

5. Toženka je na tožbo odgovorila, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

6. V naknadni pripravljalni vlogi je tožnik plediral še, naj se pri odločanju o tej zadevi upošteva sodba tega sodišča I U 576/2019, izdana v upravnem sporu, v katerem je bil tožeča stranka B., češ da ima cit. sodba povsem enako dejstveno podlago kot predmetna zadeva, odloča pa se o obdavčitvi istih (domnevnih) dohodkov, kot v postopku, ki se vodi zoper tožnika. Zato bi bilo nevzdržno, da bi bila ista dejstva deležna različne obravnave pri plačniku davka (izplačevalcu) in davčnemu zavezancu.

7. Sodišče je v zadevi izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je vpogledalo v upravni spis, zlasti v poziv tožniku s priloženim sklepom o obnovi (fotokopija v sodni spis vzeta pod C1), zapisnik o ustni obravnavi dne 27. 10. 2017 (fotokopija v sodni spis vzeta pod C2) ter elektronsko korespondenco med tožnikovim pooblaščencem in osebo, ki je vodila postopek, skupaj s prilogami, datirano med 24. 10. 2017 in 24. 11. 2017 (fotokopija v sodni spis vzeta pod C3). Dokazne predloge z zaslišanjem tožnika in z listinami - oceno vrednosti jahte Pelagus, sporazum k leasing pogodbi, prodajno pogodbo, temeljnico (vse pod A4) je sodišče zavrnilo kot prepozne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku odmere dohodnine, ki je bil obnovljen, saj je davčni organ izvedel za nova dejstva, in sicer je bilo, kot se to navaja v izpodbijani odločbi (str. 1), v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi B. ugotovljeno, da je tožnik s strani omenjene družbe prejel (v letu 2014) skupno 39.037,64 EUR denarnih sredstev (formalno na podlagi posojil, ki pa po naziranju davčnega organa niso bila verodostojna in so bila navidezna, prav tako pa niso bila vrnjena), kar je davčni organ v inšpekcijskem nadzoru opredelil kot druge dohodke na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ter pravni osebi naložil v plačilo akontacijo dohodnine od tega zneska.

10. Kot je razvidno iz vpogleda v upravni spis, ki ga je na naroku opravilo sodišče:

- je bila tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost izjave in sodelovanja v postopku, tako da je bil k izjasnitvi pozvan v osmih dneh na podlagi priloženega sklepa o obnovi (C1). V sklepu o obnovi je bilo tako med drugim navedeno, da je bilo pri B. ugotovljeno, da je dajal posojila tožniku, dajanje posojil pa je bilo neobičajno in nelogično, saj je tožnik prejemal visoke zneske posojil, B. pa je ob tem prejemal visoke kredite od bank. B. organu ob tem ni izkazal, da nakazila tožniku predstavljajo posojila, predložene posojilne pogodbe tega prav tako ne dokazujejo, o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora pa je bil sestavljen zapisnik. Davčni organ je tako ugotovil, da pri tožniku v odločbi o odmeri dohodnine ni bil upoštevan dohodek, ugotovljen v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora; na podlagi dodatnih ugotovitev pa omenjeni dohodek predstavlja preostale druge dohodke;

- tožnik se je na ta poziv odzval, in sicer je po elektronski pošti njegov pooblaščenec osebi, ki je vodila postopek, pisal z zaprosilom za sestanek, kot to izhaja iz elektronskega sporočila A. A. z dne 24. 10. 2017 (eno od el. sporočil pod C3), vsled česar je bil dogovorjen termin pri davčnem organu;

- tako sta se je 27. 10. 2017 pri davčnem organu zglasila tožnik in njegov pooblaščenec ter na zapisnik (C2) izjavila „Vložili bomo pritožbo zoper odločbo DIN, v kateri bomo natančneje pojasnili denarni tok oz. dokazali, da gre za dana posojila.“. V zapisniku je bilo še ugotovljeno, da je pooblaščenec dejal, da bodo torej vložili omenjeno pritožbo, ki jo bodo v nekaj dneh poslali v vednost po pošti. Na prebrani zapisnik stranka ni imela pripomb in ga je podpisala;

- naknadno je tožnikov pooblaščenec osebi, ki je vodila postopek, po elektronski pošti poslal še kopijo pritožbe, ki je bila vložena s strani B. v davčnem inšpekcijskem postopku pri B. (elektronsko sporočilo z dne 24. 11. 2017 pod C3).

11. Kot je razvidno iz zgoraj opisanega redosleda in vsebine procesnih dejanj tožnika, tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, kljub temu, da ga je prvostopenjski davčni organ k temu pozval že septembra 2017 in da je izpodbijana odločba nato bila izdana šele decembra 2018, ni podal drugih konkretnih vsebinskih navedb, razen tega, da je zatrdil, da je šlo pri prejetih sredstvi za posojila, kar da bo dokazal, in se razen tega o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za postopek, ni izjasnil. Torej, kot to izpostavlja že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, kljub temu, da je tožnik imel možnost predlagati dokaze, tudi tega ni storil. Tožnik je prvostopenjskemu davčnemu organu v tej zadevi zgolj v vednost posredoval pritožbo družbe B., kot je to sicer že napovedal njegov pooblaščenec ob priliki obiska pri davčnem organu.

12. Navedeno pa po sodni presoji ne zadostuje za pravočasnost navedb in dokaznih predlogov, ki izhajajo iz tožnikove tožbe v tem upravnem sporu. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 pa v tožbi tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13. Tožnik v tožbi sicer zapiše, da naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje nejasno, zato sodišču predlaga, naj sámo končno opredeli relevantno dejansko stanje in strankama poda možnost izjave, češ da tožniku ta možnost v postopku sploh še ni bila dana, zato meni, da je upravičen do svojega dneva na sodišču, kjer bo na dano dejansko stanje končno podal svoj vsebinski odgovor ter svoje stališče glede uporabe prava (v tej zvezi predlaga tudi lastno zaslišanje). Vendar pa te tožbene navedbe niso utemeljene, saj je iz upravnega spisa (kot opisano zgoraj) razvidno, da tožnik je imel možnost sodelovanja v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, podajanja izjav in tudi predlaganja dokazov. Vendar tega, kljub kvalificiranemu zastopstvu, iz nerazumljivih razlogov ni izkoristil, temveč se je zadovoljil s tem, da je po pooblaščencu organu le v vednost posredoval pritožbo B. (torej drugega zavezanca za davek) iz davčnega inšpekcijskega nadzora (torej drugega davčnega postopka, ločenega od tega, ki se je vodil proti tožniku).

14. Zgolj zato, ker je bil tožnik v času davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi B. njen poslovodja in je v tistem postopku lahko v takšnem svojstvu tudi sodeloval, to formalno ne predpostavlja, da se v tu obravnavanem postopku, ki se je vodil zoper tožnika kot fizično osebo, zaradi tega po eni strani karkoli prejudicira, po drugi strani pa se posledično tudi ne more predpostavljati, da so navedbe, podane v postopku proti B., avtomatično relevantne tudi v postopku proti tožniku. Ob sprejetju razlage Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017 (da zaradi nesodelovanja davčnega zavezanca v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper plačnika davka ni prišlo do kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS, ker bo lahko davčni zavezanec uveljavljal pravico do izjave v postopku, ki se bo vodil zoper njega, ko bo davčni organ odločal o spremembi njegove davčne obveznosti, saj odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil vezan drug davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca, ker gre za dva ločena postopka) in tudi sicer ob doslednem upoštevanju svojstva, v katerem je tožnik sodeloval v predhodnem postopku pri družbi B. (tj. kot njen poslovodja, kjer je kot takšen varoval njene pravice in interese, ne pa kot stranka v svojstvu sebe kot fizične osebe, ki bi varoval svoje pravice in interese), pa je davčni organ tožniku v postopku obnove odmere dohodnine moral zagotoviti vse možnosti izjave in obrambe v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Temu je bilo po presoji sodišča zadoščeno, saj je davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika pisno pozval k izjasnitvi (C1), tožnik je zaprosil za sestanek (C3), termin mu je bil odobren in se je pri organu osebno zglasil (C2); vendar pa je tožnik kljub takšnemu ustreznemu postopanju prvostopenjskega davčnega organa, dodatno pa še navzlic kvalificiranemu zastopanju, ki ga je imel, ravnal pasivno in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal pravnih in dejanskih navedb ter dokaznih predlogov, ki jih sedaj podaja v tožbi.

15. Tožnik namreč na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika C2, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa po presoji sodišča ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe namreč pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje. Zato ni mogoče šteti, da tožnikova trditvena podlaga obsega navedbe, ki jih je podala tretja oseba (družba B.) v kakšni drugi zadevi (v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki se je vodil proti B.).

16. Poleg tega bi bil moral biti za upoštevnost dejanskih navedb in dokaznih predlogov, ki jih sedaj v tožbi podaja tožnik, izpolnjen tudi pogoj za dopustnost teh novot, tj. da je bila tožnikova pasivnost v upravnem postopku v zvezi z njimi upravičena. Takšna pa je, ko odsotnosti navedb in predlogov v upravnem postopku ni mogoče pripisati njegovi krivdi, s čimer se preprečuje upoštevanje novot, ki bi bile posledica tožnikovega neskrbnega ali nepoštenega (načrtnega) ravnanja.¹ O tem pa po presoji sodišča, kot že zgoraj obširno obrazloženo, v konkretnem primeru ne more biti govora.

17. Tožnik je postopku pred izdajo izpodbijane odločbe svoje trditveno breme izpolnil le zelo skopo, ko je na zapisnik (C2) ustno dejal: „Vložili bomo pritožbo zoper odločbo DIN, v kateri bomo natančneje pojasnili denarni tok oz. dokazali, da gre za dana posojila.“. Njegova trditvena ponudba se je torej omejila na dejstvo, da si je prejeti denar izposodil od B. Sedaj v tožbi pa podaja mnogo širše navedbe o dejstvih: poleg tega, da trdi, da si je denar izposodil, pojasnjuje tudi, zakaj si ga je izposodil (za potrebe dokapitalizacije svojih drugih družb ter financiranje plovil), da ga je vračal in da namen vračila še naprej ostaja tudi po izdaji izpodbijane odločbe, da je takšno vračanje bilo tudi pogojevano s strani SID banke ob financiranju B., koliko denarja je že vrnil, od kod je pridobil sredstva za vračila (s prodajo kapitalskih naložb, prenosi jaht, prodajo stanovanj ter tudi z denarnimi nakazili), da so posojilne pogodbe bile z vidika civilnopravnih predpisov skladne z zakonom, da so bile tudi računovodsko pravilno knjižene, sklene pa še s tem, da je lahko dejansko šlo kvečjemu za (prikrita) izplačila dividend tožnikovi materi in bi bilo treba obdavčiti kvečjemu njo. Po presoji sodišča naštetih tožbenih navedb ni mogoče obravnavati kot morebitno konkretizacijo ali elaboriranje že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe podanih trditev. Trditev, da si prejeti denar izposodil, ki jo je tožnik podal pred izdajo izpodbijane odločbe, je po naziranju sodišča zgolj splošna, z njo tožnik le zanika, da je šlo za dohodek. Vse naštete tožbene trditve pa so zato po naziranju sodišča novo zatrjevana dejstva.

18. Vprašan na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem, zakaj tožnik dejstev, ki jih navaja s tožbo, ni navedel v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom, je tožnikov pooblaščenec pojasnil, da domneva, da je tedanji tožnikov pooblaščenec privzel dejstveno podlago in ponovil enake dokazne predloge kot v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri B., češ da ni razloga za drugačno ugotavljanje dejstev pri plačniku davka in v tej zadevi. Po naziranju sodišča s tem tožnik ni podal upravičenega razloga, da ni vseh prej naštetih dejstev, navedel že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato so ta dejstva po presoji sodišča nedopustne tožbene novote.

19. Prav tako pa je sodišče kot prepozne na naroku zavrnilo tudi tožbene dokazne predloge, in sicer z zaslišanjem tožnika in z listinami (vse pod A4: oceno vrednosti jahte Pelagus, sporazum k leasing pogodbi, prodajna pogodba, temeljnica). Tožnik, kot rečeno, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti v pritožbenem postopku pred drugostopenjskim davčnim organom ni konkretno zatrjeval in izkazoval svojega nadaljnjega in kontinuiranega namena poplačevanja posojil, prejetih od B., na kar je na naroku izrecno opozorila tudi pooblaščenka toženke; prav tako pa že pojmovno te listine, ki jih sedaj predloži s tožbo (A4), ki vse datirajo v leto 2019, niso mogle biti zajete z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v letu 2018.

20. Za to, da lastnega zaslišanja ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, pa, vprašan na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem, tožnikov pooblaščenec tudi ni navedel upravičenih razlogov. Dejal je le, da predvideva, da se je tožnikov tedanji pooblaščenec skliceval na vse dokazne predloge, ki so bili podani v postopku zoper B., ter da je treba upoštevati tudi ustno komunikacijo z davčnim organom, zaradi česar predvideva, da je bil ta dokazni predlog podan na ta način; zato posebnega razloga, zakaj tega dokaznega predloga ne bi bilo podanega že pred izdajo izpodbijane odločbe, po njegovem vedenju ni.

21. Sodišče je na naroku med drugim vpogledalo tudi v upravni spis, ta vpogled pa ne kaže sledi o morebitni ustni komunikaciji med tožnikovim tedanjim pooblaščencem in davčnimi organi, tekom katere bi bil podan takšen dokazni predlog. Poleg tega, kolikor bi takšen dokazni predlog res že predhodno bil podan, pa brez razloga ne bi bil zavrnjen oz. izveden, bi lahko tožnik to uveljavljal kot procesno kršitev, česar pa ne zatrjuje. O takšni ustni komunikaciji, med katero naj bi predvidoma bil podan ta dokazni predlog, je prvič govora šele na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem. Sodišče zato tem navedbam ni sledilo in je dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje štelo za prvič uveljavljan šele s tožbo, pri čemer pa tožnik za to ni podal upravičenega razloga. Zato je ta dokazni predlog zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto.

22. Tudi tožnikovo nadaljnje pojasnjevanje na naroku za glavno obravnavo, češ da nikoli ni imel priložnosti podati strnjeno izjavo o vseh okoliščinah vračanja posojil, je po presoji sodišča neutemeljeno. Razlikovati je namreč treba med podajanjem izjav oz. navedb s strani stranke in izvajanjem dokaza z zaslišanjem stranke, kar sta dve različni stvari (ena v okviru trditvenega, druga pa v okviru dokaznega bremena). Tožnik pa je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan tako k podaji navedb kot tudi k podaji dokaznih predlogov, česar pa, razen v zgoraj opisanem skrajno omejenem obsegu, ni polno izkoristil.

23. Tožnik pa s tožbo obenem tudi ni predlagal morebitne ponovitve izvedbe kakršnihkoli, že v postopku izdaje izpodbijanega akta izvedenih, dokazov. Tako ob neupoštevanju omenjenih nedovoljenih novih dokaznih predlogov in ob odsotnosti predlogov za ponovitev že izvedenih dokazov, tožnikove tožbene navedbe ostanejo tudi nedokazane.

24. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe o neustavnosti pravne podlage, po kateri je bil tožnik dodatno obdavčen. Ustavno sodišče RS je o ustavnosti te pravne podlage namreč že odločilo, in sicer da točka 11 tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni bila v neskladju z Ustavo. ZDoh-2 v 105. členu določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona (prvi odstavek), pri čemer se za druge dohodke po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo (drugi odstavek), drugi dohodki pa med drugim vključujejo tudi dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu (11. točka tretjega odstavka). Točka 11 tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo.² Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku.³

25. Sklepno pa se sodišče opredeljuje še do tožnikovega stališča, da je treba tudi v tem upravnem sporu odločiti tako, kot v sodbi I U 576/2019, ki je bila izdana v upravnem sporu, v katerem je bil tožeča stranka B., češ da ima cit. sodba povsem enako dejstveno podlago kot predmetna zadeva, odloča pa se o obdavčitvi istih (domnevnih) dohodkov, kot v postopku ki se vodi zoper tožnika, zato bi bilo po tožnikovem mnenju nevzdržno, da bi bila ista dejstva deležna različne obravnave pri plačniku davka (izplačevalcu) in davčnemu zavezancu.

26. Četudi drži, da sodišče stremi k skrbni analizi že sprejetih odločitev in njihovem upoštevanju pri izvajanju svojih pristojnosti, da se ne ogroža pravna varnost, zlasti v primerih ko se odloča na podlagi dejanskega stanja, ki ga je mogoče razumeti kot zaključeno življenjsko celoto, pa je treba upoštevati, da v tem pogledu ni absolutne vezanosti. Izid posameznega sodnega postopka je namreč vselej odvisen od okoliščin konkretnega primera in postopanja posamezne stranke, zlasti tozadevno tudi od njene procesne (ne)aktivnosti ter njene trditvene in dokazne ponudbe. Konkretni tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, kot opisano zgoraj, takorekoč pasiven, kar ga, ob odsotnosti opravičljivih okoliščin, po zakonu prekludira tudi v tem upravnem sporu. Zaradi tega sodišče v tej zadevi njegovi tožbi, navkljub stališčem, zavzetim v sodbi I U 576/2019, ne more ugoditi. Na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem je tožnikov pooblaščenec v tej zvezi sicer dodal še, da je z odpravo odmerne odločbe, izdane B., v upravnem sporu I U 576/2019 odpadla tudi podlaga za obdavčitev tožnika. Vendar pa po presoji sodišča tudi navedeno ne drži, kajti izpodbijana odločba je bila izdana v postopku, ki je bil sicer obnovljen po 89. členu Zakona o davčnem postopku (saj je prvostopenjski davčni organ izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku, zanje pa je izvedel 5. 7. 2017, ko je bil izdan zapisnik o ugotovitvah iz davčnega inšpekcijskega nadzora pri B. - kot to izhaja iz sklepa C1), vendar pa je odtlej tudi v postopku izdaje izpodbijane odločbe veljalo načelo materialne resnice po 5. členu omenjenega zakona, izpodbijana odločba pa ni zbirna odločba, ki bi temeljila na odmerni odločbi, izdani B.

27. Glede na navedeno tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

28. O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Nataša Smrekar, komentar k 52. členu v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 311.
² Povzeto po odločbi USRS U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022, tč. 19.
³ Prav tam, tč. 22.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 967/2020-11
• UPRS Sodba I U 576/2019-21
• UPRS Sodba I U 970/2020-9