UPRS Sodba I U 967/2020-11

Jedro

Davčni organ je ugotovil, da družba A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale. Tudi okoliščine teh posojil (s kom je tožnik sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost, zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje) s strani tožnika niso bile pojasnjene. Šlo je za posle med povezanimi osebami, posojila tudi niso bila zavarovana, posojilodajalki B. in C.s sta bili likvidirani po skrajšanem postopku pred vračilom posojila. Tožnik ni pojasnil ekonomskih razlogov za posle, katere je davčni organ opredelil za navidezne. Zato po vsebini ni šlo za posojilo temveč za druge dohodke.

Gre za dva ločena postopka z identičnim dejanskim stanjem in istim pravnim vprašanjem, in sicer postopek, v katerem je bila deloma tožniku dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov in postopek obnove odmere letne dohodnine zaradi ugotovljenih novih dejstev. V obeh postopkih se je samostojno ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer sklicevanje davčnega organa na ugotovitve DIN ni kršitev postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V postopku obnove odmere dohodnine za leto 2010 je z izpodbijano odločbo Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) odpravila odločbo št. DT 10-13663-1 z dne 31. 3. 2011 (v nadaljevanju odločba z dne 31. 3. 2011), s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2010 v višini 6.515,32 EUR, in jo nadomestila z izpodbijano odločbo, s katero je tožniku odmerila dohodnino v znesku 11.659,35 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 3.601,88 EUR, tožniku pa se glede na že plačan znesek po odpravljeni odločbi, v plačilo v danem roku nalaga znesek 2.007,42 EUR. Po preteku roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški niso nastali, tožnik trpi svoje stroške postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ po dokončnosti odločbe z dne 31. 3. 2011 izvedel za nova dejstva, ki vplivajo na višino davčne osnove za dohodnino za leto 2010. Pri tožniku je bil namreč opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti obračuna dohodnine za leta od 2008 do 2013. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da je tožnik od družbe A. (v nadaljevanju A.) na osebni bančni račun prejel izplačila v skupnem znesku 247.100,00 EUR, ki jih je davčni organ opredelil kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in od njih obračunal akontacijo dohodnine po stopnji 25 % v znesku 61.775,00 EUR. Davčni organ je za novo dejstvo izvedel 23. 11. 2015, ko je bil izdan zapisnik DIN št. 0610-2071/2013-23 08-530-17. Dne 24. 12. 2015 je davčni organ izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2010.

3. Davčni organ je tožniku dal možnost, da se izjavi o relevantnih dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik je po elektronski pošti poslal dokazilo o vračilu posojila po pogodbi sklenjeni dne 1. 10. 2021 z družbo A. v višini 50.000,00 EUR. Pojasnil je, da se ne strinja z zaključki DIN, saj je s spornimi sredstvi že razpolagal ob prenehanju družb B., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju B.) in C., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju C.). S tem v zvezi davčni organ odgovarja, da iz postopka DIN izhaja ugotovitev, da je poslovanje družb B., C., A. in tožnika prepleteno tako, da je tožnik prejemal neobdavčene prejemke. Tožnik nastopa v vlogi likvidacijskega upravitelja družb B. in C. in je tudi določil njuno vrednost ob likvidaciji. Pri tem pa ni pojasnil dejstev v zvezi z družbo A., od katere je prejel posojilo, in kateri sta družbi B. in C. dali posojilo. Glede na pridobljeno bonitetno poročilo davčni organ ugotavlja, da ima tudi v družbi A. tožnik upravljalsko oziroma odločevalsko funkcijo, ki mu je omogočala, da kot posojilojemalec ni vračal posojil in mu družba ni obračunavala obresti. Zato davčni organ ugotavlja, da tožnik od družbe A. dejansko ni prejemal posojil, ampak druge prejemke (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ki jih ni prijavil davčnemu organu. V postopku obnove odmere dohodnine za leto 2010 je davčni organ preučil predložena dokazila glede vračila 50.000,00 EUR in ugotovil, da so bila le-ta že upoštevana v ponovnem postopku DIN davka od drugih dohodkov, v katerem je bila tožniku izdana nova odločba. Davčni organ je v postopku obnove ugotovil, da je bilo v prvotnem postopku DIN davka od drugih dohodkov ugotovljeno, da je tožnik od družbe A. prejel izplačila v skupnem znesku 247.100,00 EUR, ki jih je davčni organ opredelil kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in od njih obračunal akontacijo dohodnine po stopnji 25 % v znesku 61.775,00 EUR. V postopku DIN so bile posojilne pogodbe, sklenjene med tožnikom in družbo A. za znesek 35.300,00 EUR, in posojilne pogodbe, sklenjene med družbama B. in C. ter družbo A., na podlagi katerih je družba A. tožniku v letih 2010 do 2013 izplačala 123.246,43 EUR, opredeljene kot navidezni posli v smislu tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V ponovnem postopku DIN davka od drugih dohodkov je davčni organ presojal tudi vrednost premoženja družb B. in C. ob likvidaciji. Davčni organ je v postopku odmere dohodnine tožnika od dobička iz kapitala ugotovil, da je ob likvidaciji družbe B. znašala njena vrednost 38.553,57 EUR, družbe C. pa 0,00 EUR. Navedeni družbi sta lahko na tožnika prenesli le toliko premoženja, kot sta ga imeli ob likvidaciji, to pa je 38.553,57 EUR. Dodatni (drugi) dohodki, izplačani tožniku v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2010 po ugotovitvah davčnega organa znašajo 12.546,61 EUR in se uvrščajo pod oznako 6300 - preostali drugi dohodki. Kot takšni se v skladu s 109. členom ZDoh-2 vštevajo v letno davčno osnovo, ki znaša 35.599,16 EUR, odmerjena dohodnina po stopnji 32,75176% pa znaša 11.659,35 EUR.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Po presoji drugostopenjskega organa so nova dejstva in dokazi kot obnovitveni razlogi v zadostni meri izkazani, datum sestave zapisnika v DIN davka od drugih dohodkov (23. 11. 2015) pa je bil pravilno upoštevan kot dan, ko je začel teči subjektivni rok za uvedbo obnove postopka. Načelo zaslišanja stranke v postopku obnove ni bilo kršeno, odločeno pa je bilo na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v postopku DIN davka od drugih dohodkov in obnovljenem postopku. Predmet pritožbenega postopka je presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na posojila in s tem na naknadno ugotovljene dohodke tožnika in njihovo obdavčitev. Gre za isto dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku, s katerim je bil tožnik seznanjen v navedenem postopku, in s sklepom o obnovi postopka. Drugostopenjski organ zato v zvezi z naknadno ugotovljenimi dohodki povzema ugotovitve iz DIN postopka davka od drugih dohodkov, s katerimi se strinja, ter na tej podlagi zaključi, da je davčni organ posojilne pogodbe utemeljeno štel za navidezne in prejeta sredstva utemeljeno štel za druge dohodke. Tožnik s svojimi navedbami in predloženimi listinami ugotovljenega dejanskega stanja, po presoji drugostopenjskega organa, ni uspel ovreči. Nakazilo na račun tožnika s strani družbe A. namreč tudi po presoji drugostopenjskega organa ni predstavljalo vračila posojila, temveč izplačilo brez pravne podlage, ki se obdavči z dohodnino.

5. Tožnik se z odmero dohodnine za leto 2010 ne strinja in vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim navaja, da je davčni organ pri tožniku predhodno opravil DIN v zvezi z davkom od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, ki se je zaključil z izdajo odločbe o odmeri akontacije dohodnine od drugih dohodkov od davčne osnove 247.100,00 EUR v višini 61.775,00 EUR, ki pa jo je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1035/2016 z dne 5. 6. 2018 odpravilo. Tudi zoper v ponovljenem postopku izdano odločbo št. 0610-2017/2013-46 08-545-09-PP z dne 19. 11. 2018 je tožnik sprožil upravi spor, ki se vodi pod opr. št. I U 436/2019 in še ni končan. Z izpodbijano odločbo je davčni organ le povzel ugotovitve iz odločbe DIN z dne 19. 11. 2018 v delu, ki se nanaša na leto 2010. Čeprav postopek v zvezi z DIN še ni pravnomočno končan, je davčni organ v tem postopku izhajal iz ugotovitev DIN, iz katerega povzema „nova“ dejstva kot lastna v tem obnovljenem postopku. Davčni organ presoja dejstva, na podlagi katerih je tožnik prejel „sporne“ prejemke. Gre za posojilno pogodbo 1/2008 z dne 1. 11. 2008 med tožnikom in družbo A., na podlagi katere je tožnik prejel znesek 35.300,00 EUR, posojilno pogodbo med družbo A. in družbama B. ter C. in tako imenovano „netenje“ kreditnih poslov oziroma obveznosti, ki jih je družba A. imela do upnic družb B. in C. oziroma do tožnika, ki mu je kot edinemu lastniku po veljavnih korporacijskih pravilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) pripadla ta premoženjska pravica. To pravico je tožnik delno „zaprl“ s svojimi obveznostmi po posojilni pogodbi, preostanek terjatve oziroma kapitala družbe pa mu je bil izplačan kot preostala sredstva oziroma kapital likvidiranih družb. Iz navedb davčnega organa izhaja, da je poslovanje navedenih družb in tožnika prepleteno in povezano na način in z namenom, da je lahko tožnik kot fizična oseba prejemal neobdavčene dohodke. Zato predhodno navedeni posojilni pogodbi vrednoti kot navidezna pravna posla. Kot edini dokaz je davčni organ upošteval odločbo št. DT 01 00622 0 z dne 9. 7. 2010, s katero je bila tožniku v posledici prenehanja družb B. in C. odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala za leto 2009. Ob likvidaciji je ugotovljena vrednost družb znašala 38.553,57 EUR, kar je, po navedbah davčnega organa, maksimalni znesek, ki bi ga družbi ob likvidaciji lahko prenesli na tožnika. Ker je terjatev iz posojilnih pogodb navedeni znesek presegla, je davčni organ zaključil, da gre za navidezni posel, hkrati pa je ugotovitev vezal na ugotovitve iz odločbe z dne 9. 7. 2010, do tožnikovih navedb in predloženih dokazov pa se ni opredelil. Davčni organ je prezrl, da sta B. in C. odobrili in dali posojila družbi A. Tok denarja je jasen in verodostojno izkazan v poslovnih knjigah. Pogodbena razmerja so bila resnična in niso prikrivala nobenega drugega posla. Ob prenehanju družb B. in C. so njuno premoženje predstavljale tudi terjatve do družbe A. Tožnik je bil kot njun edini družbenik ex lege upravičen do vsega njunega premoženja, ne glede v kakšni obliki se je nahajalo. Kot navidezno je davčni organ ocenil posojilno pogodbo 1/2008 med tožnikom in družbo A. kot posojilodajalcem. To posojilo ob prenehanju navedenih družb ni bilo poplačano. Tako je bil tožnik hkrati dolžnik in upnik družbe A. in je posojilo poplačal s pobotanjem terjatve, ki jo je imel do družbe A., kar je bilo zabeleženo v poslovnih knjigah. Nadalje tožnik navaja, da odločba o odmeri akontacije dohodnine ni pravnomočna in da se je davčni organ skliceval na 89. člen ZDavP-2. Odločba je bila s strani Upravnega sodišča RS razveljavljena (pravilno odpravljena - opomba sodišča) s sodbo I U 1035/2016. Davčni organ je 19. 11. 2018 v ponovnem DIN izdal novo odločbo št. DT 0610-2017/2013-46 08-545-09-PP, s katero je dodatno odmeril akontacijo dohodnine od drugih dohodkov v znesku 39.636,61 EUR. Kot podlago za ponoven izračun dohodnine za leto 2010 je vzel iste dohodke tožnika, kot so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe o odmeri akontacije dohodnine. Tožnik je zoper odločbo št. DT 0610-2017/2013-46 08-545-09-PP z dne 19. 11. 2018 vložil tožbo v upravnem sporu. Glede spornega zneska in dodatne odmere dohodnine se tako že vodi postopek, ki pa še ni pravnomočno končan. Obnova je preuranjena, saj je davčni organ dodatno odmeril dohodnino s še nepravnomočno odločbo št. DT 0610-2071/2013-46 08-545-09-PP. Gre za kršitev načela ekonomičnosti postopka. Sodišču predlaga hkratno obravnavo tožnikovih tožb, vloženih zoper odločbe v obnovljenih postopkih odmere dohodnine tožniku za leta 2010, 2012 in 2013. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oz. da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe v celoti prereka ter ob sklicevanju na 89. člen ZDavP-2 poudari, da uvedba obnove postopka ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bila nova dejstva, ki pomenijo podlago za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine, ugotovljena.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se v izogib ponavljanju sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in dodaja, kot sledi.

9. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku obnove odmere dohodnine. V DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku je bilo za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013 ugotovljeno novo dejstvo, in sicer da je tožnik na osebni bančni račun s strani družbe A. prejel izplačila v skupnem znesku 247.100,00 EUR. Formalno je znesek prejel na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb med družbami A., B., C. in tožnikom, ki pa jih je davčni organ v postopku DIN davka od drugih dohodkov in tudi v tem postopku obnove odmere letne dohodnine opredelil kot navidezne pravne posle. Zato je davčni organ opredelil te dohodke kot druge dohodke na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ter tožniku naložil v plačilo dohodnino od tega zneska.

10. ZDoh-2 v 105. členu določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona (prvi odstavek), pri čemer se za druge dohodke po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo (drugi odstavek). Smiselno enako določa tudi 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Iz navedenega izhaja, da 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke¹.

11. Predmet presoje v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2010 je bila presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev za leto 2010, kar je davčni organ argumentirano pojasnil v obrazložitvi izpodbijane odločba, vse relevantne okoliščine, ki so podlaga za odmero dohodnine za leto 2010, je povzela tudi toženka. Po posojilni pogodbi z dne 1. 11. 2008, sklenjeni med tožnikom in družbo A., je bil tožniku odobren kredit v višini 36.000,00 EUR. Posojilo po sklenjeni posojilni pogodbi družbi A. ni bilo vrnjeno. Med družbama B. in A. je bila dne 15. 4. 2008 sklenjena pogodba o prenosu vrednostnih papirjev, za kar je družba A. na račun družbe B. nakazala znesek 37.200,00 EUR in pogodba o posojilu v znesku 100.000,00 EUR. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 1. 5. 2008, sklenjene med družbo A. in družbo C., pa so bila družbi A. nakazana sredstva v znesku 81.000,00 EUR. Posojilojemalca (tožnik in družba A.) denarja nista vračala, posojilodajalci (v enem primeru družba A., v ostalih dveh pa družbi B. in C.) pa ga niso terjali. Razlog oz. namen kreditiranja iz pogodb ni izhajal, v postopku pa so te okoliščine pridobitve oz. odobritve posojil ostale nepojasnjene. Sredstva se niso vračala, zavarovanje ni bilo dogovorjeno, šlo je pa za posle med povezanimi osebami. Na osnovi teh dejstev ter kasnejše likvidacije družb B. in C. še pred vračilom posojil je davčni organ navedene pogodbe štel za navidezne.

12. V davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino, pri čemer je pogodba lahko absolutno navidezna (fiktivna), kar pomeni, da ne prikriva nobene druge pogodbe, lahko pa je relativno navidezna (simulirana), kar pomeni, da prikriva pogodbo, ki sta jo stranki v resnici želeli skleniti. V slednjem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Namen sklenitve navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi davčnemu organu prikazati neresnična dejstva kot resnična in ga s tem spraviti v zmoto pri izvajanju njegovih pristojnosti. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju presoja na podlagi objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravi sklep o tem, da navidezen posel (tudi) na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma da ima take posledice morebitni prikriti pravni posel.²

13. Po mnenju sodišča je davčni organ v izpodbijani odločbi navedel konkretna in objektivna dejstva ter okoliščine, ki kažejo na to, da posojilna razmerja po pogodbah z dne 15. 4. 2008 in 1. 5. 2008 med družbami B., C. in A. niso nastala, saj to ni bila resnična pogodbena volja strank. Davčni organ je ugotovil, da družba A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale. Tudi okoliščine teh posojil (s kom je tožnik sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost, zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje) s strani tožnika niso bile pojasnjene. Šlo je za posle med povezanimi osebami, posojila tudi niso bila zavarovana, posojilodajalki B. in C. sta bili likvidirani po skrajšanem postopku pred vračilom posojila. Sodišče torej ugotavlja in s tem pritrjuje toženki, da tožnik ni pojasnil ekonomskih razlogov za posle, katere je davčni organ opredelil za navidezne. Navedenih ugotovitev tožnik tudi s tožbo ne izpodbija z relevantnimi navedbami in dokazi. V tožbi zatrjuje le, da je nakazila od družbe A. prejel kot naslednik terjatev družb B. in C. do družbe A.; ti dve družbi sta družbi A. odobrili posojila, tok denarja je jasen in sledljiv, transakcije pa so zabeležene v knjigah vseh treh družb. To pa ne zadostuje, da bi tožnik s tožbo uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa glede navideznosti posojilnih pogodb med družbama B. in C. ter A. Prevzem terjatev likvidiranih družb s strani družbenika je pravna posledica likvidacije, kar pa ne pojasni ekonomskih razlogov za sklenitev samih poslov. Sodišče zato pritrjuje toženki, da tožnik ni dokazal okoliščin, iz katerih bi izhajala resnična pogodbena volja za sklenitev posojilnih pogodb, medtem ko sta davčni organ in toženka pojasnila okoliščine, ki kažejo na to, da je bila prava pogodbena volja obravnavanih poslov v tem, da se tožniku zagotovijo sredstva brez obveznosti njihovega vračila. Zato po vsebini ni šlo za posojilo temveč za druge dohodke. Posledično je pravilen zaključek davčnega organa, da se ti dohodki obdavčijo z dohodnino. Ob tem naj sodišče doda, da je bilo s sodbo I U 436/2019 z dne 4. 5. 2022 odločeno o tožbi tožnika zoper inšpekcijsko odločbo, izdano v ponovnem postopku DIN davka od drugih dohodkov, in sicer je bila tožba kot neutemeljena zavrnjena.

14. Tožnik v tožbi še navaja, da ni jasno, zakaj so bili tožnikovi dohodki obdavčeni kot drugi dohodki in ne kot dohodek iz kapitala, kamor spadajo prenosi sredstev prenehanih družb. Posojilne pogodbe, na podlagi katerih so nastale terjatve likvidiranih družb do A., katere je po likvidaciji prevzel tožnik, so bile ugotovljene za navidezne. Vsi ti posli so tudi po oceni sodišča prikrivali drug posel, to je prejem obdavčenih dohodkov s strani tožnika brez obveznosti njihovega vračila. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Prejem dohodkov brez obveznosti vračila s strani pravne osebe se obdavči kot drugi dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

15. Zatrjevanih kršitev pravil postopka sodišče ni našlo. Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov zanje je davčni organ sicer res navedel, da te ugotovitve izhajajo iz DIN davka od drugih dohodkov, ki se je vodil pri tožniku, vendar pa so vsa relevantna dejstva in dokazi po presoji sodišča natančno in konkretno za obravnavani primer navedeni tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot tudi v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa. Tožnikov ugovor, da je davčni organ kot edini dokaz za navidezne posle upošteval odločbo št. DT 01 00622 z dne 1. 7. 2010, s katero je bila odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala za leto 2009, glede na zgoraj pojasnjene in obrazložene ugotovitve davčnega organa, ne drži. Tudi ne drži tožbena trditev, da se davčni organ ni opredelil do dokaznih predlogov tožnika, pri čemer pa tožnik ne pove, do katerih dokaznih predlogov tožnika v tem postopku se davčni organ ni opredelil, zato je ta tožbeni ugovor brezpredmeten. Razlogi za odločitev so namreč razvidni tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz razlogov druge stopnje, prav tako je obrazloženo, zakaj ni bil upoštevan dokaz o vračilu posojila v znesku 50.000,00 EUR. Zato je drugačna tožbena trditev v nasprotju s podatki spisa, kar pomeni, da zatrjevana kršitev pravil postopka tudi v tem pogledu (pomanjkljive obrazložitve) ni podana. Tožnik je bil že v postopku DIN davka od drugih dohodkov seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe, izjavi, kar je tudi storil. To pa pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka.

16. Izpodbijana odločitev ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove odmere dohodnine ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN, kot to tožniku ob sklicevanju na določbo 89. člena ZDavP-2 pravilno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo. V 89. členu je namreč določeno le, da lahko davčni organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V obravnavanem primeru gre za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na odmero dohodnine tožniku za leto 2010. Dejstvo, da je davčni organ povzel ugotovitve iz postopka DIN, ne pomeni, da se dejansko stanje v tem postopku ni presojalo. Prav zato je tožnik imel tudi možnost sodelovanja v tem postopku. Le v kolikor bi organ, ki vodi postopek, naletel na tako predhodno vprašanje, ki ga po pravilih o predhodnem vprašanju ne sme reševati samo³, bi moral počakati do pravnomočnosti odločitve. V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo. Gre za dva ločena postopka z identičnim dejanskim stanjem in istim pravnim vprašanjem, in sicer postopek, v katerem je bila deloma tožniku dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov in postopek obnove odmere letne dohodnine zaradi ugotovljenih novih dejstev. V obeh postopkih se je samostojno ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer sklicevanje davčnega organa na ugotovitve DIN (ob zadostni obrazloženosti odločbe in možnosti tožnika za sodelovanje) ni kršitev postopka.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost), je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Sodišče na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 ni sledilo tožnikovemu predlogu o združitvi več odprtih postopkov tožnika pri naslovnem sodišču v skupno obravnavo, ki jih v tožbi navaja tožnik.

20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj gre za spor med istima strankama in gre za podobno dejansko in pravno podlago ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo, in sicer s sodbami I U 436/2019 z dne 4. 5. 2022 (po opravljeni glavni obravnavi) in I U 968/2020 z dne 17. 5. 2022, I U 970/2020 z dne 25. 5. 2020 ter I U 969/2020 z dne 31. 5. 2022.

-------------------------------
¹ Povzeto po odločbi USRS U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022, tč. 19.
² Povzeto po VSRS sodbi X Ips 298/2015, tč. 13.
³ glej 149. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1970/2020-15, enako tudi ,
• UPRS Sodba I U 594/2020-10
• UPRS Sodba I U 452/2019-13