UPRS Sodba III U 119/2018-17

Jedro

Sodišče se mora v tovrstnih sporih opredeliti do tožbenega ugovora o nezakonitosti oziroma neustavnosti Odloka. V odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po določbi 3. alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se vzpostavi sorazmerje med ugodnostjo lokacije in s tem povezanimi bremeni, kar pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga ustvarja izjemno ugodna lokacija. Če se stopnja obremenitve izrazi s številom točk, katerega višina je odvisna od lege, vrste namembnosti in s tem povezanih izjemnih ugodnosti zemljišča v zvezi s pridobivanjem dohodka, to od normodajalca, če naj se izogne očitku o arbitrarnosti, zahteva predhodno, na podlagi podatkov opravljeno primerjavo med posameznimi gospodarskimi subjekti glede ustvarjanja dohodka na isti lokaciji, tako z vidika opravljanja primerljivih kot tudi drugih dejavnosti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-158/02 (7. točka obrazložitve) jasno navedlo, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in da mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT4224-3518/2017-001451-11-135-01 z dne 10. 7. 2017 se odpravi v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za igralnico s površino 275,00 m2 v znesku 32.775,60 EUR in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. V ostalem delu se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, tožnici odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Občine ... za leto 2017 v skupni višini 34.885,16 EUR, od tega za stavbno zemljišče z objektom na naslovu ... - skladišče s površino 76,00 m2 znesek 90,58 EUR, za stavbno zemljišče z objektom na naslovu ... - hotel v površini 496,00 m2, igralnica v površini 275,00 m2 in gostinski lokal v površini 475,00 m2 pa: za hotel znesek 886,73 EUR, za igralnico znesek 32.775,60 EUR in za gostinski lokal znesek 1.132,25 EUR. Pri izračunu NUSZ je prvostopenjski organ stavbno zemljišče z objektom na naslovu ... točkoval z 20 točkami, stavbno zemljišče z objektom na naslovu ... pa: za hotel s 30 točkami, za igralnico z 2.000 točkami in za gostinski lokal s 40 točkami.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da odmera temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine ... (v nadaljevanju: Odlok). Višina NUSZ je določena na podlagi Odloka ter je odvisna od lege, namembnosti in smotrne izkoriščenosti uporabe stavbnega zemljišča, opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne ter skupne rabe. V skladu z 8. členom Odloka se višina NUSZ za m2 stavbnega zemljišča določi na podlagi meril in kriterijev iz 9. in 11. člena Odloka ter je po 10. členu Odloka odvisna od velikosti koristne površine stavbe v m2, stopnje obremenitve zaradi namembnosti stavbe, ki je izražena v določenem številu točk, in vrednosti točke, ki za leto 2017 znaša 0,004966.

3. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločbe povzema, da je bilo tožnici odmerjeno nadomestilo za uporabo štirih stavbnih zemljišč v skupnem znesku 34.885,16 EUR. Tožnica odločitev prereka v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za stavbno zemljišče na naslovu ... - igralnico s površino 275,00 m2, za katero je bilo odmerjeno NUSZ v višini 32.775,60 EUR z upoštevanjem 2.000 točk. Število točk je bilo, kot navaja drugostopenjski organ, določeno na podlagi 7. točke prvega odstavka 11. člena Odloka, ki določa, da je zabaviščna dejavnost, prirejanje iger na srečo (0/92.71) obremenjena z 2.000 točkami. Glede na pritožbeni ugovor, da je takšna določba Odloka v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in da pomeni tudi poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, drugostopenjski organ pojasnjuje, da nima pooblastila za odklonitev uporabe Odloka. Če tožnica meni, da Odlok ni skladen z Ustavo in zakoni, ga lahko izpodbija v postopku pred Ustavnim sodiščem, upravni organ pa ga mora uporabljati takšnega, kakršen je.

4. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. Toži iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da tožnici povrne nastale stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi opozarja na neustavnost 11. člena Odloka v delu, ki za dejavnost prirejanja iger na srečo predpisuje obremenitev 2.000 točk. Kot pojasnjuje, Odlok v navedenem členu določa točkovanje glede na posamezne dejavnosti v razponu od 5 točk (stanovanjska namembnost za stalno in občasno bivanje) do 120 točk za gostinsko dejavnost točenja pijač kot drugo najvišjo postavko in končno 2.000 točk za zabaviščno dejavnost prirejanja iger na srečo, ki je tako kar 1666 % višje obremenjena kot prva naslednja najbolj obremenjena dejavnost. Tožnica se sklicuje na sodno prakso ter poudarja, da je Ustavno sodišče RS v številnih odločbah, s katerimi je presojalo zakonitost oziroma ustavnost posameznih občinskih odlokov o odmeri NUSZ (izpostavlja odločbo št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004), zavzelo stališče, da lokalne skupnosti pri določanju meril za odmero NUSZ lahko upoštevajo izjemno donosnost dejavnosti, vendar le, če se taka dejavnost lahko opravlja le na določenih lokacijah, pri čemer je lahko merodajna lokacija sama ali pa druge izjemne lastnosti nekega zemljišča, in drugič, če so kriteriji za dodatno obremenitev zavezancev v razumnem razmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. Neenakost, ki se tako vzpostavlja med posameznimi zavezanci, sama po sebi še ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije, vendar pa je različne obremenitve mogoče določiti le ob predhodni ugotovitvi konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezne skupine zavezancev, to je podatkov, ki so podlaga za določitev sorazmerij med njihovimi obremenitvami. V obravnavanem primeru ni jasno, na podlagi kakšnih podatkov oziroma analiz je bil Odlok sprejet, zato za opisano razlikovanje med dejavnostjo prirejanja iger na srečo in drugimi dejavnostmi ni mogoče najti razlogov ter je zato predmetna določba Odloka arbitrarna, z njo pa nedopustno poseženo v pravico do enakosti iz 14. člena Ustave, kar predstavlja tudi poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo splošno prereka tožbene navedbe, vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je Občino ... kot normodajalko, ki je sprejela Odlok (v nadaljevanju tudi: občina), pozvalo, da pojasni razloge za določitev različne obremenitve zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo različno dejavnost.

8. Občina je v odgovoru z dne 30. 10. 2020 navedla, da Občina ... nima urbanih središč, pretežno je sestavljena iz poselitev po vaseh in zaselkih, zato ni bila uvedena razdelitev na posamezne cone z različnimi točkovanji. Pri določitvi višine NUSZ (v 7. točki 11. člena Odloka) je upoštevala merila iz ZSZ/84, še posebej kriterij izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka ter večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča. Zakonski predpisi občini ne nalagajo dolžnosti predhodno pridobiti podatke za določitev višje stopnje obremenitve, ampak merila določi glede na to, kaj zanjo predstavlja posamezna dejavnost s prostorskega in gospodarskega vidika. Dejavnost prirejanja iger na srečo v prostoru občine pomeni tujek, saj nima prave, daljše zgodovinske osnove. Igralnice so bile zgodovinsko povezane z mesti kot centri kapitala ali pa posledice brezcarinskih con in drugih obmejnih anomalij. Na širšem prostoru Goriške regije so prisotne šele zadnjih 30 let. V tem času je zaradi te dejavnosti resda prišlo do velikega in hitrega priliva sredstev v regijo, kar pa se je dolgoročno izkazalo kot neproduktivno, predvsem z vidika sociološko - izobrazbenega razvoja. Zato je občina poudarila izjemen položaj omenjene dejavnosti zaradi izjemne donosnosti, pri čemer je izhajala iz okvirjev oziroma razlogov, ki to dejavnost razlikujejo od ostalih. V tej zvezi izpostavlja monopolističen položaj igralnic in igralnih salonov, ker se lahko igre na srečo prirejajo le na podlagi koncesije pristojnega organa, s čimer je število tovrstnih objektov omejeno. Nadalje omenja vpliv bližine Italije, ki je do iger na srečo bolj restriktivna in je zato pritok italijanskih gostov v slovenske igralnice večji v primerjavi z drugimi dejavnostmi, katerih ponudba je na obeh straneh meje sorazmerna. Igralništvo pa ima tudi negativne vplive na okolje; v tej zvezi občina navaja hrup in nočno oziroma 24-urno dejavnost, potencialno prisotnost kriminalnih dejavnosti, prostitucijo, različne oblike zasvojenosti, kar vse vpliva na družbo, zlasti delovno kulturo ter vzgojo mladoletnikov in študentov. Glede na vse te vplive, kot tudi (ne)primernost (podeželskega) okolja, omenjene dejavnosti ne gre enačiti z ostalimi, kar se izraža tudi v povečanem točkovanju iz Odloka.

9. Na odgovor normodajalke, ki je bil posredovan strankama upravnega spora, se je odzvala tožnica. V pripravljalni vlogi izpostavlja, da so pojasnila občine nekonkretizirana, pavšalna, povsem nepodprta s kakršnimikoli podatki, evidencami, statistikami ali izračuni. Poudarja, da zoper tožnico nikoli ni bila podana nobena prijava zaradi motenja javnega reda in miru. Nadalje, kot je navedla sama občina (pri tem se tožnica sklicuje na članek iz Primorskih novic), so tožničine koncesijske dajatve pomenile enega najpomembnejših virov občine, po njihovi zaslugi se je občina tudi lahko prijavljala na projekte in prejemala dodatne vire financiranja. Tožnica ponovno izpostavlja stališča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-158/02-17 ter poudarja, da ni podatkov in analiz, na podlagi katerih bi bilo glede na navedena stališča mogoče preizkusiti sorazmernost sporne obremenitve iz 11. člena Odloka.

K I. točki izreka:

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Odmera NUSZ je v obdobju, relevantnem za izdajo izpodbijane odločbe, temeljila na določbah ZSZ/84, Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/97), Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter Odloka.

12. ZSZ/84 v 58. členu¹ določa, da se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. NUSZ določi občina, pri tem pa upošteva zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih ter merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84).

13. Po 10. členu Odloka je mesečna višina NUSZ za zazidana stavbna zemljišča v Občini ... odvisna od treh elementov: koristne površine stavbe v m2 kot osnove, stopnje obremenitve zaradi namembnosti stavbe, ki je izražena v določenem številu točk, in vrednosti točke. Stopnja obremenitve zaradi namembnosti stavbe, ki je izražena v določenem številu točk, je predpisana v 11. členu Odloka, odvisno od dejavnosti (v določbah razdelka A. navedenega člena je določena obremenitev za stanovanjsko, v določbah razdelka B. istega člena pa za nestanovanjsko namembnost). Stopnja obremenitve zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se opravlja zabaviščna dejavnost prirejanja iger na srečo (O/92.71), po 2. alineji 7. točke B. razdelka 11. člena Odloka znaša 2.000 točk (kar je najvišja stopnja obremenitve po Odloku). Za zazidana stavbna zemljišča, namenjena ostali zabaviščni dejavnosti, je v 7. točki B. razdelka 11. člena Odloka določeno: za zabaviščno dejavnost v disko lokalih in na plesiščih 50 točk (1. alineja), za zabaviščno dejavnost drugod (kino, cirkus…) 25 točk (3. alineja) ter za radijsko in televizijsko dejavnost 20 točk (4. alineja). Povedati je še treba, da je druga najvišja z Odlokom določena stopnja obremenitve predpisana za dejavnost točenja pijač kot eno izmed gostinskih dejavnosti, in sicer v višini 120 točk (glej 6. točko B. razdelka 11. člena Odloka, 3. alinejo).

14. Tožnica v tem upravnem sporu ne nasprotuje ugotovitvi, da je zemljišče, na katerem se nahaja objekt z naslovom ..., zazidano stavbno zemljišče, ki v površini 275 m2, kar predstavlja igralnico, po namembnosti sodi pod dejavnost prirejanja iger na srečo. Oporeka pa določbi 2. alineje 7. točke B. razdelka 11. člena Odloka, po kateri je za navedeno dejavnost predpisano ovrednotenje z 2.000 točkami, kar je bistveno višja stopnja obremenitve v primerjavi z drugimi vrstami (zabaviščne in drugih) dejavnosti.

15. Sodišče ugotavlja, da je točkovanje zazidanih stavbnih zemljišč po kriterijih namembnosti in izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih (ter vzpostavitev različnega vrednotenja na tej podlagi) v skladu z merili iz 61. člena ZSZ/84, po katerem se NUSZ lahko določi tudi ob upoštevanju lege in namembnosti in smotrnega izkoriščanja stavbnega zemljišča ter izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. V obravnavani zadevi zato po presoji sodišča ni bistveno vprašanje, ali so bili v Odloku za določitev stopenj obremenitve posameznih zazidanih stavbnih zemljišč sploh uporabljeni zakonski kriteriji, pač pa je sporno, na kakšen način so bili kriteriji, na podlagi katerih je bilo določeno različno številko točk za različne namembnosti objektov, v Odloku konkretizirani.

16. Kot izhaja iz sodne prakse v zadevah, ki se nanašajo na podobno dejansko stanje in pravna vprašanja (prim. zlasti sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 182/2010, pa tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 227/2010, I U 986/2011, I U 981/2011, II U 224/2012 in III U 121/2015), se mora sodišče v tovrstnih sporih opredeliti do tožbenega ugovora o nezakonitosti oziroma neustavnosti Odloka. Navedene sodne odločbe se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po določbi 3. alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se vzpostavi sorazmerje med ugodnostjo lokacije in s tem povezanimi bremeni, kar pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga ustvarja izjemno ugodna lokacija. Ustavno sodišče je nadalje poudarilo, da občina zakonskih meril ne more uporabljati arbitrarno. Po tem, ko je izpostavilo, da gre v omenjeni zadevi za večkratne razlike v obremenitvi posameznih zavezancev, je pojasnilo, da določba predpisa lahko prestane preizkus razumnosti oziroma sorazmernosti, če normodajalec navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami. Normodajalec lahko torej zakonsko merilo uporabi za posamezno skupino zavezancev le sorazmerno enako in po predhodni ugotovitvi razmerij med zavezanci po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, ne pa na podlagi proste presoje.

17. Skladno z opisanimi stališči je bila, kot že povedano, občina kot normodajalka pozvana, da pojasni razloge za določitev različne obremenitve zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo različno dejavnost. Po presoji sodišča normodajalka s svojimi (v 8. točki te obrazložitve opisanimi) pojasnili ni v zadostni meri in predvsem dovolj konkretno utemeljila razlogov, iz katerih so zavezanci, ki uporabljajo zazidana stavbna zemljišča za dejavnost prirejanja iger na srečo, po Odloku obremenjeni toliko višje kot drugi, ki opravljajo druge vrste (zabaviščne in druge) dejavnosti. Zakon res izrecno ne določa, da bi morala občina pred določitvijo meril za odmero višine NUSZ pridobiti podatke o dohodku v posamezni dejavnosti, vendar to izhaja že iz narave stvari same; enako sledi tudi iz stališč Ustavnega sodišča. Če se stopnja obremenitve izrazi s številom točk, katerega višina je odvisna od lege, vrste namembnosti in s tem povezanih izjemnih ugodnosti zemljišča v zvezi s pridobivanjem dohodka, to od normodajalca, če naj se izogne očitku o arbitrarnosti, zahteva predhodno, na podlagi podatkov opravljeno primerjavo med posameznimi gospodarskimi subjekti glede ustvarjanja dohodka na isti lokaciji, tako z vidika opravljanja primerljivih kot tudi drugih dejavnosti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-158/02 (7. točka obrazložitve) jasno navedlo, da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in da mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. V odločbi št. U-I-15/04 z dne 27. 1. 2005 je izpostavilo, da namen NUSZ ni obremenitev dobička, zato je lokalna skupnost pred obremenitvijo zavezancev dolžna ugotoviti njihov različni položaj zaradi izjemne donosnosti dejavnosti na posameznih lokacijah (11. točka obrazložitve). Tudi v odločbi št. U-I-122/04 z dne 11. 5. 2006 (7. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče pojasnilo, da je občina pred obremenitvijo zavezancev po zakonskih kriterijih dolžna ugotoviti njihov različni položaj zaradi različne namembnosti stavbnih zemljišč na njenem območju in pri tem ugotoviti tudi primerljiva razmerja za njihovo vrednotenje s številom točk.

18. Vse navedeno, vključno s predstavljenimi stališči Ustavnega sodišča in ustaljeno sodno prakso (prim. zlasti sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 227/2010, II U 224/2012 in III U 121/2015), vodi do zaključka, da je zakonska merila mogoče uporabiti in na njihovi podlagi določiti različne obremenitve le od predpostavki, da se predhodno ugotovijo konkretne okoliščine glede posameznih skupin zavezancev, to je, da se ugotovijo podatki, ki so podlaga za določitev sorazmerij med njihovimi obremenitvami. Različnost obremenitev zavezancev zaradi izjemnih ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka, ki jo prinaša lokacija, tako ne more temeljiti le na nekonkretizirani oceni občine, kot izhaja iz njenega odgovora v obravnavanem primeru, da je po eni strani zabaviščna dejavnost prirejanja iger na srečo na zadevni lokaciji izjemno dobičkonosna, na drugi strani pa, da taka dejavnost v okolje vnaša negativne vidike. Zgolj trditve o večji možnosti ustvarjanja dohodka v igralnicah zaradi bližine sosednje Italije (v povezavi z njenim ostrejšim odnosom do prirejanja iger na srečo), o hrupu in nepretrganem delovanju igralnice ter odklonskih pojavih v okolju ne pojasnjujejo razmerij med različnimi obremenitvami zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo svojo dejavnost. Tožnica utemeljeno opozarja, da so omenjene navedbe in ostala pojasnila normodajalke splošna, nekonkretizirana, brez podatkov in da s takšnimi (pre)splošnimi ocenami ni mogoče utemeljiti zaključka, da je razlikovanje med zavezanci, ki stavbno zemljišče uporabljajo za izvajanje dejavnosti prirejanja iger na srečo, in zavezanci, ki stavbno zemljišče v isti občini oziroma na isti lokaciji uporabljajo za izvajanje drugih dejavnosti, sorazmerno in s tem razumno. Pri čemer sodišče dodaja, da normodajalka ni niti zatrjevala, da ne bi mogla pridobiti in zato uporabiti ter predložiti bolj konkretnih podatkov (nenazadnje tožničina navajanja v pripravljalni vlogi glede prispevkov v občinski proračun kažejo kvečjemu nasprotno), vendar pa tega ni storila, ampak je v svojem odgovoru ostala na povsem splošni ravni, kar za zavrnitev očitka o arbitrarnosti sporne določbe Odloka ne zadošča.

19. Glede na navedeno je moralo sodišče zaključiti, da je določba 2. alineje 7. točke B. razdelka 11. člena Odloka (ki je bila uporabljena pri izračunu NUSZ za zazidano stavbno zemljišče na naslovu ... v površini 275,00 m2, kolikor obsega igralnica) arbitrarna in s tem v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče zato sodi, da te določbe pri odmeri NUSZ ni dopustno uporabiti (načelo exceptio illegalis). Skladno s to presojo je zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za (igralnico s) površino 275,00 m2 v znesku 32.775,60 EUR, ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Pri tem ne bo mogel uporabiti določbe Odloka, ki jo je sodišče po gornji obrazložitvi spoznalo za nezakonito oziroma neskladno z Ustavo, temveč bo moral odločiti ob uporabi preostalih določb Odloka.

20. V ostalem delu pa je sodišče tožbo - s katero je tožnica (enako kot že s pritožbo v upravnem postopku) formalno izpodbijala prvostopenjsko odločbo v celoti in predlagala njeno odpravo v celoti - zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V tem delu namreč sodišče sledi dejanskim in pravnim razlogom izpodbijane prvostopenjske odločbe ter se nanje sklicuje in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne navaja, pri čemer dodaja, da tožnica konkretnih ugovorov zoper ta del odločitve ni navedla.

21. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, relevantno za odmero NUSZ z izpodbijano odločbo, namreč med strankama ni sporno, ampak je bila sporna le uporaba materialnega prava. V tej zvezi sodišče še pripominja, da toženka izvedbe glavne obravnave tudi po prejemu pojasnil normodajalke in tožničinega odgovora nanje ni zahtevala.

K II. točki izreka:

22. Ker je bila, glede na sprejeto odločitev o tožbi, izpodbijana odločba v pretežnem delu odpravljena, je sodišče o stroških postopka odločilo ob upoštevanju tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Odločanje o povrnitvi (tudi že nastalih) stroškov upravnega postopka je stvar ponovnega upravnega postopka. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------
¹ Navedena določba ZSZ/84 in ostale, ki se nanašajo na NUSZ, se v zadevi uporabljajo na podlagi 5. točke petega odstavka 179. člena ZUreP-1 v zvezi s 1. alinejo 56. člena ZSZ/97. Ureditev je ostala nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe, saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja NUSZ. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. 22-832/2014.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 48/2019-9
• UPRS sodba III U 142/2014
• UPRS sodba III U 121/2015