UPRS Sklep in sodba I U 2500/2018-15

Jedro

Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa pa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa.

Tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

Izrek

I. Postopek, za katerega je bilo s sklepom Upravnega sodišča RS I U 2500/2018-10 z dne 20. 8. 2019 ugotovljeno, da je prekinjen, se nadaljuje od 26. 8. 2019 dalje.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni oziroma finančni organ) zavezancu za davek A. – v nadaljevanju tožniku, zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 ter za davčna obdobja od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 dodatno odmerila: - DDPO za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v znesku 12.742,02 EUR, po stopnji 17 % od davčne osnove 74.953,09 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 579,15 EUR, obračunane po 7 % letni obrestni meri za čas od poteka roka za plačilo davka dne 1. 4. 2017 do dneva izdaje odločbe dne 23. 11. 2017 (točka I/1 izreka); - razliko višine akontacij DDPO za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v znesku 11.867,60 EUR ter obresti v skupnem znesku 321,59 EUR, obračunane po 7 % letni obrestni meri od dneva poteka roka za plačilo posamezne akontacije do dneva izdaje odločbe dne 23. 7. 2014 (točka I/2 izreka); - DDV za davčna obdobja od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 ter za davčna obdobja od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 v znesku 6.720,72 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 347,40 EUR, obračunane po 7 % letni obrestni meri od dneva poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe dne 23. 11. 2017 (točka I/3 izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da mora biti odmerjen davek ter obresti (v točkah I/1 – I/2) v skupnem znesku 25.510,36 EUR ter odmerjen davek ter obresti (v točki I/3) v skupnem znesku 7.068,12 EUR plačan v 30. dneh od vročitve odločbe, po poteku roka za plačilo se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Odločeno je še, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ. Pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (III. točka izreka) .

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za davčna obdobja od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 ter za davčna obdobja od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 in DDPO za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016. O ugotovitvah je finančni organ sestavil zapisnik z dne 2. 10. 1017, ki je bil tožniku vročen 17. 10. 2017. Na ugotovitve v zapisniku je tožnik podal pripombe. Tožnikove pripombe in razlogi za njihovo neupoštevanje so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik kot društvo zavezan k plačevanju DDPO v skladu z določbami 9. člena ZDDPO-2. Tožnik je za namene sestave obračuna DDPO za leto 2016 razmejil opravljanje neprofitne in profitne dejavnosti. Finančni organ je ugotovil, da tožnik opravlja pridobitno dejavnost, saj izkazuje prihodke od prodaje konj. Kaj naj bi predstavljalo opravljanje neprofitne dejavnosti, iz samih poslovnih listin ni razvidno. Pri pregledu poslovnih knjig in dokumentacije za davčno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 je finančni organ ugotovil, da vsi poslovni dogodki za navedeno davčno obdobje v glavni knjigi sploh niso poknjiženi. V postopku DIN se je najprej ugotavljalo, s katerimi osnovnimi sredstvi je razpolagal tožnik. V ta namen je bil opravljen ogled osnovnih sredstev na sedežu tožnika, ki pa dokumentov na kraju samem o osnovnih sredstvih ni imel. V preglednici na strani 6 izpodbijane odločbe so navedeni bančni izpiski (prilivi in odlivi) iz leta 2016, iz katerih je kot razlog nakazil navedeno plačilo več konj, vendar je bilo ugotovljeno, da vseh teh konjev tožnik nima evidentiranih v poslovnih knjigah, niti zanj nima prejetih oz. izdanih računov, kar je obrazloženo na 6 in 7 strani izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je v obračunu DDPO za leto 2016 upošteval kot olajšavo za investiranje v opredmetena osnovna sredstva po 55.a členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) nabavne vrednosti investicij (3 konji, dva sedla, traktor) v skupni višini 82.900,00 EUR. Tako je bila izkazana olajšava v višini 33.160,00 EUR, od tega je bila koriščena olajšava v višini 24.668,58 EUR. Finančni organ je ugotovil, da tožnik ne razpolaga z verodostojno dokumentacijo za omenjena osnovna sredstva, razen traktorja, zato se je tožniku olajšava za investiranje ustrezno zmanjšala. Priznal se mu je znesek investicij v višini 7.900,00 EUR (za traktor B., nabavna vrednost 7.900,00 EUR) oziroma olajšava v višini 40 % investiranega zneska 3.160,00 EUR. Finančni organ je tudi ugotovil, da vseh osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati, saj niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin oziroma ni bila mogoča njihova identifikacija. Zato je tožniku zmanjšal znesek amortizacije za nepriznane stroške amortizacije v višini 15.416,67 EUR.

4. Tožnik je med stroške in posledično med odhodke prenesel tudi take, ki niso povezani z njegovo dejavnostjo ali pa niso potrebni za ustvarjanje prihodkov, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Ti stroški so navedeni v preglednici na straneh 10 do 12 izpodbijane odločbe in skupaj znašajo 19.121,52 EUR, pri čemer je finančni organ obrazložil razloge, zaradi katerih se ne upoštevajo. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da tožnik v letu 2016 ni evidentiral vseh prihodkov iz naslova obresti za dana posojila. Gre za kratkoročna posojila, dana povezani osebi C.C., kjer se upošteva 19. člen ZDDPO-2. V postopku so bili ugotovljeni tudi neevidentirani prihodki od prodaje konj. Tako se med poslovno dokumentacijo nahaja račun 4/2016 z dne 7. 3. 2016 za prodajo konja v znesku 9.983,00 EUR brez DDV, pri čemer je tožnik na tej podlagi izkazal donacijo. Tožnik je v postopku pojasnil, da račun pomotoma ni bil knjižen. Tožniku so se zato priznali prihodki v višini navedenega računa, donacija pa se je v istem znesku zmanjšala. Finančni organ je ugotovil pri tožniku še druge neevidentirane prihodke (v zneskih: 3.400,00 EUR, 825,00 EUR, 1.860,00 EUR, 1.890,00 EUR), ki jih je tožnik evidentiral kot donacije. Davčni organ jih je štel za tožnikove prihodke in za njih zmanjšal donacije. Slednje je zmanjšal še za znesek 1.500,00 EUR, za katerega je ugotovil, da ne gre za donacijo. Nov pripoznan znesek donacij znaša 119.688,50 EUR in predstavlja 53,1678 odstotkov vseh prihodkov, ki odpadejo na neprofitno dejavnost. Davčni organ je tako ugotovil DDPO v višini 12.742,02 EUR, ki ga tožnik ni plačal. Po novih podatkih v obračunu DDPO je davčni organ ugotovil tudi akontacijo DDPO za leto 2017 v znesku 14.241,09 EUR.

5. Finančni organ je v postopku ugotovil tudi nepravilnosti, ki se nanašajo na obračun DDV. Tožnik je opravil v inšpiciranem obdobju obdavčljiv promet in sicer dobave blaga. Na izdanih računih ni obračunal DDV, ker se je skliceval na oprostitve. Po ugotovitvi finančnega organa ni ravnal pravilno. Po računu 4/2016 z dne 7. 3. 2016 je tožnik dobavil konja D. v znesku 9.983,00 EUR v Turčijo, pri čemer DDV ni obračunal s sklicevanjem na prvi odstavek 52. člena ZDDV-1. Finančni organ je ugotovil, da tožnik ni predložil dokazila, da je izvoz blaga iz EU opravil on sam, prav tako ni razvidno, da bi bil konj D. predmet carinskega postopka. Tožnik predmetnega računa sploh ni vključil v poslovne knjige, ampak je knjižil plačilo računa kot donacijo. Finančni organ je zato tožniku obračunal DDV po splošni stopnji 22 % od osnove 9.983,00 EUR v znesku 2.196,26 EUR. Prav tako je finančni organ ugotovil, da se je tožnik neupravičeno skliceval na oprostitev plačila DDV v zvezi z računom 1/2017 z dne 20. 4. 2017, po katerem so bili prodani trije konji v Makedonijo. Tožnik se je skliceval na oprostitev plačila DDV po prvem odstavku 44. člena ZDDV-1, finančni organ pa ugotavlja, da oprostitev ne velja za promete, pri katerih se DDV ni mogel odbiti, ker sploh ni bil zaračunan in izkazan na računu. Finančni organ je zato tožniku obračunal DDV po splošni stopnji 22 % od osnove 9.000,00 EUR v znesku 1.980,00 EUR. Nadalje je finančni organ ugotovil, da je tožnik izdal račun 2/2017 z dne 16. 5. 2017, na podlagi katerega je bilo prodano tovorno vozilo znamke E. na Madžarsko v znesku 20.000,00 EUR, brez obračunanega DDV, s sklicevanjem na oprostitev plačila DDV po prvem odstavku 44. člena ZDDV-1. Finančni organ je zato tožniku obračunal DDV od osnove 20.000,00 EUR po stopnji 22 % v znesku 4.400,00 EUR. Tožnikove ugovore, ki se z dodatno odmerjenim DDPO in DDV ni strinjal, je finančni organ zavrnil.

6. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo, saj je odločitev prvostopenjskega organa ocenilo kot pravilno.

7. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Prvostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil do vseh tožnikovih navedb in predloženih dokazov. Slednje očita tudi drugostopenjskemu organu ter se sklicuje na kršitev pravic iz 22.člena in 23. člena Ustave RS. Izpodbijani odločbi očita, da je izdana v nasprotju s temeljnimi načeli davčnega postopka in sicer v nasprotju z načelom materialne resnice, načelom gotovosti, seznanitve in pomoči ter načelom zakonitosti v davčnih zadevah in načelom sorazmernosti. Pri izdaji izpodbijane odločbe se ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Prvostopenjskemu organu tudi očita, da je v bistveno enakih primerih odločil različno, kar je potrdil tudi drugostopenjski organ. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

8. Glede DDPO uvodoma poudarja, da okoliščine glede lastništva konj oba finančna organa nista ustrezno upoštevala ter sta pri tem storila kršitve pravil postopka, nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje ter posledično napačno uporabila relevantno materialno pravo. Konj je premičnina. Skladno z 60. členom Stvarnopravnega zakonika se lastninska pravica na premičnini s pravnim poslom pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja. Vpis v Centralni register kopitarjev (v nadaljevanju CRK) ne ustanavlja lastninske pravice na konju, niti ni potreben za pridobitev lastninske pravice na konju. Ob tem poudarja, da se na obrazcu izpiska iz CRK navajajo podatki o imetniku kopitarja – ne lastniku kopitarja. Tožnik je vse konje kupil od družb, ki se ukvarjajo s prodajo konj in ima oz. je v relevantnem obdobju davčnega nadzora na njih imel lastninsko pravico. Na tekmovanja se redno lahko prijavi tudi konje, ki so v lasti druge osebe ter t. i. tuje konje – registrirane pri tujih konjeniških zvezah. Večina konj nima urejenega lastništva. Vsi konji, ki jih ima tožnik v osnovnih sredstvih, so pridobljeni z veljavnim pravnim naslovom in so v lasti tožnika. Tega davčna organa v postopku nista upoštevala. Prav tako ni jasno, zakaj sta odločitev glede lastništva konj enkrat oprla na vpis ID konja v aktualno lastništvo, spet drugič ne (primer konj F.). Odločitev v zvezi s konjem F. prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi utemeljuje z obstojem carinskih dokumentov. Le-ti obstajajo tudi v zvezi z izvozom konja G. v Turčijo, pa tega ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ nista upoštevala.

9. Tožnik pojasnjuje, da ni bil oblikovan kot tekmovalni klub po pravilih Konjeniške zveze Slovenije (v nadaljevanju KZS), ker bi mu to nalagalo obveznosti – organizacija tekmovanj, ki niso skladne z namenom njegovega delovanja. Tudi sicer na FEI ni vključenih klubov, ampak samo tekmovalci in države. Tožnik je imel dva tekmovalna konja. Z obema je tekmoval H.H. in sicer kobilo I. in žrebca J.. Kobila je poginila, konj pa je bil prodan. Dve kobili, ki sta na Nizozemskem, sta bili tekmovalni in nista več, ampak upokojeni rejni kobili. Ostali konji, ki so bili v lasti tožnika, so bili kupljeni z namenom zagona šole jahanja – mladi konji, poceni in v paketu. Ker do tega ni prišlo, jih je tožnik prodal. Ohranil pa je K. kobilo, za katero je tožnik v postopku pojasnil, da gre za kobilo z imenom L.. Lastništvo slednje izhaja tudi iz izpisa podatkov iz CRK. Dejstvo, da je L. K. potrjuje opis, kar potrjuje tudi slika iz opravljenega ogleda prvostopenjskega organa pri tožniku. Tudi glede tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik vztraja, da so podatki o investicijah in posledično o opredmetenih osnovnih sredstvih ter obračunani amortizaciji, kot izhajajo iz računovodskih izkazov tožnika, točni. Tožniku niso znani razlogi, zakaj davčni organ ne verjame, da je bila kobila I. sploh v lasti tožnika. Tožnikov račun 1/2015 ni fiktiven. Svojo odločitev davčni organ utemeljuje predvsem z dejstvom, da na spletni strani mednarodne konjeniške organizacije kot lastnik ni bil zapisan tožnik, ampak M.M.. Omenjeni je bil rejec navedene kobile, kobilo je prodal H.H., ki jo je doniral tožniku. Kobila je bila namreč glavni športni konj tožnika. Poginila je na Slovaškem. Tožnik je davčnemu organu že tekom postopka (26. 6. 2017) priložil izvid veterinarske klinike, ki jo je evtanazirala. Iz 2. člena donatorske pogodbe izhaja, da je kobilo tožniku doniral H.H.. Tudi v primeru doniranja konja F. je bil izstavljen račun in donatorska pogodba. Posledično iz tega izhaja, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabljeno materialno pravo. V zvezi s konjema N., s.r.o. ter O., s.r.o. tožnik poudarja, da je od družbe P. kupil dve kobili, pri čemer pa ni bil pozoren na to, kaj piše na računu, saj so bili na računu očitno navedeni napačni podatki. Prodajalec je račun popravil. Ne glede na to, pa davčni organ tega ni upošteval in je svojo odločitev oprl na dejstvo, da identifikacija konj ni mogoča, ker sta prvotna računa neverodostojna. Prav tako je tožnik kupil dve sedli „...“. Pri plačilu je očitno prišlo do napake pri navedbi namena plačila. Gre za plačilo za dve sedli in drugo rabljeno opremo, ki je bila kupljena v paketu, kar je bilo pojasnjeno davčnemu organu. Tudi v zvezi s tem je bilo dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovljeno. Pri DDPO je finančni organ iz stroškov tožnika izločil 2.750,00 EUR stroškov, ki so bili napačno knjiženi kot prevozni stroški, saj gre za osnovno sredstvo (prikolica). Posledično je treba v davčnem obračunu upoštevati amortizacijo in olajšavo za investiranje v osnovno sredstvo, vendar ni bilo upoštevano ničesar.

10. Glede stroškov, ki jih davčni organ tožniku ni priznal, tožnik vztraja, da so bili vsi stroški, navedeni pod tč. I.3 prvostopenjske odločbe, potrebni. Tako utemeljuje potrebnost stroškov zdravljenja živali, stroškov najema apartmaja in s tem povezanih stroškov ter stroškov priprave štirih konj za terapevtske namene. Iz zaključkov obeh davčnih organov izhaja, da bi moral tožnik vse okoliščine glede nepriznanih davčnih odhodkov dokazati na stopnji gotovosti, za davčni organ pa velja zgolj raven verjetnosti. To je v nasprotju z načelom materialne resnice.

11. Tožnik ugovarja tudi odločitvi prvostopenjskega organa, ki se nanaša na donacije in neevidentiranje prihodkov. Glede donacije ... R.R. pojasnjuje, da je bilo med njim in tožnikom podano soglasje volj, ter da za pogodbo o donaciji ni predpisana obličnost. Prav tako se ne strinja z zaključkom davčnega organa glede donacij oz. plačil s strani S.S. v višini 825,00 EUR, 1.860,00 EUR in 1.890,00 EUR in pojasnjuje, da je v postopku predložil scan krovne pogodbe o donaciji, sklenjeni med tožnikom in g. S.S., kar pa davčni organ ni upošteval. Glede s strani T. vrnjenih depozitov pa drži, da ne gre za donaciji in je davčni organ pravilno zaključil, da se v tem delu (v skupni višini 1.500,00 EUR) zmanjšata donaciji. Račun za te storitve je zato potrebno knjižiti v poslovne knjige tožnika in upravičen strošek ustrezno upoštevati pri odmeri davčnih obveznosti tožnika, kar bi davčni organ moral upoštevati pri odmeri obveznosti iz naslova DDPO kot tudi pri DDV. Glede plačila akontacij DDPO za leto 2017 tožnik navaja, da je mogoče šele ob pravilni ugotovitvi tožnikovega dobička v letu 2016 pravilno odmeriti višino akontacij DDPO za leto 2017, kar pa v zadevi ni bilo storjeno.

12. Tožnik ugovarja tudi dodatni odmeri DDV. Sklicuje se, da je v postopku posredoval dokazila, iz katerih izhaja, da je bil konj D. izvožen v Turčijo. Navaja, da gre za konja G., ki je tudi naveden na izvozni deklaraciji, ter da ga je tako poimenoval kupec. Ker gre za izvoz iz območja EU, tožnikova obveznost iz naslova DDV ni nastala. Podredno pa se tožnik sklicuje na določilo 102. člena in 103. člena ZDDV-1, in da bi DDV lahko maksimalno znašal 986,26 EUR in ne 2.196,26 EUR, in zavrača tudi navedbe drugostopenjskega organa, da tožnik navedene ureditve ni uporabil. Glede vozila znamke E. tožnik poudarja, da je bilo navedeno tovorno vozilo izvoženo na Madžarsko, tožniku pa je bilo s strani kupca zagotovljeno, da bo le-ta pridobil enkratno identifikacijsko davčno številko za ta posel, zaradi česar je račun izstavil brez DDV. Tožnik se pri tem sklicuje še na določilo 102. člena in 103. člena ZDDV-1, ki prav tako ni bilo upoštevano.

13. Sklepno tožnik zaključuje, da so podani razlogi 1., 2. in 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanj ZUS-1), da sodišče tožbi ugodi. Dodaja še, da je tožnik, iz razloga, ker pritožba ne zadrži izvršitve, 6. 11. 2017 v korist tožene stranke plačal odmerjeno davčno obveznost in sicer v višini 13.126,03 EUR iz naslova plačila DDPO za leto 2016 ter znesek v višini 130,62 EUR iz naslova DDV. Tožnik zato zahteva tudi vračilo plačila navedenega zneska, skupaj z zakonskimi obrestmi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj odloči tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 13.256,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na znesek 13.126,03 EUR od 6. 11. 2017 dalje do plačila ter na znesek 130,62 EUR od 6. 11. 2017 dalje do plačila. Hkrati naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe, saj so po vsebini enake navedbam, danim v postopku, zato vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

15. Sodišče je v predmetni zadevi s sklepom I U 2500/2018-10 z dne 20. 8. 2019 ob smiselni uporabi 80. člena ter 4. točke prvega odstavka in drugega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugotovilo, da je postopek prekinjen, ker se je zoper tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 3951/2018 z dne 27. 12. 2018 začel stečajni postopek.

16. Postopek, ki je bil prekinjen iz razloga po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP, se nadaljuje, skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Sodišče je stečajnega upravitelja odvetnika U.U. s sklepom I U 2500/2018-10 z dne 20. 8. 2019 pozvalo, da prevzame postopek. Omenjenemu je bil navedeni sklep vročen 26. 8. 2019. S tem so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.

K II. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

Odmera DDPO

19. Davčni organ je tožniku odmeril DDPO potem, ko je ugotovil, s katerimi osnovnimi sredstvi je razpolagal tožnik. Ugotovil je namreč, da tožnik na ogledu, ki ga je opravil davčni organ, ni razpolagal z osnovnimi sredstvi, ki jih je uveljavljal ter za navedena osnovna sredstva ni predložil dokumentacije, na podlagi katere bi jih bilo mogoče pripoznati kot osnovna sredstva. Gre v glavnem za konje, za katere tožnik dokumentacije davčnemu organu ni predložil. Tožnik davčnemu organu očita, da ni pravilno ugotovil dejanskega stanja glede konjev, ter navaja, da večina konj nima urejenega lastništva. Sklicuje se na to, da je konj premičnina ter da se skladno z 60. členom SZ lastninska pravica na njem pridobi z izročitvijo v posest pridobitelja. Glede na ugotovitev davčnega organa, da tožnik v CRK ni prijavil nobenega nabavljenega konja, pa tožnik navaja, da vpis v CRK ne ustanavlja lastninske pravice na konju.

20. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Pravilno se davčni organ sklicuje na Slovenske računovodske standarde (SRS/2016) in sicer SRS 1.7., po katerem se opredmeteno osnovno sredstvo v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja pripozna, če: - je verjetno, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njim; - je mogoče njegovo nabavno vrednost zanesljivo izmeriti. Po presoji sodišča je pravilen zaključek davčnega organa, da osnovnih sredstev, ki jih je tožnik evidentiral v registru osnovnih sredstev, ni mogoče pripoznati iz razloga, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da ni bila mogoča njihova identifikacija oziroma, da niso bila pridobljena na podlagi verodostojnih listin. Ob ugotovitvi, da tožnik davčnemu organu ni predložil dokumentacije za navedena osnovna sredstva, s katero bi bil dolžan razpolagati, je davčni organ imel podlago za zaključek, da ni pripoznal za davčne namene naslednja osnovna sredstva: - inventarna št 1, I., nabavna vrednost 25.000,00 EUR; - inventarna št. 10, konj K., nabavna vrednost 25.000,00 EUR; - inventarna št. 11, U., nabavna vrednost 5.000,00 EUR - inventarna št. 12, U., nabavna vrednost 5.000,00 EUR; - inventarna št. 13, konj N., s.r.o., nabavna vrednost 20.000,00 EUR; - inventarna št. 14, konj O., s.r.o., nabavna vrednost 20.000,00 EUR;

21. Tožnik ne ugovarja ugotovitvi davčnega organa o tem, da ne razpolaga z ustreznimi knjigovodskimi listinami, pač pa meni, da bi davčni organ navedena osnovna sredstva tožniku moral pripoznati, čeprav ni predložil dokumentacije, ki bi to izkazovala. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Davčni organ je, da bi ugotovil dejansko stanje glede konjev, pravilno pridobil tudi podatke iz CRK. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, češ, da vpis v CRK ni obvezen in da ne izkazuje lastništva konj. Davčni organ je iz CRK pridobil podatek, da ima tožnik v lasti kobilo z imenom L., vendar jo na ogledu ni bilo mogoče identificirati in tudi ni bila vpisana v registru osnovnih sredstev. Na ogledu je tožnik pokazal konja K. pod inventarno številko 10, za katerega naj bi se dokumenti izgubili. Glede dveh konjev - kobil (konj N., s.r.o., konj O., s.r.o., inventarni št. 13 in 14), je bilo na ogledu davčnemu organu s strani tožnika pojasnjeno, da so dokumenti na Nizozemskem, kjer naj bi bile kobile na osemenitvi. Potem, ko je tožnik predložil dva prejeta računa dobavitelja Z. s.r.o. iz Bratislave, računa z oznako D-62/16 in D-63/16, je davčni organ ugotovil, da gre za nabavo dveh kastratov in da torej ne gre za kobili (ki bi bile na osemenitvi). Tožnik je davčnemu organu nato predložil nova računa 2016006 in 2016007, kjer je kot opis blaga navedeno, da gre za 8 oziroma 10 letni kobili. Ker identifikacija konj ni bila mogoča, in ker sta se prvotno obravnavana računa izkazala kot neverodostojna, je davčni organ pravilno zaključil, da novo predložena računa ne moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa. Za osnovno sredstvo pod inventarno št. 1 I., pa je davčni organ v postopku ugotovil, da je bila kobila pridobljena na podlagi računa 1/2015 z dne 23. 11. 2015 od H.H. ter da v CRK ni bila nikoli vpisana. Tožnik je predložil račun z dne 23. 6. 2017 za evtanazijo konja I.. Davčni organ je na spletnih straneh mednarodne organizacije FEI preveril lastništvo kobile I., s katero je tekmoval H.H. in ugotovil, da iz spletne strani, ki jo navaja z dne 5. 7. 2017, izhaja, da je lastnik kobile I. M.M. iz Hrvaške. Zato davčni organ utemeljeno ni sledil tožniku in je zaključil, da mu ne verjame, da je bila kobila I. sploh v lasti tožnika, ampak, da je bil račun 1/2015 fiktiven. Zato ga davčni organ pravilno ni upošteval in osnovno sredstvo po navedenem računu ni pripoznal. Po presoji sodišča je davčni organ argumentirano pojasnil razloge za navedene zaključke, ki jim sledi in jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.

22. Tožnikovi ugovori, ki se z navedenim zaključkom ne strinja, so zgolj splošni. Tožnik pojasnjuje, da ni bil oblikovan kot tekmovalni klub po pravilih KZS, kar bi mu nalagalo določene obveznosti. Glede konjev se sklicuje, da večina konj nima urejenega lastništva. Navaja, da je imel dva tekmovalna konja in sicer kobilo I. in žrebca J., s katerima je tekmoval H.H.. Kobila je poginila, konj pa je bil prodan. Dve kobili, ki sta na Nizozemskem, sta upokojeni rejni kobili. Glede kobile K. navaja, da je že v postopku pojasnil, da gre za kobilo z imenom L.. Po presoji sodišča se je do vseh navedenih tožnikovih ugovorov, ki se enaki ugovorom, ki jih je dal v postopku, davčni organ že argumentirano opredelil. Ugovori so splošni in pavšalni in z njimi tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati, kar zatrjuje.

23. Davčni organ zato tožniku utemeljeno v obračunu DDPO za leto 2016 ni upošteval olajšave za investiranje v opredmetena osnovna sredstva po 55a. členu ZDDPO-2, glede katerih tožnik ni predložil dokumentacije. Po 55a. členu ZDDPO-2 lahko zavezanec uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opremo in v neopredmetena sredstva, vendar največ v višini davčne osnove. Davčni organ tako tožniku pravilno ni upošteval olajšave po navedeni določbi za naslednja osnovna sredstva: - inventarna št. 13, konj U., s.r.o., nabavna vrednost 20.000,00 EUR; - inventarna št. 14, konj O., s.r.o., nabavna vrednost 20.000,00 EUR; - inventarna št. 11, V., nabavna vrednost 5.000,00 EUR; - inventarna št. 12, V., nabavna vrednost 5.000,00 EUR; - inventarna št. 10, konj K., nabavna vrednost 25.000,00 EUR. Davčni organ je tožniku upošteval zgolj znesek investicij v višini 7.900,00 EUR, ki se nanaša na osnovo sredstvo pod inventarno št. 8, TRAKTOR B., katerega nabavna vrednost je 7.900,00 EUR. Po presoji sodišča je davčni organ postopal pravilno.

24. Glede konjev N., s.r.o. in O., s.r.o., tožnik davčnemu organu na ogledu dokumentacije ni predložil. Dokumentacija naj bi bila na Nizozemskem, kjer naj bi bila konja – kobili na osemenitvi. Potem, ko je tožnik predložil računa za navedena konja (računa z oznako D-62/16 in D-63/16), pa je davčni organ ugotovil, da se računa nanašata na nabavo dveh kastratov (samcev). Tožnik je 16. 8. 2017 predložil nova računa za omenjena konja (računa 2016006 in 2016007, kjer je kot opis blaga navedeno, da gre za 8 oziroma 10 letni kobili). Davčni organ je pravilno zaključil, da identifikacija konj ni mogoča, prvotna računa sta se izkazala kot neverodostojna, zato novo predložena računa na moreta spremeniti predhodnih ugotovitev davčnega organa. Ob tem je davčni organ tudi ugotovil, da tožnik v CRK ni prijavil nobenega nabavljenega konja, ki ga je imel pripoznanega med osnovnimi sredstvi. Davčni organ je na podlagi vsega navedenega tudi po presoji sodišča imel podlago za navedeni zaključek. Ni namreč sporno, da je tožnik davčnemu organu za navedena konja najprej predložil računa, ki se na navedena konja nista mogla nanašati (že zaradi bioloških zakonitosti), konja pa tudi nista bila prijavljena v CRK. Zato davčni organ tudi po presoji sodišča upravičeno ni štel kot verodostojnih računov, ki jih je nato – popravljene predložil tožnik. Upravičeno je zaključil, da identifikacija navedenih dveh konjev, ki sta na Nizozemskem, ni mogoča. Da bi tožnik predložil še kakšne listine, s katerimi bi dokazoval nasprotno, tožnik ne navaja. Tudi v tožbi, enako kot v postopku, se sklicuje zgolj na navedena naknadno popravljena računa, ki jim davčni organ po presoji sodišča upravičeno ni sledil.

25. V postopku je davčni organ podvomil tudi v verodostojnost računa z interno št. D-36/16 z dne 13. 1. 2016, ki se nanaša na nabavo dveh sedel V. (inventarna št. 11 in 12). Neverodostojnost se je kazala v tem, ker je pri opisu transakcije, ki je razviden iz bančnega izpiska št. 9 z dne 2. 2. 2016, pri plačilu navedenega računa navedeno „payment for horse X.“, kar pomeni plačilo za konja X. Ob pregledu osnovnih sredstev dne 5. 6. 2017 ogledanega sedla davčni organ ni mogel povezati s podatki na računu, kajti sedlo ni bilo označeno, npr. z inventarno številko ali kako drugače. Po ogledu spletne strani, ki jo navaja, pa je davčni organ tudi ugotovil, da so nova tovrstna sedla cenejša od 5.000,00 EUR. Iz vseh navedenih razlogov davčni organ znesek vrednosti te nabave ni upošteval za upravičeni znesek investicij v osnovna sredstva. Čeprav zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje (29. člen ZDDPO-2)¹, pa je po presoji sodišča davčni organ ob ugotovitvi vseh omenjenih okoliščin imel podlago za zaključek, da tožnik ni izkazal navedenih osnovnih sredstev. Tožnik se je že v postopku skliceval, enako pa sedaj v tožbi, da je pri plačilu očitno prišlo do napake pri navedbi namena plačila ter da je šlo za plačilo za dve sedli in drugo rabljeno opremo, ki je bila kupljena v paketu. Da bi tožnik predložil še kakšne listine, s katerimi bi dokazoval nasprotno, tožnik ne navaja.

26. Davčnemu organu je bil na ogledu pokazan konj K. pod inventarno številko 10, za katerega pa naj bi se dokumenti izgubili. Davčni organ ga ni pripoznal kot osnovno sredstvo, ker zanj ni nobene dokumentacije in ga ni mogoče identificirati. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je že v postopku pojasnil, da gre za kobilo z imenom L. ter da lastništvo omenjene izhaja tudi iz izpisa podatkov iz CRK. Dejstvo, da je L. K., naj bi potrjeval opis ter slika iz opravljenega ogleda prvostopenjskega organa pri tožniku. Ker davčni organ tožnikovim navedbam ni sledil, tožnik meni, da njegovi zaključki niso pravilni. Sodišče takšne tožnikove ugovore zavrača. Tožnik, na katerem je dokazno breme, ni izkazal okoliščin, na katere se sklicuje (prvi in tretji odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Navedeno je davčni organ pravilno ugotovil in se pri tem sklicuje tudi na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS in X Ips 196/2015 z dne 18. 1. 2017. Iz slednje izhaja, da posledice negotovosti glede pravno pomembnih dejstev nosi tisti, na katerem je dokazno breme. Davčni organ pa je tisti, ki mora z izvedbo dokazov vzpostaviti dvom v to, da knjigovodske listine, ki so primeren instrument za ugotavljanje davčnih posledic odhodkov, ne izkazujejo resničnega poslovnega dohodka (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2). V obravnavani zadevi je davčni organ izpostavil zelo visoko stopnjo dvoma v lastništvo oziroma samo identifikacijo posameznih osnovnih sredstev, ki jih je imel tožnik v poslovnih knjigah. Tožnik pa svojih trditev ni izkazal, pač pa se sklicuje na to, da so na področju konjereje nekatere stvari neurejene. Takim tožnikovim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče se strinja z davčnim organom, da se transparentno poslovanje izkazuje z urejenimi dokumenti in preverljivimi transakcijami. Tožnik na tak način ni posloval, svojih trditev pa v postopku ni uspel dokazati.

27. Davčni organ tožniku ni priznal stroškov, ki izhajajo iz preglednice na 10. do 12. strani izpodbijane odločbe v višini 19.121,52 EUR. Glede navedenih stroškov je ugotovil, da gre za nepotrebne stroške, pri čemer je tudi pojasnil za vsako vrsto navedenih stroškov (obrazložitev na straneh 12 in 13), zakaj jih tožniku ni priznal kot odhodke na podlagi 29. člena ZDDPO-2. Sodišče se z navedenimi zaključki davčnega organa strinja, tožnikove ugovore, ki takemu zaključku nasprotuje, pa zavrača. Iz 29. člena ZDDPO-2 izhaja, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu (prvi odstavek). Iz nadaljnjih določb 29. člena in naslednjega 30. člena ZDDPO-2 izhaja, kateri so davčni priznani odhodki. Davčni organ je pri vsakem od navedenih stroškov, ki jih tožniku ni priznal kot davčno priznanih odhodkov, navedel razlog, zaradi katerega mu navedenih stroškov ni priznal (npr. tožnik je evidentiral račune za komunalne storitve, ki so nastali v stanovanjih na naslovu ... v ... in na ... v ..., pri tem pa ni dokazal komu in zakaj sta bili namenjeni stanovanji na navedenih naslovih). Med ostalimi računi so tudi računi, ki se nanašajo na stroške zdravljenja živali, glede katerih tožnik zatrjuje, da so bili potrebni in se z odločitvijo davčnega organa ne strinja. Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik zgolj zatrjuje, da si bili stroški zdravljenja živali potrebni, pri čemer pa navedenega tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati.

28. Davčni organ je ugotovil, da se račun D-3 z dne 31. 1. 2016 v višini 2.409,00 EUR nanaša na plačilo storitev zdravljenja neznanih živali, ki nima prilog; račun D-6 z dne 31. 1. 2016 se nanaša na delno plačilo računa za operacijo konja Y., ki ga tožnik nima med osnovnimi sredstvi; račun D-23 z dne 7. 3. 2016 se nanaša na zdravljenje konj, tudi konja Č., ki ga ni v knjigah; račun D-24 z dne 29. 3. 2016 se nanaša na zdravljenje konj, ki niso v lasti tožnika; račun D-78 z dne 24. 7. 2016 se nanaša na zdravljenje konja J., ki je bil že prodan H.H.. Na podlagi navedenih ugotovitev je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek davčnega organa, da se navedeni stroški ne upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Zato ni mogoče slediti tožnikovim ugovorom, ki so zgolj pavšalni in ko navaja, da so konji, s katerimi so tekmovali člani kluba in ki so bili po tekmovanjih potrebni veterinarske oskrbe, bili zdravljeni s sredstvi kluba ter da je šlo za stroške, povezane z uresničevanjem osnovnega namena kluba. Tožnik ni navedel konkretnih razlogov glede posameznih računov in glede omenjenih računov tudi ni predložil dokazov, s katerimi bi dokazal svoje trditve.

29. Tožnik se prav tako ne strinja z odločitvijo, da se davčno ne priznajo odhodki v zvezi z najemom apartmajev in s tem povezanimi stroški. Med davčno nepriznanimi odhodki davčni organ tožniku tudi ni priznal stroškov po računu št. NAJEM-5 z dne 12. 8. 2016 v višini 250,00 EUR, saj je ugotovil, da tožnik upravičenost teh stroškov ni izkazal. Sodišče se strinja z navedenimi ugotovitvami davčnega organa, tožnikove ugovore, ki se s tem ne strinja, pa zavrača. Tožnik navaja, da so bili predloženi računi plačani za osebo Š.Š., ki je nekaj časa sodeloval pri treningu članov kluba, davčnima organoma pa očita, da je življenjsko in nelogično od tožnika zahtevati podatke, da bi natančno dokazal, kdaj je najeto stanovanje dejansko uporabljal in v kakšnem obsegu in na katerih treningih je dejansko sodeloval. Tožnik meni, da je na ravni verjetnosti izkazal relevantne okoliščine. Sodišče se strinja z davčnim organom, da tožnik navedenih stroškov, glede katerih se je davčnemu organu upravičeno postavil dvom, ni uspel dokazati, saj o tem ni predložil nobenih dokazil, čeprav je na njem dokazno breme (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Zgolj sklicevanje tožnika o potrebnosti navedenih stroškov, pri čemer tožnik meni, da bi bilo natančno dokazovanje glede navedenih stroškov in s tem povezanih potrebnih podatkov neživljenjsko, po presoji sodišča ne zadošča. Zato sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača.

30. Tožnik se prav tako ne strinja z davčnim organom, ki mu kot davčno priznane odhodke ni priznal stroške po računu z dne 29. 2. 2016 v višini 2.880,00 EUR glede priprave štirih konj za terapevtske namene. Davčni organ je ugotovil, da ni razvidno, kateri konji naj bi se pripravljali oziroma posebej trenirali in koliko časa, saj je verjetno cena pogojena s količino časa priprav. Glede tožnika pa je tudi ugotovil, da v celem obdobju leta 2016 ni izvedel nobene tovrstne terapije s konji. Tožnik, ki se s tako odločitvijo ne strinja, navaja, da so se pripravljali konji, kupljeni po pogodbi z dne 8. 12. 2015 ter da tudi iz pojasnila Ž.Ž., predsednice XY., ..., izhaja, da se je tožnik spomladi dogovarjal in pripravil terminski program za izvajanje programov jahanja za socialno ogrožene otroke. Do realizacije programa ni prišlo zaradi tehničnih ovir – organizacije poti do jahališča in zahteve po certificiranih učiteljih jahanja. Uresničitev projekta se je prestavila na kasneje. Navedeno potrjuje, da je tožnik opravil potrebne aktivnosti in da posledično račun predstavlja upravičen strošek. Tožnik se sklicuje, da je bil s tem davčni organ že seznanjen s pojasnili 3. 7. 2017, katerim je bilo priloženo pojasnilo Ž.Ž.. Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa tudi glede navedenih stroškov, ki tožniku niso bili priznani kot davčno priznani odhodki, pravilna. Sodišče se strinja tudi s presojo drugostopenjskega organa, da ni dovolj tožnikovo sklicevanje na predvideno izvajanje programa jahanja za socialno ogrožene otroke in v ta namen izveden nakup konjev v letu 2015, ker vsebina rač. št. 17-2-2016 z dne 29. 2. 2016 v znesku 2.880,00 EUR (v izpodbijani odločbi izkazan pod št. prejetega računa D-30) ne omogoča spoznanja, za katere konkretne konje je šlo in kdaj ter v kakšnem dejanskem obsegu so se ti pripravljali. O tem pa tožnik tudi ni predložil nobenih drugih dokazil. Davčni zavezanec, ki želi doseči davčno priznanje odhodka, mora namreč dokazati, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Slednjega tožnik ni uspel izkazati.

31. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na standarde dokazovanja. Tožnik davčnemu organu očita, da za tožnika zahteva višji standard in sicer gotovost, za davčni organ pa naj bi veljal zgolj standard verjetnosti, kar naj bi bilo nezakonito. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. V obravnavani zadevi je bil namreč pri davčnemu organu vzpostavljen utemeljen dvom v to, da knjigovodske listine, ki so primaren instrument za ugotavljanje davčnih posledic, ne izkazujejo resničnih poslovnih dogodkov (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2). S tem pa je davčno breme, da dokaže okoliščine, ki jih zatrjuje, prešlo na tožnika (prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2)². Na tožniku je tako dokazno breme, da nosi posledice negotovosti glede pravno pomembnih dejstev.

32. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, ki se nanaša na donacije in neevidentirane prihodke. Tožnik glede donacije R.R. (v višini 3.400,00 EUR) enako, kot že v postopku pred davčnim organom, zatrjuje, da je bilo podano soglasje volj, da predmetni znesek predstavlja donacijo. Ker tožnik donatorske pogodbe ni predložil, in tudi ni predložil drugih dokazil glede zatrjevane donacije R.R., sodišče sprejema odločitev davčnega organa kot pravilno ter zavrača tožnikove ugovore, da za pogodbo o donaciji ni predpisana obličnost. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na donacije oz. plačila s strani S.S. v višini 825,00 EUR, 1860,00 EUR in 1890,00 EUR. Tožnik se sklicuje, da je po ponovnem pregledu ugotovil, da so bile kot donacije knjižena tudi plačila veterinarskih stroškov in stroškov udeležbe na turnirjih, ki so bili fakturirani tožniku ter da so bile nekatere donacije S.S. namenjene pokritju stroškov za udeležbo njegovih konj na tekmovanjih. Tudi sodišče se strinja z davčnim organom, da glede teh navedb tožnika, da je bil del prejetih sredstev namenjen pokritju stroškov, preostali del pa naj bi predstavljal doniranje, ker naj bi „omenjeni donator“ pričakoval poslovno sodelovanje v prihodnosti, do katerega sicer ni prišlo, ni mogoče govoriti o donaciji. Zato tudi sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na pogodbo o donaciji, saj je že drugostopenjski organ ugotovil, da stranki v pogodbi nista določili, da se nakazana sredstva v primeru, da do poslovnega sodelovanja v prihodnosti ne bi prišlo, štejejo za donacijo.

33. Glede s strani T. vrnjenih depozitov sam tožnik navaja, da drži, da ne gre za donaciji, zaradi česar se tožnik strinja z davčnim organom, da se v tem delu zmanjšata donaciji. Ker pa je šlo za storitev, opravljeno za tožnika, pa tožnik meni, da je potrebno račun za opravljene storitve ustrezno knjižiti v poslovne knjige in upravičen strošek ustrezno upoštevati pri odmeri tožnikovih davčnih obveznosti, kar bi davčni organ moral upoštevati tako glede odmere DDPO kot tudi pri izračunu tožnikovih obveznosti iz naslova DDV. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Že davčni organ je pravilno ugotovil, da gre v obravnavani zadevi za nadzor pravilnosti davčnega obračuna za leto 2016, v katerem tožnik sam pri izračunu davka ni upošteval navedenega stroška in ga ni izkazal v svojem knjigovodstvu za leto 2016, zaradi česar ni bilo utemeljeno pričakovati od prvostopenjskega organa, da bi ga upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe.

34. Tožnik ugovarja tudi naloženi obveznosti plačila akontacij od DDPO za leto 2017, saj meni, da so posledica odmerjenega DDPO za leto 2016, v zvezi s katerim je tožnik podal utemeljene pripombe. Glede na to, da je po presoji sodišča davčni organ pri odmeri DDPO za leto 2016 postopal pravilno, sodišče zavrača tožnikove ugovore in sprejema odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno.

Odmera DDV

35. Davčni organ je tožniku odmeril DDV po računu 4/2016, s katerim je tožnik dobavil konja D. v znesku 9.983,00 EUR A.B. v Turčijo. Ugotovil je namreč, da niso podani pogoji za oprostitev DDV na podlagi 52. člena ZDDV-1, saj tožnik ni dokazal, da je bil konj izvožen v Turčijo. Z navedenimi ugotovitvami in zaključkom davčnega organa se strinja tudi sodišče.

36. Na podlagi prvega odstavka 52. člena ZDDV-1 so plačila DDV oproščene transakcije, med drugim dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj zunaj Unije prodajalec ali druga oseba za njegov račun. Tožnik je k dokumentaciji predložil slike carinskih dokumentov, s katerimi dokazuje izvoz blaga v Turčijo. Davčni organ je iz dokumentov uvozne carinske deklaracije iz Turčije in priložene fakture ugotovil, da je izvoz blaga opravila družba AC. iz Bolgarije. Carinski deklaraciji je bil priložen račun (katerega slika je na 22. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Vrednost vsega blaga na navedenem računu je bila 7.100,00 EUR, na fakturi pa ni naveden konj D., ki je bil po fakturi vreden 9.983,00 EUR in mu cena ne bi mogla pasti na 1.000,00 EUR. Davčni organ je ugotovil, da ni dokazila, da bi izvoz blaga iz EU opravil tožnik, prav tako ni razvidno, da bi konj D. bil predmet navedenega carinskega postopka. Tožnik se z navedenim zaključkom davčnega organa ne strinja. Sklicuje se, da je bil konj prodan po računu 4/2016 in je bil, kot izhaja iz izvozne dokumentacije, izvožen v Turčijo ter da gre za konja G., ki je tudi naveden na izvozni deklaraciji. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača.

37. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik k dokumentaciji predložil slike carinskih dokumentov, s katerimi je dokazoval izvoz blaga v Turčijo. Iz dokumentov uvozne carinske deklaracije iz Turčije in priložene fakture izhaja, da je izvoz blaga opravila družba AC. iz Bolgarije. Carinski deklaraciji je bil priložen račun, na katerem je vrednost vsega blaga 7.100,00 EUR. Na računu ni naveden konj D., ki je bil po računu vreden 9.983,00 EUR. Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da cena navedenemu konju ne bi mogla pasti na 1.000,00 EUR (cena za konja G.), kot to želi prikazati tožnik. Prav tako se sodišče strinja tudi z zaključki drugostopenjskega organa, ki je ob obravnavi tožnikovih ugovorov v pritožbi, ki so enaki ugovorom v tožbi, ugotovil, da je tožnik izdal račun 4/2016 z dne 7. 3. 2016 za prodajo konja (D.) v Turčijo, pri čemer je kot dokaz, da je dejansko šlo za izvozno dobavo, predložil dokumentacijo, ki potrjuje izvoz več konjev v Turčijo. Vendar je bil izvoz izveden šele na dan 28. 10. 2016 (torej šest mesecev kasneje od izdanega tožnikovega računa) in še to na podlagi računa tuje družbe AC. iz Bolgarije. Gre torej za dokumentacijo o prodaji in izvozu konjev v Turčijo, izvedeno s strani tuje družbe, torej ne za dokumentacijo, ki bi pričala o tem, da je tožnik sam ali druga oseba za njegov račun blago iznesla iz carinskega območja Unije (82. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 v povezavi z 52. členom ZDDV-1). Sodišče se strinja z navedenimi ugotovitvami in zaključki obeh davčnih organov, iz katerih izhaja, da tožnik za omenjenega konja ni izkazal pogojev za oprostitev DDV, ki ga je uveljavljal na podlagi 52. člena ZDDV-1.

38. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da se je tožnik podredno v postopku skliceval na določila 102. člena in 103. člena ZDDV-1, ki urejajo posebno ureditev za obdavčljive preprodajalce, ki bi jih bilo treba po mnenju tožnika upoštevati v primeru, če se tožniku ne bi priznala oprostitev plačila DDV na podlagi prvega odstavka 52. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da bi v takem primeru bilo potrebno obračunati DDV le od razlike v ceni, torej od zneska v višini 4.483,00 EUR. Nabavna vrednost tega konja je bila namreč 5.500,00 EUR, kar izhaja iz nakupne pogodbe z dne 8. 12. 2015. Prvostopenjskemu organu tožnik očita, da se do tega sploh ni opredelil, bistveno enako dejansko stanje pa je obravnaval drugače (kot za konja J.). Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Strinja se z davčnim organom, da se zavezanec za davek sam prosto odloča, kakšno shemo obdavčitve bo uporabljal pri svojih transakcijah, pri čemer pa mora izpolnjevati formalne in vsebinske pogoje, ki jih določa ZDDV-1. Davčni organ je v postopku preverjal pogoje za neobračun DDV na podlagi izdanih računov in klavzul, ki jih je navedel tožnik. Ker pogoji za neobračun DDV niso bili izpolnjeni, je davčni organ obračunal DDV. Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na posebno ureditev za obdavčljive prodajalce po 102. člena in 103. členu ZDDV-1 ter na kršitev načela materialne resnice, saj te ureditve tožnik kot zavezanec, ki sam izračunava in plačuje DD, ni uporabil.

39. Tožniku je davčni organ dodatno odmeril DDV po tožnikovih računih 1/2017 z dne 20. 4. 2017 in št. 2/2017 z dne 16. 5. 2017, ker je ugotovil, da niso podani pogoji za oprostitev DDV. Tožnik v tožbi ugovarja naložitvi plačila DDV po računu 2/2017 z dne 16. 5. 2017. Navedeni račun se nanaša na tovorno vozilo za prevoz konjev, znamke E., ki je bilo prodano na Madžarsko. Tožnik se je na navedenem računu skliceval na oprostitev plačila DDV po prvem odstavku 44. člena ZDDV-1. Slednji v 3. točki določa, da so plačila DDV oproščene transakcije in sicer dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma uporabi katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66. členom tega zakona. Davčni organ je ugotovil, da tožnik tovrstne oprostitve ne more uveljavljati. Citirana določba ZDDV-1 namreč daje zavezancu pravico do oprostitve plačila DDV, pri katerih se DDV ob nabavi, čeprav je bil zaračunan, ni smel odbiti. Oprostitev pa ne velja za promete, pri katerih se DDV ni mogel odbiti, ker sploh ni bil zaračunan in izkazan na računu. Glede na take ugotovitve tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal pogojev za oprostitev DDV na podlagi prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, kot je to navedel na predmetnem računu.

40. Po pregledu obračuna DDV in pripadajoče knjige izdanih računov pa je davčni organ ugotovil, da je tožnik vpisal dobavo blaga v drugo državo EU. V zvezi s tem pa davčni organ ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogojev za oprostitev plačila DDV na podlagi določil 1. točke 46. člena ZDDV-1, po katerem so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državni članici. Ugotovil je namreč, da tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi dokazovale, da je bilo blago odposlano v drugo državo, zaradi česar nima pravice do oprostitve plačila DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1, drugačnih dokazov pa tožnik ni predlagal.

41. Tožnik v tožbi naložitvi plačila DDV po navedenem računu ugovarja in poudarja, da je bilo vozilo izvoženo na Madžarsko. Navaja, da mu je bilo s strani kupca zagotovljeno, da bo le-ta pridobil enkratno identifikacijsko davčno številko za ta posel, zaradi česar je izstavil račun brez DDV. Sklicuje se na določilo 102. člena ZDDV-1, ob upoštevanju katerega meni, da mu DDV ne bi smel biti zaračunan. Navaja, da je bila nabavna vrednost predmetnega tovornega vozila E. 30.000,00 EUR (po prejetem računu z dne 28. 12. 2015 od AD. - tožniku DDV ni bil zaračunan), tožnik pa ga je prodal za 20.000,00 EUR, kar pomeni, da je dosežena izguba 10.000,00 EUR, zaradi česar je davčna osnova 0,00 EUR. Prvostopenjskemu organu očita, da se do tega sploh ni opredelil. Sklicuje se tudi na ugotovitve drugostopenjskega organa, ki v zvezi z nepriznanjem oprostitve DDV po 1. točki 46. člena ZDDV-1 navaja, da je zaključek prvostopenjskega davčnega organa v tem delu nerazumljiv.

42. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna že iz razloga, ker tožnik ni izkazal pogojev za oprostitev plačila DDV po omenjenem računu na podlagi prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, kot to izhaja iz navedenega računa. Že navedeno je samo po sebi razlog za pravilnost navedene odločitve, zaradi česar je drugostopenjski organ ocenil dodatno preverjanje pogojev prvostopenjskega organa za oprostitev DDV po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1 kot nerazumljivo. Iz navedenega razloga ni mogoče slediti tožniku, ki izpodbijani odločitvi očita, da ni pravilna in zakonita. Prav tako je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na posebno ureditev iz 102. člena in 103. člena ZDDV-1, saj se mora na tako ureditev zavezanec sam sklicevati, jo uporabiti pri izdaji računa in pri obračunu DDV-O. S tem v zvezi sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na drug primer, pri katerih je davčni organ tako posebno ureditev upošteval, saj je tožnik v omenjenem (drugem) primeru, ki se nanaša na konja J. (prodaja konja J. H.H.) tako ureditev uveljavljal (kar izhaja iz izdanega računa) ter so bili za priznanje take ureditve po ugotovitvi davčnega organa tudi izpolnjeni zakonski pogoji (102. člena in 103. člen ZDDV-1).

43. Po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev določb Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

44. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker sta po presoji sodišča davčna organa pravilno presodila dokaze, ki so bili predloženi v postopku, za kar sta navedla utemeljene in izčrpne razloge, ki njune zaključke utemeljujejo in sodišču niso vzpostavili dvom glede njihove pravilnosti presoje dokazov, zato ponovna izvedba dokazov ni pomembna za odločitev, novih dokazov pa tožnik v tožbi ni predlagal³. Na podlagi dejanskega stanja, ki je v zadevi relevantno, sta davčna organa pravilno uporabila materialno pravo, tožnik pa se ne strinja s posledicami tako uporabljenega materialnega prava in posledično odmero davčnih obveznosti. Tožnikova stališča (na katera se je skliceval že v postopku) glede uporabe materialnega prava tudi po presoji sodišča niso pravilna, zaradi česar jih sodišče, ki je v obravnavani zadevi sledilo določbam ZDDPO-2 in ZDDV-1, ni moglo upoštevati. Izpodbijana odločitev temelji na argumentirani obrazložitvi, ki vsebuje vse sestavine, ki jih določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar tožnikovi ugovori o neustrezni obrazložitvi, niso utemeljeni.

45. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Glej točko 32 sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020
² Enako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 196/2015 z dne 18. 1. 2017
³ Glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Urednik dr. Erik Kerševan, GV založba, Ljubljana 2019; komentar k 51. členu tega zakona, prvi odstavek na strani 304, opomba 295.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2519/2017-12
• Sodba X Ips 186/2006
• UPRS Sodba I U 34/2018-32