<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2555/2017-11
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2555.2017.11

Evidenčna številka:UP00039963
Datum odločbe:08.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - finančni lizing nepremičnin - dobropis - popravek izstopnega DDV - odstop od pogodbe o leasingu

Jedro

Pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, je zgolj formalni pogoj, ki ga je določil slovenski zakonodajalec po pooblastilu iz drugega odstavka 90. člena Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, da lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, ne pa tudi vsebinski pogoj. Vsebinski pogoj pa je, da je prišlo do znižanja davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. V obravnavnem primeru ni sporno, da je prišlo do vračila, torej je vsebinski pogoj za zmanjšanje davčne osnove izpolnjen, prav tako pa ni sporno, da je izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-3447/12-16-08-2600-01 z dne 24. 2. 2014 v izpodbijani I., II. in VIII. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) tožnici za davčna obdobja od 1. 10. 2012 do 30. 11. 2012 odmerila DDV v znesku 872.593,47 EUR in pripadajoče obresti po evropski medbančni obrestni meri, obračunane od prvega dne zamude posamezne obveznosti v plačilo do izdaje odločbe, v skupnem znesku 5.575,71 EUR (I. točka izreka), določila, da mora tožnica navedeni davek in pripadajoče obresti plačati v 30 dneh od vročitve odločbe na tam navedeni prehodni davčni podračun (II. točka izreka) in odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (VIII. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil pri tožnici opravljen DIN obračunavanja in plačevanja DDV, med drugim tudi od 1. 10. 2012 do 30. 11. 2012. Dne 2. 12. 2013 je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožnica podala pripombe.

3. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je tožnica v obdobju oktober 2012 neutemeljeno uveljavljala pravico do popravka obračunanega DDV v znesku 25.346,56 EUR v zvezi z odstopom od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jo je kot leasingodajalka sklenila z leasingojemalcem A. s. p. Med drugimi nepravilnostmi je bilo ugotovljeno, da tožnica ni predložila potrdila o tem, da je obvestilo z dne 1. 10. 2012 o stornaciji računa vročila leasingojemalcu. Slednji je bil že 6. 8. 2012 izbrisan iz poslovnega registra zaradi insolventnosti, po tem, ko je imel že dlje časa blokirana oba transakcijska računa. Prvostopenjski organ je še ugotovil, da izdani račun za stroške, ki ga je tožnica izdala leasingojemalcu, ni v skladu s pogodbo, saj se odškodnina lahko določi šele po opravljeni prodaji predmeta leasinga.

4. Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica v obdobju november 2012 neutemeljeno uveljavljala pravico do popravka obračunanega DDV v znesku 847.246,91 EUR v zvezi z odstopom od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jo je kot leasingodajalka sklenila z družbo B. d. o. o. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa „gre v zvezi z izdanim obvestilom o stornaciji računa“ za navidezne posle, zato ti navidezni posli posledično ne predstavljajo obdavčljive transakcije z vidika DDV po 39. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v višini 847.246,91 EUR“. Poleg tega odškodnina, ki jo je tožnica zaračunala leasingojemaki, ni v skladu s pogodbo, saj se lahko določi šele po opravljeni prodaji predmeta leasinga. Poleg tega tožnica pogodbe o finančnem leasingu ni zasledovala kot dober gospodar, ker od nje ni odstopila takoj, ko so bili za to podani pogodbeno določeni pogoji. Že dolgo pred odstopom od pogodbe je bil leasingojemalec insolventen in je imel zaprte transakcijske račune, zato je tožnica vedela oziroma bi morala vedeti, da prejemnica obvestila o stornaciji računa DDV ne bo mogla plačati. Tožnica bi morala kot dober gospodar že pred sklenitvijo pogodbe, katere posledice so sporni poslovni dogodki, preveriti, s kakšno osebo posluje. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo mogoče že pred sklenitvijo pogodbe ugotoviti, da leasingojemalka ne bo mogla poravnavati obveznosti, saj iz uradnih podatkov izhaja, da stanja denarnih sredstev na dan 31. 12. 2007 ni bilo, niti ga ni bilo v letih kasneje, saj sta bila njena transakcijska računa blokirana že v začetku leta 2009. Sklep tožničinega nadzornega sveta o odobritvi posla z dne 11. 7 . 2007 je po ugotovitvi prvostopenjskega organa neutemeljen, saj je bil sklenjen na podlagi poslovanja leasingojemalke iz leta 2006, kar se je izkazalo tudi v nadaljevanju realizacije te pogodbe. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica vedela oziroma morala vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo izogibanje plačevanju DDV, saj je bila že sama leasing pogodba sklenjena na podlagi podatkov o poslovanju potencialne leasingojemalke, iz katerih izhaja, da obveznosti po leasing pogodbi ne bo mogla plačevati, saj z denarnim tokom ni razpolagala. Iz zavarovanj leasing pogodbe pa v kratkem roku, kakršen je bil dogovorjen s pogodbo, obveznosti iz naslova leasing obrokov, ki so zapadali mesečno v zelo visokih zneskov, niso mogle biti poravnane. Prav tako je imela leasingodajalka na osnovi leasing pogodbe možnost, da enostransko odstopi od pogodbe v primeru zamude 15 dni v višini enega neplačanega obroka v dodatnem 8 dnevnem roku. Zato je bila obravnavana leasing pogodba že pred njeno sklenitvijo obsojena na neizpolnjevanje obveznosti in na njen gotov enostranski odstop ter posledično na zahtevek za vračilo sorazmernega dela DDV iz proračuna s strani tožnice ter na drugi strani na neplačilo obveznosti DDV s strani leasingojemalke, saj je bila plačilno nesposobna kmalu po sklenitvi pogodbe. Leasingodajalka je z izdajo obvestila od leasingojemalke zahtevala popravek vstopnega DDV, ki je bil predhodno plačan v celoti, le ta pa ob odstopu od pogodbe ni bil vrnjen. Iz predloženih dokazov prvostopenjski organ ugotavlja, da osnovni namen sklenitve obravnavanega „sale and lease back“ posla v mesecu juniju 2008 ni bil pridobitev novih finančnih virov, s katerim bi prodajalec oziroma leasingojemalec financiral projekt, saj je imel kmalu po sklenitvi leasing pogodbe že blokirane TRR, tožnica pa je razpolagala s presežkom DDV iz tega posla. Z denarnim tokom pa leasingojemalka ni razpolagala tudi iz naslova presežka DDV, nastalega iz tega posla, saj se je vračilo DDVizvedlo na tožničin TRR. Iz poslovnih knjig leasingojemalke je razvidno, da so se za naveden znesek zmanjšale terjatve iz naslova finančnega najema, znesek v višini 693.368,20 EUR je zapiral terjatve po pogodbi 19037/08, hkrati pa je bila za enak znesek podpisana tudi pogodba za kratkoročno financiranje DDV (pogodba 19040/08). Navedeni denarni znesek ne predstavlja pravega denarnega toka s strani leasingojemalke, ampak gre za prenos dela terjatev na drugo pogodbo z drugačno dinamiko odplačevanja, kot to velja za osnovno pogodbo. Iz navedenega izhaja, da je tožnica s sklenitvijo navidezne leasing pogodbe prišla do presežka DDV iz državnega proračuna. Del kupnine od nakupa predmeta leasinga pa se je pobotal z DDV, pologom in stroški odobritve leasing pogodbe, kar skupaj znaša 6.038.369,20 EUR. Za razliko do celotne kupnine pa naj bi se pokrivali zapadli dolgovi iz naslova investicije ter manipulativni stroški za sklenitev leasing pogodbe, vse v višini 254.008,00 EUR, refinanciranje C. in nakup stanovanja. Na navideznost obravnavane pogodbe kaže tudi to, da tožnica od nje ni odstopila takoj, ko so ji to omogočala pogodbena določila oziroma je z navedeno leasing pogodbo vztrajala toliko časa, da so zapadli neplačani obroki do odstopa od pogodbe dosegli znesek znižanega DDV, da je tožnica odstopila od pogodbe šele potem, ko je bila leasingojemalka že davno insolventna, ne glede na to, da je prejemala najemnino iz naslova podnajema za del nepremičnine v višini 5.000,00 EUR. Leasing obroki, ki pa so še vedno zapadali v plačilo, so znašali veliko več od najemnine, in sicer 37.000,00 EUR, posledično pa so zapadale tudi zamudne obresti. Leasingojemalka je bila po tretjem poskusu izbrisana iz sodnega registra, čemur tožnica, kljub temu, da je vedela, da obveznosti nima poravnanih, ni ugovarjala. Na podlagi navedenega je v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 ugotovila, da gre posledično tudi v zvezi z izdanim obvestilom o stornaciji računa za navidezen posel, zato ti navidezni posli posledično ne predstavljajo obdavčljive transakcije z vidika DDV po 39. členu ZDDV v višini 847.246,91 EUR.

5. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani del odločbe zavrnil.

6. Glede nepriznane pravice do popravka obračunanega DDV po tožničinem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jih je tožnica kot leasingodajalka sklenila z leasingojemalcem A. s. p. pojasnjuje, da po pogodbi o finančnem leasingu odstop od pogodbe učinkuje z dnem pošiljanja obvestila. Tožnica dokazila, kdaj je omenjeno izjavo s priporočeno pošiljko poslala leasingojemalcu, sicer ni predložila, je pa spisu priložen zapisnik o prevzemu nepremičnine v posest, iz katerega je razvidno, da je leasingojemalka nepremično izročila 16. 1. 2012. Navedeno pomeni, da tudi če leasingojemalka izjave o odstopu ni prejela že prej, je začela učinkovati ob vračilu nepremičnine leasigodajalcu. Navaja, da je bil leasingojemalec 6. 8. 2012 izbrisan iz poslovnega registra, tožnica pa je obvestilo o zmanjšanju obračunanega DDV leasingojemalcu poslala šele 1. 10. 2012, torej po tem, ko je ta že prenehal opravljati dejavnost. Tožnica je torej z obvestilom leasingojemalcu o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka vstopnega DDV, brez upravičenega razloga odlašala tako dolgo, da je leasingojemalec medtem prenehal opravljati dejavnost in izgubil status zavezanca za DDV. Popravek odbitka na strani leasingojemalca tako v tistem času ni bil več možen in je bilo zato tožničino obvestilo z dne 1. 10. 2012 brezpredmetno. Glede na navedeno ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki ju je tožnica predlagala v zvezi z odpošiljanjem obvestila z dne 1. 10. 2012. Pojasnjuje, da glede na takšna ravnanja tožnice namen, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena ZDDV, ni mogel biti več dosežen. Pojasnjuje tudi, zakaj tudi po tretjem odstavku 39. člena ZDDV niso izpolnjeni pogoji za popravek obračunanega DDV. Poleg tega podatki, razvidni iz listin v priloženem spisu, tudi zbujajo dvom glede obstoja tožničinih poslovnih razlogov za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu z A. s. p. kot leasingojemalcem, kar pojasni. Sprašuje se, na kakšni podlagi je tožnica, ko je ugotovila, da leasingojemalec ni sposoben poravnavati obveznosti po svojih dotedanjih dveh pogodbah o finančnem leasingu ocenila, da bo v danih tržnih razmerah sposoben odplačila nove pogodbe. Doda še, da prvostopenjski organ v tej smeri sicer dejanskega stanja pri tem poslu ni ugotavljal.

7. Glede obračuna DDV iz naslova nepriznane pravice do obračunanega DDV po tožničinem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jo je kot leasingodajalka sklenila z leasingojemalcem B. d. o. o. pa drugostopenjski organ navaja, da se po praksi Sodišča EU na pravo skupnosti ni dopustno sklicevati z namenom goljufije in zlorabe in se pri tem sklicuje na sodbi v zadevi C-255/05 Halifax in C-285/11 Bonic EEOD. Navaja, da enako, kot to velja za priznanje pravice do odbitka DDV, velja to tudi za pravico do popravka obračunanega DDV, ki se nanaša na transakcijo, ki je del davčne goljufije ali zlorabe, za katero je davčni zavezanec vedel oziroma moral vedeti. Pojasnjuje, da je predmet leasinga in pogodbe o finančnem leasingu z dne 9. 6. 2008, sklenjene med tožnico kot leasingodajalko in družbo B. d. o. o. kot leasingojemalko, kompleks zemljišč in poslovnih stavb v k. o. ..., ki ga je tožnica po kupoprodajni pogodbi z istega dne kupila od bodoče leasingojemalke z namenom, da ji ga odda v finančni leasing. Iz predloga z dne 6. 7. 2007 za odobritev finančnega leasinga, naslovljenega na člane tožničinega nadzornega sveta, posel predstavlja refinanciranje obveznosti in financiranje dograditve D.. Drugostopenjski organ pojasnjuje, zakaj ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da je izdano obvestilo tožnice leasigojemalki o storanciji računa z dne 15. 11. 2009 navidezen posel ter da sta prav tako navidezni pogodba o finančnem leasingu in z njo povezana kupoprodajna pogodba, ki jo je tožnica sklenila z družbo B. d. o. o. Dodaja, da ZDavP-2 ne pozna posebnega pojma navideznosti pogodbe z davčnega vidika in se strinja s tožnico, da prvostopenjski organ nepravilno razume pojem navideznega posla. Ne strinja se tudi z navedbo prvostopenjskega organa, da je tožnica s sklenitvijo takšne navidezne pogodbe iz državnega proračuna prišla do presežka DDV, ker davka ni vrnila leasingojemalki. Takšna navedba je nejasna in neutemeljena, saj je tožnica uveljavila pravico do obračunanega DDV, za katerega ni bilo ugotovljeno, da je plačan, znesek DDV, ki ga je tožnica zaračunala leasingojemalki, pa predstavlja nulti obrok plačila za leasing oziroma polog. Gre za začetni obrok oziroma polog, ki ustreza znesku celotnega obračunanega DDV (zato vsi naslednji obroki ne vsebujejo DDV, kot posebej poudarja prvostopenjski organ). Vračilo začetnega obroka oziroma pologa leasingojemalca po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe pa je predmet notranjega razmerja med pogodbenimi strankami. ZDDV-1 med pogoji za popravek obračunanega DDV ne določa leasingodajalčevega predhodnega vračila pologa leasingojemalki. Zato leasingodajalčine pravice do popravka obračunanega DDV ni mogoče pogojevati z zahtevo, da pred uveljavljanjem pravice do popravka poravna svoje obveznosti do leasingojemalke oziroma, da jih je poravnala z gotovinskim nakazilom leasingojemalki, svoji siceršnji dolžnici. Ugotovitve prvostopenjskega organa, da tožnica zneska DDV ni vrnila leasingojemalki, ker naj bi bil pobot terjatev neveljaven oziroma navidezen zaradi neizpolnjevanja pogojev za pobot in ker po mnenju prvostopenjskega organa odškodnina ni bila ugotovljena v skladu s pogodbo, glede na navedeno ne daje podlage niti za sklepa o navideznosti pogodbe o finančnem leasingu, niti za trditev o tožničini dvakratni obogatitvi iz državnega proračuna. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je tožnica leasingojemalki neutemeljeno zaračunala odškodnino, ker še ni bila opravljena prodaja predmeta leasinga in z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da delni izračun odškodnine ni v skladu s pogodbo, ker ne zajema obresti, kar pojasni. Pojasnjuje, da prodaja predmeta leasinga predstavlja način za dosego poplačila leasingodajalčeve terjatve do leasingojemalca, z zaključnim obračunom pa pogodbeni stranki ugotovita, ali kupnina zadošča za poplačila leasingojemalčevih obveznosti iz pogodbe.

8. Strinja pa se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je tožnica že 9. 6. 2008, ko je z družbo B. d. o. o. sklepala omenjeno kupoprodajno pogodbo in omenjeno pogodbo o finančnem leasingu, vedela oziroma bi morala vedeti, da navedena družba ne bo mogla izpolnjevati svojih finančnih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu ter da po predčasnem prenehanju finančnega leasinga in vračilu predmetnega leasinga leasingojemalka ne bo mogla plačati razlike DDV iz naslova popravka obračunanega DDV. Tožnica je že takrat vedela, da bo po odstopu od pogodbe o finančnem leasingu svoje pogodbene obveznosti do leasingojemalke lahko pobotala s svojimi nasprotnimi terjatvami do leasingojemalke, in da leasingojemalka razlike DDV državi ne bo mogla vrniti. Sklicuje se na predloženi predlog članom nadzornega sveta tožnice za odobritev finančnega leasinga z dne 6. 7. 2007, s katerim tožnica utemeljuje sklenitev spornega posla, iz katerega izhaja, da je imela navedena družba že pred 6. 7. 2007 blokiran transakcijski račun pri C. d. d., da je družba za leto 2006 izkazala minimalne prihodke in izgubo ter velik padec realizacije v primerjavi s prejšnjim letom, kar naj bi bilo po tožničinih navedbah posledica investicijskih vlaganj in tega, da večji del poslovanja opravi gotovinsko in da kapital omenjene družbe predstavlja samo 2,4 % vrednosti celotne pasive. Na podlagi podatkov o poslovanju navedene družbe za preteklo in tekoče leto, ki so razvidni iz njenih bilančnih podatkov, s katerimi je tožnica razpolagala ob sklenitvi pogodbe, ni bilo mogoče pričakovati, da bi bila omenjena družba sposobna izpolnjevati finančne obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu. Njeno težko finančno stanje, vrednost prihodkov, ki jih je dosegala, razmerje med dolgoročnimi obveznostmi in prihodki (kratkoročnimi terjatvami) ter negativni trend njenega poslovanja so kazali nasprotno, da finančnih obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu ne bo mogla izpolniti, kar pa tožnice ni odvrnilo od sklenitve spornega posla. Pri tem se prvostopenjski organ ni omejil zgolj na presojo podatkov o prilivih na transakcijski račun bodoče leasingojemalke pred in v času sklepanja spornega posla. Tožničin predlog članom nadzornega sveta vsebuje projekcijo poslovanja omenjene družbe, ki temelji na splošnih trditvah o rasti zanimanja za športne aktivnosti in o zasedenosti dobro vodenih športnih centrov. V obrazložitvi predloga pa ni navedeno niti, kdo je projekcijo poslovanja izdelal, predloženi poslovni načrt leasingojemalke pa ima datum 9. 4. 2009, kar je 10 mesecev po sklenitvi spornega posla. V zvezi s plansko kalkulacijo omenjene družbe že sam omenjeni predlog nadzornemu svetu vsebuje tožničino oceno, da so nekateri stroški podcenjeni, poleg tega se sklicuje na pisno izjavo, ki naj bi bila dana v zvezi s pismom o nameri organizirano športne vadbe za potrebe Ministrstva za šolstvo in šport, ki pa jo tožnica od potencialne bodoče leasingojemalke ni pridobila. Predlog se sklicuje tudi na sklenjene dogovore o nastanitvi in treningih E. in F., ki tožnici prav tako niso bili predloženi. Tudi ni nobenih drugih listin, ki bi dokazovale da bo D. v šestih mesecih zaživel in začel leasingojemalki prinašati prihodke, ki bodo omogočili odplačevanje obroka po pogodbi o finančnem leasingu. Iz zapisnika seje tožničinega nadzornega sveta izhaja, da se je tožnica zavedala, da so športni objekti, v kolikor ne zaživijo, s komercialnega vidika problematični, saj je njihova nadaljnja prodaja zaradi specifične namembnosti zelo težka. Razvidna pa je tudi ocena, da je lastnik podjetja uspešen športni manager in športnik oziroma oseba, ki ji gre zaupati, kar naj bi zmanjševalo poslovno tveganje. Iz dogovora o poslovnem sodelovanju pri financiranju dograditve športno gostinskega namestitvenega kompleksa, sklenjenega dne 9. 6. 2008 med tožnico kot leasingodajalko in omenjeno družbo kot leasingojemalko izhaja, da bodo sredstva financiranja, ki ob kupoprodajni vrednosti 7.500.000,00 EUR in pologu 3.800.000,00 EUR znašajo 3.700.000,00 EUR črpana na naslednji način: 2.700.000,00 EUR bo namenjeno refinanciranju obveznosti leasingojemalke do C. d. d. ter odkupu stanovanja, od preostalih 1.000.000,00 EUR bo prvih 500.000,00 EUR uporabljenih za poplačilo manipulativnih stroškov po obravnavani pogodbi o finančnem leasingu in poplačilu obveznosti leasingojemalke do drugih oseb ter v preostalem delu nakazano na transakcijski račun leasingojemalke, drugih 500.000,00 EUR pa bo nakazano leasingojemalki na podlagi potrjenih situacij. Iz tega izhaja, da je bila velika večina sredstev financiranja po obravnavanem „sale and lease back“ poslu namenjena za refinanciranje oziroma pokritju že do tedaj nastalih leasingojemalčinih dolgov ter za nakup stanovanja. Z omenjenim dogovorom je bilo tudi dogovorjeno, da bo tožnica leasingojemalki financirala tudi DDV in sicer s kratkoročnim posojilom. Tako tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnica ni izkazala poslovnih razlogov za sklenitev spornega posla z navedeno družbo. Iz vseh podatkov, ki jih je pridobila v postopku pred sklenitvijo „sale and lease back“ posla izhaja, da bodoča leasingojemalka obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu ne bo sposobna poravnati. Vse te podatke je tožnica zanemarila oziroma jih ni upoštevala. Na kakšni podlagi bi bilo mogoče sklepati, da je sporni posel za tožnico ekonomsko smiseln in da bo leasingojemalka kljub ekonomskim pokazateljem in negativnemu trendu svojega poslovanja sposobna izpolnjevati svoje finančne obveznosti po novi pogodbi o finančnem leasingu, tožnica ni pojasnila. Tožnica ni pojasnila, na kakšni podlagi je ob sklepanju spornega posla lahko sklepala, da bo leasingojemalka v 6 mesecih uspešno zaključila z izgradnjo športno-gostinsko namestitvenega centra in začela pridobivati prihodke, ki bi zadostovali za poplačilo obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu. Sklenjena pogodba o finančnem leasingu določa odplačilo v 180 mesečnih obrokih po 32.732,45 EUR, po osnovni pogodbi je prvi obrok dospel v plačilo 12. 1. 2009, zadnji pa 11. 12. 2013. Z dodatkom št. 1 z dne 3. 11. 2008 je bilo določeno, da se dospelost prvega obroka preloži na 9. 2. 2009, zadnjega pa na 18. 12. 2013. Tožnica je od pogodbe o finančnem leasingu pogodbe odstopila zaradi leasingojemalčinega neplačevanja obrokov leasinga, ki je trajalo vse od dospelosti prvega obroka dalje. Leasingojemalka je imela že od začetka leta 2009 blokirana oba transakcijska računa, torej je do blokade obeh njenih TRR prišlo že pred nastopom dospelosti prvega obroka. Od obveznosti leasingojemalke po pogodbi o finančnem leasingu so bili sicer s pobotom poravnani polog v znesku 3.800.000,00 EUR, nulti obrok v znesku obračunanega DDV in manipulativni stroški, 10 obrokov po pogodbi o finančnem leasingu pa je bilo pokritih z dobropisom, ki je bil leasingojemalki priznan zaradi indeksa AC valorizacije obrokov, zaradi znižanja EURIBOR. Ostali obroki po pogodbi o finančnem leasingu so ostali neplačani. Zgolj manjši zneski so začeli pritekati od marca 2011 dalje, ko je leasingojemalka začela dosegati prihodke iz naslova oddaje poslovnih prostorov v najem. Glede na ekonomske pokazatelje, ki v času sklepanja spornega posla niso dajali nobene podlage za pričakovanje, da bo navedena družba sposobna izpolnjevati finančne obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu, je tožnica tista, ki bi morala utemeljiti svoje poslovne razloge, za sklenitev posla. Navesti bi morala objektivne razloge za svojo oceno, da bo investicija leasingojemalke v izgradnjo športnega kompleksa že v začetku leta 2009 prinašala zadostne prihodke za poplačilo obveznosti po pogodbi o finančnem leasingu. Tožnica ob sklenitvi pogodbe ni mogla pričakovati, da bo prišlo do njene izpolnitve, zato za sklenitev pogodbe ni imela ekonomskih razlogov, nedvomno pa je vedela, da bo po odstopu od pogodbe ohranila korist iz naslova leasingojemalčine pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je zanjo predstavljal zanesljiv vir za delno poplačilo leasingojemalčinih obveznosti do nje (vračilo presežka DDV leasingojemalke iz naslova priznane pravice do odbitka vstopnega DDV je bilo v skladu s petim odstavkom 97. člena ZDavP-2 izvršeno na TRR tožnice). Glede na navedeno obravnavani posel predstavlja zlorabo sistema DDV.

9. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj I., II. in VIII. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa odpravi in toženki naloži povrnitev priglašenih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Glede zadeve A. s. p. tožnica v tožbi med drugim navaja, da je toženka sicer pravilno ugotovila dejansko stanje, vendar napačno zaključila, da tožnica zaradi tega, ker je leasingojemalcu prenehal status zavezanca za DDV, ne more popraviti obračunanega DDV. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 165/2014 z dne 28. 2. 2015 in pojasnjuje, da zgolj tehnična nezmožnost, da bi oseba, ki je prenehala opravljati dejavnost, ne more vložiti popravljenega obračuna, ne more biti razlog, da ta oseba ne more popraviti obračunanega DDV. Sklicuje se še na 68. člen ZDDV, po katerem nastane obveznost popravka odbitega DDV neodvisno od prejema obvestila, zato je obvestilo od trenutka vročitve predmeta leasinga v tožničino posest izgubilo svoj smisel. Glede dokazovanja, ali je bil dobropis poslan, je tožnica že v upravnem postopku predlagala zaslišanje dveh prič, kar predlaga tudi v sodnem postopku, in sicer G.G. in H.H..

11. Glede zadeve B. d. o. o. tožnica v tožbi med drugim navaja, da toženka v utemeljitvi svoje odločitve ni navedla pravne podlage za odločitev, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Izpodbijana odločba vsebuje le opis dejstev in okoliščin, ne pa tudi prava, kar ne pomeni le kršitve zakonskih pravil, ampak tudi kršitev Ustave RS (drugi odstavek 120. lena, 147. člen in četrti odstavek 153. člena). Sodbi sodišča EU, na kateri se sklicuje drugostopenjski organ, pa se ne nanašata na vprašanje popravka obračunanega DDV, ampak vprašanje odbitka vstopnega DDV.

12. Tudi sicer pa je utemeljitev odločbe bistveno pomanjkljiva, ker ne vsebuje testov zlorabe, ki ju je v svoji sodni praksi razvilo sodišče EU, in sicer t.i. objektivnega in subjektivnega testa zlorabe. Tožnica meni, da pri popravku obračunanega DDV ne gre za davčno ugodnost, ampak sistemsko rešitev, ki zagotavlja, da država ne prejme več, kot je prejel dobavitelj. Poleg tega tudi ni pojasnjeno, kaj naj bi bila sploh sporna transakcija, ali je to dobava blaga od tožnice, ali njegov odvzem ali popravek obračunanega DDV. Poleg tega se toženka sploh ne ukvarja z vprašanjem objektivnega namena pravice do popravka. Ker ni jasno, katera transakcija naj bi bila sporna, tudi ni mogoče ugotoviti njenega namena. Če je sporna transakcija dobava nepremičnin leta 2008, je bil njen namen jasen, uresničitev pogodbe o finančne leasingu, prav gotovo pa njen edini namen ni bil, da bi lahko tožnica nekoč na račun popravka obračunanega DDV iz proračuna prejela del DDV. Sprašuje se, zakaj bi v takšno transakcijo privolila leasingojemalka, ki je na koncu ostala brez nepremičnine.

13. Tudi, če bi šlo za zlorabo, pa to ne pomeni avtomatično zavrnitev pravice do popravka. Transakcije, vpletene v zlorabo, je treba znova opredeliti in vzpostaviti položaj, kot da jih ne bi bilo, pri tem mora država ravnati v korist proračuna in v korist zavezanca, zato mora vrniti preveč plačan davek. Če naj bi bila torej dobava nepremičnine leta 2008 izvedena le zato, da bo tožnica pozneje popravila obračunani DDV, potem je bil ta davek plačan preveč in ga mora davčni organ vrniti. Dodatno utemelji, zakaj ni šlo za zlorabo. Sprašuje se, zakaj bi tožnica leta 2009 kupila nepremičnino za 7.500.000,00 EUR in plačala 1.500.000,00 EUR DDV, samo zato, da bo čez nekaj let zahtevala del tega DDV nazaj. Zloraba zahteva obogatitev na račun nekoga drugega, v obravnavanem primeru pa je bila tožnica prikrajšana. Pojasnjuje, da je bilo v upravnem postopku pojasnjeno in dokazano, da so poslovni načrti dokazovali upravičenost investicije na podlagi bodočih denarnih tokov, zaradi česar je navajanje takratnega finančnega položaja leasingojemalke z vidika presojanja naložbe brezpredmetno in zavajajoče. K projekcijam je soglašal tudi (strokovni) nadzorni svet. Toženki je bilo pojasnjeno, da pogodba o finančnem leasingu ni bila sklenjena na podlagi obstoječega poslovanja leasingojemalke, ampak na podlagi poslovnih načrtov in pogodb, ki jih je imela za izvajanje dejavnosti, ki se od leta 2006 do leta 2008 niso spremenili. Če imajo osebe zadostna sredstva, ne sklepajo leasing pogodb. Predmet leasinga je bil kupljen v fazi, ko je bilo treba zagotoviti njegovo dokončanje z namenom, da bi lahko pričel z obratovanjem in bi tako v gotovi fazi ustvarjal pričakovani denarni tok, ki bi zadostoval za poplačila leasing obrokov. V ta namen je bilo zagotovljeno financiranje projekta s strani tožnice v višini 500.000,00 EUR. Dodaja, da je dokazno breme za izkazovanje neobstoja poslovnega namena pogodbe na toženki, in ne obratno. Tožnica je v zvezi s tem že v upravnem postopku predlagala zaslišanje I.I., ki je bil eden od pripravljalcev sklepa o odobritvi predmetnega leasinga v letu 2007, ki bi izpovedal, da je šlo za resen projekt in ne za projekt, katerega edini osnovni namen je bil pridobiti DDV iz proračuna. Tega dokaza toženka ni izvedla, niti za to ni navedla razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka.

14. Toženka v odgovoru na tožbo na tožbo po vsebini ni odgovorila, zgolj vztraja pri navedbah iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa. Predlaga zavrnitev tožbe.

15. Tožba je utemeljena.

16. V zadevi je sporna z izpodbijano odločbo ugotovljena nepravilnost pri tožničinemu obračunavanju in plačevanju DDV za davčna obdobja od 1. 10. 2012 do 30. 11. 2012 in dodatna odmera tega davka z obrestmi.

17. Pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe pa je odvisna od pravilnosti in zakonitosti presoje toženke glede neutemeljenosti tožničinega uveljavljanja pravice do popravka obračunanega DDV v znesku 25.346,56 EUR v zvezi z odstopom od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jo je tožnica sklenila z leasingojemalcem A. s. p., in neutemeljenosti tožničinega uveljavljanja pravice do popravka obračunanega DDV v znesku 847.246,91 EUR v zvezi z odstopom od pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, ki jo je tožnica sklenila z leasingojemalko družbo B. d. o. o.

18. V obravnavni zadevi je ključno vprašanje ali je na podlagi v postopku ugotovljenega dejanskega stanja tožnica kot leasingodajalka zaradi odstopa od pogodb o finančnem leasingu navedenima družbama upravičena do popravka izhodnega DDV v skladu s členom 90 Direktive sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV) oziroma drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

19. V prvem odstavku 90. člena Direktive o DDV je določeno, da se pri preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem in delnem neplačilu ali znižanju cene po dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji, ki jih določijo države članice. To pomeni, da morajo v skladu z navedeno določbo v navedenih primerih vse države zmanjšati davčno osnovo in torej znesek DDV, ki ga dolguje davčni zavezanec, vsakič, ko davčni zavezanec po transakciji ni prejel dela ali celotnega plačila. Ta določba je izraz temeljnega načela Direktive o DDV, v skladu s katerim davčno osnovo tvori dejansko prejeto plačilo, katerega korelat je, da davčna uprava iz naslova DDV ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki ga je prejel davčni zavezanec (sodba z dne 6. 12. 2018, Tratave, C-672/17, t. 31 in 33).

20. Države članice lahko po drugem odstavku 90. člena Direktive odstopajo od prvega odstavka v primeru celotnega ali delnega neplačila. V slovenski pravni red je pravica do popravka zneska obračunanega DDV določena v 39. členu ZDDV-1, ki v drugem odstavku, ki je relevanten v dejanskih okoliščinah obravnavnega primera določa, da pri se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Po tej določbi je torej dolžnost davčnega zavezanca kot pogoj v zvezi z uveljavljanjem pravice do popravka neupravičeno zaračunanega DDV le, da pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravic do odbitka.

Glede odstopa od pogodbe o finančnem leasingu neremičnin, ki jo je tožnica sklenila z leasingojemalcem A. s. p.:

21. Izpodbijana odločba v navedenem delu temelji na stališču, da tožnica ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega DDV na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker kupec v času, ko naj bi ga tožnica na podlagi navedene določbe pisno obvestila o znesku DDV, za katerega slednji nima pravice do odbitka (1. 10. 2012), ni bil več zavezanec za DDV, ker je pred tem že prenehal obstajati (je bil izbrisan iz sodnega registra).

22. Za tako stališče pa toženka ni navedla pravne podlage, zato ga sodišče ne more preizkusiti.

23. Drugi odstavek 39. člena ZDDV-1 določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša, davčni zavezanec pa lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.

24. Iz citirane določbe izhaja, da je v primeru vračila pogoj za popravo (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV zgolj pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Zavrnitev pravice do poprave zneska DDV, ker kupec v času pisnega obvestila ni več davčni zavezanec, ker je bil pred tem izbrisan iz sodnega registra, na podlagi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je zato nepravilna.

25. Pri tem sodišče zgolj dodaja, da je pisno obvestilo kupca o znesku DDV, za katerega nima pravice do odbitka, zgolj formalni pogoj, ki da je določil slovenski zakonodajalec po pooblastilu iz drugega odstavka 90. člena Direktive o DDV, da lahko davčni zavezanec popravi znesek obračunanega DDV, ne pa tudi vsebinski pogoj. Vsebinski pogoj pa je, da je prišlo do znižanja davčne osnove zaradi preklica naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. V obravnavnem primeru ni sporno, da je prišlo do vračila, torej je vsebinski pogoj za zmanjšanje davčne osnove izpolnjen, prav tako pa ni sporno, da je izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1.

26. Sodišče še poudarja, da zakon sicer kot formalni pogoj za priznanje zmanjšanja davčne osnove sicer res določa pisno obvestitev kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice odbitka. Vendar pa, kot pravilno navaja tožnica, obvestilo iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 ne vpliva na obveznost kupca popraviti prvotni odbitek DDV, če je bil višji od odbitka, do katerega je bil kupec upravičen. Kot pravilno navaja tožnik, je navedena obveznost določena v prvem odstavku 68. člena ZDDV-1 in v skladu z drugim odstavkom navedene določbe nastane s spremembo dejavnikov po opravljenem obračunu, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov ali znižanja cen. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da je obveznost leasingojemalca v obravnavnem primeru popraviti prvotni odbitek DDV zaradi vračila blaga nastala s samim vračilom blaga, to je najkasneje dne 16. 1. 2012, ko je bila sporna nepremičnina vrnjena tožnici v posest. Zato (pozno) tožničino obvestilo z dne 1. 10. 2012 ni vplivalo na nastanek obveznosti leasingojemalca popraviti prvotni odbitek DDV zaradi vračila blaga, kot napačno navaja toženka. Kot rečeno, je pisna obvestitev kupca iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 zgolj formalni pogoj za priznanje zmanjšanja davčne osnove, za katerega ni sporno, da ga je tožnica izpolnila. Drugih formalnih pogojev pa ZDDV-1 ne določa, na primer roka, v katerem mora davčna zavezanka navedeno obvestilo poslati ipd. Glede na navedeno je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo v navedenem delu odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

27. Kar pa se tiče dvoma drugostopenjskega organa glede obstoja tožničinih poslovnih razlogov za sklenitev pogodbe o finančnem leasingu z leasingojemalcem pa sodišče pojasnjuje, da odločitev upravnega organa ne more temeljiti na izraženih dvomih, poleg tega pa drugostopenjski organ v odločbi pravilno navaja, da prvostopenjski organ v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljal, prav tako pa ga ni ugotavljal drugostopenjski organ, zato se tožnica do te navedbe drugostopenjskega organa ni imela možnosti opredeliti, kar je tudi bistvena kršitev pravil postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

Glede zadeve B. d. o. o.:

28. Drugostopenjski organ je kot razlog za pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa navedel, da se strinja z navedbo prvostopenjskega organa, da je tožnica že dne 9. 6. 2008, ko je z družbo B. d. o. o. sklepala pogodbo o finančnem leasingu, vedela ali bi mogla vedeti, da navedena družba ne bo mogla plačevati svojih obveznosti iz pogodbe, poleg tega za sklenitev posla ni imela ekonomskih razlogov, nedvomno pa je tudi vedela, da bo po odstopu od pogodbe ohranila korist iz naslova leasingojemalčeve pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je predstavljala zanesljiv vir za poplačilo leasingojemalčevih obveznosti do nje (vračilo presežka DDV leasingojemalcu iz naslova priznane pravice do odbitka vstopnega DDV je bilo skladno s petim odstavkom v relevantnem obdobju veljavnega 97. člena ZDavP-2 izvršeno na tožničin transakcijski račun). Navedeno predstavlja zlorabo sistema DDV.

29. Sodišče uvodoma pritrjuje tožnici, da se toženka pri utemeljitvi svoje odločitve in sklicevanju na očitano zlorabo sistema DDV, ki naj jo zagrešila tožnica, ne sklicuje na nobeno pravno podlago, kar utemeljeno ugovarja tožnica v tožbi. Izpodbijane odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je že samo po sebi svoji bistvena kršitev določb postopka, ki narekuje njeno odpravo. Tudi po presoji sodišča zgolj opis ugotovljenih dejstev in okoliščin, brez navedbe predpisov, na katere se opira odločitev, ne omogoča pravnega silogizma, zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti.

30. Poleg tega je tudi utemeljen tožbeni ugovor, da toženka zlorabe ali goljufije s testom, ki ga je v svoji praksi razvilo SEU, ne utemelji.

31. Zloraba predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 nastopi tedaj, ko davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, pridobitev davčne ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Ti posli pomenijo nedopustno davčno izogibanje, zato se pri obdavčitvi ne upoštevajo.1 V takih primerih se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.

32. Sodišče se strinja s tožnico, da je pravica do popravka obračunanega DDV udejanjanje temeljnega načela Direktive o DDV, po katerem davčno osnovo tvori dejansko prejeto plačilo. Zakaj toženka šteje, da uveljavljanje te pravice pomeni pridobitev davčne ugodnosti, toženka ne obrazloži. V izpodbijanih odločbah torej že prvi kriterij, po katerem se ugotavljata davčna zloraba ali goljufija, ni obrazložen.

33. Prav pa ima tožnica tudi, ko navaja, da se toženka v obrazložitvi odločbe ni ukvarjala z objektivnim kriterijem, to je, ni izkazala, da bi bila pridobitev konkretne davčne ugodnosti v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Kot rečeno, toženka konkretno ni navedla, kaj v obravnavnem primeru sploh šteje za pridobitev davčne ugodnosti, opredelila pa se tudi ni do tega, kakšen je objektiven namen pravice do popravka.

34. Prav tako ni jasno razvidno, katere transakcije so po mnenju toženke sporne, ali je to dobava blaga od tožnice k leasingojemalki ali njegov odvzem. Če toženka meni, da je sporna transakcija sklenitev pogodbe o finančnem leasingu in dobava blaga tožnici, pa ni izkazano, da bi bil njen namen in cilj zgolj ta, da bo tožnica nekoč uveljavljala pravico do popravka obračunanega DDV, kljub temu, da je do njega sicer upravičena. Toženka se ni opredelila do navedb tožnice, da so poslovni načrti dokazovali upravičenost investicije na podlagi bodočih denarnih tokov, kar potrjuje tudi soglasje nadzornega sveta, ter da je bil predmet leasinga kupljen v fazi, ko je bilo treba zagotoviti njegovo dokončanje z namenom, da bo lahko pričel z obratovanjem in tako v gotovi fazi ustvarjal pričakovani denarni tok, ki bi bil dovolj velik za poplačilo leasing obrokov. V zvezi s tem toženka tudi ni zaslišala predlagane priče I.I., ki je pripravljal sklep o odobritvi leasinga, ki bi lahko izpovedal, kaj je bil namen sklenitve leasing pogodbe. Zakaj predlaganega dokaza ni izvedla, toženka ni pojasnila, kar je prav tako kršitev določb postopka.

35. Poleg tega tožnica pravilno opozarja, da, tudi, če bi toženka izkazala zlorabo, bi morala transakcije, vpletene v zlorabo, znova opredeliti, in vzpostaviti položaj, kakršen bi obstajal, če ne bi bilo transakcij, ki pomenijo zlorabo (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2). Navedeno pomeni, da če bi bila dobava nepremičnine leta 2008 leasingojemalki izvedena samo zato, da bo tožnica pozneje popravila obračunani DDV, potem do obračuna in plačila DDV sploh ne bi smelo priti.

36. Poleg tega sodišče opozarja na novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS in SEU, ki opozarja, da se je treba, ko pristojni organ odloča o utemeljenosti popravka obračunanega DDV, najprej opredeliti do tega, ali opisano dejansko stanje sploh ustreza pogojem, ki omogočajo znižanje davčne osnove.

37. V sodbi X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 je Vrhovno sodišče RS ob dejanskem stanju, primerljivem obravnavanemu, zavzelo stališče, da pravni posel prodaje in takojšnjega finančnega najema, ki se izvede med istima pogodbenima strankama (tako imenovani sale and lease back posel), z vidika DDV ne pomeni dveh vzajemnih dobav blaga, ampak enotno finančno transakcijo, namenjeno povečanju likvidnosti gospodarske družbe, če gospodarska družba za namen pridobitve sredstev kot posojila prenese (proda) nepremičnine na finančno institucijo, ta pa za iste nepremičnine sklene s prodajalcem pogodbo o finančnem leasingu; omenjeni namen pa je izkazan, če prenos nepremičnin ne omogoča finančni instituciji razpolaganja z njimi na način, kot da bi bila njihova lastnica, za kar gre tudi v primeru, če nepremičnine na podlagi take pogodbe ostanejo v posesti dotedanjega lastnika, to je leasingojemalca.

38. V takem primeru je treba prodajo in povratni nakup obravnavati kot enotno storitev financiranja davčnega zavezanca v smislu kreditiranja, pri čemer so nepremičnine le sredstvo zavarovanja, in ne kot dvakratne dobave blaga (nepremičnin) v smislu prvega odstavka 6. člena ZDDV-1. To v takem primeru pomeni, da ni dobave nepremičnin, kar pomeni, da ni obdavčljivega dogodka in posledično ni obveznosti obračuna DDV.

39. Teh dejstev toženka ni ugotavljala, kar pomeni, da se ni opredelila do tega, ali gre v obravnavnem primeru sploh za obdavčljivi dogodek, brez katerega ni obveznosti obračuna DDV (62. in 33. člen ZDDV-1).

40. Glede na navedeno in glede na naravo stvari je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi tretjega odstavka iste določbe zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka mora v skladu s četrtim odstavkom iste določbe nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko bo prejela to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča, ki se tičejo postopka.

41. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob pravilni uporabi materialnega prava ima namreč davčni organ podlago za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Šele po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem bo davčni organ ugotovil relevantno dejansko stanje (ob upoštevanju vseh možnih dokaznih sredstev in vseh okoliščin predmetne zadeve), bo v zadevi lahko, ob upoštevanju stališč iz te sodbe in pravilni uporabi materialnega prava, v zadevi ponovno odločil.

42. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopala oseba, ki je odvetnik, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

-------------------------------
1 Tako Vrhovno sodišče. RS v sodbi X Ips 329/2017 z dne 2. 10. 2019.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 39, 39/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost - člen 90

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNjM4