<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 151/2020
ECLI:SI:VSRS:2020:I.UP.151.2020

Evidenčna številka:VS00039937
Datum odločbe:11.11.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) Sklep III U 177/2018
Datum odločbe II.stopnje:06.10.2020
Senat:Peter Golob (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:TUJCI - UPRAVNI SPOR
Institut:določitev roka za prostovoljno vrnitev - tožba v upravnem sporu - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe

Jedro

Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Policijske uprave Koper, Policijske postaje Postojna, št. 2253-8/2020/2 (3B697-02) z dne 9. 9. 2020, s katero je bilo odločeno, da se tožniku, državljanu Bosne in Hercegovine, določi tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe, in da mora od 9. 9. 2020 do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu ...

2. Hkrati s tožbo je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da sodišče odloži izvršitev odločbe Policijske uprave Koper, Policijske postaje Postojna, št. 2253-8/2020/2 (3B697-02) z dne 9. 9. 2020 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe, čeprav bi glede na naravo izpodbijane odločbe moral predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe, zato je že iz tega razloga njegovo zahtevo zavrnilo. Poleg tega tudi ni izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč s svojimi trditvami ne utemeljuje nastanka težko popravljive škode, ki bi nastala njemu, ampak drugi (pravni) osebi.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da ni izkazal težko popravljive škode, ker naj bi se njegove navedbe nanašale na tretjo osebo in ne na njega. V primeru izvršitve izpodbijane odločbe bi namreč moral zapustiti Republiko Slovenijo, kar bi imelo nepopravljive posledice za družbo A., d. o. o., v kateri je direktor in družbenik ter katera brez njega ne more delovati. Ker bi škoda nastala omenjeni družbi, nastanek težko popravljive škode grozi tudi njemu. Meni, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral v obravnavani zadevi zahtevati izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. V obravnavani zadevi pritožnik s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta pritožniku kot tujcu določil tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in mu naložil, da mora od 9. 9. 2020 do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu ...

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP.1 Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Vrhovno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnik ni zahteval izdaje ureditvene začasne odredbe, pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli.2 Na podlagi obrazloženega zahteva pritožnika za izdajo začasne odredbe že zato ni utemeljena.

12. Četudi bi pritožnik pravilno oblikoval predlog za izdajo začasne odredbe, se Vrhovno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč pritožnik zatrjeval le, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe moral zapustiti Republiko Slovenijo, kar bi imelo nepopravljive posledice za družbo A., d. o. o., ki brez njega ne more delovati in zaposlovati ljudi, zaradi česar bi propadla. V zvezi s tem pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da mora tožeča stranka, če zahteva izdajo začasne odredbe, izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.3 Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s temi trditvami ne utemeljuje nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi nastala njemu, temveč bi nastala družbi A., d. o. o..

13. Ker pritožnik ni izkazal težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistveni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 31/2020 z dne 25. 3. 2020, I Up 120/2019 z dne 11. 7. 2019, I Up 94/2012 z dne 1. 3. 2012 in I Up 199/2010 z dne 7. 7. 2010.
2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2017 z dne 15. 2. 2017.
3 V zvezi s tem stališčem se je tudi pravilno sklicevalo na sklepe Vrhovnega sodišča I Up 241/2009, I Up 348/2011, I Up 192/2018 in I Up 22/2020.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 69

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxODg2