UPRS Sodba I U 197/2017-10

Jedro

Skladno z 92. členom ZDoh-2 je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se po 2. točki 93. člena ZDoh-2 med drugim šteje tudi delež v gospodarski družbi. Davčna osnova od dobička iz kapitala pa je po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo DT 42153-10280/2015-2 z dne 7. 3. 2016 je davčni organ tožniku odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 od davčne osnove 553.310,91 EUR po stopnji 15 % v znesku 82.996,64 EUR. Za čas od poteka rokov za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov 28. 2. 2014, pa do predložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave 30. 9. 2014, je davčni organ obračunal tudi obresti po evropski medbančni obrestni meri, povečani za 3 odstotne točke, v višini 1.726,98 EUR. Odmerjena dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v višini 82.996,64 EUR, z obračunanimi obrestmi v višini 1.726,98 EUR, v skupnem znesku 84.723,62 EUR, mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na poziv davčnega organa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 (v nadaljevanju napoved). Davčni organ je po pregledu davčne napovedi, priloženih dokazil tožnika in podatkov, zbranih iz uradnih evidenc, ugotovil, da je v napoved vpisana nižja vrednost ob odsvojitvi kot je bila dogovorjena kupnina, do razhajanja pa prihaja tudi pri vrednosti ob pridobitvi.

3. Davčni organ je kot vrednost kapitala ob pridobitvi na podlagi prvega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) upošteval znesek, ki je bil vplačan na podlagi pogodbe o odsvojitvi in prenosu poslovnega deleža z dne 25. 7. 2006, na podlagi katere je tožnik pridobil poslovni delež v nominalnem znesku 3.280.000,00 SIT za kupnino 4.000,00 EUR. Ker je 11,78 % poslovnega deleža odsvojil že v letu 2007, se mu na podlagi 103. člena ZDoh-2 kot nabavna vrednost ob pridobitvi upošteva vrednost v višini 3.528,80 EUR, povečana za normirane stroške po 4. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v višini 1% od nabavne vrednosti kapitala, kar skupaj znaša 3.564,09 EUR.

4. Vrednost kapitala ob odsvojitvi je davčni organ določil na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2, in sicer je upošteval pogodbeno vrednost po pogodbi o prodaji in nakupu vseh poslovnih deležev v družbi A., d.o.o. z dne 23. 4. 2013, zmanjšani za normirane stroške v višini 1% od vrednosti kapitala ob odsvojitvi (3. točka drugega odstavka 99. člena ZDoh-2). Na tej podlagi je davčni organ ugotovil, da je pogodbeno določen znesek ob odsvojitvi kapitala enak znesku 562.500,00 EUR in ne 450.000,00 EUR, kot je navedeno v napovedi. Iz navedene pogodbe namreč izhaja, da naj bi se kupnina, ki pripada tožniku, izplačala v dveh delih, in sicer 450.000,00 EUR ob izvršitvi, skrbniški znesek v višini 112.500,00 EUR pa ob prejemu pregleda, ki ga opravi računovodska družba v zvezi s finančnimi cilji po pogodbi. Ob navedenem je davčni organ ugotovil, da je bila kupnina s strani skrbniškega agenta v obeh delih izplačana že v letu 2013. Ob upoštevanju navedenega je davčni organ kot vrednost kapitala ob odsvojitvi z upoštevanjem 1% normiranih stroškov upošteval znesek v višini 556.875,00 EUR.

5. Davčni organ je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDoh-2, ki določa, da je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi (556.875,00 EUR) in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (3.564,09 EUR), izračunal skupno letno pozitivno davčno osnovo v višini 553.310,91 EUR. V skladu s 1. točko drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 je davčni organ dohodnino od dohodka iz kapitala za dopolnjenih pet let imetništva kapitala izračunal v višini 15 % davčne osnove, kar znaša 82.996,64 EUR. Ker je tožnik davčno napoved predložil na podlagi samoprijave, je davčni organ po drugem odstavku 63. člena ZDavP-2 obračunal obresti po evropski medbančni obrestni meri za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave, za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka zakonsko določenega roka za vložitev davčne napovedi, povečani za 3 %, ker je tožnik predložil podatke v enem letu po poteku roka za vložitev davčne napovedi, kar v konkretnem primeru znaša 1.726,98 EUR.

6. Davčni organ v vrednost kapitala ob pridobitvi ni upošteval naknadni vplačili tožnika z dne 16. 6. 2008 in z dne 18. 3. 2013, ki ju je tožnik kot povečanje kapitala družbe z lastnimi sredstvi davčnega zavezanca uveljavljal v napovedi, saj ne gre za povečanje osnovnega kapitala družbe z lastnimi sredstvi zavezanca, kot je navedeno v popisnem listu, ampak za naknadna vplačila na podlagi 491. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Poleg navedenega je davčni organ ugotovil, da so družbeniki B.B., C. in tožnik dne 22. 4. 2013 sprejeli sklep, da se tožniku in B.B. vrne vsakemu po 45.000,00 EUR iz naslova naknadnih vplačil. Naknadno vplačilo z dne 18. 3. 2013 pa je tožnik zagotovil na podlagi sklepa iz marca 2013 (točen datum ni naveden) in predstavlja odstop tožnikove terjatve do družbe A., d.o.o. v višini 68.213,69 EUR iz naslova posojilne pogodbe brez navedenega datuma.

7. Tožnikovo pritožbo je zavrnil drugostopenjski davčni organ. Ugotavlja, da se z ugotovitvami prvostopenjskega davčnega organa v celoti strinja. Dodatno še pojasnjuje, da davčna osnova po ZDoh-2 ni razlika med vplačili v premoženje in izplačili, ampak je razlika med vrednostjo ob pridobitvi in vrednostjo ob odsvojitvi. Ta vrednost ni nujno enaka vrednosti vplačanih sredstev v kapital, ampak se v skladu z določbo prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2. Navedena zakonska ureditev ne omogoča zviševanja nabavne vrednosti kapitala za stroške, ki bi bili lahko določeni za naknadna vplačila družbenikov. Tudi po mnenju pritožbenega organa naknadnih vplačil družbenikov ni mogoče vključiti v vrednost kapitala ob pridobitvi. Pritožbeni organ še dodatno pojasnjuje, da tudi vračila naknadnih vplačil družbenikov ne predstavljajo odsvojitve deleža in niso obdavčljiva po določbah ZDoh-2. 94. člen ZDoh-2 za odsvojitev kapitala v smislu določbe 92. člena ZDoh-2 šteje vsakršno odsvojitev kapitala, zato odmera davka od dobička iz kapitala ni vezana na prejem dohodka oziroma kupnine. Pritožbeni organ glede na navedeno zavrača pritožbeni očitek o napačni uporabi materialnega prava glede na konkretno dejansko stanje.

8. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in navaja, da v zadevi nista sporni vrednosti, za katero je tožnik pridobil in odsvojil poslovni delež v družbi A., d.o.o., kakor tudi ne vrednost naknadnega vplačila v navedeno družbo v višini 68.213,69 EUR. Naknadna vplačila v skladu s 491. členom ZGD-l ne povečujejo osnovnega kapitala družbe, so pa v skladu s 64. členom ZGD-l ena izmed sestavin kapitala (kapitalske rezerve) in kot taka povečujejo knjigovodsko vrednost družbe in posledično tudi vrednost družbenikovega poslovnega deleža. In ravno ta vrednost je z vidika obdavčitve relevantna. Družbenik iz naslova vplačanih naknadnih vplačil pridobi le pogojno pravico do vračila vplačanih naknadnih vplačil (družbenik ima pravico do vračila vplačanih naknadnih vplačil, če ta vplačila niso namenjena kritju osnovnega kapitala ob izgubi; drugi odstavek 495. člena ZGD-l).

9. Tožnik se sklicuje na drugi odstavek 491. člena ZGD-1, po katerem so naknadna vplačila med družbeniki sorazmerna z njihovimi poslovnimi deleži in posledično so s poslovnimi deleži sorazmerne tudi pravice iz naslova naknadnih vplačil. Pri prodaji poslovnega deleža se pravice iz naslova naknadnih vplačil, vključno s pravico do vračila le teh, sočasno s poslovnim deležem v celoti prenesejo na novega družbenika oziroma pridobitelja poslovnega deleža. V kolikor bi bila prodajna cena v pogodbi razdeljena na dva dela, bi šlo za čisto umetno delitev prodajne cene. Po tožnikovem stališču tako določena prodajna cena ne bi bila v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2, po kateri mora prodajna cena poslovnega deleža ustrezati tržni oziroma knjigovodski vrednosti kapitala v času odsvojitve deleža, kamor so vključene vse sestavine kapitala, vključno s kapitalskimi rezervami, kamor se poknjižijo tudi naknadna vplačila.

10. Tožnik meni, da družbenik naknadnih vplačil ne more enostavno izključiti iz prodajne cene poslovnega deleža, saj bi to pomenilo, da bi bila prodajna cena določena v nasprotju z določbami ZDoh-2. Tožnik navaja, da je pravno pravilno, da tako nabavno kot tudi prodajno vrednost odsvojenega poslovnega deleža sestavljata vrednost vplačila v osnovni kapital in vrednost naknadnih vplačil. Če pri nabavni vrednosti poslovnega deleža naknadnih vplačil ne bi upoštevali, ne bi ugotovili pravilnega dejanskega stanja zadeve, ki je temelj za zakonito obdavčitev davčnih zavezancev. Tožnik navaja, da je zato pri izračunu davčne osnove pri kapitalskem dobičku mogoče uporabiti dve metodi in sicer, da se naknadna vplačila upoštevajo tako pri nabavni kot pri prodajni vrednosti ali, da se naknadna vplačila ne upoštevajo niti pri prodajni niti pri nabavni vrednosti.

11. Tožnik navaja, da ni dopusten sklep davčnega organa, da se v okviru nabavne vrednosti poslovnega deleža naknadna vplačila ne upoštevajo, se pa upoštevajo pri prodajni vrednosti poslovnega deleža ob odsvojitvi. Dobiček tožeče stranke lahko predstavlja le razlika med prodajno ceno in nabavno ceno, h kateri se prišteva vrednost naknadnih vplačil. Tudi davčna napoved pri popisnem listu deleža v gospodarskih družbah kot enega od načinov pridobitve kapitala predvideva povečanje kapitala z lastnimi sredstvi zavezanca. Obrazec DOHKAP 4 govori o povečanju kapitala družbe in ne osnovnega kapitala družbe. Glede na to, da ZGD-1 izrecno predvideva možnost zviševanja kapitala družbe preko naknadnih vplačil, bi tudi ZDoh-2 moral predvideti tako možnost ter vrednost naknadnih vplačil opredeliti v sedmem odstavku 98. člena ZDoh-2 kot stroške, ki se vštevajo v nabavno vrednost poslovnega deleža.

12. Tožnik meni, da zakonodajalec lastnike nepremičnin in imetnike poslovnih deležev glede določanja nabavne vrednosti kapitala ureja različno, saj se zgolj lastnikom nepremičnin dodatna vlaganja sredstev vštevajo v nabavno vrednost pri določanju davčne osnove za namene obdavčitve dobička iz kapitala. Ob navedenem se sklicuje na 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se davčna osnova, od katere se odmeri dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2013 zniža za naknadna vplačila tožnika v znesku 68.213,69 EUR, tako da davčna osnova znaša 485.097,22 EUR, dohodnina po 15 % stopnji pa 72.764,58 EUR. Podredno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži vse stroške tega postopka. Tožnik sodišču podredno tudi predlaga, da skladno s 23. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) prekine postopek in z zahtevo začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, ki naj ugotovi, da obstoji ustavno nedopustna praznina glede ne(vštevanja) naknadnih vplačil v nabavno vrednost poslovnega deleža oziroma vrednostnega papirja.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

16. V obravnavani zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala upoštevajo naknadna vplačila družbenika, vplačana na podlagi 491. člena ZGD-1, oziroma ali bi moral davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala upoštevati naknadno vplačilo tožnika z dne 18. 3. 2013 v višini 68.213,69 EUR. Slednje je bilo vplačano v obliki odstopa tožnikove terjatve do družbe A., d.o.o. iz naslova posojilne pogodbe brez navedenega datuma. V postopku je davčni organ izračunal skupno letno pozitivno davčno osnovo v znesku 553.310,91 EUR kot razliko med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi (556.875,00 EUR) in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (3.564,09 EUR) na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDoh-2.

17. Tudi po presoji sodišča je neutemeljeno tožnikovo stališče, da bi moral davčni organ v predmetni zadevi davčno osnovo izračunati na način, da bi naknadna vplačila posebej upošteval tako pri nabavni kot tudi pri prodajni vrednosti oziroma, da bi moral naknadna vplačila izločiti iz prodajne vrednosti poslovnega deleža.

18. Skladno z 92. členom ZDoh-2 je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se po 2. točki 93. člena ZDoh-2 med drugim šteje tudi delež v gospodarski družbi. Davčna osnova od dobička iz kapitala pa je po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

19. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ kot vrednost kapitala ob pridobitvi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 upošteval nabavno vrednost kapitala pri čemer je upošteval, da je tožnik 11,78 % poslovnega deleža odsvojil v letu 2007 in ob upoštevanju normiranih stroškov, ki po 4. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 znašajo 1 % od nabavne vrednosti kapitala. Vrednost kapitala ob odsvojitvi pa je davčni organ določil na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 ter kot vrednost kapitala ob odsvojitvi štel v prodajni pogodbi določeno vrednost kapitala ob odsvojitvi, zmanjšano za normirane stroške v deležu 1 % od vrednosti kapitala ob odsvojitvi (skladno s 3. točko drugega odstavka 99. člena ZDoh-2).

20. Sodišče zavrača tožnikovo stališče, da naj bi bilo naknadno vplačilo vsebinsko primerljivo z dokapitalizacijo družbe s povečanjem osnovnega kapitala, ker naj bi naknadna vplačila kot ena od sestavin kapitala, in sicer kapitalskih rezerv, povečala knjigovodsko vrednost družbe, posledično pa tudi vrednost družbenikovega poslovnega deleža. Tukajšnje sodišče je že v sodbi I U 1248/2015 z dne 8. 11. 2016 zavzelo stališče, da naknadnega vplačila ni mogoče primerjati z dokapitalizacijo družbe, saj se z naknadnim vplačilom ne povečata osnovni kapital družbe in družbenikov poslovni delež, kljub povečanju premoženja družbe. Navedenemu stališču sledi sodišče tudi v obravnavani zadevi.

21. Skladno s tretjim odstavkom 491. člena ZGD-1 se z naknadnimi vplačili namreč ne povečajo osnovni kapital, osnovni vložki in poslovni deleži, pač pa so naknadna vplačila družbenikov po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZGD-1 del kapitalskih rezerv, katere je mogoče uporabiti le v izjemnih primerih, pod pogoji, ki jih določa deseti odstavek 64. člena ZGD-1. Naknadna vplačila namreč niso vložki družbenikov, ki bi bili namenjeni povečanju osnovnega kapitala družbe in na podlagi katerih bi nastale članske pravice v smislu upravljanja. Poleg navedenega je davčni organ v konkretnem primeru ugotovil, da je bil osnovni kapital družbe A., d.o.o. vse od 18. 8. 2006 dalje nespremenjen in je znašal 53.665,00 EUR, tožnikov delež pa 22,5 % oziroma 12.074,40 EUR. Iz računovodskih izkazov, predloženih davčnemu organu, je sicer izhajalo, da je bil osnovni kapital prej navedene družbe v letu 2008 povečan, vendar pa povečanje osnovnega kapitala ni bilo prikazano v sodnem registru podjetij. Poleg navedenega je za konkretni primer pomembno nesporno dejstvo, da osnovni kapital v letu 2013, ko je tožnik prej navedeni družbi zagotovil naknadno vplačilo v vrednosti 68.213,69 EUR, ni bil povečan.

22. Upoštevaje ugotovitve davčnega organa ter zgoraj navedena zakonska določila so po presoji sodišče neutemeljene tožnikove navedbe, da družbenik naknadnih vplačil ne more izključiti iz prodajne cene poslovnega deleža oziroma, da je potrebno naknadna vplačila posebej upoštevati v nabavni vrednosti odsvojenega poslovnega deleža, saj je bila davčna osnova po presoji sodišča ugotovljena na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega prava. Glede navedbe tožnika, da je pravica do vračila naknadnih vplačil mogoča le ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 495. člena ZGD-1, sodišče pripominja, da se pravica družbenika v zvezi z izvršenimi naknadnimi vplačili, vključno s pravico do vrnitve naknadnih vplačil, kot korporacijska pravica prenaša skupaj s poslovnim deležem, iz katerega izvira. Ob tem sodišče opozarja tudi na pravilno ugotovitev davčnega organa, da se vračila naknadnih vplačil ne šteje za odsvojitev kapitala, in da gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala.

23. Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da mora prodajna cena poslovnega deleža po prvem odstavku 99. člena ZDoh-2 ustrezati knjigovodski vrednosti kapitala v času odsvojitve poslovnega deleža, saj se po prvem odstavku 99. člena ZDoh-2 za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi oziroma primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi v primeru, da kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Za navedene vrednosti pa ne velja, da vedno ustrezajo knjigovodski vrednosti kapitala ob odsvojitvi. Upoštevaje navedeno zakonsko določilo pa je zmotno tožnikovo stališče, da bi se naknadna vplačila morala upoštevati pri prodajni vrednosti poslovnega deleža.

24. Tudi tožbeni očitek o neenakem obravnavanju davčnih zavezancev, kakor tudi očitek tožnika, da bi ZDoh-2 moral vključiti tudi vrednost naknadnih vplačil v sedmi odstavek 98. člena ZDoh-2, sodišče zavrača kot neutemeljenega. Po presoji sodišča ob že pojasnjeni zakonski ureditvi naknadnih vplačil (po prvem odstavku 491. člena ZGD-1) ni mogoče primerjati s stroški in investicijami, ki se upoštevajo skladno s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 v zvezi z nepremičninami, zaradi česar so neutemeljene tudi tožnikove navedbe o kršitvi 14. člena Ustave Republike Slovenije.

25. Poleg navedenega ZGD-1 v drugem odstavku 517. člena omogoča povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe, za kar se po prvi alineji 2. točke desetega odstavka 64. člena ZGD-1, pod zakonsko določenimi pogoji lahko uporabijo tudi kapitalske rezerve. Vendar pa se ob upoštevanju izrecne zakonske določbe četrtega odstavka 98. člena ZDoh-2 pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega vložka enaka nič. V konkretnem primeru pa osnovni kapital družbe A., d.o.o. ni bil povečan, saj je bil vse od 18. 8. 2006 dalje nespremenjen. Upoštevaje slednje in jasno zakonsko ureditev sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da predmetna davčna napoved predvideva tudi povečanje osnovnega kapitala z lastnimi sredstvi zavezanca, ter da obrazec DOHKAP 4 govori le o povečanju kapitala.

26. Glede na vse povedano je po presoji sodišča neutemeljena tudi tožnikova trditev o nedopustni pravni praznini glede (ne)vštevanja naknadnih vplačil v nabavno vrednost poslovnega deleža. Ne gre namreč za zakonsko pravno praznino, pač pa za zakonsko ureditev, s katero pa se tožnik ne strinja. Zato po presoji sodišča tudi ni podanega razloga za predlagano prekinitev postopka po 23. členu ZUstS.

27. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

29. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, sama dejstva pa med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.05.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1248/2015
• UPRS Sodba I U 1717/2016-20
• UPRS sodba I U 329/2016