UPRS sodba I U 1319/2016

Jedro

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4234-2637/2016-6 (11-120-12) z dne 11. 5. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na motorna vozila od davčne osnove 3 116,00 EUR po stopnji 24% in dodatni davek na motorna vozila po stopnji 0,00% v znesku 747,84 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka Finančni upravi predložila napoved za odmero davka na motorna vozila za pridobitev motornega vozila - osebnega vozila Fiat Croma 2,4 JTD CA iz druge države članice Evropske unije, Italije, v vrednosti 600,00 EUR. Napovedi je priložila račun o nakupu vozila, izjavo o emisijski ustreznosti vozila, registracijski dokument oziroma prometno dovoljenje, kopijo dokumenta ACI št. 15/A2313 11W z dne 27. 4. 2015 ter kopijo CMR št. 185764 z dne 26. 2. 2016. V postopku odmere davka na motorna vozila je davčni organ ugotovil, da obstaja znatno odstopanje med nabavno ceno vozila in med vrednostjo vozila po katalogu (3 116,00 EUR) ter je zato pristopil k cenitvi davčne osnove. O tem je bila tožeča stranka obveščena z zapisnikom, s katerim je bila tudi pozvana, da predloži dokazila, ki bi pripomogla k natančnejši določitvi davčne osnove, kot so računi za popravilo vozila in dokazila o plačilu ali cenitev sodnega cenilca. Tožeča stranka je predložila kot dokazili kalkulacijo A. s.p. ter fotografijo zunanjosti poškodovanega vozila. Kalkulacije davčni organ ni upošteval, ker ugotavlja, da gre za listino, ki ni davčno potrjena niti ni iz nje razvidno, da se nanaša na vozilo iz napovedi. Prav tako ni upošteval fotografije vozila, ker iz nje ni razvidno, da gre za obravnavano vozilo. Da pa bi vendarle v čimvečji meri upošteval okoliščine konkretnega primera, je nato davčni organ preveril in primerjal višino ponudbe vozil še na internetnih straneh, kjer je našel glede na karakteristike dve primerljivi vozili, katerih cena znaša 3 900,00 EUR oziroma 2 800,00 EUR ter nato, ker tožeča stranka ni predložila drugih verodostojnih dokazil, kot vrednost vozila pri odmeri davka upošteval 3 116,00 EUR ter na tej podlagi in na podlagi določb Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ki jih citira, tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo v 1. točki izreka pritožbo tožeče stranke z dne 11. 5. 2016 zavrnil, v 2. točki izreka dopolnitev pritožbe z dne 11. 5. 2016 kot prepozno vloženo zavrgel in v 3. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. V zvezi s 1. točko izreka se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. Pri tem ugotavlja, da davčni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi pojasni dejansko stanje in pravno podlago za obdavčitev ter opiše potek postopka, kar vse je po mnenju pritožbenega organa dovolj za izpodbijano odločitev. Ker prodajna vrednost vozila, ki je navedena na računu, ne ustreza prometni vrednosti, se je v skladu z določbo tretjega odstavka 6. člena ZDMV davčni organ utemeljeno odločil za cenitev, pri tem pa poleg podatkov iz programa „Eurotax“ pri vrednotenju pravilno in skladno z določbami ZDMV, ker gre za uvoz, upošteval še druge okoliščine konkretnega primera. Utemeljeno pa ni upošteval poškodb na vozilu, ki naj bi terjale ličarska in druga popravila, saj tožeča stranka v odmernem in v pritožbenem postopku ni dokazala poškodb na vozilu, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da cena na računu odraža dejansko vrednost vozila. Tudi izpis iz kalkulacijskega sistema Eurotax Glass je pravilno ocenil že organ prve stopnje, s tem da je v izpisu, ki je bil predložen v pritožbi, dodana zgolj številka šasije, kar pa glede na ostale pomanjkljivosti, ne vpliva na izpodbijano odločitev. Na odločitev tudi ne vpliva predloženi račun za prevoz vozil po priloženem CMR ter okoliščine, ki se nanašajo na prodajalca. Podatkov o poškodbah na vozilu pa tudi ni na izjavi o emisijski ustreznosti vozila. To pa pomeni, da je dokazno breme glede teh trditev na tožeči stranki, tožeča stranka je bila o tem seznanjena že z zapisnikom, s katerim je bila pozvana, da predloži verodostojna dokazila, predložila pa je le listine, ki navedb ne dokazujejo in je zato odločitev prve stopnje, ki ne sledi trditvam tožeče stranke, po presoji pritožbenega organa pravilna in zakonita.

4. V zvezi z drugo točko izreka pa drugostopenjski davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka poslala dopolnitev pritožbe 15. 6. 2016 in da jo je davčni organ prejel 16. 6. 2016, kar je po poteku roka za pritožbo, ki je iztekel 28. 5. 2015. In ker je rok za vložitev pritožbe po določbah ZUP prekluziven, vloge - pritožbe po poteku roka ni mogoče dopolnjevati. Zato je bilo treba dopolnitev pritožbe na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP zavreči kot prepozno.

5. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Odločbo izpodbija v celoti in iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da bi moral davčni organ, z ozirom na določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in ZDMV v ugotovitvenem postopku ugotavljati in upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, tudi tiste, ki so lahko v korist tožeče stranke, in da ne bi smel upoštevati zgolj javnega interesa. Tako pa je bil v konkretnem primeru kot standard odločanja sprejet standard verjetnega obstoja objektivnih dejstev, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice iz ZUP in ZDavP-2. Tožeča stranka je glede vrednosti vozila davčnemu organu predložila račun, ki ga je izstavil prodajalec. Verodostojnost računa bi lahko davčni organ preveril v državi članici prodajalca. Poleg tega je tožeča stranka vrednost vozila dokazovala tudi z drugimi pisnimi dokazili, med drugim s kalkulacijo in fotografijo poškodovanega vozila. Davčni organ je dokazila zavrnil zgolj iz formalnih razlogov. Kolikor je v dokazili podvomil, bi moral izvesti nadaljnji dokazni postopek, saj ga k temu zavezuje načelo ugotavljanja materialne resnice. Zavrnitev dokazov, ne da bi izvedel druge dokaze glede vrednosti vozila, zato pomeni kršitev pravil postopka. Zatrjevana dejstva bi davčni organ lahko preveril z enostavnim pozivom izdajatelju listine. Nadalje bi lahko tožečo stranko pozval, naj omogoči ogled vozila. Poziv in ogled vozila ne bi bistveno podaljšala ugotovitvenega postopka, obenem pa bi le na ta način dejansko ugotovil vse okoliščine, ki vplivajo na vrednost vozila in s tem na davčno osnovo, kot mu to nalaga tretji odstavek 6. člena ZDMV. Enako izhaja iz obrazložitve sodbe naslovnega sodišča I U 932/2012 z dne 5. 3. 2012. Da bi vse relevantne okoliščine lahko ugotovil z enostavnim ogledom vozila, izhaja tudi iz cenitvenega poročila cenilca B.B. z dne 10. 6. 2016, ki ga je predložila tožeča stranka. Enako izhaja iz sodbe naslovnega sodišča I U 883/2012 z dne 19. 2. 2013, ogled pa je davčni organ opravil tudi v primeru sodb III U 363/2014, I U 849/2012 in I U 850/2012. Ker torej davčni organ ugotovitvenega in dokaznega postopka ni izvedel na predpisan način in s tem kršil tretji odstavek 6. člena ZDMV, je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljen materialni predpis glede vrednosti vozila kot davčne osnove za obračun davka na motorna vozila.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Glede na ugotovljeno razliko med vrednostjo obravnavanega vozila (Fiat Croma) iz računa (600,00 EUR) in tisto, ki je razvidna iz kataloga za vrednotenje vozil Eurotax Glass's EMA (3 116,00 EUR), je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k ugotavljanju prometne vrednosti vozila. Po določbah 6. člena ZDMV je osnova za davek sicer praviloma prodajna oziroma nakupna cena motornega vozila in torej cena, ki je razvidna iz računa. Če pa prodajna cena ne ustrezna prometni vrednosti, je davčna osnova prometna vrednost motornega vozila, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil (tretji odstavek 6. člena).

9. Skladno z navedenim je prvostopenjski davčni organ pri ugotavljanju davčne osnove upošteval kot orientacijsko vrednost vozila podatke iz kataloga. Skladno s citiranimi določbami ZDMV je poleg tega ugotavljal tudi okoliščine konkretnega primera ter v tej zvezi tožnika utemeljeno pozval, da vrednost iz računa dokaže. Sodišče se strinja tudi z oceno listin, ki jih je preložil tožnik (kalkulacije in fotografije), se pa ne strinja z nadaljnjim potekom postopka. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe. Ravno omenjena seznanitev bi namreč po oceni sodišča lahko pripeljala do tega, da bi tožnik pravočasno, še pred izdajo odločbe, predlagal ogled vozila oziroma predložil cenitev, ki se sicer od njega, glede na vsebino poziva, niti ni izrecno zahtevala.

10. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

12. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1063/2020-14
• UPRS Sodba I U 187/2017-10
• UPRS sodba I U 552/2016