<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba III U 276/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:III.U.276.2015

Evidenčna številka:UN0021961
Datum odločbe:13.05.2016
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - ustavitev davčne izvršbe - pogoji za ustavitev izvršbe

Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je dne 27. 3. 2013 izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-191709/2012-3, s katerim je odločila, da se zoper tožnico, na podlagi plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 3592/10 z dne 5. 9. 2012, opravi davčna izvršba z rubežem njenih denarnih sredstev na bančnih računih, in sicer za znesek neplačane sodne takse v znesku 360,00 EUR in stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi v višini 25,00 EUR. Tožnica je zoper ta sklep vložila pritožbo, obenem pa predlagala, naj se postopek davčne izvršbe ustavi. O pritožbi je odločalo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) in jo z odločbo, št. DT-498-2-170/2013-4 z dne 15. 1. 2014, zavrnilo, tako odločitev pa je potrdilo tudi tukajšnje sodišče s sodbo, opr. št. III U 18/2014-12 z dne 5. 9. 2014.

2. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom, št. DT 4933-191709/2012-15 z dne 10. 11. 2014 odločil še o tožničinem predlogu za ustavitev postopka davčne izvršbe. Tako zahtevo je zavrnil. Pojasnil je, da je izhajal iz določbe prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, kdaj davčni organ ustavi davčno izvršbo. To stori v primerih, ko je davek plačan; ko davčna izvršba ni dovoljena; ko se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; ko predlagatelj izvršbe zahtevo za izvršilni postopek umakne; ko je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; ko je pravica do davčne izvršbe zastarala; in ko davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Prvostopenjski organ je ugotovil, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih primerov za ustavitev izvršbe in je zato tožničino zahtevo zavrnil.

3. Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnice z odločbo, št. DT-498-2-20/2015-2 z dne 26. 3. 2015, potrdil še drugostopenjski organ. V obrazložitvi odločbe je uvodoma povzel ugotovitve prvostopenjskega organa. Enako kot prvostopenjski organ, je tudi drugostopenjski organ ugotovil, da je podlaga za izdajo sklepa o izvršbi veljaven izvršilni naslov. V obravnavanem primeru je to plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 11. 10. 2012. Tožnica izvršilnega naslova v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pa tudi sicer je bil sklep o dovolitvi davčne izvršbe, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, potrjen v pritožbenem in sodnem postopku. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju ugotovil, da prav tako ni izpolnjen nobeden od pogojev za ustavitev izvršbe, ki jih določa prvi odstavek 155. člena ZDavP-2. Tožnica je v pritožbi navajala, da je dne 28. 3. 2014 potekel enoletni rok za vodenje evidence sklepov o izvršbi in da je hranilnica zato sklep o davčni izvršbi vrnila carinskemu uradu, zaradi česar naj bi, kot navaja, obstajali razlogi za ustavitev izvršbe, oziroma za odpis dolga. Drugostopenjski organ je glede te navedbe tožnici pojasnil, da je njeno zahtevo za ustavitev postopka treba presojati po pravnem in dejanskem stanju v času vložitve te zahteve, to je dne 22. 4. 2013, ko to dejstvo, na katerega se sklicuje, še ni obstajalo. Vrnitev sklepa o izvršbi tudi sicer ne pomeni, da naj bi tožničina obveznost ugasnila na drug način, pač pa le določa obveznost banke, oziroma hranilnice, da o dejstvu, da dolg ni izterjan, obvesti davčni organ. Prav tako to ni razlog za odpis dolga po 101. členu ZDavP-2, saj se ta določba ne uporablja za primere, ko davčni organ zgolj opravlja davčno izvršbo, kot je to v obravnavanem primeru. Enako tudi ni izpolnjen nobeden od primerov, ki jih kot razloge za odpis dolga določa 107. člen ZDavP-2. Predmet konkretnega postopka je le presoja izpolnjevanja pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe, ne pa presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, enako tudi ne odločanje o tožničinem zatrjevanju, da ne dolguje plačila sodnih taks. Tožnica se sicer sklicuje na odločitev Centra za socialno delo Koper, da je upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 5. 2012 do 31. 10. 2012, vendar pa se ta ne nanaša na sodne takse, kot zmotno navaja tožnica. Glede na vse navedeno, je drugostopenjski organ tožničino pritožbo zavrnil.

4. Tožnica se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Uvodoma zatrjuje, da dvomi, da je bila izpodbijana odločba napisana dne 26. 3. 2015 in gre za izkoriščanje retroaktivnosti. V izpodbijani odločbi ni ugotovljeno resnično materialno stanje, kar pomeni, da gre za kršitev 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ bi moral odločiti ali obstajajo zakoniti pogoji za ustavitev izvršbe. Sklep o izvršbi je bil namreč banki vročen dne 28. 3. 2013, nakar ga je ta po enem letu vrnila carinskem uradu, kar je razlog, da se izvršba ustavi. Tega tožena stranka ne zanika, pač pa le pojasnjuje, da še ni nastopilo zastaranje in da je rok za izterjavo pet let. Dejstvo pa je, da se dolg, ki se ne da izterjati, po določbi tretjega odstavka 176. člena ZUP odpiše. Odločitev tožene stranke torej nima opore v zakonodaji. Prav tako ni res, da bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vodenje izvršilnega postopka, saj je iz odločbe CSD Koper, ki jo je predložila toženi stranki po vročitvi opomina, razvidno, da ni taksni zavezanec in bi zato moral biti dolg odpisan. Ni res trditev, da se v upravne postopku ne dokazuje resničnost listin niti ni res, da bi morala sodno takso tožnica izpodbijati pri predlagatelju izvršbe, pač pa bi moral to preveriti davčni organ, ne pa jo bremeniti s stroški postopka. Za odločbo ne zadostuje, da se le citira zakonodaja. Tožnica je upravičena tudi do nematerialne odškodnine zaradi postopka izterjave, četudi bi moral biti dolg odpisan in izvršilni postopek ustavljen. Pozablja se na sprejete odločitve ESČP. Izgovori, da ni bilo pravočasno odločeno o njeni zahtevi za odpis dolga zaradi bolniške odsotnosti uslužbenca davčne uprave, so pavšalni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in izvršilni postopek ustavi, odloči pa naj tudi, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR ter povrniti izvršilne stroške, kot tudi materialne stroške v višini 10,00 EUR.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču uvodoma predlaga, naj tožničino tožbo zavrže, saj s tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, kar ni upravni akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To je bilo tožnici pojasnjeno v pravnem pouku. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 26. 3. 2015 ter dne 31. 3. 2015 vročena prvostopenjskemu organu, kot je razvidno iz sprejemne štampiljke. Zaradi nenamerne napake je bila ta odločitev tožnici vročena šele dne 17. 10. 2015. Ne gre torej za namerno izkoriščanje retroaktivnosti, kot navaja tožnica, saj je bilo za odločitev bistveno pravno in dejansko stanje na dan 22. 4. 2013, ko je tožnica vložila zahtevek za ustavitev davčne izvršbe, ne pa na dan, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Tožena stranka pri svoji odločitvi vztraja, zahtevek za plačilo odškodnine pa zavrača kot neutemeljen.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in jih argumentirala. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da bi moralo sodišče tožbo tožnice zavreči, ker tožnica izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, vendar pa sodišče temu ni sledilo. Res je sicer, da je tožnica kot izpodbijano odločbo v tožbi navedla drugostopenjsko odločbo ter jo k tožbi tudi priložila in tudi res, da je kot toženo stranko navedla Okrožno sodišče v Kopru, vendar pa sodišče meni, da je iz vsebine njene tožbe nedvoumno razvidno, da predlaga, da se odločitev, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za ustavitev postopka davčne izvršbe, odpravi, torej, da se odpravi odločitev, ki jo je sprejel prvostopenjski organ in jo je v pritožbenem postopku potrdil drugostopenjski organ. Enako je, kljub napačno navedeni toženi stranki, jasno, da je tožbo naslovila na toženo stranko, navedba Okrožnega sodišča v Kopru pa posledica njenega razumevanja plačilnega naloga, torej izvršilnega naslova. Upoštevati velja, da je tožnica prava neuka stranka in v tem kontekstu tudi razumeti tožbene navedbe. Sodišče meni, da je tožba sposobna za obravnavo takrat, ko je iz tožbenih navedb mogoče brez vsakega dvoma ugotoviti, kdo je tožena stranka in kateri upravni akt tožnik izpodbija. Ta pogoj tožničina tožba izpolnjuje in je zato, kljub formalnim napakam, na katere sicer utemeljeno opozarja tožena stranka, po vsebini sposobna za obravnavo.

9. Sodišče se je pri odločanju omejilo na presojo odločitve tožene stranke o zavrnitvi zahteve tožnice za ustavitev postopka davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva, ki se vodi po sklepu Carinskega urada Sežana, št. DT 4933-191709/2012-3 z dne 27. 3. 2013, četudi je tožnica v tožbi oporekala tudi sklepu o izvršbi in smiselno predlagala, da sodišče razpravlja tudi o njem. Navajala je namreč, da za izdajo sklepa o izvršbi niso bile izpolnjene procesne predpostavke, oporekala pa je tudi izvršilnemu naslovu s trditvijo, da ni taksna zavezanka. Sodišče ugotavlja, da je zoper sklep o davčni izvršbi tožnica že vložila pritožbo, da je bila ta pritožba z odločbo drugostopenjskega organa z dne 15. 1. 2014 zavrnjena ter da je taki odločitvi pritrdilo tudi tukajšnje sodišče s sodbo opr. št. III U 18/2014-12 z dne 5. 9. 2014. Odločanje o tem, ali je sklep o davčni izvršbi utemeljen ali ne, torej ni predmet tega postopka, prav tako tudi ne presojanje izvršilnega naslova, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o davčni izvršbi, to je plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Kopru. Predmet tega postopka je le presoja odločitve tožene stranke o zavrnitvi zahteve tožnice za ustavitev postopka davčne izvršbe.

10. Sodišče meni, da je tožena stranka pri odločanju o tožničinem predlogu pravilno izhajala iz določbe 155. člena ZDavP-2, ki določa, kdaj davčni organ ustavi davčno izvršbo. Davčni organ ustavi izvršbo takrat, ko je davek plačan; ko davčna izvršba ni dovoljena; ko se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; ko predlagatelj izvršbe zahtevo za izvršilni postopek umakne; ko je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; ko je pravica do davčne izvršbe zastarala; in ko davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil izvršljiv plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da lahko v izvršilni naslov posega, torej ga spreminja, razveljavi ali odpravi, le tisti, ki je ta izvršilni naslov izdal, to je v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Kopru, ki je izdalo plačilni nalog, ne pa tožena stranka, ki le vodi postopek davčne izvršbe. Prav zato tudi sklep Centra za socialno delo Koper, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, ne more biti razlog za ustavitev postopka davčne izvršbe. Tožnica v tožbi še trdi, da je njena obveznost s tem, ko je hranilnica vrnila sklep o davčni izvršbi, ugasnila, oziroma je zastarala. Sodišče s tem ne soglaša in pritrjuje toženi stranki, da vrnitev sklepa o davčni izvršbi pomeni zgolj to, da je hranilnica toženo stranko obvestila, da v roku leta dni ni uspela izterjati zneska, ki ga dolguje tožnica, ne pa, da bi njena obveznost zastarala. Tožnica je izrazila tudi dvom, da je bila odločba drugostopenjskega organa izdana dne 26. 3. 2015, saj ji je bila vročena šele 17. 10. 2015, vendar pa je sodišče po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da je bila odločitev dejansko izdana na datum, kot je naveden na odločbi, da je bila dne 31. 3. 2015 prejeta pri prvostopenjskem organu, da pa je ta organ, ki sicer izvrši vročitev drugostopenjskih odločb, to storil z zamikom. To je tožena stranka tožnici že pojasnila in to tako v pisnem opravičilu, kot tudi v odgovoru na tožbo. Glede na datum izdaje drugostopenjske odločbe in datum, ko je bila ta odločba vrnjena prvostopenjskemu organu, sodišče ne dvomi, da je bila odločitev drugostopenjskega organa dejansko sprejeta dne 26. 3. 2015 in ne kasneje, kot to trdi tožnica.

11. Tožnica je v svoji zahtevi, razen tega, da je predlagala, da naj se postopek davčne izvršbe ustavi, predlagala tudi, naj ji tožena stranka dolg odpiše. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da pogoji za odpis dolga niso izpolnjeni. Razloge za odpis dolga ZDavP-2 določa v 101. členu (če bi se s plačilom obveznosti ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov), 105. členu (če dolg na dan 31. decembra ne presega 1 EUR), 106. členu (če dolga ni mogoče izterjati v postopku stečaja ali prisilne poravnave) in 107. členu (če je zavezanec umrl in ni zapustil nobenega premoženja, iz katerega bi se lahko davek izterjal; če je pravica do izterjave davka zastarala in drugih primerih, določenih z zakonom). Sodišče ugotavlja, da se tožnica sklicuje na to, da bi ji moral biti dolg odpisan, ker ni taksna zavezanka za plačilo sodne takse, vendar pa pritrjuje toženi stranki, da to ni razlog za odpis dolga in da davčni organ tudi ni tisti, ki bi presojal izvršilni naslov, torej plačilni nalog za odmero sodne takse, kar je pojasnjeno že v prejšnjem odstavku.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

ZDavP-2 člen 155.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MTI4