<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 445/2015
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.445.2015

Evidenčna številka:UL0011507
Datum odločbe:25.08.2015
Senat, sodnik posameznik:Petra Stanonik Bošnjak (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - ustavitev davčne izvršbe - samostojni podjetnik posameznik

Jedro

Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana zahtevku zavezanca za ustavitev davčne izvršbe ni ugodil. V obrazložitvi navaja, da je zavezanec dne 5. 9. 2012 vložil zahtevo za ustavitev davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-2215/2012-1 08-3231-11 z dne 8. 3. 2012. Najprej pojasnjuje, da gre pri zavezancu za posebnost oziroma izjemo zaradi prevzemanja obveznosti izbrisane firme B., A.A. s.p. Če fizična oseba preneha opravljati dejavnost, mora po 48. členu Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), praviloma sama izpolniti davčno obveznost v času opravljanja dejavnosti. V nadaljevanju se sklicuje na 1. odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Citira še njegov 672. člen. V zvezi z ugovorom zastaranja se sklicuje na 2. odstavek 125. člena ZDavP-2 oziroma 2. in 4. odstavek 126. člena istega zakona. Glede zahteve, da se davčna izvršba ustavi, ker A.A. ni dolžnik, pač pa je dolžnik izbrisane firme B., A.A., pa se sklicuje na 155. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da je pri pregledu knjigovodske evidence davčnega organa bilo ugotovljeno, da so obveznosti, ki se terjajo s sklepom št. DT 42918-2215/2012-1 08-3231-11 z dne 8. 3. 2012, prešle z izbrisom firme B., A.A. s.p. na fizično osebo A.A., ta pa odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem.

2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-631/2012-3 z dne 12. 4. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da na podlagi 1. odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 pa po uradni dolžnosti, ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če so izpolnjeni pogoji iz omenjenega člena. Pojasnjuje, da v skladu s 3. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopni organ navaja pravilne razloge za zavrnitev tožnikove vloge. Poudarja, da prenehanje podjetnika ne predstavlja statusnega preoblikovanja. Odgovornost samega podjetnika določa že 7. člen ZGD-1. Tudi določbe 71. do 75. člena ZGD-1, ki se nanašajo na podjetnika, ne določajo smiselne uporabe 672. člena ZGD-1 v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti. Glede zastaranja obveznosti pa se upoštevajo določbe ZDavP-2, ki jih je citiral tudi že prvostopni organ. V skladu s 7. členom ZGD-1 gre pri podjetniku za nadaljevanje pravne subjektivitete dolžnika kot fizične osebe. Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Pritožnik kot fizična oseba ni pravni naslednik iz poslovnega registra izbrisanega dolžnika B., A.A. s.p., ampak je ista oseba. Glede navedbe pritožnika, da ni nič dolžan, ker naj bi bil hkrati dolžnik in upnik, pa pojasni, da te navedbe nimajo nobene zakonske podlage. Prav tako pa pritožnik tudi ni upnik iz naslova prispevkov za socialno varnost. Je le upravičenec do pravic, ki mu jih plačani prispevki za socialno varnost prinašajo.

3. Tožnik v tožbi vztraja na svojem stališču, da je odločitev davčnih organov pravno napačna. Meni, da je prišlo do napačne uporabe materialnega prava, podana pa je tudi bistvena kršitev pravil postopka. Prvostopni organ se namreč sklicuje na ene zakonske določbe, drugostopni pa na druge. V konkretnem primeru davčni organ ni navedel zakonske podlage za davčno obveznost. Tožnik je v davčnem postopku zatrjeval, da obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost podjetnika posameznika ni davčna obveznost, določena z zakonom, vendar odgovora na to pravno vprašanje ni dobil. Meni, da gre pri plačilu prispevkov za socialno varnost za tristransko pravno razmerje. Z izbrisom firme B., A.A. s.p. so obveznosti firme sicer prešle na fizično osebo. Ker pa je ta oseba koristnik izplačila prispevkov za socialno varnost, to pomeni, da obveznost preneha z vpisom izbrisa firme iz poslovnega registra. Trdi, da je univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe, ter se posledično sklicuje na 8. odstavek 48. člena ZDavP-2. Meni, da je izpodbijani sklep v nasprotju s temeljnimi pravili pravne države, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva v celoti ustavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb.

5. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, torej brez glavne obravnave, na podlagi določb 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je, ali je v konkretnem primeru bila utemeljena zahteva tožnika za ustavitev davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42918-2215/2012-1 08-3231-11 z dne 8. 3. 2012.

8. Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2. Omenjeni člen predvideva, da so potem, ko je že bil (v skladu z zakonom) izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju potrebno davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe v skladu z omenjenim ne izkazuje. Sklicuje se sicer na razlog druge in tretje točke 1. odstavka 155. člena ZDavP-2, da davčna izvršba ni dovoljena oziroma da se je opravila proti tožniku, ki ni niti dolžnik, niti porok ali garant. S stališčem davčnih organov, da pri tožniku ne gre za pravnega naslednika izbrisane družbe B., A.A. s.p., pač pa za fizično osebo, ki je v skladu s 7. členom ZGD-1 odgovorna za nastale obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi tistim za katerega se ga terja po spornem sklepu o davčni izvršbi, se strinja tudi sodišče. To pa posledično pomeni, da razlogi za ustavitev davčne izvršbe ne obstajajo.

9. Po mnenju sodišča se izpodbijano odločbo tudi da preizkusiti, zato ugovor bistvene kršitve pravil postopka ni podan. Tožena stranka se je pri presojanju pritožbe tožnika pravilno sklicevala na 248. člen ZUP, saj v 3. odstavku 248. člena obstoja možnost, da v primeru, če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi organa prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne. Drugostopni organ se je ravnal v skladu z omenjenim zakonskim določilom in ga v svoji odločbi tudi navedel. Prav tako 2. odstavek 254. člena nadalje še določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Slednje pa se ne nanaša na kakršnekoli pritožbene navedbe, pač pa le tiste, ki so relevantne za presojo konkretnega upravnega spora. Tudi ta določba po mnenju sodišča ni bila kršena. Sodišče se tudi strinja z odgovorom na tožbo tožene stranke, v kateri zapiše, da bi moral tožnik, v kolikor se s sklepom o davčni izvršbi ni strinjal, podati pritožbo zoper sam sklep o izvršbi. Ustavitev davčne izvršbe tudi po mnenju sodišča ni namenjena temu, da se podvajajo pravna sredstva enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe. Pritožba zoper sklep o davčni izvršbi in predlog za ustavitev davčne izvršbe sta namreč že po vsebini, po organu, ki odloča o njem in dopustnih razlogih za izpodbijanje, različna pravna sredstva.

10. Kot pravilno opozarja že tožena stranka, tožnik v davčnem postopku tudi ni navajal, da obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost podjetnika posameznika sploh ni davčna obveznost. Zato gre v tem pogledu za nedopustno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Ne glede na to pa sodišče še pripominja, da je plačnik davka iz 125. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), po 352.členu ZDavP-2 in v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost, za zavezanca dolžan izračunati, odtegniti in plačati tudi obvezne prispevke za socialno varnost. Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da pri sklicevanju tožnika na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) ne gre za relevantne ugovore, saj tožena stranka na tej podlagi ni utemeljevala svoje odločbe.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe iz 155. člena ZDavP-2 ni izkazal. Izpodbijana odločba je tako pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 155.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwMjUy