<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 287/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.287.2008

Evidenčna številka:VS3004189
Datum odločbe:23.03.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1044/2007
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina ob upokojitvi - bruto ali neto znesek - plačilo davkov in prispevkov

Jedro

Ob pravilni uporabi zakonskih določb je bil delodajalec tisti, ki je moral ob izplačilu odpravnine v primeru upokojitve za tožnico obračunati davke in prispevke in jih v predpisanih rokih tudi plačati. Izhodišče za ta obračun je bil glede na tožničino pogodbo o zaposlitvi seštevek njenih bruto plač. Stranki bi morali v pogodbi izrecno določiti, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo tožnici oziroma, da mora tožena stranka ta znesek še posebej obrutiti in za tožnico obračunati in plačati še posebej tudi davke in prispevke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo razlike odpravnine v znesku 43.291,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka ter tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Presodilo je, da je tožena stranka ob upoštevanju 12. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, po kateri se tožnici v primeru upokojitve izplača odpravnina v višini 12-kratnika njene zadnje bruto mesečne plače, in ob upoštevanju Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) ter Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93 in nadalj.), pri izplačilu odpravnine tožnici upravičeno in pravilno odvedla davke in prispevke in ji izplačala le dobljeno (neto) razliko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo določbo 12. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila višina odpravnine določena z upoštevanjem tožničinih bruto plač, je morala tožena stranka od bruto zneska najprej obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Navaja, da ni sporno, da je od odpravnine potrebno odvesti in plačati davke in prispevke (po določbah ZPSV in ZDoh), sporno pa je, od katerega zneska. Dogovorjeni kriterij bruto plače kot merilo za določitev višine odpravnine ni pomenil bruto odpravnine. Drugi odstavek 12. člena tožničine pogodbe namreč določa, da se ji izplača odpravnina v višini 12-kratnika zadnje njene mesečne bruto plače. Te določbe ni mogoče razlagati drugače kot tako, da se tožnici po odvedenih davkih in prispevkih izplača 12-kratnik njene zadnje mesečne bruto plače. S poudarkom, da gre za bruto plačo, sta pogodbeni stranki določili znesek za izplačilo in ne zneska za obračun. Navedeno izhaja iz gramatikalne in vsebinske razlage, saj je tožnica izpovedala, da sta takšno pogodbeno določilo vsebovali le dve individualni pogodbi pri toženi stranki. Vse ostale pogodbe so določale, da se odpravnina izplača v mnogokratniku plače in ne bruto plače, zaradi česar je tožena stranka obračun prispevkov in davkov opravila napačno. Do izjeme pri tožničini pogodbi je prišlo na predlog tedanjega direktorja tožene stranke. Tudi postopkovna razlaga v skladu z določbami ZPP oziroma pravilo o dokaznem bremenu prinese enak rezultat. Tožena stranka ni ugovarjala vsebini drugega odstavka 12. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi niti ni podala nasprotnih navedb in dokazov. Navedbe tožnice o volji pogodbenih strank niso bile izpodbijane. Sodišče bi že zaradi tega moralo zahtevku ugoditi oziroma, če je bilo še vedno v dvomu glede vsebine pogodbene določbe, upoštevati načelo „in favorem laboratoris“. Pomembno je tudi, da pojma bruto plače ni mogoče izenačiti s pojmom bruto odpravnine. Ob koncu revizije se tožnica sklicuje tudi na pritožbene navedbe glede „sodbe presenečanja“ in v zvezi s tem ponovno opozarja na kršitev določb 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, saj je pritožbeno sodišče s tem, ko se ni opredelilo do očitanih kršitev, kršilo tožničino pravico do sodnega varstva.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnica se v uvodu revizije sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, to trditev pa ponovi tudi na tretji strani revizije. Ta revizijski očitek je povsem splošen, saj ga tožnica ne konkretizira z navedbo o tem, katerih razlogov o odločilnih dejstvih izpodbijana sodba nima. Glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva mora revident očitane bistvene kršitve določb postopka konkretno opredeliti, sicer jih revizijsko sodišče ne more upoštevati. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se v njej revident tudi ne more sklicevati le na dosedanje pritožbene navedbe – v konkretni zadevi z očitkom, da naj bi prvostopenjska sodba predstavljala „sodbo presenečenja“ in da naj bi prišlo do kršitve določb 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tudi v zvezi s tem tožnica ne opredeli, do katerih očitanih kršitev, ki naj bi jih uveljavljala v pritožbi, se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz drugega odstavka 12. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se tožnici „v primeru upokojitve zaradi dosežene polne pokojninske dobe pri družbi izplača odpravnina v višini 12-kratnika zadnje njene mesečne bruto plače“. Tožničina razlaga, da naj bi to pomenilo, da ji mora tožena stranka izplačati (na roke oziroma njen račun) odpravnino v znesku 12 njenih bruto plač, na tako dobljeno vsoto pa posebej še obračunati in za tožnico odvesti davke in prispevke, ni utemeljena. Tudi ne drži, da tožena stranka v postopku takšni razlagi tožnice ne bi nasprotovala, saj to izrecno izhaja že iz odgovora na tožbo.

10. Iz tretjega odstavka 3. člena ZPSV izhaja, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi iz drugih prejemkov iz delovnega razmerja, med katere spada tudi odpravnina v primeru upokojitve, iz četrtega odstavka istega člena zakona pa izhaja, da se prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov oziroma se glede na določbo naslednjega odstavka pri odpravninah prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo le v delu, ki presega s predpisom vlade določen znesek. Po 6. členu istega zakona plačujejo prispevke za socialno varnost delodajalci. Tudi 15. člen ZDoh določa obvezo plačevanja davka od osebnih prejemkov, med drugim tudi od odpravnine ob upokojitvi. Po prvi alineji prvega odstavka 16. člena istega zakona se v osnovo za davek šteje tudi odpravnina ob upokojitvi (ne všteva se v osnovo za davek do višine, ki je določena s predpisom Vlade Republike Slovenije). Iz Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in nadalj.) izhaja, da se v to osnovo pri odpravnini ob upokojitvi ne upošteva višina treh povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Republiki Sloveniji.

11. Tožena stranka je pri obračunu in izplačilu morala upoštevati tudi Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96 in nadalj.), ki je v 223. členu (v času spornega obdobja) določal, da delodajalci plačujejo prispevke sami, kadar je delodajalec pravna oseba ali zasebnik pa prispevke obračuna in plača za delojemalca delodajalec, v rokih in na način, ki je določen za davek od osebnih prejemkov. Po 130. členu istega zakona mora izplačevalec osebnih prejemkov obračunati tudi davek, in sicer hkrati z obračunom osebnih prejemkov in ga plačati v šestih dneh po izplačilu osebnih prejemkov, vendar najpozneje do prvega naslednjega izplačila osebnih dohodkov.

12. Ob pravilni uporabi vseh teh predpisov je bil torej delodajalec tisti, ki je moral ob izplačilu odpravnine v primeru upokojitve za tožnico obračunati davke in prispevke in jih v navedenih rokih tudi plačati. Pravilno izhodišče za ta obračun je bil glede na 12. člen tožničine pogodbe o zaposlitvi seštevek njenih bruto plač. Ob upoštevanju veljavne zakonodaje bi stranki morali v pogodbi izrecno določiti, da tako dobljen znesek predstavlja čisto izplačilo tožnici oziroma, da mora tožena stranka ta znesek še posebej obrutiti in za tožnico obračunati in plačati še posebej tudi davke in prispevke. To pa bi obenem pomenilo, da tožnici ne bi pripadala le odpravnina v znesku njenih 12 bruto plač, temveč odpravnina, ki bi bila (z upoštevanjem davkov od povprečne stopnje prejemkov in prispevkov) mnogo višja. Takšnega zaključka ne omogoča nobena od razlag, ki jih ponuja tožnica.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker odgovor na revizijo ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije sama tožena stranka (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prispevkih za socialno varnost (1996) - ZPSV - člen 3, 6
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (1991) - ZDoh- - člen 15, 16
Zakon o davčnem postopku (1996) - ZDavP - člen 130, 223

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.10.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyMjY0