UPRS Sklep in sodba I U 1827/2018-14

Jedro

Tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstvka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Novo mesto DT 4934-94946/2017-2 z dne 5. 7. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožniku kot poroku davčnega dolžnika A. A., s.p., ... po uradni dolžnosti izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, s katerim je zoper tožnika kot poroka davčnega dolžnika uvedla davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki se nanašajo na obdobje od 1. 3. 2014 do 1. 1. 2016 in ki znašajo na dan 5. 7. 2017 156.006,26 EUR (glavnica 128.729,25 EUR, zamudne obresti 27.267,01 EUR in stroški davčne izvršbe 10,00 EUR) (točka 1 izreka). Neporavnane obveznosti so razvidne iz izvršljivega seznama izvršilnih naslovov DT 4934-94946/2017-1 12-710-10-02 z dne 5. 7. 2017, ki je sestavni del tega sklepa (točka 2 izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu, kot je naveden, do zneska 83.952,68 EUR (točka 3 izreka). Rubež po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po 159. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec (točka 4 izreka). Banka B., d.d. opravi rubež sredstev do zneska 83.952,68 EUR z obračunanimi obrestmi od 6. 7. 2017 dalje, ki jih prenese na prehodni račun MF FURS, kot je naveden (točka 5 izreka). Banki se prepoveduje izplačati denarna sredstva poroku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi sredstvi, do poravnave celotnega dolga po tem sklepu (točka 6 izreka). Banka B., d.d. obvesti druge izvajalce plačilnega prometa, ko denarna sredstva na transakcijskem računu primarnega izvajalca zadoščajo za poplačilo dolga po sklepu o davčni izvršbi (točka 7 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača porok (točka 8 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (točka 9 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidna višina in zapadlost davčnih obveznosti za obdobje od 2014 in 2017 dolžnika A. A., s.p. (v nadaljevanju tudi davčni dolžnik), zoper katerega je davčni organ začel: več postopkov davčne izvršbe na denarna sredstva dolžnika (26 sklepov), trije sklepi na premično premoženje, predlogi za zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah in predlog za izvršbo na nepremičnino, kot je navedeno, kjer je davčni organ vpisan kot drugi v vrstnem redu, (pred njim je vknjižena zastavna pravica za zavarovanje terjatve v višini 650.000,00 EUR). Davčni organ na strani 4 obrazložitve navaja ugotovitve v zvezi z izvršbo na nepremičninah, iz katerih izhaja, da bi teoretično lahko prejel največ znesek 72.053,58 EUR in ga je zato od zneska, ki ga terja od tožnika, odštel. Navaja, da drugi stavek prvega odstavka 148. člen ZDavP-2 ureja odgovornost za davčne obveznosti, ko na podlagi določb ZGD-1 ne pride do prenosa dejavnosti, ko torej sploh ne pride do univerzalnega pravnega nasledstva. Davčni zavezanec A. A. je svojo dejavnost izdelovanja aluminijastih izdelkov A. A., s.p. prenesel na pravno osebo C., d.o.o., z namenom izognitve davku. Dejavnost davčnega dolžnika je bila registrirana 26. 7. 1994 pod 25.620-mehanska obdelava kovin. Davčni organ od poroka terja dolg, ki je nastal od začetka leta 2014 do prenosa dejavnosti 1. 1. 2016.

3. Davčni organ navaja, da je sin davčnega dolžnika D. D. ustanovil družbo tožnika in je od 27. 2. 2014 dalje njen direktor, sedež ima na istem naslovu kot A. A., s.p., opravlja isto dejavnost, registrirano pod 25.120-proizvodnja kovinskega stavbnega pohištva, ki je bila pri davčnem dolžniku navedena med ostalimi dejavnostmi. Nedvomno tožnik dejansko opravlja isto dejavnost kot davčni dolžnik. V skladu z 148. členom ZDavP-2 sta A. A., s.p. in C., d.o.o. povezani osebi, kar pojasni. Na dan 1. 1. 2016 so se iz dolžnika na poroka prezaposlili vsi delavci, kot jih navaja (tabela na strani 6 obrazložitve). Navaja tudi spletno stran, predstavitev na spletni strani, letna poročila, podatke iz portala e-davki o opravljenih dobavah itd. Davčni organ ugotavlja, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uvedbo instituta poroštva iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, saj je nedvomno A. A., s.p., od katerega davčnega dolga ni bilo mogoče izterjati, prenesel svojo dejavnost na tožnika z namenom, da bi se izognil plačilu davka, kar pojasni. Tožnik ni postal porok zaradi neodplačnega prenosa premoženja na drugo osebo, temveč je davčni dolžnik isto dejavnost nadaljeval v okviru novega podjetja in novoustanovljena oseba opravlja dejavnost z istimi sredstvi, delavci in v istih poslovnih prostorih ter s povezanim poslovodstvom. Davčni organ pojasni dejstva, iz katerih izhaja namen dolžnika, da bi se se izognil plačilu davčnih obveznosti (stran 7 obrazložitve). Davčni organ je ugotovil vsa dejstva in zbral vse dokaze izključno na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, zato je izpodbijani sklep izdal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, brez zaslišanja dolžnika in poroka. V nadaljevanju navaja prvi in četrti odstavek 96. člena, drugi odstavek 166. člena, prvi odstavek 84. člena, tretji odstavek 93. člena, 168. člen, prvi odstavek 170. člena, prvi odstavek 152 člena in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo, za kar je pojasnilo razloge.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja, saj meni, da je bil že postopek s strani davčnega organa izveden v nasprotju z zakonskimi določili in brez sodelovanja tožnika, ki se mu ni dalo niti najmanjše možnosti, da bi v postopku sodeloval in se glede bistvenih okoliščin ustrezno izjavil in predlagal izvedbo pomembnih dokazov. Tožniku je kršena pravica do izjave in do sodelovanja v postopku. Izpodbijani sklep je tudi neustrezen in pomanjkljiv ter bi že zato moral biti razveljavljen (pravilno – odpravljen - opomba sodišča). Izpodbijani sklep ne vsebuje niti odločitve še manj zakonske in dejanske podlage za odločitev, ki tožniku podeljuje status „poroka“, za kar niso pojasnjeni razlogi niti v obrazložitvi. Tudi bistvenih okoliščin predmetne zadeve in posledično dejanskega stanja davčni organ ni ugotovil popolno in pravilno. Tožnik je podal ustno pritožbo kot pravni laik, kjer je pojasnil, da izpodbija sklep zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da ni prišlo do prenosa dejavnosti in da je tožnik neodvisen od A. A., s.p. in da nanj ni bilo preneseno nobeno premoženje. Tožnik je priložil tudi pravno mnenje, do katerega se toženka ni opredelila, ker je 8 dnevni pritožbeni rok že potekel, čeprav je pritožbeni organ upošteval tudi podatke, do katerih je prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa (npr.: da je bil tožnik izbrisan iz registra ter glede naknadne pridobitve sklepov Okrajnega sodišča v Krškem s strani davčnega organa prve stopnje), pri čemer tožniku ni bila dana možnost izjasnitve.

6. V celotnem postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-1), kar pojasni. Toženka je sam zakon razlagala napačno in v izrazito škodo tožnika in se odločila za uporabo instituta poroštva, za kar v predmetni zadevi ni bilo podanih ustreznih pogojev. Toženka navaja, da tožnik ni postal porok zaradi neodplačnega prenosa premoženja na drugo osebo, pač pa ob uporabi drugega dela prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 in se tako šteje za drugo osebo, davčni organ pa je ugotovil, da gre za povezani osebi, ter gre za nejasen sklep davčnega organa, saj zgolj navedba v obrazložitvi ne zadostuje, ob tem, da je tudi obrazložitev nejasna. Po stališču toženke ni treba dokazovati da gre za povezane osebe ter da je relevantno le to, ali je imel davčni dolžnik neporavnane davčne obveznosti, ki jih ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika in ali je bila dejavnost izven statusnega preoblikovanja prenesena iz davčnega dolžnika na poroka z namenom, da se davčni dolžnik izogne plačilu davka, kar po stališču tožbe iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tožniku bi moralo biti omogočeno, da se učinkovito brani glede takšnih obtožb. Skrajšanega postopek nikakor ne bi smeli izvesti, pač pa redni postopek, tožniku pa dati možnost za sodelovanje. Tožnik navaja, da je postopek davčnega poroštva po 148. členu ZDavP-2 tudi preuranjen, saj pride v poštev zgolj v primeru, da davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, kar je predpogoj, kar pojasni. Tožnikov očitek je namenjen tudi glede vrednost premoženja poroka, ki bi moral po mnenju tožnika biti realno ocenjena. Zgrešeni so tudi zaključki toženke, da je prišlo med tožnikom in davčnim dolžnikom do prenosa poslovanja izven statusnega preoblikovanja in da naj bi bila tožnik ustanovljen (tudi) z namenom, da se davčni dolžnik izogne plačilu davčnih obveznosti. Toženka ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi takšen sklep o prenosu dejavnosti opravičeval. Glede prezaposlitve delavcev davčni organ spregleda, da je tožnik deloval že dve leti pred tem. Sodišču med drugim predlaga zaslišanje tožnika in davčnega dolžnika in vpogled v pravno mnenje z dne 17. 7. 2017. Sodišču tudi predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obresti od dneva izdaje sodbe naprej, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Glede očitka kršitve pravice do izjave in sodelovanja v postopku pojasni, da so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izčrpno navedene vse okoliščine in obrazložena vsa dejstva, na katerih utemeljuje davčni organ svoj sklep o prenosu dejavnosti, pri čemer se sklicuje na javno dostopne podatke (AJPES), podatke iz lasnih knjigovodskih evidenc ter uradne podatke, s katerimi razpolaga, sicer pa predstavljajo tovrstne navedbe tožbeno novoto. Navaja, da gre za institut zakonitega poroštva. Glede tožbene navedbe, da na poroka ni bilo preneseno nobeno premoženje, poudarja, da je bil postopek davčne izvršbe uveden na podlagi drugega dela prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, kar pomeni, da se tožnika šteje za drugo osebo, na katero je bila prenesena dejavnost davčnega dolžnika izven statusnega preoblikovanja, ter da v tem primeru ni treba dokazovati, da je porok od davčnega dolžnik pridobil kakšno premoženje, pri čemer se sklicuje na stališče sodne prakse.

K točki I izreka:

8. Sodišče je s sklepom I U 1827/2018-12 z dne 9. 1. 2020 postopek v obravnavani zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS X Ips 399/2016-24 z dne 17. 12. 2018 za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, saj izpodbijani sklep temelji na navedeni pravni podlagi. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS in v točki 2 izreka naložilo Državnemu zboru RS, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ter v točki 3 izreka določilo način izvršitve te odločbe do drugačne zakonske ureditve. Zato je sodišče sklenilo, da se prekinjeni postopek v predmetni zadevi nadaljuje.

K točki II izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožniku, kot poroku davčnega dolžnika, izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika, ki na dan 5. 7. 2017 znaša skupaj 156.006,26 EUR.

11. Prvi odstavek 148. člena ZDavP-2, ki nosi naziv poroštvo, določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

12. V konkretnem primeru iz dejanskega stanja, ki je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, davčni organ tožniku očita prenos dejavnosti davčnega dolžnika na tožnika kot povezano osebo z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka, toženka pa navaja, da gre za drugo osebo, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Po povedanem po presoji toženke sloni odločitev na pravni podlagi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2.

13. Ustavno sodišče RS je v točki 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki se glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ v neskladju z Ustavo RS.¹ Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, med drugim, da ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Ureditev je v neskladju z 22. členom Ustave RS v primeru, če porok nima zagotovljenih možnosti, da se vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi izjavi o svoji obveznosti in ji ugovarja, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal. Izpodbijana ureditev in tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP poroku te možnosti ne zagotavljajo. Ne zagotavlja je tudi določba 155. člena ZDavP-2. Zato navedena ureditev posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Ugotovljena protiustavnost navedene ureditve je posledica dejstva, da določba prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ter tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP ne urejajo vprašanja, ki bi ga morale urediti, zato Ustavno sodišča RS navedene določbe ni razveljavilo in je naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno nepravilnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS. Način izvršitve je Ustavno sodišče RS določilo v točki 3. izreka.²

14. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da v obravnavanem primeru tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imel možnosti kakršnekoli prijave v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev sloni na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožniku.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v smislu določb četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V njem naj prvostopenjski organ, ob upoštevanju stališč iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS in iz obrazložitve te sodbe glede uporabe materialnega prava, ponovno odloči.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

17. Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že zaradi kršitve materialnega prava, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov posebej ni opredeljevalo.

K točki III izreka:

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 je objavljena v Uradnem listu RS, št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022.
² „Do drugačne zakonske ureditve lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izjavo pa poroku zagotovi pravico do izjave“.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1366/2017-12
• UPRS Sodba in sklep I U 1704/2017-13
• UPRS sodba I U 12/2016