<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 163/2021
ECLI:SI:VSRS:2021:I.UP.163.2021

Evidenčna številka:VS00049680
Datum odločbe:01.09.2021
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) Sklep III U 124/2021
Datum odločbe II.stopnje:02.07.2021
Senat:Peter Golob (preds.), Andrej Kmecl (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe

Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Brez določnih navedb o višini in naravi grozeče škode ter o tem, zakaj bi bila taka škoda za konkretnega tožnika (torej zaradi tožnikovih individualnih okoliščin) težko popravljiva, sodišče nima na voljo niti temeljnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izdalo morebitno začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-2683/2019-6 z dne 1. 7. 2020, s katero je gradbena inšpektorica odločila, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa dela, ki jih izvajata v zvezi z gradnjo tam opisane garažne stavbe na parc. št. 11/11 k. o. ..., ker to gradnjo izvajata brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ter da morata ta objekt na svoje stroške v roku 200 dni po vročitvi izpodbijane odločbe odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo pričet postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljena po drugih osebah ali s prisilitvijo. Poleg tega je inšpektorica za predmetno gradnjo izrekla prepovedi iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in odločila, da pritožba zoper njeno odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa. Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. 0612-175/2020/2 z dne 20. 5. 2021 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

2. Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlagala, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Navajala sta, da jima bo z odstranitvijo garažne stavbe nastala težko popravljiva škoda, in sicer zaradi izgube stavbe in stroškov odstranitve ter zato, ker bi ostale nezavarovane vse stvari, ki jih tam hranita. Poleg tega bi morala ob ugoditvi tožbenemu zahtevku objekt ponovno zgraditi in zanj pridobiti vsa potrebna dovoljenja, pri tem pa že iz toženkinih navedb izhaja, da po veljavnih predpisih gradnja enakega objekta na istem mestu ni dopustna.

3. Prvostopenjsko sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, iz obrazložitve pa izhaja, da tožnika težko popravljive škode v smislu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nista uspela izkazati oziroma je dovolj konkretizirano niti ne zatrjujeta. Materialna škoda sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode, okoliščin, ki bi v obravnavanem primeru utemeljevale drugačno presojo, pa tožnika nista konkretno navedla. Tako nista navedla ne vrednosti obravnavanega objekta, niti tega, zakaj stvari, ki so shranjene v njem, ne bi mogla hraniti na drugi lokaciji. Glede možnosti za legalno ponovno postavitev objekta prvostopenjsko sodišče meni, da gre za odločanje o vsebini upravnega spora oziroma o legalnosti obravnavane gradnje.

4. Tožnika zoper ta sklep vlagata pritožbo, v kateri v bistvenem navajata enako, kot v zahtevi za izdajo začasne odredbe in menita, da škode ne moreta zatrjevati oziroma dokazovati bolj konkretizirano. Tako jima ni znan strošek odstranitve objekta, niti njegova točna vrednost. Predvidevata, da gre "za par tisoč ali deset tisoč evrov škode", kar bi v primeru uspeha v upravnem sporu sicer lahko terjala od toženke, vendar bi bilo to povezano z dodatnimi postopki in stroški. V Mariboru nimata drugega objekta, zato tudi stvari, shranjenih v obravnavanem objektu, ne moreta shraniti drugje. Postavitev novega objekta bi bila povezana z dolgotrajnimi postopki, poleg tega pa že iz toženkinih navedb izhaja, da zaradi sprememb predpisov takega objekta na tem mestu ni več mogoče legalno postaviti. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe, tako da gre za pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora biti taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

7. V upravnosodni praksi je ustaljeno tudi stališče, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme (prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 151/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 112/2020 z dne 2. 9. 2020, I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020 in številne druge). To pa pomeni tudi, da sodišče praviloma odloča samo na podlagi navedb iz zahteve za izdajo začasne odredbe in podatkov, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

8. Vrhovno sodišče se v celoti strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pritožnika v obravnavani zadevi nista uspela izkazati oziroma deloma celo nista dovolj konkretizirano navajala nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

9. Vrhovno sodišče se v tem pogledu strinja z razlogi, ki jih je v svojem sklepu navedlo prvostopenjsko sodišče, in jih zato ne ponavlja, dodaja pa, da iz prej povzetih stališč o težko popravljivi škodi kot pravnem standardu ter o dokaznem bremenu o postopkih za izdajo začasne odredbe povsem nedvoumno izhaja, da brez določnih navedb o višini in naravi grozeče škode ter o tem, zakaj bi bila taka škoda za konkretnega tožnika (torej zaradi tožnikovih individualnih okoliščin) težko popravljiva, sodišče nima na voljo niti temeljnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izdalo morebitno začasno odredbo.

10. Tožnika v tem pogledu tudi v pritožbi ne navajata prav ničesar. Glede na pritožbene navedbe, da ne moreta vedeti, kakšna bo višina konkretne škode, pa Vrhovno sodišče pripominja le, da s tem tožnika v bistvu že sama navajata, da ne vesta, ali bo škoda, do katere bi utegnilo priti, zanju res težko popravljiva. Nadaljnje pritožbene navedbe pomenijo le posplošeno nestrinjanje s stališči prvostopenjskega sodišča, kar pa očitno ne more pomeniti podlage za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa.

11. Povsem posplošene so ostale tudi navedbe o tem, da tožnika v primeru uspeha v upravnem sporu ne bosta mogla zakonito ponovno postaviti obravnavanega objekta. To velja tudi za njune trditve, da to izhaja že iz "navedb toženke"; tožnika namreč teh "navedb" nista v ničemer konkretizirala oziroma navedla, kdaj in kje naj bi do njih prišlo, tako da pritožbeno sodišče ni imelo konkretne podlage za preizkus njunih trditev, kakršnihkoli drugih konkretnih okoliščin v zvezi s temi trditvami pa tožnika prav tako nista navedla.

12. Pritožnika se sklicujeta tudi na upoštevanje načela sorazmernosti, saj naj bi šlo za objekt, ki obstoji že daljše časovno obdobje in nima nobenih vplivov na okolje. Vendar pa so te navedbe za odločitev o pritožbi nebistvene, saj pritožnika nista izkazala težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni presojalo nadaljnjih pogojev po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

13. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

Opr. št: VSRS Sklep I Up 162/2021, z dne 01.09.2021, ECLI:SI:VSRS:2021:I.UP.162.2021

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyMTMz