<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sklep I Up 181/2021
ECLI:SI:VSRS:2021:I.UP.181.2021

Evidenčna številka:VS00049229
Datum odločbe:15.09.2021
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sklep I U 1082/2021
Datum odločbe II.stopnje:21.07.2021
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
Institut:začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - negotova pridobitev sredstev - negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe

Jedro

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo toženke, št. 38144-2/2021/25 z dne 10. 6. 2021, s katero je bilo odločeno, da se gospodarski družbi A. d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom) dodelijo radijske frekvence v radiofrekvenčnem pasu 700 MHz za čas veljavnosti od 15. 6. 2021 do 15. 6. 2036; v radiofrekvenčnem pasu 1500 MHz za čas veljavnosti od 15. 6. 2021 do 15. 6. 2036; v radiofrekvenčnem pasu 2100 MHz za čas veljavnosti od 22. 9. 2021 do 22. 9. 2036; v radiofrekvenčnem pasu 2300 MHz za čas veljavnosti 1. 1. 2022 do 1. 1. 2037; v radiofrekvenčnem pasu 3600 MHz za čas veljavnosti od 15. 6. 2021 do 15. 6. 2036; v radiofrekvenčnem pasu 26 GHz za čas veljavnosti od 15. 6. 2021 do 15. 6. 2036, in sicer pod v odločbi navedenimi pogoji. S tožbo je zahteval odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in zahteval povrnitev stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe in si odločitev o stroških pridržalo za končno odločitev. Presodilo je, da tožnik ni izkazal zatrjevane težko popravljive škode, ki naj bi bila v tem, da ni pridobil spektra v frekvenčnem pasu 700 MHz FDD, 2100 MHz FDD, 2300 MHz in 3600 MHz (in je bil s tem prizadet v uporabi frekvenc, ki so bile dodeljene stranki z interesom), saj z zadržanjem izpodbijanega akta tožniku ne bi pripadle frekvence, ki so bile z izpodbijano odločbo dodeljene stranki z interesom. Pojasnilo je, da bi bil tožnik v enakem položaju v odnosu do zatrjevane škode (radijskih frekvenc ne bi imel) ne glede na to, ali jih bo stranka z interesom na podlagi izpodbijane odločbe začela uporabljati, ali pa ji bo ta uporaba do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržana, zato je tudi utemeljevanje težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala, nerelevantno. Glede tožbenih navedb, da bi v primeru neizdane začasne odredbe, ob uspehu s tožbo, postala izvršitev sodne odločbe nemogoča, ker bodo radijske frekvence za navedeno obdobje že podeljene in ne bodo več na razpolago, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi v tem primeru sodišče upravni akt odpravilo, toženka pa bi morala ponovno izvesti javni razpis in javno dražbo ter izdati odločbo, s katero bi dodelila te radijske frekvence. Zaradi neizdaje začasne odredbe po (morebitno uspešno) zaključenem postopku upravnega spora torej izvršitev sodne odločbe ne bo postala nemogoča in posledično ne bo izvotljen pomen sodnega varstva. Presodilo je tudi, da tožnik ne more utemeljiti težko popravljive škode s tem, da zoper odločbo toženke po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1 ni pritožbe, ampak je predviden upravni spor.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, kršitve ustavnih pravic, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da nepridobitev spektra v frekvenčnem pasu 700 MHz, nepridobitev večje količine spektra v frekvenčnem pasu 2100 MHz, 2300 MHz in 3600 MHz, predstavlja težko popravljivo škodo. Trdi, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo, da je pritožnik zatrjeval in dokazoval, da bi bil v primeru z direktivo EECC skladnega javnega razpisa gotovo uspešen na javnem razpisu in bi pridobil večjo količino spektra. Prav tako ni upoštevalo, da gre za omejeno javno dobrino, ki ni na voljo za uporabo v neomejenem obsegu in posledično njena razdelitev predstavlja oviro za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnik s tožbo uspel, in s tem težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Navaja, da je v tem delu izpodbijani sklep neobrazložen, posledično pa je sodišče prve stopnje poseglo v pritožnikove ustavno zagotovljene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter v pravico iz 6. člena EKČP. Meni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena tudi z okoliščino nujnosti zagotovitve učinkovitega pravnega sredstva, to je tožbe po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1. Trdi, da je tožba v upravnem sporu (kot drugo pravno sredstvo namesto pritožbe) učinkovito pravno sredstvo zgolj v primeru zadržanja izvršitve s tožbo izpodbijane odločbe. Stališče sodišča prve stopnje posledično posega tudi v pritožnikovo pravico iz 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi pritožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Stranka z interesom je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prav tako predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da pritožnik z izdajo predlagane začasne odredbe ne more preprečiti zatrjevane težko popravljive škode, saj s tem ne bi pridobil pravice do uporabe dodatnih radijskih frekvenc, ampak bi le za čas postopka oviral konkurenta na trgu mobilnih komunikacijskih storitev, kar pa ni namen začasne odredbe. Trdi, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje obrazložen in da pritožnik ni izkazal neučinkovitosti pravnega sredstva.

K I. točki izreka

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej nastane tudi tedaj, ko stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu ne bo dosežen namen upravnega spora.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev1 tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe. Pritožnik sodišču prve stopnje zato pri odločanju o začasni odredbi neutemeljeno očita neupoštevanje okoliščine, da je zatrjeval in dokazoval, da bi bil v primeru z Direktivo EU 2018/1972 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 11. 12. 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah skladnega javnega razpisa gotovo uspešen na javnem razpisu in bi pridobil večjo količino spektra.

12. Ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb pritožnika, da gre v primeru radijskih frekvenc za omejeno javno dobrino, da ta ni na voljo za uporabo v neomejenem obsegu in da njihova razdelitev predstavlja oviro za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnik s tožbo uspel. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo, in sicer je pojasnilo, da bi v primeru uspeha s tožbo sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, kar bi pomenilo, da bi bilo treba ponovno izvesti javni razpis z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc. Zato tudi razdelitev radijskih frekvenc z izpodbijano odločbo ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne odločbe, če bi pritožnik s tožbo uspel. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje temu stališču. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do teh navedb in pojasnilo, zakaj je v predmetni zadevi tudi brez izdaje začasne odredbe zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljiv, posledično pa so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe o kršitvi pritožnikovih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter v pravico iz 6. člena EKČP.

13. Glede pritožbenih navedb o neučinkovitosti tožbe po prvem odstavku 192. člena ZEKom-1 kot drugega pravnega sredstva, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da lahko funkcijo drugega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave opravlja tudi pravno sredstvo, s katerim se sproži sodni postopek, če ustreza določenim ustavnim zahtevam. Upravni spor je mogoče šteti kot drugo pravno sredstvo pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, kot ga zagotavlja ta človekova pravica – to je, da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku.2 Po presoji Vrhovnega sodišča je s tožbo v upravnem sporu takšno sodno odločanje zagotovljeno, saj lahko Upravno sodišče v okviru tožbenih razlogov brez omejitev preverja pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je ugotovila Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija), in s sodbo odloči o stvari, prav tako lahko preveri odločitev z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, oziroma glede obstoja dejanskih, materialnopravnih ali postopkovnih napak. Upravno sodišče odloči o vsebini izpodbijanega akta ne glede na to, ali tožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponoven postopek, izpodbijani akt odpravi in samo določi o stvari, s sklepom izreče akt za ničen, ali v primeru molka Agenciji naloži, kakšen upravni akt naj izda, oziroma ji, če odločba ni bila vročena, naloži vročitev odločbe.3 Glede na pritožnikove tožbene navedbe in tožbeni zahtevek, s katerim zahteva odpravo izpodbijanega akta, mu bo v skladu z navedenimi ustavnimi zahtevami lahko zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo.

14. Glede pritožnikovih trditev, da je tožba v upravnem sporu učinkovito pravno sredstvo zgolj v primeru zadržanja izvršitve s tožbo izpodbijane odločbe, pa Vrhovno sodišče opozarja na stališče Ustavnega sodišča, po katerem mora z vidika zahtev Ustave vložitev pravnega sredstva zadržati izvršitev izpodbijane odločbe le v primerih, ko po morebitni ugoditvi pravnemu sredstvu (v predmetni zadevi tožbi v upravnem sporu) zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ne bi bilo več mogoče vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe, ali bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena.4 Pritožnik pa v predmetnem sporu ne trdi, da vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo pred izvršitvijo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bi bila mogoča. Trdi zgolj, da predhodna podelitev radijskih frekvenc stranki z interesom ovira izvršitev morebitne naknadne pravnomočne sodne odločbe v njegovo korist, do te navedbe pa se je Vrhovno sodišče že opredelilo v 12. točki tega sklepa.

15. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

16. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Glej sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 171/2018 z dne 1. 10. 2018, I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, I Up 118/2017 z dne 31. 5. 2017, I Up 136/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015.
2 Glej odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-40/12-13 z dne 11. 4. 2013 in U-I-219/03-25 z dne 1. 12. 2005.
3 Glej člene 63 do 65 in 67 do 69 ZUS-1.
4 Glej odločbi Ustavnega sodišča RS Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 in U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 25
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32
Zakon o elektronskih komunikacijah (2012) - ZEKom-1 - člen 192, 192/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNDc4