<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 218/2017
ECLI:SI:VSRS:2020:X.IPS.218.2017

Evidenčna številka:VS00039112
Datum odločbe:16.09.2020
Opravilna številka II.stopnje:UPRS Sodba I U 1359/2016
Datum odločbe II.stopnje:18.04.2017
Senat:dr. Erik Kerševan (preds.), Borivoj Rozman (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - darilna pogodba - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - odmera dohodnine - vrednost kapitala v času pridobitve - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala ob odsvojitvi - načelo enakosti - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava

Jedro

Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje.

Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja posebne odločbe na tej pravni podlagi torej nista predvidena za primere, ko gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Davčni zavezanec odloga v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more priglasiti. Ob nasprotni razlagi bi bil pridobitelj kapitala postavljen v položaj, ko svoje z zakonom določene pravice oziroma davčne ugodnosti sploh nikoli ne bi mogel uveljavljati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Hkrati bi takšna razlaga privedla do neenake obravnave davčnih zavezancev, ki so v primerljivem položaju. Revidentu se namreč nalaga znatno višja davčna obveznost zgolj zato, ker je bila prva odsvojitev delnic (po posebni zakonski določbi) davka prosta, čeprav so bili glede načina odsvojitve in družinskega razmerja med obdarovalcem in obdarjencem izpolnjeni vsi vsebinski pogoji iz 100. člena ZDoh-2. To pa tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno obravnavo davčnih zavezancev.

Tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da lahko davčni zavezanec v primeru, kot je obravnavani, ob nadaljnji obdavčljivi odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu ZDoh-2, ne da bi bila za to potrebna izdaja posebne odločbe o odlogu. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za odlog, ki bi bilo sicer predmet takšne odločbe, pa je del presoje davčnega organa v postopku odmere dohodnine ob nadaljnji odsvojitvi kapitala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1359/2016-9 z dne 18. 4. 2017 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 24 08223 z dne 29. 10. 2015 v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožeči stranki odmeri dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 v znesku 1.455,44 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 342,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 24 08223 z dne 29. 10. 2015, s katero je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od prodaje vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov od davčne osnove 74.298,94 EUR po stopnji 25 % v znesku 18.574,74 EUR. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z odločbo, št. DT-499-05-7/2016-2 z dne 8. 8. 2016.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, tožbene ugovore pa zavrnilo kot neutemeljene. Predmet prenosa so delnice, ki jih je tožniku v letu 2012 podaril njegov oče, slednji pa jih je pridobil leta 1996. Podaritev delnic v letu 2012 je bila kot prva odsvojitev kapitala, pridobljenega v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja, v skladu s 1. točko drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) oproščena plačila davka od dobička iz kapitala, uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti ob podaritvi pa po stališču sodišča sploh ni bila možna, saj ni bilo predmeta davčne obveznosti, ki bi jo bilo mogoče odložiti. Glede na določbo 100. člena ZDoh-2 tako ni pravne podlage za avtomatično učinkovanje odloga, torej da bi davčni organ kot trenutek pridobitve delnic štel leto 1996, ko je kapital pridobil tožnikov oče.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, odpravi odločbo Finančne uprave Republike Slovenije in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, navedenih v upravni odločbi in izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka

Dovoljenost revizije

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.1 Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident je navedeni pogoj izpolnil z vprašanjem, ki se nanaša na razlago 100. člena ZDoh-2. V zvezi s tem izpostavlja vprašanje, ali je 100. člen ZDoh-2 v primeru, ko priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti ni možna, ker je prvotna odsvojitev kapitala oproščena plačila dohodnine, treba razlagati tako, da je odlog narejen po lastni odločitvi (brez priglasitve) in je učinek odloga (glede upoštevanja časa imetništva kapitala in nabavne vrednosti ob pridobitvi) pri nadaljnji odsvojitvi treba priznati avtomatično. O odlogu ugotavljanja davčne obveznosti ter s tem povezano izdajo odločbe, v kateri davčni organ ugotovi izpolnjevanje pogojev za odlog, v povezavi z odsvojitvijo kapitala, ki je oproščena plačila davka, Vrhovno sodišče še ni odločalo. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, odgovor nanj pa je pomemben za zagotovitev enotne sodne prakse.

Vsebinska presoja revizije

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek istega člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu v povezavi z izpostavljenim pravnim vprašanjem je bil izveden preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz upoštevnega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revidentov oče v letu 1996 v postopku privatizacije družbe A., d. o. o. kupil delnice navedene družbe. V letu 2012 jih je podaril svojemu sinu (revidentu). Odsvojitev je bila prijavljena davčnemu organu, ki je odločil, da je odsvojitev oproščena plačila davka na podlagi 1. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ker je šlo za prvo odsvojitev delnic, pridobljenih v procesu lastninskega preoblikovanja. Revident je delnice v letu 2014 prodal za kupnino v znesku 97.318,00 EUR. Na podlagi vložene davčne napovedi mu je davčni organ odmeril dohodnino od dobička iz kapitala za leto 2014 od davčne osnove 74.298,94 EUR po davčni stopnji 25 % v znesku 18.574,74 EUR. Pri tem je kot čas pridobitve kapitala upošteval datum sklenitve darilne pogodbe (24. 4. 2012), kot nabavno vrednost kapital pa vrednost delnic v času sklenitve darilne pogodbe, kar ob upoštevanju 1 % normiranih stroškov znaša 22.045,88 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti sploh ni mogoča, saj ob prenosu kapitala ni predmeta davčne obveznosti, ki bi jo bilo mogoče odložiti. Ker torej revidentov oče odloga ni mogel priglasiti, to posledično pomeni, da revident ob nadaljnji odsvojitvi istega kapitala ne more uveljavljati ugodnejšega režima obdavčenja, kot je določen v četrtem do šestem odstavku 100. člena ZDoh-2.

11. Revident nasprotuje takšni razlagi 100. člena ZDoh-2, ki sta jo sprejela tožena stranka in sodišče prve stopnje. Glede na naravo pravnega posla in družinsko razmerje med pogodbenima strankama (neodplačen prenosa kapitala z očeta na sina) bi bil odlog ugotavljanja davčne obveznosti ob podaritvi kapitala možen, če bi šlo za prenos kapitala, ki bi bil sicer obdavčen po določbah ZDoh-2. Ker pa je šlo za prvo odsvojitev delnic, pridobljenih v postopku privatizacije, davčne obveznosti za odsvojitelja ni bilo, zato tudi njen odlog ni bil potreben oziroma mogoč. Zato je edina možna ustavnoskladna razlaga ZDoh-2, da učinki odloga, čeprav ga ob prvi odsvojitvi kapitala zavezanec ne more uveljavljati, ob nadaljnji odsvojitvi kapitala nastopijo avtomatično, torej brez predhodne odobritve davčnega organa. Zato bi moral davčni organ v skladu s petim odstavkom 100. člena ZDoh-2 kot čas pridobitve kapitala šteti datum, ko je kapital pridobil darovalec (leto 1996) in temu ustrezno uporabiti nižjo davčno stopnjo (5 %), kot nabavno vrednost kapitala pa v skladu s četrtim odstavkom 152. člena ZDoh-2 upoštevati njegovo tržno vrednost na dan 1. 1. 2006.

12. Davčna obveznost iz naslova dobička iz kapitala se praviloma ugotavlja ob odsvojitvi kapitala. Skladno s 94. členom ZDoh-22 je obdavčena vsaka odsvojitev kapitala, vključno s podaritvijo.3 Ugotavljanje davčne obveznosti pa se odloži v primerih, določenih v drugem odstavku 100. člena ZDoh-2, med drugim pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku. V skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZDoh-2 o tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v prvem odstavku 331. člena določa, da mora davčni zavezanec podaritev kapitala otroku, za katero želi v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, priglasiti pri davčnem organu, pri katerem bi moral vložiti napoved. Če davčni organ na podlagi priglasitve odlog odobri, se davčna obveznost darovalca v trenutku odsvojitve kapitala ne ugotavlja, ampak se ta odloži do naslednje obdavčljive odsvojitve podarjenega kapitala, ki jo opravi zakonec oziroma otrok. Pri tem se šteje, da je bil kapital pridobljen v času, ko ga je pridobil prejšnji lastnik, tj. darovalec.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je napačno stališče sodišča prve stopnje, da uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti ni možna v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, na kar pravilno opozarja revident, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje.4

14. V takšnem primeru se nadalje zastavlja vprašanje obveznosti priglasitve odloga. Odlog je namreč po določbi tretjega odstavka 100. člena ZDoh-2 vezan na priglasitev odsvojitve kapitala pri davčnem organu, o čemer slednji izda upravno odločbo. Izdaja ugotovitvene odločbe je torej določena kot formalni pogoj za odložitev ugotavljanja davčne obveznosti. Vendar pa zgolj gramatikalna razlaga navedene zakonske določbe, na katero se je pri svoji odločitvi oprlo prvostopenjsko sodišče, v obravnavanem primeru vodi do rezultata, ko ne odsvojitelj ne pridobitelj kapitala ne moreta uveljaviti davčnih ugodnosti iz 100. člena ZDoh-2, ki bi jima sicer šle glede na vrsto in stranke pravnega posla.

15. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča treba določbo 100. člena ZDoh-2 razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno5 zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja posebne odločbe na tej pravni podlagi torej nista predvidena za primere, ko gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Kot že navedeno, davčni zavezanec odloga v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more priglasiti. Ob nasprotni razlagi bi bil pridobitelj kapitala postavljen v položaj, ko svoje z zakonom določene pravice oziroma davčne ugodnosti sploh nikoli ne bi mogel uveljavljati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Hkrati bi takšna razlaga privedla do neenake obravnave davčnih zavezancev, ki so v primerljivem položaju, na kar utemeljeno opozarja revizija. Revidentu se namreč nalaga znatno višja davčna obveznost zgolj zato, ker je bila prva odsvojitev delnic (po posebni zakonski določbi) davka prosta, čeprav so bili glede načina odsvojitve in družinskega razmerja med obdarovalcem in obdarjencem izpolnjeni vsi vsebinski pogoji iz 100. člena ZDoh-2. To pa tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno obravnavo davčnih zavezancev.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej treba tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 razlagati tako, da lahko davčni zavezanec v primeru, kot je obravnavani, ob nadaljnji obdavčljivi odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu ZDoh-2, ne da bi bila za to potrebna izdaja posebne odločbe o odlogu. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za odlog, ki bi bilo sicer predmet takšne odločbe, pa je del presoje davčnega organa v postopku odmere dohodnine ob nadaljnji odsvojitvi kapitala.

17. Ker po navedenem izpodbijana sodba temelji na napačni razlagi materialnega prava, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in v povezavi s 65. členom ZUS-1 v zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije in sámo odmerilo davek. Revident je namreč s tožbo zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije in postavil temu ustrezen tožbeni zahtevek. V tožbi je navedel vsa pravno odločilna dejstva, ki glede na materialnopravna izhodišča, kot izhajajo iz te sodbe, takšen zahtevek utemeljujejo. To so: čas, ko je kapital pridobil darovalec, tj. revidentov oče (leto 1996), čas odsvojitve kapitala (datum sklenitve prodajne pogodbe, tj. 10. 11. 2014), vrednost delnic ob pridobitvi (42,24 EUR na delnico oziroma 67.235,94 EUR z upoštevanjem 1 % normiranih stroškov6) ter njihova vrednost ob odsvojitvi (96.344,82 EUR z upoštevanjem 1 % normiranih stroškov). Ob tem med strankama postopka tudi ni spora o tem, da neodplačen prenos delnic z očeta na sina, ki izpolnjuje vsebinske pogoje iz 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2). Tožena stranka tem dejstvom, na katerih temelji revidentov izračun višine davčne obveznosti, v odgovoru na tožbo ni konkretizirano ugovarjala, niti se do njih ni opredelila v svoji odločbi, zato se ta dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).7

18. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče pri določitvi davčne osnove za odmero davka od dobička iz kapitala za leto 2014 sledilo tožbenemu zahtevku revidenta. Vrednost kapitala ob pridobitvi tako znaša 67.235,94 EUR, vrednost kapitala ob odsvojitvi pa 96.344,82 EUR Osnova za odmero davka je torej 29.108,88 EUR, davek pa se glede na obdobje imetništva kapitala, tj. več kot 15 let, odmeri po stopnji 5 % (3. točka drugega odstavka 132. člena ZDoh-2) v uveljavljani višini 1.455,44 EUR.

K II. točki izreka

19. Revident je z revizijo uspel. Ker v tožbi ni zahteval povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, je Vrhovno sodišče odločilo zgolj o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je vezano na postavljeni zahtevek, je Vrhovno sodišče revidentu za revizijski postopek priznalo priglašenih 275,40 EUR in 5,50 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 342,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). O vračilu plačanih sodnih taks pa bo skladno z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife odločilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po do tedanjih določbah ZUS-1.
2 Za odsvojitev kapitala po določbi 94. člena ZDoh-2 se šteje zlasti prodaja kapitala, dajanje kapitala v dar, zamenjava kapitala, unovčitev investicijskega kupona, izplačilo sorazmernega dela likvidacijske mase, izplačilo lastniškega deleža v primeru prenehanja gospodarske družbe in v primeru zmanjšanja lastniškega kapitala, izstopa ali izključitve ter drugi primeri izplačila lastniškega deleža, izplačanega v denarju ali naravi.
3 ZDoh-2 v določbah 95. in 96. člena določa primere odsvojitev, ki niso obdavčeni po tem zakonu.
4 Glej četrti do šesti odstavek 100. člena ZDoh-2 v povezavi z drugim odstavkom 132. člena ZDoh-2.
5 Argument teleološke redukcije, glej M. Pavčnik: Teorija prava, 5. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 311.
6 V skladu s sedmim odstavkom 98. člena ZDoh-2 se kot stroški, ki se odštejejo od nabavne vrednosti kapitala, upoštevajo normirani stroški v višini 1 % od nabavne vrednosti kapitala; enako v povezavi z vrednostjo kapitala ob odsvojitvi določa drugi odstavek 99. člena ZDoh-2.
7 Več glede uporabe 214. člena ZPP v postopku upravnega spora v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 83, 83/2, 83/2-2
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 94, 96, 96/2, 96/2-1, 98, 98/7, 99, 100, 100/2, 100/2-1, 100/3, 100/4, 100/5, 100/6, 132, 132/2, 152, 152/4
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 326, 331

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMjMy