UPRS Sodba I U 2289/2018-9

Jedro

Davčni organ je izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih je tožnik prejel v letu 2016, pravilno obravnaval kot druge dohodke na podlagi 9. točke 105. člena ZDoh-2 (izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb). Prav tako je pravilno ugotovil, da skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 navedeno izplačilo ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja, saj je z navedeno določbo izrecno izvzeto iz dohodka iz delovnega razmerja. Zato je tudi pravilna odločitev davčnega organa, ki v obravnavni zadevi ni uporabil instituta povprečenja iz 120. člena ZDoh-2, ki se po navedeni določbi uporabi le v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila dohodnino za leto 2016 v znesku 16.085,26 EUR in mu naložila v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 11.786,52 EUR, ki znaša 4.298,74 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku z informativnim izračunom dohodnine za leto 2016 odmerjena dohodnina. Zoper navedeni izračun je tožnik pravočasno ugovarjal. Davčni organ je preveril tožnikove navedbe in na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika tožniku odmeril dohodnino za leto 2016 v znesku 16.085,26 EUR. Pri tem je upošteval kot dohodek tudi znesek 33.077,14 EUR pod oznako 6300 - Preostali drugi dohodki. Davčni organ je tožniku pri odmeri dohodnine priznal tudi sorazmerni del olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) doplačati razliko v znesku 4.298,74 EUR.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z obdavčitvijo odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja (pod oznako 6300 - Preostali drugi dohodki), s katero se tožnik ne strinja, drugostopenjski organ pojasni, da je obdavčenje določeno v 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki ta izplačila uvršča med druge dohodke, zato je prvostopenjski organ navedeni dohodek pravilno upošteval kot drugi dohodek z oznako 6300. Povprečenje, ki ga tožnik uveljavlja s pritožbo, se po 120. členu ZDoh-2 uporabi le v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, in sicer kot ugodnejša obdavčitev s povprečno stopnjo enoletnih prejemkov. Skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 med dohodke iz delovnega razmerja sodijo tudi pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen izplačila odkupne vrednosti v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. Iz navedenega je razvidno, da so izplačila odkupne vrednosti izrecno izvzeta iz dohodkov iz delovnega razmerja in, kot predhodno pojasnjeno, predstavljajo druge dohodke. Upoštevaje, da v obravnavanem primeru ne gre za dohodek iz delovnega razmerja, izplačilo pa tudi ni bilo opravljeno na podlagi sodne odločbe, dohodka ni mogoče povprečiti na podlagi 120. člena ZDoh-2. V zvezi s tožnikovo navedbo, da gre za večletno varčevanje na podlagi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, drugostopenjski organ dodatno pojasni, da je potrebno razlikovati dve vrsti dohodka in sicer: - prispevke, plačane na osebni račun zavarovanca-člana in druge dohodke: - izplačilo odkupne vrednosti. Prispevki, ki jih mora za zavarovance plačevati delodajalec na osebni račun zavarovanca-člana, predstavljajo dohodek po ZDoh-2, ki pa se na podlagi 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) in v povezavi s prvo točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo. V primeru izplačila odkupne vrednosti iz osebnega računa zavarovanca-člana pa gre za izplačilo pravice iz naslova zavarovanja in za pridobitev dohodka, s katerim lahko zavezanec razpolaga, v obravnavanem primeru, skladno s petim odstavkom 15. člena ZDoh-2, za dohodek leta 2016.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, kakšna je pravilna in zakonita obdavčitev odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa tožnika kot zavarovanca poklicnega zavarovanja. Tožnik je pripadnik Slovenske vojske in zaposlen pri Ministrstvu za obrambo. Delodajalec mu je od 1. 1. 2001 iz naslova poklicnega zavarovanja nakazoval sredstva na osebni račun. Poklicno zavarovanje je posebna oblika zavarovanja, ki je namenjeno le zavarovancem, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oziroma zavarovancem (med katere sodi tudi tožnik), ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Organ je zmotno uporabil ZDoh-2, saj pri odmeri dohodnine ni uporabil določbe 120. člena ZDoh-2 o povprečenju. Uporabil je togo jezikovno razlago določbe 120. člena ZDoh-2, saj je zavzel stališče, da v konkretnem primeru ne gre za večletni dohodek iz delovnega razmerja, ki bi bil izplačan na podlagi sodne odločbe. Tožnik se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 93/2010, iz katere izhaja, da je treba institut povprečenja razlagati širše. Tožnik kot pomembno izpostavlja dejstvo, da tožnik oziroma primerljivi zavarovanci niso mogli vplivati na to, kdaj jim bo dohodek izplačan. Več let so si prizadevali za izplačilo predmetnega dohodka, vendar je KAD zavračal izplačilo denarnih sredstev iz osebnih računov zavezancev ter je izplačila omogočil šele po odločitvi Ustavnega sodišča RS U I-153/14-18 z dne 12. 5. 2016. Ravno nemožnost posameznih manjših izplačil utemeljuje uporabo instituta povprečenja, saj povprečenje lahko omogoči enakopravno obravnavo posameznega zavarovanca.

5. Tožnik meni, da je nepravilno in v nasprotju z Ustavo RS varovano pravico do enakosti pred zakonom razlikovanje med prihodki iz delovnega razmerja in drugimi dohodki pri uporabi instituta povprečenja. Iz namena instituta povprečenja izhaja, da osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti. Stroga jezikovna razlaga, kot jo je uporabil davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe, je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Pri tem se tožnik sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 194/2013, saj meni, da gre v obravnavani zadevi za primerljivo situacijo. Ne glede na to, da se dohodek iz naslova odkupne vrednosti enot premoženja iz osebnega računa zavarovanca poklicnega zavarovanja uvršča med druge dohodke, meni, da je treba upoštevati namen tega zavarovanja. Zavarovanje je namenjeno pokrivanju izpada prihodka zavarovanca v prihodnosti, ko zaradi starosti ne bo več mogel uspešno poklicno opravljati svojega dela. Tožnik je sporni znesek pridobil z namenom nadomestitve plačila za delo za obdobje, ko ga ne bo mogel opravljati. V tem primeru se tožnikov položaj bistveno ne razlikuje od položaja upravičencev, ki prejemajo pretekle dohodke iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe, pri katerih je treba uporabiti 120. člen ZDoh-2. Tožnik zato meni, da je davčni organ v obravnavani zadevi nepravilno uporabil materialni predpis.

6. Tožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, saj v postopku ni mogel pojasniti dejanske narave predmetnega dohodka in vseh okoliščin glede izplačila. Kolikor bi mu bilo to omogočeno, bi davčni organ lahko pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in posledično pravilno uporabil določbo ZDoh-2 o povprečenju. Ker tožnik ni imel možnosti pojasniti okoliščin obravnavanega dohodka, se organ druge stopnje tudi ni mogel v celoti opredeliti do pritožbe, zato odločitve drugostopenjskega organa niti ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi za izpodbijano odločbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katera se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločitve ter razlogi, s katerimi jih dopolni pritožbeni organ in s katerimi utemelji zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnik uveljavlja tudi v upravnem sporu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi gre za enkratno izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih je tožnik prejel v letu 2016. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je davčni organ navedeni dohodek obdavčil v skladu s 9. točko 105. člena ZDoh-2 kot drug dohodek. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna, materialno pravo v obravnavani zadevi pa pravilno uporabljeno.¹

11. Po presoji sodišča je davčni organ izplačilo sredstev iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jih je tožnik prejel v letu 2016, pravilno obravnaval kot druge dohodke na podlagi 9. točke 105. člena ZDoh-2 (izplačila odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb). Prav tako je pravilno ugotovil, da skladno z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 navedeno izplačilo ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja, saj je z navedeno določbo izrecno izvzeto iz dohodka iz delovnega razmerja. Zato je tudi pravilna odločitev davčnega organa, ki v obravnavni zadevi ni uporabil instituta povprečenja iz 120. člena ZDoh-2, ki se po navedeni določbi uporabi le v primeru prejema dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let.

12. Tožnik meni, da bi davčni organ v obravnavani zadevi pri odmeri dohodnine za leto 2016 moral uporabiti določbe 120. člena ZDoh-2 o povprečenju in da uporaba jezikovne razlage te določbe, kot jo je uporabil davčni organ, ni pravilna. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Pri razlagi instituta povprečenja se tožnik sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 93/2010 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 194/2013 z dne 20. 2. 2014, iz katerih izhaja, da je Vrhovno sodišče RS v navedenih dveh primerih, iz razlogov, ki jih je pojasnilo, zavzelo stališče, da je treba institut povprečenja razlagati širše in torej tudi za obravnavana primera. Vendar pa po presoji sodišča navedena primera nista primerljiva z obravnavano zadevo in se nanašata na drugačno situacijo, kot v obravnavni zadevi. V navedenih primerih, na katera se sklicuje tožnik, je šlo, v enem primeru za izplačilo pokojnin za preteklo obdobje (za več let nazaj) vojaškemu zavarovancu in v drugem primeru za izplačano odškodnino zavarovalnice samostojnemu podjetniku zaradi hude telesne poškodbe in izgube dohodka za preteklo obdobje (za obdobje osmih let nazaj). V obeh primerih tožnika nista mogla vplivati na to, kdaj jima bo izplačan znesek, pri čemer njuna upravičenost izhaja iz obdobja za nazaj in bi taka izplačila morala prejemati v preteklih letih, izplačana zneska pa sta prejela v enkratnem znesku.

13. V obravnavanem primeru pa gre po presoji sodišča za drugačno situacijo. Tožnik, ki meni, da je obravnavan primer primerljiv z zgoraj navedenima primeroma, se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U I-153/14-18 z dne 12. 5. 2016 in navaja, da je šele na podlagi navedene odločbe tožniku (in drugim zavarovancem) bila dana možnost, da so zahtevali izplačilo sredstev, ki so jih imeli na računu pri Skladu. Vendar iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS izhaja, da je Ustavno sodišče RS presojalo (zgolj) ustavnost določbe, ki je določala, da imajo zavarovanci, ki so najmanj 10 let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, pravico zahtevati, naj se jim sredstva, ki jih imajo na računu pri Skladu, izplačajo v enkratnem znesku šele po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z Ministrstvom za obrambo ter odločilo, da je navedena določba v neskladju z Ustavo RS. Ne gre torej za situacijo, ko bi tožnik prejel izplačilo enkratnega zneska - drug dohodek, ki bi ga moral prejemati v preteklih letih, saj gre za izplačilo enkratnega zneska po preteku določenega daljšega časovnega obdobja. Namen instituta povprečenja pa je v tem, da osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale prejemati v preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti. V obravnavni zadevi pa ne gre za izplačilo sredstev, do katerih bi bil tožnik upravičen sprotno, zato gre po presoji sodišča za položaj, ki se bistveno razlikuje od primerov, na katere se sklicuje tožnik. Zato v obravnavni zadevi tudi iz razlogov, na katere se sklicuje in jih utemeljuje tožnik, po presoji sodišča ni podlage za uporabo instituta povprečenja. Zato sodišče tožnikove ugovore, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zavrača.

14. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker v postopku ni mogel pojasniti dejanske narave dohodka in vseh okoliščin glede izplačila. Pred izdajo izpodbijane odločbe je bil tožniku poslan informativni izračun dohodnine za leto 2016 št. DT 06-24808 z dne 31. 5. 2017, s katerim je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2016. Zoper navedeni izračun je tožnik pravočasno ugovarjal in v ugovoru pojasnil naravo dohodka. Tožnik je torej imel možnost izjave in jo je tudi izkoristil. Pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa je dopolnil drugostopenjski organ, ki se je tudi opredelil do tožnikovih pritožbenih navedb. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve, kar je bilo v obravnavanem primeru torej upoštevano in do kršitve pravice do izjave ni prišlo.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa so neutemeljene, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter ni podanih očitanih kršitev določb postopka, je sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo ničnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Prim. tudi s sodbama tega sodišča I U 295/2018 z dne 15. 1. 2019 in I U 149/2018 z dne 5. 2. 2019.

Datum zadnje spremembe:

30.07.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 220/2018-11
• UPRS sodba II U 166/2014
• UPRS Sodba I U 2225/2018-9