UPRS Sodba I U 220/2018-11

Jedro

Tožnik je ves davčni postopek ugovarjal izpodbijani odmerni odločbi zato, ker pri odmeri ni bilo upoštevano povprečenje dohodka pod oznako 6300 - drugi dohodki. Pri tem se je že v ugovoru zoper informativni izračun skliceval na 11. člen ZKDPZJU ter na navodila oziroma pojasnila DURS, ki se nanašajo na omenjeno pravno podlago in ki naj bi omogočala, da se v zvezi z izplačanim dohodkom uporabi metoda povprečenja. Kljub temu se davčni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi o omenjenem ugovoru ni izrekel, temveč se je o njem izrekel šele organ druge stopnje, ko je odločal o tožnikovi pritožbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 03 01-71351-2 z dne 29. 9. 2017 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2016 v znesku 10 268,38 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 7 349,70 EUR, ki znaša 2 918,68 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016, da je davčni organ preveril navedbe tožnika ter da je na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika odmeril dohodnino v znesku, ki sledi iz izreka odločbe. Pri tem je upošteval kot dohodek tudi znesek 26 460,93 EUR pod oznako 6300 - Preostali drugi dohodki, na katerega se nanaša ugovor in pri katerem gre za enkratno izplačilo sredstev v obliki odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu zavarovanca iz naslova poklicnega zavarovanja, ki se davčno obravnava kot drug dohodek po 6. točki 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in od katerega se ob izplačilu obračuna in plača akontacija dohodnine po stopnji 25%. Izplačilo odkupne vrednosti se v celotnem znesku všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, in sicer v letu prejema dohodka. Glede zahteve tožnika, ki jo vsebuje ugovor in po kateri bi bilo potrebno v zvezi z izplačanim dohodkom uporabiti metodo povprečenja, pa davčni organ pojasni, da se na podlagi prvega odstavka 120. člena ZDoh-2 povprečenje uporabi za dohodke iz delovnega razmerja, izplačane za pretekla leta na podlagi sodne odločbe in da se torej v konkretnem primeru, ko gre za druge dohodke, navedena določba ne uporabi.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da se je tožniku v konkretnem primeru obdavčilo dohodke, ki jih je le-ta prejel od C., ki ob upoštevanju prvega odstavka 209. člena ZPIZ-2 predstavlja vzajemni pokojninski sklad, izplačilo iz tega sklada pa predstavlja dohodek, izplačan iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Medtem ko se Zakon o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (v nadaljevanju ZKDPZJU) nanaša na prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in ne na poklicno zavarovanje. To pa pomeni, da pri izplačilu dohodka na podlagi tega zavarovanja ni mogoče uporabiti določb ZKDPZJU, saj ne gre za zavarovanje, ki bi ga urejal ta zakon, posledično pa tudi ni mogoče upoštevati povprečenja na podlagi 11. člena tega zakona, ki ga uveljavlja tožnik v svojih vlogah. Tako navodilo DURS kot navodila za izpolnjevanje obrazca napovedi za odmero dohodnine za leto 2016 se nanašajo na določbe ZKDPZJU, zato jih davčni organ pri odmeri dohodnine tožniku ni mogel upoštevati in zato tudi ni mogoče slediti navedbam tožnika, da je prišlo do kršitve 5. in 73. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi procesnih in materialnopravnih kršitev s strani organa prve stopnje. Navaja, da davčni organ v odmernem postopku ni popolnoma ugotovil dejanskega stanja, ker ni ugotavljal posameznega vira, iz katerega je bil pridobljen dohodek, ki je davčno obravnavan kot drugi dohodki pod oznako 6300, temveč ga je obravnaval samo kot dohodek, ki izvira iz izplačila na podlagi odkupne vrednosti enot premoženja, vpisanih na osebnem računu pri A. kar pa ne drži. Tožnik je namreč pridobil dohodek pod oznako 6300 po dveh temeljih, kar je razvidno iz priloženih povzetkov obračuna dohodkov A. in B. En del dohodka (izplačilo v višini 4 645,50 EUR) tako izhaja iz naslova kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za javne uslužbence, za katerega je pravna podlaga v ZKDPZJU in za katerega bi moral davčni organ upoštevati določbo 11. člena tega zakona ter dohodek obdavčiti po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Tako pa je davčni organ celoten dohodek pod oznako 6300 obravnaval kot dohodek, ki ga je tožnik prejel od C. in je zato prišlo do preveč odmerjene dohodnine.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da se povprečenje, ko gre za izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZKDPZJU, izvede le za javne uslužbence iz prvega odstavka 11. člena tega zakona, to je za tiste, ki jim na dan 1. avgusta 2003 manjka manj kot 10 let do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev starostne pokojnine po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1. Tožnik je imel na dan vključitve v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence dopolnjenih 9 let delovne dobe in zato zanj ni bilo mogoče uporabiti določb drugega odstavka 11. člena ZKDPZJU o povprečenju.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je iz odgovora na tožbo razvidno, da ima tožeča stranka prav glede trditve o tem, da v postopku odmere dohodnine tožena stranka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja ter posledično ni pravilno uporabila materialnega prava. Storjene napake ne more sanirati z obrazložitvijo, ki jo vsebuje odgovor na tožbo, saj v odgovoru na tožbo ne more ugotavljati drugačnega dejanskega stanja in na ta način dopolnjevati obrazložitve odločbe. Razloge mora vsebovati odločba, sicer je podana bistvena kršitev določb postopka. Zato tožnik vztraja, da je odločitev tožena stranke nezakonita in da jo je potrebno odpraviti ter zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naložiti, da tožniku povrne stroške postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera dohodnine tožniku za leto 2016. Po podatkih spisov in izpodbijane odločbe je tožnik ves davčni postopek ugovarjal izpodbijani odmerni odločbi zato, ker pri odmeri ni bilo upoštevano povprečenje dohodka pod oznako 6300 - drugi dohodki. Pri tem se je že v ugovoru zoper informativni izračun skliceval na 11. člen ZKDPZJU ter na navodila oziroma pojasnila DURS, ki se nanašajo na omenjeno pravno podlago in ki naj bi po navedbah v ugovoru omogočala, da se v zvezi z izplačanim dohodkom uporabi metoda povprečenja. Kljub temu se davčni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi o omenjenem ugovoru ni izrekel, temveč se je o njem izrekel šele organ druge stopnje, ko je odločal o tožnikovi pritožbi. Pa še takrat ne v celoti, saj pri odločanju ni upošteval dejanskega stanja, to dveh različnih virov omenjenih drugih dohodkov, na katera opozarja tožnik v tožbi in ki sta razvidna tudi iz predloženih dokazov. O teh (dejanskih) okoliščinah, ki sicer v tožnikovih vlogah niso bile izrecno zatrjevane, so pa bile vsaj posredno razvidne tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil ugovoru zoper informativni izračun in se nahajajo v spisih, se tožena stranka izreče in jih presodi (subsumira pod ustrezno pravno podlago) šele v odgovoru na tožbo. V odgovoru na tožbo pa, kot pravilno navaja tožnik v tožbi, ni mogoče ugotavljati drugačnega dejanskega stanja in na ta način dopolnjevati obrazložitve odločbe. Razloge mora vsebovati odločba, sicer je podana bistvena kršitev določb postopka.

9. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki se nanašajo na sporne druge dohodke, ponovno odloči v zadevi.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

11. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2289/2018-9
• UPRS Sodba I U 111/2018-13
• UPRS Sodba I U 753/2019-9