<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 46/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:X.IPS.46.2009

Evidenčna številka:VS1013060
Datum odločbe:17.02.2011
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2584/2007
Področje:DAVKI
Institut:davki - povezane osebe - transferne cene - poslovno potrebni odhodki

Jedro

Če odhodki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, niso poslovno potrebni, za povezane osebe gre tudi, če je izkazan dejanski vpliv oziroma možnost vplivanja na sprejemanje odločitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke – revidenta proti odločbi Davčnega urada Murska Sobota z dne 9. 1. 2006, ter na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. S prvostopenjsko upravno odločbo je bil revidentu v ponovnem postopku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, ugotovljen davek iz dejavnosti za leto 2002 v višini 8.884.885,00 SIT (točka I. izreka), za leto 2003 v višini 55.291.447,00 SIT (točka II. izreka) ter naloženo plačilo razlike davka na dodano vrednost v višini 19.618.732,13 SIT (točka III. izreka). Z odločbo tožene stranke z dne 28. 12. 2007, pa je bila revidentova pritožba zoper prvostopenjsko upravno odločbo kot neutemeljena zavrnjena.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da stroški nabave kostne moke v letu 2003 ne predstavljajo davčno priznanih odhodkov v smislu 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO ter da so bili prihodki iz naslova najemnin pravilno ugotovljeni z uporabo določil o transfernih cenah, ker sta bila revident kot najemodajalec in gospodarska družba A., d. o. o., kot najemojemalec v letu 2002 kapitalsko povezana v letu 2003 pa poslovno povezana, tako, da je revident imel vpliv na sprejemanje odločitev v gospodarski družbi A., d. o. o.

3. Revident v reviziji, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostnim pogojem, določenim v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava (12. in 18. člena ZDDPO ter 14., 22. in 25. člena Ustave RS). Predlaga, da se izpodbijana sodba ali spremeni ali razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Sporna višina revidentove obveznosti iz naslova davka iz dejavnosti za leto 2002 znaša 37.075,97 EUR, za leto 2003 230.727,17 EUR, razlika premalo plačanega DDV pa 81.867,52 EUR. Zato je revizija na uveljavljani pravni podlagi dovoljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi je sporno, ali je mogoče med davčno priznane odhodke zavezanca za leto 2003 vključiti odhodke, ki se nanašajo na nabavo kostne moke, ter ali se revident in družba A., d. o. o., štejeta za povezani osebi ter posledično pri ugotavljanju prihodkov od najemnine upoštevati transferne cene.

Glede kostne moke

9. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da stroški nakupa kostne moke v znesku 96.110.362,80 SIT glede na relevantno dejansko stanje ne morejo predstavljati poslovno potrebnih odhodkov v smislu prvega odstavka 12. člena ZDDPO. Po navedeni zakonski določbi se namreč med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov.

10. Revident je, kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kostno moko kupil od povezane pravne osebe A., d. o. o. (račun, št. 79/2003 z dne 29. 8. 2003, v znesku 96.110.362,80 SIT z DDV) ter jo v začetku septembra istega leta kot odpad uničil (podoral na svoje njive). Prodajalec A., d. o. o., pa je kostno moko v letu 2002 pridobil brezplačno (kot odpad oziroma snov, ki ni primerna za uporabo in predelavo) in proti plačilu stroškov njenega uničenja ter jo skladiščil v prostorih, najetih od revidenta, v času, ko je funkcijo njenega direktorja opravljal revident. Ker kostna moka že ob nakupu ni bila primerna za uporabo oziroma predelavo in zato posledično ni bila oziroma niti ni mogla biti uporabljena za opravljanje revidentove dejavnosti, so bili tudi po presoji Vrhovnega sodišča stroški, povezani z njenim nakupom, utemeljeno davčnopravno opredeljeni kot davčno nepriznani odhodki.

11. Ustavno sodišče je določbo prvega odstavka 12. člena ZDDPO, na kateri temelji opredelitev stroškov, povezanih z nabavo kostne moke, kot poslovno nepotrebnih oziroma davčno nepriznanih, z odločbo U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/2002) sicer razveljavilo, vendar do učinkovanja razveljavitve ni prišlo. Pred nastopom učinkov razveljavitve je začel veljati ZDDPO-C, ki se je uporabljal od 1. 1. 2003 dalje. V skladu s to novelo je prvostopenjsko sodišče glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito presojalo poslovno potrebnost stroškov, povezanih z nakupom kostne moke – odpada. V skladu z novelirano zakonsko določbo ter Pravilnikom o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca (Uradni list RS, št. 104/03), na katerega napotuje omenjeni zakon, je prvostopenjsko sodišče po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da povezanost oziroma pogojenost izdatkov za nakup kostne moke za doseganje konkretnih prihodkov v postopku ni bila ugotovljena.

12. Revident si je v zvezi z nakupom kostne moke odbil vstopni DDV v znesku 16.018.393,80 SIT, ki ga prodajalec nikoli ni plačal. Navedena dejanska okoliščina izhaja iz sklepa o izterjavi davčne obveznosti iz naslova DDV z dne 19. 3. 2004, ki se nanaša na družbo A., d. o. o. Ker kostna moka ni bila uporabljena za opravljanje revidentove poslovne dejavnosti oziroma dejavnosti, od katere se sploh plačuje DDV, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da si revident glede na določbo 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV ni smel odbiti vstopnega DDV. Po navedeni zakonski določbi sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga in storitev drugega davčnega zavezanca, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.

Glede transfernih cen

13. Revident neutemeljeno ugovarja, da so bile določbe tretjega odstavka 10. člena in 18. člena ZDDPO o transfernih cenah med povezanimi osebami napačno uporabljene. Po določbi tretjega odstavka 10. člena ZDDPO se pri ugotavljanju prihodkov davčnega zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar najmanj do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem trgu. Iz določbe drugega odstavka 18. člena ZDDPO pa izhaja, da morata biti za izpolnitev zahteve, da gre za povezane osebe, med drugim kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da gre za osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko oziroma poslovno povezane in da imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev pravne osebe.

14. Iz relevantnih dejanskih okoliščin izhaja, da sta bila revident in družba A., d. o. o. (katere ustanovitelj je bil revident), v času od 15. 4. 2000 do 17. 1. 2003 kapitalsko povezana, revident pa je imel kot njen direktor (od 15. 5. 2000 do 12. 2. 2003) možnost vplivanja na sprejemanje njenih odločitev. Za obdobje po 17. 1. 2003 (kot revident in gospodarska družba A., d. o. o., nista bila več kapitalsko povezana) pa je za ugotovitev povezanosti v smislu drugega odstavka 18. člena ZDDPO tudi po presoji Vrhovnega sodišča bistvena njuna poslovna povezanost z možnostjo vplivanja na sprejem odločitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje ter davčnih organov, da je šlo tudi v obdobju po 17. 1. 2003 za poslovno povezanost v tolikšni meri, da je revident lahko vplival na sprejemanje odločitev v omenjeni družbi, pravilno temelji na obsegu poslovanja omenjene družbe z revidentom (preglednice na straneh 22., 23. in 30. prvostopenjske upravne odločbe), dejstvu, da je revident dal družbi v najem svoje poslovne prostore, ji posojal finančna sredstva za izplačevanje neto plač delavcev in plačeval zanjo obveznosti do njenih dobaviteljev. Zato je po presoji sodišča prve stopnje ter davčnih organov na opisani način lahko vplival tudi na sprejemanje odločitev o poslovanju družbe A., d. o. o.

15. Za odločitev o presoji, ali gre pri revidentu in družbi A., d. o. o., za povezani osebi v smislu drugega odstavka 18. člena ZDDPO, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča bistven dejanski vpliv oziroma možnost vplivanja na sprejemanje odločitev. To pa je bilo, kot izhaja iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljeno. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča oziroma davčnih organov, da se višina najemnine za najete poslovne prostore za leti 2002 in 2003 zviša do višine transfernih cen v skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDDPO. Zato so bili prihodki iz naslova v najem oddanih prostorov družbi A., d. o. o., v letu 2002 (po 1. 4. 2002) in v letu 2003 (od januarja do novembra) utemeljeno in pravilno povišani.

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 306. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

17. Ker z revizijo ni uspel, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZDDPO člen 10, 10/3, 12, 12/1, 18, 18/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1OTgy