sodba I U 1077/2009

Jedro

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ ugotovil trošarinski dolg za 29.923 litrov plinskega olja za pogonski namen iz tarifne oznake KN 27101941, v višini 9.925,15 EUR (točka 1 izreka), ki sta ga kot solidarna dolžnika dolžna plačati a) A.A., družbenik (izbrisane) družbe B. d.o.o., in b) C. d.o.o., (točka 2 izreka), v roku 30 dni od vročitve, sicer bo opravljena prisilna izterjava (točka 3 izreka), s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (točki 4. in 5. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopni organ uvedel trošarinski nadzor nad pravilnim izvajanjem trošarinskih predpisov, obračunavanjem in plačevanjem trošarine za energente družbe B. d.o.o. in C. d.o.o., na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDavP-1), zaradi kršitve trošarinskih predpisov, ki jih dokazuje dokumentacija, ki je bila pridobljena v carinski preiskavi, ki jo je izvedel Center za preiskave pri GCU, v okviru katerega so avstrijski carinski organ posredovali overjeno kopijo trošarinskega dokumenta (TD), izvod 3, št. 33783 (polje 3 TD) z dne 21. 4. 2005, pridobljenega v družbi D., ter dokumentacije, ki jo je Sektor za preiskave tekom carinske preiskave zasegel pri družbi C. d.o.o.. Ugotovitve trošarinskega nadzora so navedene v zapisniku o trošarinskem nadzoru z dne 16. 2. 2007, zoper katerega je tožnik podal pripombe. Solidarni dolžnik A.A. kot družbenik družbe B., d.o.o., ki je bila tekom postopka izbrisana iz sodnega registra, in zoper katerega se je postopek nadaljeval, ni podal nobenih pripomb. Iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja, da je v postopku trošarinskega nadzora carinski organ obravnaval 1 (eno) pošiljko trošarinskih izdelkov energentov in sicer plinskega olja za pogonski namen (tarifna oznaka 27101941 KN), ki je bila 21. 4. 2005 vneseno v Republiko Slovenijo iz druge države članice EU – Avstrije, od koder je bila odpremljena v režimu odloga plačila trošarine in jo je spremljal TD. Prvostopni organ se sklicuje na določbe 8. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, ZTro-UPB2 in spremembe, v nadaljevanju ZTro), 1. in 2. odstavka 29.a člena ZTro, ki se nanaša na pooblaščene prejemnike trošarinskih izdelkov in 29.b člen ZTro, ki se nanaša na nepooblaščene prejemnike trošarinskih izdelkov, 63. člen ZTro in 64. člen ZTro. Carinski urad Ljubljana je družbi B. d.o.o. dne 7. 3. 2005 izdal dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je lahko prejemal trošarinske izdelke – plinsko olje za gorivo za ogrevanje (tarifna oznaka 27101945 KN), pod režimom odloga plačila trošarine in mu je bila v ta namen dodeljena identifikacijska številka za veljavno dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega je v okviru svoje dejavnosti iz drugih držav članic pod režimom odloga plačila trošarine lahko prejemal samo in izključno plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Prvostopni organ ugotavlja, da je po preveritvi evidence nepooblaščenih prejemnikov v skladu s 64.a členom ZTro ugotovil, da navedena družba pri pristojnem organu nikoli ni oddala prijave za prejemanje trošarinskih izdelkov iz drugih držav članice pod režimom odloga plačila trošarine kot nepooblaščeni prejemnik. Nadalje prvostopni organ ugotavlja, da je na TD, ki je spremljal pošiljko plinskega olja za pogonski namen, v polju številka 1 naveden avstrijski pošiljatelj družba D., v polju 7, pa kot prejemnik družba B. d.o.o. in v polju 4 TD je identifikacijska številka prejemnika. Ugotavlja, da kljub temu, da navedena družba ni imela zakonske podlage oziroma zakonsko predvidenega dovoljenja carinskega organa, je prejemala trošarinske izdelke - plinsko olje za pogonski namen iz Avstrije v Republiko Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine.

Pooblaščeni prejemnik, imetnik trošarinskega dovoljenja in nepooblaščen prejemnik, lahko v okviru svoje dejavnosti prejemajo trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine iz drugih držav članic, zaradi česar mora, v skladu s 4. odstavkom 7. člena ZTro takšno gibanje trošarinskih izdelkov spremljati TD, ki ga opredeljuje 8. člen ZTro in ki mora biti izstavljen v petih izvodih, od katerega en izvod obdrži pošiljatelj; en izvod spremlja blago in je za prejemnika; en izvod spremlja blago in ga prejemnik potrjenega vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu; en izvod spremlja blago in je namenjen nadzornemu organu namembnega območja oziroma namembne države članice in en izvod je namenjen nadzornemu organu odpremnega območja.

Prejemnik trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo v režimu odloga plačila trošarine, mora potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem TD in vrniti potrjen tretji izvod TD pošiljatelju (9. člen ZTro). Po 2. odstavku 9. člena ZTro prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke, da na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod TD, ki ga vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu. V skladu s 3. odstavkom istega člena mora prejemnik, preden vrne potrjen izvod TD pošiljatelju, le-tega predložiti v potrditev svojemu nadzornemu carinskemu organu (3. alinea 1. odstavka 5. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah, Uradni list RS, št. 49/04, v nadaljevanju PZTro). Vsebina in oblika TD mora ustrezati obrazcu v skladu z Uredbo Komisije 2719/29 z dne 11. 9. 1992. Oblika in vsebina TD je torej enotna in je skupaj z navodili za izpolnjevanje TD objavljena v Prilogi 1 PZTro.

Prvostopni organ navaja, da je v postopku trošarinskega nadzora pregledal izvod številka 3 TD, kjer je kot prejemnik plinskega olja za pogonski namen navedena družba B. d.o.o. in je v polju C TD razvidna potrditev prejema plinskega olja za pogonski namen s strani zakonitega zastopnika družbe A.A., s čimer je potrjen prejem v TD navedenih trošarinskih izdelkov v Republiki Sloveniji. Prvostopni organ ugotavlja, da pri pregledu evidence, TD izvoda št. 3 in 4 obravnavanega TD, nista bila nikoli predložena nadzornemu carinskemu organu v potrditev. V obravnavanem primeru prejema pošiljke plinskega olja za pogonski namen s strani družbe B. d.o.o. je šlo za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na 13.a člen ZTro glede nastanka obveznosti za plačilo trošarine v Sloveniji in 1. odstavek 4. člena ZTro glede trošarinskega zavezanca, ki mora, upoštevaje 33. člen ZTro, trošarino obračunavati sam v mesečnem obračunu trošarine (34. člen ZTro). Po 29.b členu ZTro je plačnik trošarine tudi nepooblaščeni prejemnik trošarinskih izdelkov. Prvostopni organ ugotavlja, da je družba B. d.o.o., vložila mesečne obračune trošarine za mineralna olja in plin za davčno obdobje od marca 2005 do vključno septembra 2005 in navedla, da v navedenem obdobju ni prejela nobenih trošarinskih izdelkov in da nima obveznosti za plačilo trošarine. Na podlagi navedenega prvostopni organ ugotavlja, da družba nikoli ni vložila nobenega obračuna trošarine, s katerim bi obračunala trošarino za obravnavano pošiljko plinskega olja za pogonski namen, ki je bila dne 21. 4. 2005 vnesena iz Avstrije v Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine. Iz navedenega izhaja, da trošarina za obravnavano pošiljko v Sloveniji ni bila plačana. Po 3. točki 1. odstavka 16. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Obveznost za plačilo trošarine je nastala 21. 4. 2005, ko je prejemnik pošiljke potrdil prejem v polju C na hrbtni strani izvoda 3 TD. V skladu s 6. točko 2. odstavka 17. člena ZTro pa je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese v druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Prvostopni organ ugotavlja, da je družba B. d.o.o. v polju 7 TD navedena kot prejemnik plinskega olja, da nikoli ni razpolagala z dovoljenjem carinskega organa, na podlagi katerega bi lahko v režimu odloga plačila trošarine prejemala plinsko olje za pogonski namen, da je v polju C na izvodu 3 TD potrdila prejem pošiljke ter da je šlo v tem primeru prejema pošiljke nesporno za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. V skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro je v trenutku nezakonitega vnosa nastala obveznost za plačilo trošarine, zato je navedeno osebo na podlagi 6. točke 2. odstavka 17. člena ZTro carinski organ opredelil kot plačnika trošarine.

Prevoz blaga je opravila tožeča stranka družba C. d.o.o. (polje 9 TD), ki je pošiljko tudi prevzela, kar je razvidno iz polja 23 mednarodnega tovornega lista CMR št. 4270745. Za prevoz pošiljke plinskega olja za pogonski namen je tožnik izdal potni nalog, prevzemnico z dne 22. 4. 2005, ki je vezana na račun z istim datumom, ki ga je tožniku izstavila družba E. d.o.o.. Iz navedenega sledi, da je kupec in prejemnik pošiljke plinskega olja za pogonski namen D2 tožnik, saj je iz navedenih dokumentov razvidno, da je bila pošiljka dostavljena od dobavitelja D. tožniku, ki je kupec trošarinskega blaga, ki je bilo nezakonito vneseno iz Avstrije v Republiko Slovenijo. Sklicuje se na 3. točko 1. odstavka 16. člena in 6. točko 2. odstavka 17. člena ZTro, ki med drugim določa, da je poleg ostalih oseb iz te točke plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro.

Prvostopni organ pripombe tožnika na zapisnik kot neutemeljene zavrne. Iz dejstev, da so bile kršitve predpisov in nepravilnosti storjene in ugotovljene na ozemlju Republike Slovenije in da je bila obravnavana pošiljka plinskega olja za pogonski namen nezakonito vnesena v Republiko Slovenijo in prejeta in sproščena v uporabo v Sloveniji, je po mnenju prvostopnega organa tudi obveznost za plačilo trošarine nastala v Republiki Sloveniji (kjer je treba trošarino pobrati), kot to določa 3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro. Glede vprašanja, kaj pomeni pojem nezakonit vnos, se prvostopni organ sklicuje na določbe ZTro. Ker družba B. d.o.o., v času prejema obravnavane pošiljke ni razpolagala z ustreznim dovoljenjem carinskega organa, je obravnavano pošiljko vnesla v Slovenijo nezakonito (v nasprotju z določbami ZTro). Po mnenju pritožbenega organa ne držijo tožnikove navedbe, da je TD komercialni, ampak gre za administrativni dokument in kot enoten je predpisan z zgoraj navedeno Uredbo. Očitke glede neupravičenega prikrojevanja zakona prvostopni organ zavrne, pri tem se sklicuje na določbe 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro, po katerem mora prejemnik trošarinskih izdelkov v Slovenji razpolagati z ustreznim dovoljenjem carinskega organa. Zavrača tudi očitke glede dobrovernosti kupca. Sklicuje se na 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro, ki izključuje dobrovernost pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ter 6. točko 2. odstavka 17. člena istega zakona glede plačnikov trošarine. Zavrne očitek tožnika, da so dobroverni kupci trošarino plačili, za kar tožnik ni predložil nobenih dokazil (13.a člen Ztro), način obračunavanja in plačevanja trošarine pa je urejen v XII. poglavju ZTro. Plačilo izstavljenega računa za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno trošarinskih izdelkov, po mnenju prvostopnega organa, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke tudi dejansko plačana, saj se plačuje in obračunava na način, kot ga določajo navedene določbe ZTro. Prvostopni organ poudarja, da je nedvomno ugotovil, da je v obravnavanem primeru pošiljka plinskega olja za pogonski namen nezakonito vnesena v Slovenijo s strani prejemnika družbe B. d.o.o., ki kot trošarinski zavezanec zanjo ni obračunal trošarine niti je ni plačal. Za obravnavano pošiljko pa je obveznost za plačilo trošarine v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro. Tudi tožnik, ki je pri carinskem organu registriran kot trošarinski zavezanec za to pošiljko ni obračunal in plačal trošarine. Očitke glede vmesne družbe F. d.o.o. prvostopni organ zavrača kot neutemeljene, saj navedena družba ni stranka v postopku.

Zavrača tudi vse očitke glede izvedbe trošarinskega nadzora, ki se je opravil v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS; št. 80/99 in spremembe, dalje ZUP). Stranki je bila dana možnost, da sodeluje v postopku, da poda pripombe. Očitke glede neopravljene glavne obravnave kot neutemeljene zavrne, saj ne gre za stranke z nasprotujočimi si interesi, v postopku se ne ugotavlja veljavnost trošarinskega dokumenta, saj je le-ta opredeljen v ZTro, kot listina, ki spremlja trošarinske izdelke. Družba B. d.o.o. ni nikoli predložila izvoda 3 in 4 TD v potrditev nadzornemu organu. V konkretnem postopku so se ugotovile nepravilnosti in nezakonitosti, ki so bile storjene na ozemlju Republike Slovenije in so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji, zaradi česar je treba uporabiti ZTro, in ne avstrijski zvezni zakon. Tudi ne gre za ugotovljene nepravilnosti med prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami. V skladu s 3. odstavkom 17. člena ZTro odgovarjata A.A., družbenik družbe B., d.o.o. in družba C. d.o.o. za plačilo solidarno.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi prvostopne odločbe (2. odstavek 254. člena ZUP). Tožnikovo zahtevo, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. 12. 1992 s spremembami zavrača. Pri tem se sklicuje na predlog Zakona o trošarinah (Poročevalec št. 20 z dne 8. maja 1998), iz katerega izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t. i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajeno z načeli, k jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F, ki sicer še ne velja. Po 249. členu ES je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod. Kot neutemeljene zavrne tožnikove zahteve po uporabi določb Carinskega zakonika skupnosti oziroma Carinskega zakona RS, ki se ne uporablja od vstopa Slovenije v EU. Sporno plinsko olje za pogonski namen ni carinsko, ampak skupnostno blago in ni predmet uvoznih postopkov. Pritožbeni organ očitke tožnika, da je kršen sistem jamstva, ki velja po vsej Skupnosti v smislu navedene Direktive in očitke glede napačne uporabe ZTro glede plačnika trošarine, zavrača. V obravnavanem primeru ne gre več za gibanje trošarinskega izdelka in iz tega izhajajoča tveganja v smislu 3. odstavka 15. člena Direktive, kot navaja tožnik in s tem za solidarno zavezanost pošiljatelja. Ne gre za situacijo, kot jo prikazuje tožnik, saj se nepravilnosti niso zgodile med premikanjem blaga pod režimom odloga plačila trošarine do prejemnika, temveč pri prejemniku in pri tožniku kot kupcu, ki je nezakonito vneseno plinsko olje za pogonski namen kupil in ga dejansko tudi prejel. Zato ni podlage za poseganje po jamstvu imetnika odpremnega trošarinskega skladišča, saj se je ta razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil na TD. Zato je pravilna uporaba 16. člena ZTro, plačnike trošarine pa je treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro. Tožnik svoje odgovornosti ne more prevaliti na tujega odpošiljatelja oziroma vmesno družbo G., saj tožniku ni uspelo dokazati bistvenega, da je bila za sporno pošiljko plinskega olja za pogonski namen trošarina plačana. Pritožbene ugovore glede potrjevanja spornega TD s strani slovenskih carinskih organov zavrne z obrazložitvijo, da TD ni bil predložen carinskemu organu, kar izhaja iz navedenih evidenc in pritožbeni organ nima razloge dvomiti v te ugotovitve. Ne držijo niti tožnikove pavšalne navedbe, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanil s prejemom sporne pošiljke iz Avstrije. Sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) pa ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES. Predhodna izvedba kazenska postopka ni potrebna, ker se nezakonita ravnanja in nezakonit vnos s trošarinskimi izdelki ugotavlja glede na določbe ZTro in ne kazenskega zakonika. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika glede potrebe po ugotavljanju njegovega subjektivnega odnosa do nezakonitih ravnanj prejemnika, saj v zadevi ni sporno, da je bil tožnik v obravnavanem primeru kupec in dejanski prejemnik zadevnega trošarinskega blaga, poleg tega je sam prevažal blago, bil seznanjen z vsebino TD in vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine za trošarinsko blago, ki ga je direktno pripeljal do svojih skladiščnih prostorov, čeprav je bil namembni kraj naveden sedež prejemnika in je bilo nesporno ugotovljeno, da trošarina ni bila plačana.

Posel je tekel tako, da se je blago verižno prodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji (tožnikovo potrdilo o prevzemu z dne 22. 4. 2005), tožniku izdan račun za nabavo spornega trošarinskega blaga s strani E. d.o.o., iz česar je nedvomno lahko sklepal, da je takšno poslovanje vprašljivo, pripeljano do skladiščnih prostorov tožnika (potni nalog). Tožnik se na dobrovernost ne more sklicevati, saj se v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro na dobrovernost lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti, določbe 17. člena ZTro pa pogoja dobrovernosti ne predvidevajo in tudi Direktiva tega ne zahteva. Solidarna odgovornost oseb, odgovornih za plačilo trošarine, pa je predpisana v 4 (oziroma 3) odstavku tega člena. Pritožbene navedbe, da je ob plačilu računa za blago plačal tudi trošarino, pritožbeni organ zavrne. Cena na računu, ki ga je prejel tožnik, je le vrednost blaga. Ker trošarina ob sprostitvi v uporabo v Sloveniji ni bila plačana, je tudi očitek o dvakratnem plačilu trošarine za sporno pošiljko neutemeljen, kako pa je potekalo fakturiranje blaga in med katerimi pravnim osebami v tem postopku ni pomembno. Pomembno je gibanje trošarinskega izdelka, finančni tok je v tem postopku nepomemben in morebitnih vmesnih preprodajalcev ni mogoče neposredno povezati z dejanskim tokom nezakonito vnesenega blaga. Pri odločanju, kdo je kupec v smislu 6. točke 3. (oziroma 2) odstavka 17. člena ZTro, je pomemben blagovni tok. Nesporno je izkazano, da je tožnik kupil in dejansko prejel sporno pošiljko in bil tudi njen prevoznik, trošarina pa je davek na porabo in temelji na načelu namembnega kraja. Pritožbeni organ očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka zavrne kot neutemeljene. Iz istih razlogov kot prvostopni organ zavrne dokazne predloge zaslišanja raznih domačih in tujih fizičnih oseb, v obravnavanem primeru tudi ne gre za udeležbo več strank z nasprotujočimi si interesi.

Tožnik v tožbi navaja, da dejstvo, da je tožeča stranka opravila prevoz energentov, glede katerih so bile naknadno ugotovljene nepravilnosti pri plačilu trošarine, ne more predstavljati pravne podlage, po kateri lahko carinski organ šteje tožnika za solidarnega dolžnika trošarinskega dolga, za katere je odgovorna izključno družba B. d.o.o., oziroma po njenem izbrisu iz sodnega registra, njen pravni naslednik A.A. Tožnik kot registriran trgovec in prevoznik energentov prosto posluje na trgu in kot tak sklepa posle z drugimi pravnimi subjekti in deluje z vso skrbnostjo in kot dober gospodar, pred sklenitvijo posla preveri podatke o subjektih, s katerimi posluje (Ajpes, SEED). Od prodajalca družbe E. d.o.o. je v okviru svojega poslovanja tožnik posel za nabavo plinskega olja za pogonski namen posredno sklenil tudi z družbo B. d.o.o. ter je preveril razpoložljive podatke o prodajalcu E. d.o.o. in tudi o družbi B. d.o.o. in ni ugotovil nikakršnih posebnosti. Kot zadnji izmed kupcev v celotni verigi vseh kupcev, je bilo utemeljeno prepričan, da je bil posel izpeljan pravilno in zakonito. Tožniku je bilo sicer znano, da je prejemnik trošarinskih izdelkov navedena družba, vendar pa tožnik z njo ni imel nobenih poslovnih odnosov, saj je bilo z družbo E. d.o.o. dogovorjeno, da bo za vse formalnosti v zvezi z nakupom poskrbela navedena družba kot prodajalka. Edina obveznost tožnika kot prevoznika je bila, da opravi navedeni prevoz in da trošarinske dokumente, takoj po vstopu, preda družbi B. d.o.o.. Tako je tožeča stranka šele z uvedbo trošarinskega nadzora zvedela, da navedena družba ni izpolnila svojih obveznosti kot trošarinski zavezanec. Iz razlogov ekonomičnosti je sama tudi opravila prevoz blaga in je vseskozi poslovala v dobri veri in tudi ni mogla preveriti ali je prejemnik redno predložil obračune trošarine in poravnal obveznosti. Zgolj objektivna okoliščina, da je tožnik nastopal kot prevoznik in končni kupec, ne more biti razlog, na podlagi katerega je mogoče zaključiti, da je ravnal nezakonito in da zato odgovarja za trošarinski dolg kot solidarni dolžnik. Nezakonitosti so bile ugotovljene zgolj pri ravnanju družbe B. d.o.o. Izpodbijana odločba je nezakonita in nepravilna, tožena stranka je nepopolno ugotovila dejansko stanje, in nepravilno uporabila materialno pravo in ni ravnala po pravilih upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožečo stranko kot solidarnega dolžnika odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v svoji odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe, ostale navedbe v tožbi pa predstavljajo tožbeno novoto. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/26, v nadaljevanju ZUS). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer v obravnavanem primeru je šlo za pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se je gibala pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz družbe države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe B., d.o.o. in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, ni imela trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik za trošarinsko blago - plinsko olje za pogonski namen iz tarifne oznake KN 271091941 KN v režimu odloga plačila trošarin. Že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjen izvod TD ni bil predložen potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe B. d.o.o. kot tudi žig in podpis carinskega organa neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa navedenih trošarinskih izdelkov - plinskega olja za pogonski namen v Slovenijo iz druge države članice. Prav tako je bil v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedeno sporno pošiljko trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v uporabo v Republiki Sloveniji ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji pripeljano v skladišče tožnika. Prejem pošiljke s strani tožnika pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se v fotokopijah nahajajo tudi v upravnih spisih, prejem pa je potrdil tudi direktor družbe C. d.o.o. na razgovoru, kar je razvidno iz zapisnika z dne 8. 5. 2006 kot tudi iz potrditve prejema na prevoznem dokumentu CMR, potnem nalogu z dne 21. 4. 2005, prevzemnici z dne 22. 4. 2005. Zato je očitek tožnika, da ni posloval z družbo B. d.o.o. neutemeljen, saj iz dokumentov izhaja nasprotno. Očitek tožnika, da je blago kupil s strani družbe E. d.o.o. na drugačno odločitev ne vpliva, glede na okoliščino, da trošarina za navedeno trošarinsko blago ni bila plačana in glede na nesporno ugotovljeno okoliščino, da je tožnik prejemnik navedenega blaga.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je po mnenju sodišča, prvostopni organ tožnika pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega dolžnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena v povezavi s 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonite potrditve prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe B. d.o.o., ki za navedeno blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine sproščeni v porabo v Republiki Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožnika k plačilu trošarine.

Sodišče tožbene ugovore, da tožnik ni bil seznanjen s poslovanjem prejemnika trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine in da je ravnal v dobri veri pri svojem poslovanju, zavrača, saj nimajo opore v dejanskih ugotovitvah. Tudi ni prišlo do kršitve pravil postopka. Prvostopni organ je pravilno seznanil tožnika z vsemi relevantnimi dejstvi in listinami, ki vplivajo na odločitev in so tudi vsa pravno pomembna dejstva razvidna iz dokumentacije v upravnem spisu, s katerimi je tožnik seznanjen, zato tudi po mnenju sodišča zaslišanje predlaganih prič ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožnikove tožbene navedbe, da je posloval v dobri veri in v skladu s poslovnimi običaji na njegovo odgovornost ne morejo vplivati, saj za to v ZTro ni podlage. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožniku je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim), vnese iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna z 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožnika, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa z ničemer ni izkazal, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožene stranka, zavrača.

Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožnik kot kupec ni mogel vedeti niti preveriti, ali je prejemnik trošarinskih izdelkov družba B. d.o.o. redno predlagala obračune trošarine in poravnavala trošarinske obveznosti, saj gre za pravno osebo, kot je tožnik, ki je sodelovala v trgovanju z trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja, zato tožnik z navedenimi ugovori ne more uspeti. Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ, in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarin iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu, izpodbijane odločitve upravnega organa ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.01.2022

Podobni dokumenti:

• sodba I U 890/2009
• sodba I U 877/2009
• sodba I U 928/2009