sodba I U 877/2009

Jedro

Trošarina se, če je v zvezi s prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami prišlo do nepravilnosti, zaradi katerih je treba v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZTro obračunati trošarino, obračuna v skladu s tem zakonom. Če je nepravilnost storjena na ozemlju Republike Slovenije, so izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih carinski urad zaveže družbenika in tožečo stranko k plačilu trošarine.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo solidarnima dolžnikoma, družbeniku družbe A. d.o.o. B.B. in tožeči stranki, naloženo plačilo trošarinskega dolga z obrestmi v skupnem znesku 115.640,35 EUR. Sektor za preiskave Generalnega carinskega urada je izvedel carinsko preiskavo zaradi suma kršitve trošarinskih predpisov. Na podlagi listin, ki so bile zasežene ter fotokopij trošarinskih dokumentov, pridobljenih pri avstrijski carinski administraciji je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. v davčnem obdobju april 2005 v odlogu plačila trošarine iz države članice Evropske skupnosti pridobivala mineralna olja in jih nezakonito vnašala v Republiko Slovenijo. Družba A. d.o.o. v času vnosa mineralnih olj ni razpolagala z nobeno obliko zakonsko določenega dovoljenja za pridobivanje in vnašanje plinskega olja za pogonski namen (D-2) iz tarifne št. 2710 19 41 in neosvinčenega motornega bencina iz tarifne št. 2710 11 45 (NMB-95) v Republiko Slovenijo v odlogu plačila trošarine. V odlogu plačila trošarine je družba A. d.o.o. pridobila in nezakonito v Republiko Slovenijo vnesla 10 pošiljk plinskega olja za pogonski namen (D-2), katere so spremljali trošarinski dokumenti št. 33653 z dne 14. 4. 2005, št. 33671 z dne 15. 4. 2005, št. 33693 z dne 18. 4. 2005, št. 33712 z dne 18. 4. 2005, št. 33729 z dne 19. 4. 2005, št. 33757 z dne 20. 4. 2005, št. 33768 z dne 21. 4. 2005, št. 33784 z dne 22. 4. 2005, št. 33840 z dne 26. 4. 2005 in št. 33841 z dne 26. 4. 2005, v skupni količini 311.276 litrov, ter 1 pošiljko neosvinčenega motornega bencina, ki jo je spremljal trošarinski dokument št. 33718 z dne 19. 4. 2005, v količini 31.071 litrov, katerih prejemnik in kupec je bila tožeča stranka.

V trošarinskem nadzoru, ki ga je opravil prvostopni organ pri tožeči stranki, je bil izdan zapisnik št. DT 42302-1612/2006-10 z dne 16. 2. 2007. Zapisnik je bil vročen tožeči stranki preko odvetnika dne 17. 2. 2007. Za družbo A. d.o.o. je bila vročitev opravljena družbeniku B.B., ker je bila družba kot pravna oseba na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod) izbrisana iz sodnega registra (pravnomočni sklep opr. št Srg 2007/00678 z dne 31. 1. 2007). Odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o. po prejemu zapisnika nanj ni podala pripomb, tožeča stranka pa je dne 26. 2. 2007 preko odvetnika podala pripombe, vendar v pripombah ni navedla nobenih relevantnih dejstev in ni priložila ustreznih dokazov, ki bi dokazovala nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. iz Avstrije prejela enajst pošiljk mineralnega olja, od katerih je bilo deset pošiljk D-2 in ena pošiljka NMB-95 v režimu odloga plačila trošarine. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga je izdal pošiljatelj mineralnih olj v Avstriji (družba C.). Trošarina v Avstriji ni bila plačana, ker je bilo mineralno olje odpremljeno pod režimom odloga plačila trošarine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je vseh enajst pošiljk spremljal trošarinski dokument, da je bila pošiljatelj družba C., prejemnik pa družba A. d.o.o.. V času prejema pošiljk družba A. d.o.o. ni imela veljavnega dovoljenja za vnos mineralnih olj (D-2 in NBM-95) v odlogu plačila trošarine. Prevoz omenjenih pošiljk je opravljala tožeča stranka, razen pošiljke z dne 26. 4. 2005 (trošarinski dokument št. 33841), je opravila prevoz družba D. d.o.o.. Dokaz za to, da je bila tožeča stranka prejemnik oziroma kupec tega blaga so prevzemni listi, dobavnice in računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o..

Organ prve stopnje je v postopku ugotovil, da je družba A. d.o.o. dne 7. 3. 2005 pri Carinskem uradu Ljubljana pridobila dovoljenje za pooblaščenega prejemnika, ki lahko prejema v odlogu plačila trošarine mineralna olja iz tarifne št. 2710 19 45 (plinsko olje za ogrevanje), ki pa se ne more in ne sem uporabljati za vnos mineralnih olj iz ostalih tarifnih številk, ki v dovoljenju niso navedene.

Družba A. d.o.o. se je zaradi prijave neresničnih podatkov izognila plačilu trošarine, kljub temu, da je evidentno, da je te nezakonito vnesene pošiljke mineralnih olj prejela in distribuirala v nadaljnjo prodajo na območju Republike Slovenije, kar izhaja iz potrditev tretjega izvoda trošarinskih dokumentov in iz računov št. 172 z dne 14. 4. 2005, št. 173 z dne 15. 4. 2005, št. 179 z dne 18. 4. 2005, št. 187 z dne 18. 4. 2005, št. 189 z dne 19. 4. 2005, št. 188 z dne 19. 4. 2005, št. 191 z dne 20. 4. 2005, št. 195 z dne 21. 4. 2005, št. 198 z dne 22. 4. 2005, št. 211 z dne 29. 4. 2005 in št. 212 z dne 29. 4. 2005. Vsi računi za nezakonito vneseno mineralno olje so naslovljeni na tožečo stranko. Glede na obrazloženo izhaja, da se družba A. d.o.o. ni ravnala v skladu z določbami Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 122/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTro), zaradi česar je na podlagi 3. točke 1. odstavka 16. člena ZTro nastala obveznost za plačilo trošarine. Prav tako je bila skladno s 6. točko 2. odstavka 17. člena ZTro, ki določa, da je poleg ostalih oseb iz te točke plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro, tožeča stranka opredeljena kot plačnik trošarine.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljevanju ZUP). Pri tem še dodaja, družba A. d.o.o. nikoli ni imela dovoljenja za pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi lahko prejemala D-2 in NMB-95 pod režimom odloga plačila trošarine, se je pri dobavitelju družbi C. iz Avstrije lažno izkazovala kot imetnica trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati tudi te vrste mineralnega olja iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine. V polju 4 trošarinskih dokumentov, ko so spremljali sporne pošiljke je navedena številka prejemnika SI00087194937. Gre za identifikacijsko številko, ki je bila določena v dovoljenju z dne 7. 3. 2005, vendar za prejem pod režimom odloga trošarine LE ekstra lahkega kurilnega olja z vsebnostjo žvepla do 0,20 % iz tarifne oznake 2710 19 45 Kombinirane nomenklature. Identifikacijske trošarinske številke za D-2 in NMB-95 družba tako ni pridobila v skladu z določbami ZTro, kljub temu pa se je pri tujem dobavitelju lažno izkazala kot imetnica statusa pooblaščenega prejemnika tudi za D-2 in NMB-95. Zahteva tožeče stranke po zaslišanju raznih oseb in različnih soočenje v zvezi z identifikacijsko trošarinsko številko je nepotrebna, saj omenjeni družbi ta številka za D-2 in NMB-95 s strani nadzornega carinskega organa ni bila nikoli dodeljena. V zvezi z navedbami tožeče stranke o tem, kakšne so obveznosti tujega pošiljatelja, kaj bi moral storiti in kaj ni storil, preden je odposlal sporno mineralno olje pod režimom odloga plačila trošarine v drugo državo članico, pritožbeni organ pojasnjuje, da ni predpisano, da mora pošiljatelj preko SEED baze podatkov obvezno preverjati ali ima prejemnik v drugi državi članici ustrezno dovoljenje za prejem te vrste trošarinskih izdelkov, ima pa možnost, da to preveri. V tem postopku tudi ni pomembno, kdo mu je posredoval identifikacijsko številko, niti ni treba razčiščevati dejanskega stanja v tej smeri, da bi bilo treba obračunati trošarino v državi odpreme (Avstriji). Pritožbeni organ v zvezi s tem dodaja, da je bistveno to, da je je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da družba A. d.o.o., ki je potrdila prejem D-2 in NMB-95, za te vrste mineralnih olj ni imela trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik trošarinskega blaga v Republiki Sloveniji, pa je kljub temu na izvodu številka 3 trošarinskega dokumenta potrdila prejem spornih pošiljk v Republiki Sloveniji, dobavitelju pa vrnila izvode številka 3 trošarinskega dokumenta. Potrjeni izvodi trošarinskega dokumenta niso bili predloženi v potrditev nadzornemu carinskemu organu in je tako potrditev prejema blaga s strani carinskega urada neverodostojna, na ta način pa je prišlo do nezakonitega vnosa mineralnega olja v Republiko Slovenijo iz druge države članice. Carinski urad je na podlagi vodenih evidenc in registra ugotovil, da družba A. d.o.o. kljub temu, da je prejela pod režimom odloga plačila trošarine poslane pošiljke mineralnega olja, kar je potrdila na hrbtni strani trošarinskega dokumenta, carinskemu uradu kot nadzornemu organu trošarinskega dokumenta ni predložila v potrditev. Družba A. d.o.o. je šele na poziv carinskega urada dne 30. 9. 2005 vložila obračun trošarine za davčno obdobje april 2005, v katerem pa je izkazala, da v omenjenem davčnem obdobju ni prejela nobene pošiljke mineralnega olja. Glede na predloženi obračun tudi ni plačala trošarine, kot je zakonsko predpisano za trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine. Prejemnik trošarinskih izdelkov (iz polja 7 na trošarinskem dokumentu) mora namreč v skladu z 9. členom ZTro na hrbtni strani potrditi prejem trošarinskih izdelkov, izvoda številka 3 in 4 trošarinskega dokumenta pa predložiti nadzornemu carinskemu organu. Prav tako je pritožbeni organ zavrnil očitke tožeče stranke, da bi bilo treba neposredno uporabiti Direktivo Sveta 92/12 EGS z dne 25. 2. 1992. Iz predloga ZTro (Poročevalec, št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34, z dne 24. 2. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti plačila trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F (Uradni list RS, št. 122/06), s katerimi se v pravni red RS prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76 z dne 23. 3. 1992 s spremembami, dalje Direktiva). Po 249. členu Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblik in metod. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro zgoraj navedena Direktiva in njene spremembe vnešena v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, pritožbeni organ pojasni, da je formalno to res, kar pa ne pomeni, da je bila do sedaj veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo prav iz navedenih razlogov. Kot neutemeljene je pritožbeni organ zavrnil tudi zahteve tožeče stranke po uporabi določb Carinskega zakonika Skupnosti oziroma Carinskega zakona RS in njegovega 32. člena. Pritožbeni organ pojasnjuje, da tožeča stranka prezre, da se določbe CZ ne uporabljajo od vstopa Slovenije v EU (1. 5. 2004), ter da sporna mineralna olja niso carinsko, ampak skupnostno blago, torej niso predmet uvoznih postopkov, zato ne podležejo niti postopkom v skladu s Carinskim zakonikom Skupnosti.

Prav tako pritožbeni organ navaja, da tožeča stranka ne more prevaliti svoje odgovornosti na tujega odpošiljatelja oziroma družbo D., saj tožeči stranki ni uspelo dokazati bistvenega in to je, da je bila za D-2 in NMB-95 trošarina plačana.

Nadalje pritožbeni organ navaja, da ne vzdržijo pavšalne navedbe tožeče stranke, da naj bi slovenske carinske organe tuji pošiljatelj preko elektronskih povezav neposredno seznanjal z odpremo mineralnega olja iz Avstrije. Vsebina elektronske baze podatkov oziroma sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED) ne vsebuje podatkov za konkretno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo znotraj ES, in tudi ne podatkov o tem, katera pošiljka je predmet gibanja, kdo je prejemnik ter ali je bila trošarina plačana, zato trditev tožeče stranke, da se konkretna pošiljka trošarinskega blaga znotraj EU spremlja tudi preko baze podatkov SEED ne vzdrži.

Pritožbeni organ zavrača tudi trditve tožeče stranke, da bi bilo treba ugotavljati njen subjektivni odnos do nezakonitih dejanj prejemnika, ter da ni plačnik trošarine. V zadevi ni sporno, da je bila v obravnavanih primerih tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik zadevnega mineralnega olja. Poleg tega ga je sama prevažala od tujega pošiljatelja (razen ene pošiljke), kar pomeni, da je bila seznanjena z vsebino trošarinskega dokumenta, ki je spremljal posamezno pošiljko mineralnega olja in je torej vedela, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine. Prav tako se tožeča stranka ne more sklicevati na dobrovernost, saj tudi določbe 17. člena ZTro pogoja dobrovernosti za opredelitev plačnikov trošarine ne predvidevajo.

Na navedbe tožeče stranke, da je ob plačilu računa za blago plačala tudi trošarino, in očitke zakaj so iz solidarne verige izpuščeni drugi kupci, pritožbeni organ pojasnjuje, da trošarinska obveznost nastane, ko so trošarinski izdelki vneseni z ozemlja drugih držav članic v Republiko Slovenijo. Ker trošarina ob sprostitvi v porabo v Republiki Sloveniji ni bila plačana, predstavlja cena na računu, ki ga je prejela tožeča stranka le vrednost blaga. Navajanje tožeče stranke, da je pomembno komu je bilo blago v Avstrijo prodano in vsa navajanja v zvezi z družbo D. so nepomembna. Direktiva ureja gibanje trošarinskih izdelkov med državami članicami ES, poslovanje s trošarinskimi izdelki v posamezni državi članici pa je urejeno z nacionalno zakonodajo posamezne članice. Trošarina je nacionalna dajatev posamezne države članice, ne glede na to, da gre za enotno davčno območje ES. Prvi premik z blagom se ni zgodil s prodajo blaga družbi D.. Premik z blagom v sistemu odloga plačila trošarine se je vršil na relaciji od pošiljatelja družbe C. v Avstriji do skladiščnih prostorov tožeče stranke.

V tožbi tožeča stranka izpodbija odločbo organa prve stopnje iz vseh razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ter kršitev 22. in 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.) ter 6. člena EKČP. Navaja, da je bila kupec plinskega olja za pogonski namen srbska družba D., ki pripada organiziranemu kriminalu. Na podlagi kupoprodajne pogodbe je postala lastnik omenjenih energentov, ki so sproščeni v uporabo v mestu prodaje pošiljatelja družbe C.. Pošiljatelj družba C. trdi, da so omenjena mineralna olja vnesena na območje Republike Slovenije, saj je trošarinsko listino izpolnil na slovenska podjetja. Pošiljatelj je s tem povzročil nepravilnost na ozemlju Republike Avstrije, zaradi česar organ prve stopnje ni pristojen za izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako organ prve stopnje ni izvedel poštenega dokaznega postopka, saj je zavrnil vse dokazne predloge strank, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje spregleda, da je 1.a člen ZTro bil sprejet šele v ZTro-F, zato se tožeči stranki zastavlja vprašanje, ali so omenjene direktive veljale pred tem datumom, saj gre za dogodke iz leta 2005. Tožeča stranka ne more preizkusiti odločbe, saj v njej ni navedeno kateri predpisi so bili kršeni in katere nepravilnosti so bile storjene. Carinski razlagalci izkoriščajo ohlapnost in nedorečenost pravnih pravil ZTro in instalirajo konstrukt ”nezakonitega vnosa“ in ”nezakonite sprostitve v porabo“, čeprav v samem zakonu ni opredelitve za omenjena pojma. Prav tako organ prve stopnje ni ugotavljal pristnosti podpisa carinikov. Tožeča stranka očita organu prve stopnje, da neupravičeno dopolnjuje zakon, saj prazne, nedoločljive ali nejasne zakonske pojme dopolnjuje v škodo dobrovernega kupca. Dobrovernemu kupcu se očita, da je kupil nezakonito vnesene oziroma nezakonito porabljene energente, ne da bi se ugotovila nezakonitost njegovega ravnanja. Zastavlja se vprašanje, ali se je bil dobroverni kupec glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati možnosti, da trošarine ni plačal prejemnik oziroma ali bi se dobroverni kupec moral in mogel zavedati okoliščin, da trošarine ni plačal prejemnik. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločbo odpravi in postopek plačila trošarine ustavi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka nadalje sodišču predlaga, da prekine postopek in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16., in 17. člena ZTro. V pobudi za presojo ustavnosti določb ZTro tožeča stranka v zvezi s kršitvijo 2. in 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl.) navaja, da so določbe ZTro kot celota obsežne, zapletene, pojmovno premalo opredeljene, na nekaterih mestih pavšalne in povprečnemu uporabniku zakona težko razumljive, nejasne, nelogične, njihova razlaga s strani pristojnih organov pa tudi protiustavna, da povzroča interpretativno zmedo, nejasnost, dvoumnost. Na ta način pripravljen zakon ne more prispevati k preglednosti, urejenosti in varnosti pravnega prometa, ne more učinkovito varovati pravic pravnih subjektov in je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. Nadalje navaja, da je stvarno neutemeljeno razlikovati med fizično osebo, ki se sme sklicevati na dobro vero kot argument za oprostitev plačila trošarine in pravno osebo, ki te možnosti naj ne bi imela. Na ta način je podana kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave RS. Prav tako ni v skladu z 2. členom Ustave RS dejstvo, da nekdo, ki je posloval zakonito in ki je brez svoje odgovornosti zaupal v pristnost dokumentacije, katere lažnost niso ugotovili pristojni nadzorni organi države, po drugi strani pa sistem ne zagotavlja učinkovitega nadzora nad trošarinskim prometom v fazah poslovanja. V nasprotju z 2. členom Ustave RS je tudi podnormiranost in nedoločnost zakonskih določb kot so nezakonitost, nepravilnost, sprostitev, vnos, sprostitev v porabo. Država z zakonodajo in z nadzorno politiko ustvarja razmere v katerih pravni subjekt ne more zaupati poteku poslovanja v trošarinskem prometu, izpostavljeni so tveganju, da bodo zaradi dobrovernega in nekrivdnega zaupanja v pravno pristnost poslovnih listin in dokumentacije solidarno odgovorni za finančni izračun nezakonitega ravnanja poslovnih partnerjev in je na ta način pravnim subjektom povzročena velika materialna škoda. Na ta način se krši 74. člen Ustave RS, v kombinaciji z 2., 14., 34., 35., in 67. členom Ustave RS. Kršen je tudi 5. člen Ustave RS, ker država ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti in ni sprejela takšne zakonodaje, da bi se pravnim subjektom omogočilo uresničevanje tako ustavnih pravic in svoboščin, kot tudi z ZTro urejenih pravic, interesov in dolžnosti. S tem, ko je je država izpostavila pobudnika nesorazmernemu poslovnemu tveganju je posega v njegovo varnost in svobodo na premoženjskem področju. Zakon, ki omogoča državi takšno ravnanje je protiustaven z vidika 33. člena in 67. člena Ustave RS, v kombinaciji s 35. in 74. členom Ustave RS. Tožnik predlaga, da Ustavno sodišče RS ne le da odloči o protiustavnosti določb ZTro, temveč tudi razveljavi odločbi carinskih organov, ki nalagajo plačilo trošarinskega dolga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 4. 2010 je stečajni upravitelj po pooblaščencu sodišču sporočil, da je zoper tožečo stranko uveden stečajni postopek, zato predlaga nadaljevanje postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je družba A. d.o.o. v obdobju od 1. 4. 2005 do 30. 4. 2005 prejela v odlogu plačila trošarine iz Avstrije deset pošiljk plinskega olja za pogonski namen iz tarifne številke 2710 1941 (D2) in neosvinčenega motornega bencina iz tarifne številke 2710 11 45 (NMB95) Kombinirane nomenklature. Predmet trošarinskega nadzora je bilo enajst pošiljk mineralnega olja, ki so bile vnesene v Republiko Slovenijo v navedenem davčnem obdobju. V času vnosa mineralnega olja družba A. d.o.o. ni razpolagala z nobeno obliko zakonsko določenega dovoljenja za pridobivanje in vnašanje mineralnega olja v Republiko Slovenijo v odlogu plačila trošarine. Vseh enajst pošiljk so spremljali trošarinski dokumenti s številkami št. 33653 z dne 14. 4. 2005, št. 33671 z dne 15. 4. 2005, št. 33693 z dne 18. 4. 2005, št. 33712 z dne 18. 4. 2005, št. 33729 z dne 19. 4. 2005, št. 33757 z dne 20. 4. 2005, št. 33768 z dne 21. 4. 2005, št. 33784 z dne 22. 4. 2005, št. 33840 z dne 26. 4. 2005 in št. 33841 z dne 26. 4. 2005, v skupni količini 311.276 litrov, ter 1 pošiljko neosvinčenega motornega bencina, ki jo je spremljal trošarinski dokument št. 33718 z dne 19. 4. 2005, v količini 31.071 litrov, katerih prejemnik in kupec je bila tožeča stranka. Vsako pošiljko je spremljal trošarinski dokument, ki ga izdal pošiljatelj trošarinskega izdelka v Avstriji, in sicer ga je izdala družba C. Trošarina v Avstriji ni bila plačana, ker je bilo mineralno olje odpremljeno pod režimom odloga plačila trošarine. V skladu s 5. točko 4. člena ZTro je režim odloga plačila trošarine ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost za plačilo trošarine odložena. V skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Republiko Slovenijo in državni članicami ES lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine imetniku trošarinskega dovoljenja v Republiki Sloveniji ali pooblaščenemu oziroma nepooblaščenemu prejemniku v Republiki Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Republike Slovenije. Kljub temu, da družba A d.o.o. ni imela dovoljenja pooblaščenega prejemnika, na podlagi katerega bi lahko prejemala trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, se je pri dobavitelju C. iz Avstrije lažno izkazovala kot imetnica trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine. V polju 4 trošarinskega dokumenta, ki je spremljal sporne pošiljke mineralnega olja, je navedena številka prejemnika SI00087194937. Gre za identifikacijsko številko, ki je bila določena v dovoljenju z dne 7. 3. 2005, vendar za sprejem pod režimom odloga trošarine le ekstra lahkega kurilnega olja z vsebnostjo žvepla do 0,20 % iz tarifne oznake 2710 19 45 Kombinirane nomenklature. Družba A. d.o.o. se je pri tujem dobavitelju izkazovala kot imetnica statusa pooblaščenega prejemnika za D-2 in NMB-95, pri tem pa uporabljala identifikacijsko številko, ki jo je pridobila za sprejem pod režimom odloga trošarine le ekstra lahkega kurilnega olja z vsebnostjo žvepla do 0,20 %. Glede na povedano sodišče enako kot pritožbeni organ tožnikove zahteve po zaslišanju raznih oseb in različnih soočenj v zvezi z identifikacijsko trošarinsko številko družbe A. d.o.o. zavrača kot nepotrebne, saj omenjeni družbi identifikacijska številka s strani nadzornega carinskega organa ni bila nikoli dodeljena. Prav tako je bilo na podlagi uradnih evidenc in registra ugotovljeno, da družba A. d.o.o. kljub temu, da je prejela pod režimom odloga plačila trošarine, poslane pošiljke mineralnega olja, kar je potrdila na hrbtni strani 3 izvoda trošarinskega dokumenta, carinskemu uradu kot krajevno pristojnemu nadzornemu organu, trošarinskega dokumenta ni predložila v potrditev, niti ni vložila obračuna trošarine, oziroma ni plačala trošarine, kot je zakonsko predpisano za vnesene trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, še več, izkazovala je lažne podatke, da v tem obdobju ni prejela nobene pošiljke mineralnega olja.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na dobrovernost, vendar razen zatrjevanja, da je ravnala v dobri veri, te dobrovernosti na katero se sklicuje, ni izkazala. Na podlagi podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožeča stranka kupec in prejemnik vseh enajst pošiljk, prav tako pa je tožeča stranka opravila tudi prevoz desetih pošiljk, kar pomeni, da je poznala tovrstno poslovanje. Ker je poslovanje tožeče stranke obsegalo trgovanje s trošarinskimi izdelki, ne gre za osebo, ki tovrstnega poslovanja ne bi poznala, zato po presoji sodišča tožeča stranka s sklicevanjem na različno obravnavanje dobrovernosti, fizičnih oseb in pravnih oseb, ne more utemeljiti kršitve 14. in 22. člena Ustave RS.

Sodišče prav tako zavrača tožbeni očitek, ki se nanaša na vodenje ugotovitvenega postopka in s tem povezan očitek, da je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik oziroma tožnikov pooblaščenec bil seznanjen s potekom postopka, na zapisnik je podal pripombe, ki pa niso vplivale na drugačno odločitev. Zato je tudi po presoji sodišča ta tožbeni ugovor tožnika pavšalen in neutemeljen.

Glede tožbenega ugovora, da pojmi, kot so nezakonit vnos, nezakonita sprostitev v uporabo, nezakonitost, nepravilnost, odgovornost niso dovolj jasno določeni v ZTro, sodišče navaja, da ZTro dovolj jasno določa pomen teh pojmov in gre zgolj za pavšalne navedbe tožnika. Nestrinjanje z razlago teh določb in posledično z odločitvijo pa ne vpliva na drugačno odločitev.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da je organ prve stopnje spregledal, da je bil 1.a člen ZTro sprejet šele v ZTro-F, sodišče pojasnjuje, da je v zvezi s tem že pritožbeni organ pojasnil, da iz predloga ZTro (Poročevalec št. 20, z dne 8. 5. 1998) izhaja, da je bila pri oblikovanju besedila upoštevana t.i. Splošna smernica 92/12/EEC (Poročevalec, št. 34 z dne 24. 3. 2004) glede gibanja trošarinskih izdelkov, nastanka obveznosti trošarine ter da je ureditev obdavčenja trošarinskih izdelkov s trošarinami v Republiki Sloveniji usklajena z načeli, ki jih določajo evropski predpisi, tako pa izhaja tudi iz spremembe ZTro-F, s katerimi se v pravni red Republike Slovenije prenašajo med drugim Direktiva Sveta 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 76, z dne 23. 3. 1992). Prav tako je tudi že pritožbeni organ pojasnil, da je bila v skladu z določbami 1.a člena ZTro navedena Direktiva in njene spremembe vnesene v naš pravni red šele s spremembami in dopolnitvami ZTro-F, vendar to ne pomeni, da je do takrat veljavna ureditev v ZTro v spornem delu v nasprotju z omenjeno Direktivo.

Sodišče predlogu tožeče stranke, da se postopek prekine in sproži pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 8., 13., 13.a, 16., in 17. člena ZTro ni sledilo, ker sodišče meni, da določbe ZTro, na katerih temelji odločitev, niso nejasne. Kaj so trošarine in kaj je solidarna odgovornost je v ZTro jasno opredeljeno, zato citiranje stališč iz komentarja Ustave RS še ne zadošča za to, da bi tožeča stranka utemeljila svoje tožbene trditve, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Iz tožbenih navedb s katerimi utemeljuje protiustavnost je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z razlago teh določb in posledično z odločitvijo, ki temelji na razlagi teh določb. Določba je namreč v neskladju z načeli pravne države le tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njene vsebine (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-57/06 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 33/07). Zgolj to, da tožeča stranka drugače razlaga pravo od tožene stranke, še ne pomeni, da so določbe ZTro nejasne.

Prav tako trditve o protiustavnosti 2. in 15. člena Ustave RS, ker naj ne bi bil sprejet Pravilnik, ki bi določal višino zavarovanja za plačilo trošarine, so v tem primeru nerelevantne, ker v tej zadevi, ne gre za vprašanje višine zavarovanja za plačilo trošarine, temveč za plačilo trošarine pod režimom odloga. Zakonsko določene obveznosti pa ne morejo biti v nasprotju s 33. in 76. členom Ustave RS samo zato, ker posegajo na premoženjsko področje. Nesorazmernosti oziroma prekomernosti tega posega pa zgolj z nestrinjanjem, da je treba izpolniti obveznost, tudi ni mogoče utemeljiti.

Sodišče glede predloga tožeče stranke, da se postopek prekine in se sproži pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro, še dodaja, da so v tožbi očitki, ki se ne nanašajo na tožečo stranko, ampak jih tožeča stranka uveljavlja za družbi E. d.o.o. in F. d.o.o., ki pa nista stranki v tem postopku. Zato tožeča stranka v tem postopku glede navedenih oseb ne more predlagati prekinitve tega postopka in sprožitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti določb ZTro.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu, ni predmet tožbenih ugovorov. Prav tako sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker glede na povedano za to ni pravne podlage.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 890/2009
• sodba I U 1077/2009
• sodba I U 928/2009