UPRS Sodba I U 334/2016-8

Jedro

Navedba tožnika, da imajo obravnavani računi vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, ne drži. V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je namreč ustreznost računov presojena tudi z upoštevanjem vsebine naročila št. 2/07, na katerega se sklicujejo in računom priloženih prevzemnih listov in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, na katere konkretne storitve se nanašajo, obsega storitev in obdobja za katero so sestavljeni. Iz predloženih sklenjenih naročniških pogodb za D. pa tudi ni razvidno, da bi jih za tožnika sklepala izdajateljica računov oziroma ni razvidna oseba, ki jih je sklepala. Podatki, potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve predstavljajo obvezne sestavine računa, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zahteva za identifikacijo storitve zato ne predstavlja obveznosti, ki ne bi bila določena že v 226. členu Direktive Sveta št. 2006/112/ES.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 4. 2008 do 31. 12. 2008 z izpodbijano odločbo DT 0610-303/2010-22-12-2300-01-06 z dne 8. 9. 2014 v I. točki izreka tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti od premalo plačanega DDV, obračunane od prvega dne zamude do dneva plačila: 1. za davčno obdobje od 1. 4. 2008 do 30. 4. 2008 v znesku 3.404,61 EUR; 2. za davčno obdobje od 1. 5. 2008 do 31. 5. 2008 v znesku 3.603,95 EUR; 3. za davčno obdobje od 1. 7. 2008 do 31. 7. 2008 v znesku 3.820,62 EUR; 4. za davčno obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 8. 2008 v znesku 4.003,19 EUR; 5. za davčno obdobje od 1. 10. 2008 do 31. 10. 2008 v znesku 5.938,02 EUR; 6. za davčno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 11. 2008 v znesku 3.464,10 EUR; 7. za davčno obdobje od 1. 12. 2008 do 31. 12. 2008 v znesku 3.504,59 EUR, v II. točki izreka ugotovila, da je tožnik na podlagi prvotno izdane odločbe DT 0610-303/2010-12-12-210-06 z dne 26. 10. 2011 dne 18. 11. 2011 plačal znesek 2,88 EUR in dne 29. 3. 2012 znesek 27.297,62 EUR in mu v III. točki izreka naložila, da odmerjene, še neplačane obresti v skupnem znesku 438,58 EUR (razliko med obrestmi iz I. in II. točke izreka) plača v roku 30 dni. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (IV. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da se tožniku tudi v ponovnem postopku ne prizna odbitek vstopnega DDV v skupni višini 24.090,00 EUR, ki ga je izkazal na podlagi sedmih računov družbe A. d.o.o., prejetih v obdobju od 1. 4. 2008 do 31. 12. 2008. Za navedeno družbo kot izdajateljico računov je bilo ugotovljeno, da gre za družbo tipa "missing trader" v smislu Uredbe ES 1925/2004, ki je tožniku izdajala račune za navidezne pravne posle. Po ugotovitvah davčnega organa tožnik ni izpolnjeval pogojev za odbitek vstopnega DDV na podlagi 63. in 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ker so računi neskladni z 82. členom ZDDV-1, ker zaračunanih storitev ni opravila izdajateljica računov temveč tožnik sam oziroma njegova podizvajalca B.B. in C.C., tožnik pa je vedoma sodeloval pri zlorabi sistema DDV.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-250/2014-2 z dne 25. 1. 2016 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in z obširnimi razlogi potrdilo izpodbijano odločbo in razloge organa prve stopnje.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Obravnavani računi so skladni z določbami ZDDV-1, saj imajo vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določba 82. člen tega zakona. Poleg ostalih obveznih sestavin je v računih navedena vrsta opravljenih storitev, saj se izrecno sklicujejo na naročilnico št. 2/07, iz katere vrsta storitev eksplicitno izhaja. Prav tako je iz računov razvidna količina opravljenih storitev. Računom so namreč priloženi prevzemni listi s točnim podatkom tako o številu opravljenih ur, kot tudi o številu oziroma količini sestavljenih pogodb za D. Za storitve je bila dogovorjena urna postavka 15 EUR in sicer za vse storitve, ki izhajajo iz naročilnice. Zahteva, da bi tožnik moral predložiti še dodatno specifikacijo ur, torej koliko ur je bilo porabljenih za iskanje novega kadra, koliko za izvedbo izobraževanja in koliko za pridobivanje naročniških pogodb, predstavlja, ob upoštevanju iste urne postavke, podrobnost, ki je na računu ni treba izkazovati, pa tudi sicer je v konkretnem primeru razvidno, da se zaračunana količina ur nanaša na sklepanje pogodb, kar pomeni, da je identifikacija opravljenih storitev nedvomno možna. To pa posledično pomeni, da so računi verodostojne knjigovodske listine, na podlagi katerih lahko vsaka strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njihovi podlagi popolnoma jasno spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. Strokovna usposobljenost pa predpostavlja tudi poznavanje tožnikove dejavnosti in njenih posebnosti.

6. Neupravičena je tudi trditev, da A. d.o.o. za tožnika ni opravil zaračunanih storitev, pač pa da so jih opravili tožnik sam ter C.C. in B.B. Tožnik je davčnemu organu predložil več kot 8.300 pogodb, ki jih ni mogel skleniti sam niti s pomočjo obeh podizvajalcev. Zato je neutemeljen očitek, da ni predložil dokazil, da so bile s spornimi računi zaračunane ure v zaračunanem obsegu tudi dejansko opravljene. Katera oseba konkretno je sklepala posamezno pogodbo, pa tudi ni podatek, ki bi moral biti razviden iz računa, pa tudi sicer se tožnik za 6 let nazaj ne more spomniti imen in priimkov oseb druge družbe, ki je sicer zanj opravljala storitve. Očitek, da tožnik nima verodostojnih dokazil, da mu je storitev po spornih računih bila dejansko opravljena, po novejši s sodni praksi SEU ni dovolj za nepriznanje odbitka vstopnega DDV, kolikor ne gre za očitek nedobrovernosti, kar v obravnavanem primeru ni bilo raziskano. Tudi očitek, da tožnik ni dokazal, da mu je storitev opravil izdajatelj računa, ni več relevantna okoliščina za nepriznanje odbitka DDV. Pravica do odbitka gre zavezancu tudi v primeru, če izdajatelj računa storitve ni opravil, ob izpolnjevanju ostalih vsebinskih pogojev, kamor sodi tudi dobra vera prejemnika. Načelo davčne nevtralnosti zahteva, da se, ob izpolnjevanju vsebinskih zahtev, odbitek prizna tudi, če zavezanec ne izpolni nekaterih postopkovnih zahtev, če ne gre za tveganje izgube davčnih prihodkov. Državam članicam zato ni dovoljeno pogojevanje pravice do odbitka z upoštevanjem pogojev o vsebini računov, ki jih Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva 2006/112/ES) ne določa (sodba SEU v zadevi C-368/09, Pannon Gép Centrum kft, točka 41). Odbitek se prizna, če računi vsebujejo vse podatke, ki jih zahteva člen 226 Direktive 2006/112/ES, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je izdala te račune in vrsto storitev (sodba SEU v zadevi C-324/11, točka 32) ter identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve, pri čemer navedki na računu ne smejo biti takšni, da bi zaradi številčnosti ali tehničnega značaja praktično onemogočili ali pretirano otežili uveljavljanje odbitka. Tožnik zato, v nasprotju s stališčem tožene stranke, meni, da je v konkretnem primeru identifikacija vrste in obsega opravljenih storitev možna.

7. Ne strinja se tudi z očitkom, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri navideznih oziroma goljufivih poslih. Trditev, da je družbi A. d.o.o. plačeval tri-krat višjo ceno kot svojima podizvajalcema B.B. in C.C., ne drži, saj je delo družbe poleg sklepanja pogodb dodatno obsegalo tudi iskanje in izobraževanje kadra. Kljub temu je bila še vedno potrebna kontrola. To je izvajal tožnik, ki je bil na terenu stalno prisoten in je lahko tudi preveril število sklenjenih pogodb in s tem število dejansko opravljenih delovnih ur. Poslovanje tožnika ni bilo neobičajno. Tožnik je imel pooblastilo družbe E. d.o.o. za sklepanje naročniških pogodb D. za področje Slovenije. Dela ni mogel opraviti sam, zato je pomoč iskal na študentskih servisih, kjer je imel objavljen tudi oglas. Preko oglasa so ga kontaktirali s strani družbe A. d.o.o. in mu ponudili izvajanje storitev, kar je tožnik sprejel in družbi poslal natančna pisna navodila ter določil testni teren. S pomočjo študentov je tožnik delo opravljal pred pričetkom sodelovanja z družbo A. d.o.o. V postopku tudi ni zatrjeval, da so študentje delo opravljali za A. d.o.o. Družba je namreč poslala svoje delavce, ali so bili študentje ali redno zaposleni, tožniku ni znano. Dejstvo je, da je bilo delo na testnem terenu opravljeno učinkovito, zato je tožnik sodelovanje z družbo nadaljeval. Plačilo je izvršil šele po tem, ko je prejel račune, kot tudi pogodbe o sklenjenih naročniških razmerjih. Za katere podizvajalce gre (formalno zaposleni ali ne) in kako jih je A. d.o.o. plačeval, ni bila stvar tožnika. Zato so neutemeljeni očitki tožene stranke, da tožnik ni opravil kontrole in preveritve družbe, da pri sklepanju poslov ni ravnal razumno in da družbe ni preveril v bazah javno dostopnih podatkov in na sedežu samem. Tožnik je davčnemu organu tudi pojasnil, s kom se je dogovarjal. Dogovori so res potekali že konec leta 2007, dejansko pa so se storitve začele opravljati kasneje. Vpis zakonitega zastopnika družbe je le deklaratorne narave, upravičenje za zastopanje družbe pa nastopi s sprejemom sklepa o njegovem imenovanju. Trditev davčnega organa, da je A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt, ne drži, saj iz nasprotujočih navedb prvega zapisnika izhaja, da je družba za obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 9. 2009 obračunala in plačala za 4.599,00 EUR DDV in imela presežek v višini 882,00 EUR. Sicer pa bi moral biti zapisnik, izdan tej družbi, tožniku predočen, saj pavšalno in napačno povzetih podatkov ne more preveriti.

8. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje z missing traderjem oziroma da sodeluje pri transakciji, ki naj bi bila del utaje DDV. Družba A. d.o.o. je bila vse od 1. 7. 1999 dalje identificirana za namene DDV. ID številka ji je bila odvzeta šele 24. 9. 2009. Menjava družbenikov na poslovanje nima vpliva, ravno tako ne menjava zakonitega zastopnika. Ravno tako ni običajno, da bi zavezanci eden za drugega preverjali sedeže oziroma ali se dejavnost opravlja ravno na naslovu sedeža, poleg tega pa je šlo v obravnavanem primeru za terensko delo. Izdajo in sprejem poslovnih listin pa je moč opravljati kjerkoli, pri čemer niti ni sporno, da so bili računi izdani in sprejeti. Ob tem tožnik opozarja na prakso SEU, ki je v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 zapisalo, da Direktiva 2006/112/ES nasprotuje zavrnitvi pravice zavezanca, da od DDV, ki ga mora plačati, odbije znesek davka, ki ga dolguje ali ga je plačal za storitve, ki so bile zanj opravljene, ker je izdajatelj računa za te storitve ali kateri od njegovih ponudnikov ravnal nezakonito, ne da bi davčni organ na podlagi objektivnih dejavnikov dokazal, da je zadevni davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil navedeni izdajatelj ali drug trgovec v verigi. V konkretnem primeru se tožniku ne očita, da bi sam ravnal nezakonito, ravnal pa je tudi s potrebno skrbnostjo in preveril, ali je družba A. d.o.o. registrirana in ali ima veljavno davčno številko. Previdno in skrbno je ravnal tudi, ko se je dogovoril, da plačilo izvede po tem, ko je posel opravljen, ni pa bil dolžan preverjati drugih okoliščin, kot so število zaposlenih, ali družba oddaja davčne obračune, ali plačuje davek, ipd. Tožniku je tako storitve dobavila družba A. d.o.o., pri čemer posel ni bil sklenjen v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli in torej pogodba ni nična. Zato je materialno pravo uporabljeno napačno in v nasprotju s stališči SEU (sodba v zadevi C-62/93 in sodba v združenih zadevah C-110/98 do 147/98), po katerih zavezanec, ki ni vedel ali mogel vedeti, da je bila zadevna transakcija del goljufije prodajalca, pravice do odbitka vstopnega DDV ne izgubi, če gre za transakcije, ki same niso del utaje DDV in po katerih pravica do odbitka načeloma ne sme biti omejena. Ob sklicevanju na 5. in 6. člen ZDavP-2 tožnik poudari, da ni razlogov za dvom, da storitve ne bi bile opravljene, saj je tožnik davčnemu organu na vpogled predložil kopije pogodb z naročniki, ki jih je med drugim pridobila družba A. d.o.o., pa tudi sicer je bilo število pogodb tolikšno, da tožnik storitve v tolikšnem obsegu nikakor ne bi mogel opraviti sam, zaradi česar je družbo A. d.o.o. tudi angažiral.

9. Tožnik je obveznosti po odpravljeni odločbi z dne 26. 10. 2011 plačal dne 29. 3. 2012. Na dan plačila je kontaktiral z delavko davčnega organa, ki mu je izračunala pripadajoče obresti tako od glavnice po odločbi v znesku 27.297,62 EUR, kot tudi od glavnice zamudnih obresti v znesku 642,14 EUR, pa čeprav se od zamudnih obresti nove zamudne obresti ne plačajo. Tako je dne 29. 3. 2012 plačal znesek 28.067,86 EUR, kot izhaja iz predloženega potrdila in ne zgolj 27.297,62 EUR kot se zmotno navaja v II. točki izpodbijane odločbe. Ker je bila odločba odpravljena, je imel tožnik, ob upoštevanju pravnih posledic odprave, davek preplačan in bi mu moral biti vrnjen skupaj s pripadajočimi pozitivnimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do dneva izdaje izpodbijane odločbe v znesku 6.197,89 EUR, oziroma bi moral biti pri izdaji izpodbijane odločbe obračun teh obresti v korist tožnika upoštevan. Ne glede na navedeno pa so tožniku z izpodbijano odločbo še dodatno obračunane obresti od dneva zapadlosti davka v plačilo, do dneva njene izdaje v znesku 438,58 EUR (III. točka izreka), namesto da bi bilo ugotovljeno preplačilo in odločeno o vračilu. Ker se niti tožena stranka niti prvostopni organ o teh navedbah ne izjavita, je obrazložitev odločbe nepopolna in je bi mogoče preizkusiti.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da so tožbene navedbe enake pritožbenim, zato nanje odgovarja s sklicevanjem na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi zavrnitev tožbenim vsebinsko enakih pritožbenih ugovorov utemelji pritožbeni organ. Zato se nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

13. Odločitev je v pravnem pogledu utemeljena v določbah prvega odstavka 63. člena, prvega odstavka 67. člena in v določbah 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter ob ugotovljenem dejanskem stanju po presoji sodišča skladna s stališči SEU in upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se navajajo v razlogih izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi, oziroma ne nasprotuje stališčem SEU, na katere opozarja tožnik.

14. Skladno z navedenimi določbami ZDDV-1 in stališči SEU sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Breme dokazovanja resničnosti poslovnega dogodka je na strani davčnega zavezanca, breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, pa je na strani davčnega organa.

15. Navedba tožnika, da imajo obravnavani računi vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, ne drži. V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je namreč ustreznost računov presojena tudi z upoštevanjem vsebine naročila št. 2/07, na katerega se sklicujejo in računom priloženih prevzemnih listov in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, na katere konkretne storitve se nanašajo, obsega storitev in obdobja za katero so sestavljeni. Iz predloženih sklenjenih naročniških pogodb za D. pa tudi ni razvidno, da bi jih za tožnika sklepala izdajateljica računov oziroma ni razvidna oseba, ki jih je sklepala. Podatki, potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve predstavljajo obvezne sestavine računa, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zahteva za identifikacijo storitve zato ne predstavlja obveznosti, ki ne bi bila določena že v 226. členu Direktive.

16. Tožeča stranka v davčnem postopku tudi po presoji sodišča ni dokazala, da ji je zatrjevano storitev opravila družba A. d.o.o. kot "neplačujoči gospodarski subjekt" sama, niti da jih je opravila po svojih podizvajalcih. Ob vztrajanju, da je storitve opravila družba A. d.o.o., pa tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi ji storitev opravil kdo drug, kar po presoji sodišča utemeljuje presojo, da so naročniške pogodbe za D. sklepali tožnik sam ter podizvajalca C.C. in B.B., pri čemer obsega pogodb, ki jih je sklenil tožnik, iz že navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti. Število sklenjenih pogodb, na katero se sklicuje, lahko dokazuje le, da jih v celotnem številu ni mogel skleniti tožnik osebno. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča že nepopolnost računov in neizkazanost storitev po prejetih računih zadostna podlaga za to, da se tožniku odbitek vstopnega DDV ne prizna. Tožnik resnične izvedbe obravnavanih transakcij ni dokazal in mu zato pravica do odbitka vstopnega DDV utemeljeno ni bila priznana že zaradi neizpolnitve navedenih pogojev.

17. Ker se v izpodbijani odločbi kljub navedenemu z obširno utemeljitvijo ugotavlja še neizpolnitev četrtega od pogojev za priznanje odbitka vstopnega DDV, je sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo tudi v tem delu, pri čemer se v celoti pridružuje razlogom, ki jih kot podlago za zaključek, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV, navedeta davčni organ in tožena stranka. Na tožnikove navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve pri družbi A. d.o.o., na ceno storitev, ugotovljeno neobičajnost poslovanja in skrbnost tožnika pri preverjanju in sklepanju poslov z družbo A. d.o.o., je v celoti in pravilno odgovorjeno že v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi. Razlogi, ki se v tej zvezi ugotavljajo, pa tudi po presoji sodišča utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel, ali bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so namenjene zlorabi sistema DDV. Pri tem po presoji sodišča tudi ni zanemarljivo, da tožnik glede na višino zaračunanih storitev svojemu naročniku dobička v poslovanju z družbo A. d.o.o. ni dosegal, kot tudi nadaljnja nesporna ugotovitev, da je tožnik v obdobju od novembra 2007 do februarja 2008 posloval z drugima družbama tipa "missing trader", ki naj bi zanj na enak način opravljali identične storitve kot tu obravnavane.

18. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik ugotovljenemu znesku plačanih obveznosti po odpravljeni odločbi ugovarjal le z navedbo, da obresti v znesku 2,88 EUR niso upoštevane. Ugovor je bil v pritožbenem postopku s pravimi razlogi zavrnjen kot neutemeljen. Navedbe ter dokaze, da je tožnik na podlagi izpodbijane odločbe plačal 28.067,86 EUR in ne 27.297,62 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka, opomina pred začetkom davčne izvršbe in bančnega potrdila o plačilu z dne 29. 3. 2012, ki jih tožnik prvič navaja in predloži v upravnem sporu, pa sodišče kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnik namreč ne navede razlogov, zaradi katerih dokazov ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta oziroma v pritožbenem postopku. V tej zvezi zato sodišče poudarja le, da se v izpodbijani odločbi ugotavlja plačilo tožnika po odpravljeni odločbi v skupnem znesku 27.300,50 EUR (2,88 EUR in 27.297,62 EUR), to je v skupni višini obveznosti, ki mu je bila naložena z odločbo, in ne v višini 27.297,62 EUR, kot se zatrjuje v tožbi, in da tožniku znesek v višini 642,14 EUR z izpodbijano odločbo ni bil naložen.

19. S stališčem, da bi mu moral biti davek, ki ga je plačal na podlagi kasneje odpravljene odločbe in pripadajoče zamudne obresti od dneva plačila do dneva izdaje izpodbijane odločbe vrnjen, oziroma da bi moral biti obračun teh zamudnih obresti v korist tožnika upoštevan pri izdaji izpodbijane odločbe in na tej podlagi ugotovljeno preplačilo, pa tožnik tudi ne more biti uspešen. Dejstvo, da se pritožbeni organ (ob potrditvi pravilnosti obračuna obresti v izpodbijani odločbi) do njega izrecno ne opredeli, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ki bi onemogočala preizkus odločitve. Po specialnih določbah ZDavP-2 o vračilu davka se namreč v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna (nižja) davčna obveznost (tretji odstavek 97. člena ZDavP-2).

20. Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

21. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 557/2020-40
• UPRS Sodba I U 1231/2019-9
• UPRS Sodba I U 1503/2016-8