<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 393/2017-19
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.393.2017.19

Evidenčna številka:UP00011899
Datum odločbe:23.01.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj
Področje:DAVKI
Institut:davek od dohodkov pravnih oseb - davčno (ne)priznani odhodki - navidezna (simulirana) pogodba - agencijska pogodba

Jedro

Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke.

Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene.

Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne račune ali ne, ne vpliva. Za odločitev je relevantno dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da so bile obravnavane agencijske storitve za tožnika v tujini dejansko opravljene. Kot to navaja tudi pritožbeni organ je bil tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebino storitev, ki so bile izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni bilo mogoče nedvoumno prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku, zato davčni organ tožniku obravnavanih odhodkov iz naslova računov, prejetih na podlagi sklenjenih agencijskih pogodb za zastopniške storitve na tujih trgih na podlagi določbe 12. člena ZDDPO-2 pravilno ni priznal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, finančni tudi davčni organ) tožniku dodatno odmerila: davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. do 31.12. 2015 od osnove 270.362,71 EUR po stopnji 17 % v znesku 45.961,57 EUR; premalo plačane akontacije DDPO za mesec januar, februar, marec, april, maj, junij in julij 2016 v skupnem znesku 29.544,08 EUR; mesečni obrok akontacije DDPO za leto 2016 je povečala za 3.830,13 EUR in sedaj znaša 4.230,34 EUR; dohodnino za obdobje od 1. 1. do 17. 7. 2015 od osnove 125.503,01 EUR po stopnji 25 % v skupnem znesku 31.375,76 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta za čas od poteka roka za plačilo posameznih obveznosti do dneva izdaje te odločbe, v skupnem znesku 116,31 EUR (točka I.1, I.2, I.3 in I.4 izreka). Odmerjena obveznost, navedena pod točkama I.1 do I.2 izreka te odločbe, v skupnem znesku 75.505,65 EUR mora biti plača v 30 dneh od vročitve te odločbe na predhodni davčni podračun, ki ga navaja (točka II.1 izreka). Odmerjena obveznost iz naslova dohodnine s pripadajočimi obrestmi pod točko I.4 izreka te odločbe, v skupnem znesku 31.492,07 EUR mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe na račun, ki ga navaja, po preteku 30 dnevnega roka bodo od neplačane obveznosti zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II.2 izreka). Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov; stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo naslednjega (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku izveden postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) DDPO za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2015. Davčni organ je preverjal zlasti tožnikovo poslovanje z agenti (zastopniki) za tuje trge in ugotovil, da je tožnik v obračunu DDPO za leto 2015 upošteval račune, navedene na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skupnem znesku 5.100,00 EUR, ki jih je izdal tožnikov poslovni partner A.A. s.p., Maribor na podlagi agencijske pogodbe, sklenjene 28. 2. 2015. Po tej pogodbi je A.A. s.p. tožnikov trgovski zastopnik za področje severne Afrike, pretežno Alžirije in je dolžan tožnika veš čas obveščati, mu poročati o delu in vsake 14 dni predložiti poročilo o delu, za kar mu pripada mesečna provizija 1.200,00 EUR ne glede na realizacijo ter dodatnih 5 % od realizacije. Sestavni del te agencijske pogodbe je tudi plan aktivnosti zastopnika, katerega pa tožnik davčnemu organu ni predložil. Po mnenju davčnega organa je opis na predmetnih računih, ki jih je izdal A.A. s.p. preveč splošen, da bi opredelil storitve, saj je navedeno zgolj: ˝posredovanje pri prodaji˝ in mesec, v kateri naj bi bila storitev opravljena. Iz teh podatkov pa ni mogoče nedvoumno in jasno, brez dvomov spoznati resničnega stanja poslovnih dogodkov, ki jih je zaračunal trgovski zastopnik A.A. s.p. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZZDPO-2), davčni organ odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal v višini 5.100,00 EUR v obračunu DDPO za leto 2015 ni priznal. Tožnikovo poročilo o opravljeni poti v Alžirijo je bilo prav tako preveč splošno, brez konkretnih opredelitev in dokazil, katere storitve konkretno naj bi bile dejansko opravljene. V poročilu je omenjen samo en potenciali kupec, s katerim pa posel ni bil sklenjen. Pri tem je davčni organ upošteval tudi dejstvo, da je večinski tožnikov kupec, ki predstavlja kar 90 % tožnikovih prihodkov, v Turčiji in da tožnik poslov na področju Alžirije ni izvajal.

3. V zvezi s tožnikovim poslovnim partnerjem družbo A. iz Libanona je davčni organ na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe navedel 18 računov v skupnem znesku 217.698,86 EUR za storitve posredovanja te družbe na podlagi več različnih agencijskih pogodb oziroma sporazumov. Tožnik razen pogodb in prejetih računov davčnemu organu ni predložil nobenega drugega dokumenta, ki so ga predvidevale pogodbe, npr. obvestila, korespondence itd. Tudi plačila niso bila v skladu z določili agencijske pogodbe, po kateri se provizija izplača le v primeru, da je dejansko posredovanje opravljeno in zaključena transakcija. Področje, na katerem naj bi deloval navedeni agent je bilo: Iran, Sirija in Libanon, tožnik pa je na tujem trgu ustvaril prihodke skoraj izključno le v Turčiji. Predmetnih 18 računov je enake oblike, kot računi, ki jih je tožniku v istem letu izdal agent A.A. s.p. Na nekaterih računih ni naveden izdajatelj računa, ampak so dokumentu priložene prazne predloge z oznako družbe A. V določenih primerih pa je na posameznem računu v konto kartici navedeno: ˝ni podatkov o partnerju˝. Na podlagi pisanj zaposlenega v družbi B. d.o.o., ki je vodila za tožnika računovodstvo in je bila tudi s tožnikom povezana oseba, B.B. in C.C. izhaja, da so bili dokumenti antidatirani. Po povedanem te listine ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listih. Gre za navidezne posle in navidezne račune, kot jih opredeljuje tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Med dokumentacijo je bilo tudi sporočilo z dne 29. 7. 2015, v katerem B.B. podaja navodila C.C. D.D., E.E. in ostalim za izdajo računov in asignacij s strani družbe A., kar dodatno potrjuje ugotovitve davčnega organa, da zaračunane storitve družba A. dejansko ni opravila, saj so vsa navodila oziroma strategija glede vsebine računov in priprave asignacijskih pogodb izhajale iz družbe B. d.o.o.

4. V zvezi s poslovnim partnerjem C. iz Kostarike, katere direktor je bil F.F., je tožnik evidentiral račune, ki jih davčni organ navaja na straneh 17 in 18 obrazložitve izpodbijane odločbe v skupnem znesku 18.013,31 EUR. Na podlagi agencijske pogodbe z dne 15. 12. 2014 naj bi naveden agent opravljal storitve na področju severne in centralne Amerike, Karibov in južne Amerike. Ta agencijska pogodba je veljala do vključno 28. 2. 2015. Med predloženo dokumentacijo tožnika so se nahajala elektronska sporočila med F.F. in B.B., vodjem kadrovske službe v družbi B. d.o.o. iz katerih izhaja, da agent ni vedel, da agencijska pogodba ne bo podaljšana in je zato posredoval za plačilo račune, ki so bili izdani po preteku veljavnosti agencijske pogodbe. Razen agencijske pogodbe, katere veljavnost je potekala 28. 2. 2015 in računov, ki jih je tožnik knjižil, pa tožnik ni predložil davčnemu organu nobene druge dokumentacije. Davčni organ meni, da te agencijske storitve dejansko niso bile opravljene in da so prejeti računi navidezni računi. Gre za navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, ki ne vplivajo na obdavčenje, zato tožniku ni priznal odhodkov v višini 18.013,13 EUR.

5. Tožnik je uveljavljaj tudi odhodke v zvezi s poslovanjem s poslovnim partnerjem D. iz Turčije na podlagi 4 računov, ki jih davčni organ navaja na strani 21 obrazložitve izpodbijane odločbe v skupnem znesku 40.050,00 EUR, s katerimi je agent tožniku na podlagi pogodb o opravljanju agencijskih storitev zaračunal 3 % provizijo. Tožnik razen prejetih računov od navedenega agenta davčnemu organu ni predložil nobenih verodostojnih dokazil v skladu s 67. člena ZDavP-2, da so bile zaračunane storitve posredovanja oziroma agencijske storitve tudi dejansko opravljane. Davčni organ ugotavlja, da gre za navidezne posle. Agencijska pogodba je v rokopisu, za realizacijo te pogodbe naj bi bila s strani agenta zaračunana provizija. Predmetni računi so naslovljeni namesto na tožnika na družbo B. d.o.o., zato ne predstavlja verodostojnih knjigovodskih listin in tudi ne izkazuje, da bi bile storitve agenta dejansko opravljene za tožnika. Davčni organ odhodkov, ki jih je tožnik obračunal na podlagi predmetnih računov v skupnem znesku 40.050,00 EUR, ni priznal.

6. V zvezi s stroški storitev agenta IE. s.a.r.l. na podlagi računa 2015/200011 z dne 9. 10. 2015 v višini 180.000,00 EUR za računovodske storitve za tožnika, davčni organ navaja, da račun nima podlage v resnično opravljenih storitvah, saj je bil njegov izključni namen zmanjšati davčno osnovo za obračun DDPO. Na računu je podpisan G.G. Pri tožniku pa obstoja elektronska pošta z dne 23. 7. 2015, v kateri je navedeno, da je agencijska pogodba pretekla in da tožnik potrebuje novo pogodbo za leto 2015 in tudi pooblastilo. G.G. je omenjen tudi v pripombah na zapisnik z dne 29. 7. 2015, ki jih je tožnik podal po elektronski pošti, kot agent, ki je tožniku po dogovoru izdal račune. Med dokumentacijo tožnika je bila tudi pogodba 016-2014 z dne 9. 9. 2014, ki pa ima vrsto nelogičnosti. Provizija je navedena za leti 2014 in 2015, trajanje pogodbe pa je od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014. Plačilo je bilo dogovorjeno za leto 2013, mesečno po 1.300,00 $ z začetkom oktobra 2014. Z računom 2015/200011 z dne 9. 10. 2015 zaračunane storitve dejansko niso bile opravljanje, zato se odhodki v višini 180.000,00 EUR tožniku ne priznajo, ker niso skladni s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2.

7. Na strani 31 do 33 obrazložitve izpodbijane odločbe je naveden izračun dohodkov nerezidenta C.C., ki je imel od 5. 8. 2014 do 26. 6. 2016 prijavljeno v Republiki Sloveniji začasno bivališče. Od 1. 7. 2015 do 31. 12. 2015 je bil zaposlen pri tožniku na delovnem mestu pomočnik direktorja, 23. 6. 2015 pa je podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 6. 2016. Davčni organ je ugotovil, da je bila v letu 2015 C.C. na podlagi neverodostojnih računov družbe A. in neprevedenih asignacijskih pogodb, ki ne vsebujejo številk izdanih račun družbe A., izplačanih skupaj 125.503,01 EUR, zato je tožniku kot izplačevalcu teh dohodkov odmeril in naložil v plačilo davek od drugih dohodkov, v skladu z 11. točko tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) upoštevajoč 108. člen ZDoh-2 in 57. člen ZDavP-2. Gre za dohodek, ki ima vir v Republiki Sloveniji. Davčni organ je prejel pogodbo o izvajanju storitev z dne 1. 4. 2014, pogodbo o zaposlitvi v angleškem jeziku z dne 1. 4. 2014 med zaposlovalcem, družbo F. in zaposlenim C.C., v kateri je slednji opredeljen kot svetovalec za G. z nalogo upravljanja in postavitve G.. Iz navedenega izhaja, da storitve C.C. niso bile opravljene v Libanonu, kot to trdi tožnik, marveč v Republiki Sloveniji. Poleg navedenega pa je bilo v Republiki Sloveniji pridobljeno tudi dovoljenje za delo C.C. za čas od 1. 7. 2014 do 30. 6.2015. Tako ima predmetni dohodek C.C. nesporno vir v Republiki Sloveniji. S tem v zvezi se davčni organ sklicuje na sodbo Upravnega sodišče RS I U 572/2011.

8. Po povedanem prvostopenjski organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal v zvezi s poslovnim partnerjem A.A. s.p. iz Maribora v višini 5.100,00 EUR, v v zvezi s poslovnim partnerjem A. iz Libanona v višini 217.698,86 EUR, v zvezi s poslovnim partnerjem C. iz Kostarike v višini 18.013,13 EUR, v zvezi s poslovnim partnerjem D. iz Turčije v višini 40.050,00 EUR ter v zvezi z družbo E. v višini 180.000,00 EUR. Temu ustrezno se je povečala tožnikova davčna osnova za izračun DDPO za leto 2015. Davčni organ je naredil nov obračun DDPO za leto 2015, ki je razviden na straneh 29. in 30. obrazložitve izpodbijane odločbe. Obračun davčnega odtegljaja za dohodke nerezidenta pa je razviden na straneh 31. do 33. obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni na straneh 15 do 16, 20 do 21, 23 do 24, 26 do 28 in 33 do 37 obrazložitve izpodbijane odločbe.

9. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Kot podlago za odločitev navaja 12. člen ZDDPO-2 in SRS 21. Dokazno breme je na strani davčnih zavezancev (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Prvostopenjski organ je utemeljeno dvomil v resnični obstoj zaračunanih storitev (agencijskih provizij), ki so temeljna predpostavka za zatrjevanje odhodkov po 12. členu ZDDPO-2 in šele nato za presojo njihove poslovne potrebnosti, katere pogoje in kriterije določa 29. člen ZDDPO-2. Tudi po presoji pritožbenega organa predmetne agencijske pogodbe in računi ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, kot jo določa SRS 21.12. Utemeljen dvom v resničnost zatrjevanih storitev izhaja v primeru pogodb in računov, ki jih je izdal A.A. s.p. iz Maribora, kot tudi v primeru družbe A. Tudi po mnenju pritožbenega organa, predložene listine v zvezi z navedenima tožnikovima partnerjema popolno jasno ne omogočajo preizkusa vsebine in obsega zaračunanih storitev. To velja še posebej ob ugotovitvi dejstev in okoliščin glede prejetih računov, njihovem plačilu, podatkov o ustanovitvi družbe A., predloženih asignacijskih pogodbah in elektronske korespondence oziroma navodil, danih s strani povezane družbe B. d.o.o., kar je prvostopenjski organ obrazložil na straneh 11 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tudi po mnenju pritožbenega organa zaračunane storitve niso bile opravljene oziroma gre za navidezne posle. Po mnenju pritožbenega organa je temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebino storitve, ki so izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni mogoče prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku. Pravna podlaga je 12. člen ZDDPO-2. Enako velja tudi v primeru odločitve o stroških, zaračunanih z računih, ki jih je izdala družbe C. in v primeru storitev, zaračunanih po računih, ki jih je izdala družba D.. Tožnik z ničemer konkretno in verodostojno ni ovrgel razlogov za dvom v verodostojnost kontroliranih računov. Prav tako tudi ni uspel s sklicevanjem, da gre za specifični trg na bližnjem Vzhodu.

10. V delu, ki se nanaša na odmero davčnega odtegljaja od bančnih nakazil nerezidentu C.C., izpodbijana odločba temelji na dejstvih in okoliščinah glede prejetih računov družbe A. Iz korespondence in iz izvedenih asignacij izhaja, da gre za obvladujočo povezanost in za v naprej pripravljene posle, ki jih je vodila s tožnikom povezana oseba, družba B. d.o.o. Glede vira dohodka pa pritožbeni organ navaja 6. točko prvega odstavka 10. člena ZDoh-2.

11. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Davčni organ tožniku tudi ni omogočil podati vseh odgovorov na vprašanja, ki so se pojavila v davčnem postopku. Tožnika tudi ni podučil, da lahko imenuje osebo, ki bi lahko sodelovala v davčnem postopku in nudila pojasnila davčnemu organu, za kar navaja 138. člen ZDavP-2. Glede prejetih računov od A.A. s.p. navaja, da so bile storitve dejansko opravljene in da je davčnemu organu predložil poročilo glede 40-dnevne poti v Alžirijo. Gre za potencialen nov trg, kamor bi se širila proizvodnja tožnika. Toženka je storila bistveno kršitev postopka, saj bi glede na jezikovno področje (arabski in angleški jezik) morala razumeti tožnikovo situacijo in ga pisno pozvati k predložitvi prevodov vseh listin. Bistvena pomanjkljivost davčnega postopka pa je bila tudi podana s tem, ko toženka ni želela razumeti aktivne gospodarske vloge tožnika na oddaljenih trgih, kamor dostop brez posredovanja posrednikov ni mogoč. Predmetne storitve so bile dejansko opravljene, navedeni agent je opravil številne poti in razgovore ter navezal nove poslovne stike, zato mu tudi pripada plačilo po agencijski pogodbi.

12. Tožnik v tožbi glede prejetih računov od družbe A. navaja, da oblika računov ni predpisana in da predstavljajo različni datumi in termini le indice. Tožnik podarja, da z SRS in MRSP ni predpisana oblika računov. Toženka je svojo odločitve odprla le na indice, ne pa na dokaze. Različni datumi pogodb v angleškem in slovenski jezikovni različici pa ne morejo biti nikakršen indic za odločanje. Prav tako ne drži, da storitve posredovanja niso bile opravljene. Zaključki davčnega organa so v nasprotju z načelom materialne resnice. Tožnik je v času majskega obiska toženi stranki tudi ustno pojasnil način poslovanja z navedeno družbo. Tožnik meni, da je bil kršen 5. člen ZDavP-2.

13. Tožnik glede poslovanje z družbo . v tožbi navaja, da pri računih te družbe ne gre za navidezne posle, kar naj bi bilo razvidno iz korespondence tožnika. Toženka ni pojasnila, v kakšnem ugotovitvenem postopku je prišla do spoznanja o navideznosti poslov in da gre za fiktivne račune. Takšno naziranje toženke je žaljivo za tožnika in za odgovorno osebo tožnika. Glede poslovanje z družbo D. pa navaja, da je šlo za klasičen posredniški posel, kjer posredniku v primeru doseženega prometa pripada določen % provizije. Gre za običajno poslovno prakso. Sklicuje se na model OECD na področju transfernih cen, po katerem je 3 % provizija primerna in sprejemljiva. Toženka je navedla, da ni prejela nobenih verodostojnih dokazil, da so bile obravnavane storitve posredovanja dejansko opravljene. Toženki bi moralo biti jasno, kakšna je vsebina posredniškega posla in da ta posel ne pušča listinskih sledi. Posel bi morala presojati kot celoto in slediti gospodarski logiki poslovanja. Razumeti bi morala, da je v arabskem svetu prisoten drugačen odnos do listin in zapisovanja poslovnih dogodkov. Tožnik tudi pojasnjuje, da v primeru poslovanja z družbo D. ne gre za tako imenovani „aktivni dogodek“ oziroma „aktivna dela“, kjer izvajalec opravlja določena dela (npr. raziskava trga), temveč za urejanje posla, torej za „pasivna dela“. Za uspešno sklenjen posel posredniku pripada provizija. Gre torej za pasiven dogodek. Tožnik je v letu 2015 dosegel prihodke v skupni višini več kot 2.000.000,00 EUR in pri tem imel tudi različne stroške v zvezi s svojo dejavnostjo. Glede poslovanja z družbo E. iz Libanova navaja, da imajo računi podlago v dejansko opravljenih storitvah in da tožnik ni imel zgolj namena zmanjšati davčne osnove. Dejansko stanje s tem v zvezi je pomanjkljivo ugotovljeno. Med dokumentacijo je tudi pogodba 016/2014, ki je povsem logična. V njej je navedena provizija v višini 1.300,00 $. Gre za pogodbo za opravljanje računovodskih in managerskih storitev s strani pooblaščenega računovodje G.G. Ne drži navedba, da ta družba E. ne obstaja. Tožena stranka bi morala opraviti mednarodno izmenjavo informaciji in preko nje poizvedbo o tej družbi. Tožnik je dokaze o ustanovitvi družbe E. davčnemu organu priložil. Tožnik v davčnem postopka tudi ni bi seznanjen, da je toženka opravljala poizvedbo, zato tudi ni mogel odgovoriti na zahtevo toženke po dajanju pojasnil in po predložitvi dokazov. Na podlagi tega posredovanja za posel s kuvajtskim ministrom je bil izdelan načrt, ki je bil toženki tudi predložen in je podlaga za pričetek tožnikovega posla v letu 2016. Tožena stranka je predmetni postopek vodila le v breme tožnika in ni upoštevala, da tožnik posluje predvsem z arabskim svetom, kjer je nujno angažiranje posrednika, ki se dogovarja za posel. Povsem običajno je, da ima storitev posrednika tudi svojo ceno.

14. Tožnik v tožbi glede dohodkov nerezidenta in obračuna davčnega odtegljaja za izplačila C.C. navaja, da je toženka v obrazložitvi pravilno ugotovila, da so bila nerezidentu izplačana nakazila na podlagi asignacij, pri čemer pa je nepravilno ugotovila, da asignacijske pogodbe niso bile prevedene. D.D, zakoniti zastopnik tožnika je maja 2016 v času obiska toženke pri tožniku te asignacijske pogodbe prevajal neposredno odgovorni osebi v pisarni. Tožena stranka je kljub temu zahtevala prevode, pri tem pa po prejetem prevodu ocenjevala tudi doslednost prevoda, kar je neobičajno. Ker so vse asignacijske pogodbe vsebinsko enake, bi toženi stranki moral zadostovati prevod ene asignacijske pogodbe. Šlo je za plačilo po asignacijski pogodbi, saj denar ni bil nakazan družbi A., ampak gospodu C.C., tako ne gre za dohodek fizične osebe. Tuja družba (slovenski nerezident) je imela dolg do C.C. Iz tega razloga je tožnik po asignaciji nakazal denar C.C. Nakazan denar C.C. po ZDoh-2 sploh ne more biti opredeljen kot dohodek, ker nima vira v Republiki Sloveniji, zato je nezakonito postopanje davčnega organa, ki želi obračunati davčni odtegljaj, za kar predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Sodišču predlaga, da na podlagi 65. Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, v vsakem primeru pa toženi strani naloži, da je dolžna plačati stroške tega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

15. Med postopkom je toženka izdala odločbo.

16. Tožnik je v pripravljalni vlogi razširil svojo tožbo zaradi molka organa druge stopnje tudi na zavrnilno odločbo organa druge stopnje.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

19. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ tožniku pravilno in zakonito ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leto 2015 v zvezi z agencijskimi (zastopniškimi) storitvami, ki so jih za tožnika na tujih trgih opravili: A.A. s.p. iz Maribora, družba A. iz Libanona, družba C. iz Kostarike, družba D. iz Turčije in družba E. iz Turčije. Prvostopenjski organ je presodil, da predmetni odhodki niso v skladu z 12. členom ZDDPO-2, ker jih je tožnik uveljavljal na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, kot jih določa SRS 21 (agencijskih pogodb oziroma sporazumov in predmetnih računov). Resnične vsebine storitev, izkazanih v prejetih računih, izdanih na podlagi predmetnih agencijskih pogodb oziroma sporazumov ter posledično izkazanih odhodkov ni bilo možno prepoznati in preizkusiti, s čimer pa se tožnik ne strinja. Sporna pa je tudi odmera davčnega odtegljaja tožniku od bančnih nakazil, ki jih je tožnik v letu 2015 izplačal v korist nerezidenta C.C. saj tožnik meni, da ta izplačila nimajo vira v Republiki Sloveniji in da po ZDoh-2 ni podane zakonske podlage za obdavčitev.

20. V skladu z določbo 12. člena ZDDPO-2, je osnova za davek dobiček, ki se ugotovi v skladu določbami ZDDPO-2. Dobiček je presežek prihodkov nad dohodki, ki so določeni s tem zakonom. Če ta zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V 12. členu ZDDPO-2 ni določenih materialnopravnih pogojev in kriterijev za presojo ali gre v določenem primeru za davčno priznan ali nepriznan odhodek, temveč navedena določba ZDDPOI-2 predpisuje le splošen način ugotavljanja davčne osnove – ob upoštevanju izkaza poslovnega izida oziroma ustreznega letnega poročila – torej primaren način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 5/2015 z dne 30. 11. 2016)

21. Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo SRS. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku, se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami. Vsi računi, pogodbe in druge listine morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis blaga ali storitve. Le taka listina je lahko verodostojen dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Knjigovodske listine so po SRS 21.1. in SRS 21.15. praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dohodkih, ki spremljajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke, stroške in odhodke. Kot taka služijo za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričujejo. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka – SRS 21.12. Tudi po presoji sodišča so knjigovodske listine - predmetne agencijske (zastopniške) pogodbe oziroma sporazumi ter predmetni računi v povezavi z obširno navedenimi objektivnimi okoliščinami posameznega obravnavanega agencijskega posla, podanimi na strani tožnika in obširno navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno davčnemu organu vzbudili dvom v dejanski obstoj oziroma dejanski realizaciji izkazanih poslovnih dogodkov (dejanski izvedbi agencijskih storitev za tožnika v tujini po predmetnih agencijskih pogodbah oziroma sporazumih in po predmetnih računih). Ko pa davčni organ utemeljeno podvomi v verodostojnost knjigovodskih listin, je dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve tudi predložiti dokaze. Če dokazi, s katerimi se trditve utemeljujejo niso verodostojni, potem te trditve niso dokazane, kot je to pravilno tožniku pojasnil tudi pritožbeni organ. Trditve pa se lahko dokažejo le z verodostojnimi listinami, ki izpolnjujejo pogoje, določene v SRS 21. Tudi po presoji sodišča je podlaga za izpodbijano odločitev prvenstveno dejstvo, da resnično vsebino storitev, zaračunanih s predmetnimi računi in posledično izkazanimi stroški (odhodki) ni možno preizkusiti, tožnik pa tudi v postopku ni uspel dokazati nasprotnega. Tožnik v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 v postopku tudi po mnenju sodišča z verodostojnimi listinami ni uspel dokazati resnični obstoj s predmetnimi računi zaračunanih agencijskih storitev v tujini za tožnika. Poleg navedenega pa tudi ni uspel dokazati njihove potrebnosti za pridobivanje dohodka tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2.

22. Tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi računov, izdanih na podlagi zastopniških - agencijskih pogodb oziroma sporazumov ki jih je tožnik sklenil z zastopniki: A.A. s.p. iz Maribora, z družbo A. iz Libanona, z družbo C. iz Kostarike, z družbo D. iz Turčije in z družbo E. iz Turčije, na podlagi katerih je tožnik v letu 2015 uveljavljal odhodke za zastopniške storitve na tujih trgih, po vsebini ni mogoče preizkusiti in ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin, kot jih opredeljuje SRS 21. Po povedanem tudi po presoji sodišča sporni odhodki povsem pravilno davčno niso bili priznani na podlagi 12. člena ZDDPO-2.

23. Poleg ugotovitve davčnega organa, da odhodki, ki jih tožnik izkazuje s spornimi računi, izdanimi na podlagi predmetnih agencijskih - zastopniških pogodb oziroma sporazumov, ki jih je tožnik sklenil z A.A. s.p. iz Maribora, in družbami A. iz Libanona, C. iz Kostarike, D. iz Turčije in E. iz Turčije ni mogoče davčno obravnavati, saj obstaja dvom v njihov dejanski obstoj (v resničnost plačila zatrjevanih provizij za zastopniške storitve) in ki niso bili davčno priznani na podlagi 12. člena ZDDPO-2, pa prvostopenjski organ opredeljuje te račune tudi kot kot fiktivne - navidezne račune ter posle na podlagi predmetnih agencijskih pogodb oziroma sporazumov opredeljuje kot navidezne posle, ki v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 ne vplivajo na obdavčenje. Ali je do določenega odhodka sploh dejansko prišlo, pa je vselej stvar presoje dejanskega stanja konkretne zadeve s strani davčnega organa ob vrednotenju predloženih in pridobljenih dokazov. Tudi dokazani obstoj določenega dogodka pa sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan, saj je to stvar pravne presoje in vrednotenja ugotovljenega odhodka v skladu z zakonskimi kriteriji (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 5/2015 z dne 30. 11 2016). Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu. Pogodba je lahko absolutna navidezna (fiktivna), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno predstavljata, da sta ga – taka pogodba ne prikriva druge pogodbe. Kadar prikriva drugo pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, pa je relativno navidezna (simulirana). V takem primeru velja prikrita pogodba, če so izpolnjeni drugi zakonski znaki za njeno veljavo (drugi odstavek 50. člena OZ), za obdavčenje pa je relevanten prikrit pravni posel (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želi tretji osebi (davčnemu organu) prikriti resnična dejstva in ga spraviti v zmoto. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravilni sklep o tem, da navidezni posel na davčnem področju ne povzroča pravnih posledic (glej sklepe Vrhovnega sodišča RS X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017, X Ips 352/2016 z dne 13. 8. 2017, X Ips 13/2016 z dne 18. 10. 2017).

24. Prvostopenjski organ je za vsak agencijski posel, ki ga je tožnik sklenil z A.A. s.p. iz Maribora in družbami A. iz Libanona, C. iz Kostarike, D. iz Turčije v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navedel objektivne okoliščine oziroma indice, iz katerih po mnenju prvostopenjskega organa izhaja, da gre v obravnavani zadevi za absolutno navidezne – fiktivne posle, saj stranki teh poslov tretjim osebam (davčnemu organu) zgolj lažno predstavljata, da sta posel sklenili. Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips5/2015 z dne 30. 11. 2016). Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke.

25. V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata, zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov želeli. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja indice pri posameznih poslih, ki kažejo, da gre za navidezni posel. Pri poslu, ki ga je tožnik sklenil z A.A. s.p. gre za zastopniško pogodbo za določen čas za področje Alžirije. Zastopnik bi moral aktivnosti usklajevat z naročnikom in planom, ki je sestavni del te pogodbe, a ga tožnik davčnemu organu ni predložil. Pogodba je določala, da mora zastopnik ves čas obveščati tožnika o položaju na trgu in mu dajati obvestila ter redno poročati o svojem delu in vsakih 14 dni pripraviti poročilo. Teh poročil tožnik davčnemu organu ni predložil. Tožnik se je zavezal, da bo zastopniku med drugim plačal mesečno provizijo v višini 1.200,00 EUR in DDV ne glede na realizirane posle tožnika, kar je neobičajno za agencijske posle, kjer agentom običajno pripada provizija glede na uspeh. Tožnik razen pogodbe in računa kot dokaz, da so bile agencijske storitve za tožnika v tujini dejansko opravljene, ni predložil ničesar, kljub večkratnim pozivom davčnega organa. Tožnik v Alžiriji v letu 2015 tudi ni dosegel nobenih dohodkov. Račun z vsebino: „posredovanje pri prodaji“ z navedbo meseca, je preveč splošen in ne omogoča brez dvomov spoznanja resničnega stanja poslovnih dogodkov. Vsa elektronska sporočila so bila predložena v angleškem jeziku. Kljub pozivu davčnega organa tožnik ni predložil prevodov. Poročilo o 40 dnevni poti agenta v Alžirijo je zelo splošno poročilo. Omenjen je le en potencialen kupec, s katerim pa posel ni bil sklenjen. V zvezi s tožnikovimi posli z družbo A. iz Libanona je tožnik davčnemu organu predložil agencijski sporazum z dne 8.10. 2015, pogodbo o agentu z dne 5. 1. 2015 za zastopanje na področju Irana, Sirije in Libanona. Agent dobi provizijo za vsako pridobljeno stranko, cene pa se določajo za vsako stranko individualno, za komercialnega zastopnika pa prejme simbolično pristojbino 3.500,00 EUR na mesec. Prevod te pogodbe ima vrsto nelogičnosti, ki so podrobneje navedene na strani 13 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je navedeno družbo spoznal, ko so njeni predstavniki sami prišli do tožnika. Tožnik je predložil davčnemu organu tudi elektronsko korespondenco z vsebino, ki je navedena na straneh 13 in 14 obrazložitve izpodbijane odločbe in iz katere izhaja, da je agencijska pogodba potekla in da za leto 2015 tožnik potrebuje novo pogodbo. Iz pisanj izhaja, da je treba dokumente antidatirati in da mora biti provizija prenesena na lokalne agente. Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene. Plačila niso skladna z določili pogodbe. Iz poročila bonitetne hiše F. pa celo izhaja, da je bila družba A. ki naj bi agencijske storitve za tožnika opravljala v letu 2015, ustanovljena v letu 2016. Da gre za navidezne posle izhaja tudi iz vsebine elektronske komunikacije med B.B., C.C., D.D., E.E., H.H. in I.I. z vsebino, navedeno na straneh 16 in 17 obrazložitve izpodbijane odločbe.

26. O navideznosti tožnikovih poslov, sklenjenih z družbo C. iz Kostarike, kažejo naslednje objektivne okoliščine: davčnemu organu je bila predložena le agencijska pogodba, katere veljavnost je pretekla 28. 2. 2015 in računi. Tožnik kljub pozivom davčnega organa ni predložil dokazov, da so bile agencijske storitve za tožnika na področju severne, centralne in južne Amerike ter Karibov tudi dejansko opravljene. Na tem območju tožnik v letu 2015 tudi ni dosegel nobenih dohodkov. Agencijska pogodba z dne 15. 12. 2014 je bila predložena le v angleškem jeziku. Iz elektronske komunikacije med družbo C. oziroma F.F. in B.B., C.C. in J.J. izhaja, da posrednik ni vedel, da pogodba ni bila podaljšana in je predložil račune za obdobje po veljavnosti pogodbe. Tožnik je prejete račune evidentiral v poslovne knjige in jih nato zaračunal povezani osebi, kupcu B. d.o.o., katere direktor je ista fizična oseba kot pri tožniku, D.D. Na ta način je omogočil, da je bil denarni tok prejetih računov izplačan na področju davčnih oaz, prejemnik računa, družba B. d.o.o. pa si je zmanjšala davčno osnovo. V zvezi s poslovnim partnerjem C. iz Turčije prvostopenjski organ navaja indice in način poteka poslov, ki kažejo na navidezne posle na strani 22 obrazložitve izpodbijane odločbe. Razen računa, s katerim je bila zaračunana 3% provizija, tožnik ni preložil drugih listin. Prihodki tožnika iz tega naslova niso bili doseženi. Ponudba oziroma v rokopisu napisana pogodba je naslovljena na drug gospodarski subjekt, na družbo B. d.o.o. in ne na tožnika. Iz opisa storitev na prejetem računu tudi izhaja, da se storitve ne nanašajo na tožnika. Potek posla je podrobneje opisan na straneh 23 do 24 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede poslov z družbo E. iz Turčije je tožnik predložil račun 2015/20011 z dne 9. 10. 2015 v znesku 180.000,00 EUR za izvedbo storitev računovodskega servisa. Davčni organ navaja vsebino elektronske korespondence v zvezi s tem poslom na straneh 25 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki prav tako kaže na navideznost posla.

27. Na navideznost obravnavanih agencijskih poslov kaže tudi okoliščina, da je listine za obravnavane posle pripravljala s tožnikom povezana oseba B. d.o.o., kjer je D.D. opravljal poslovodno funkcijo, enako kot pri tožniku. Navedena povezana oseba je za tožnika vodila računovodstvo in tudi sodelovala pri predmetnih poslih. Iz predhodno navedene korespondence oziroma iz izpisov elektronske pošte, ki jih je davčnemu organu predložil tožnik, izhaja, da je povezana oseba B. d.o.o. pripravljala posamezne listine, dajala navodila za ravnanja agentov in tožnika, nekatere listine antidatirala in jih pripravljala tako, da niso ustrezale dejanskemu poteku posla in to tako, da so tretjim osebam vzbudile vtis, da gre za agencijske posle tožnika v tujini v letu 2015 in za račune, s katerimi naj bi bile zaračunane dejansko opravljene agencijske storitve za tožnika v tujini. Iz listin tudi nesporno izhaja, da tožnik iz naslova predmetnih agencijskih poslov ni prejel prihodkov. Vendar pa po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne račune ali ne, ne vpliva. Za odločitev je po presoji sodišča relevantno dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da so bile obravnavane agencijske storitve za tožnika v tujini dejansko opravljene. Kot to navaja tudi pritožbeni organ je bil tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebino storitev, ki so bile izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni bilo mogoče nedvoumno prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku, zato davčni organ tožniku obravnavanih odhodkov iz naslova računov, prejetih na podlagi sklenjenih agencijskih pogodb za zastopniške storitve na tujih trgih na podlagi določbe 12. člena ZDDPO-2 pravilno ni priznal.

28. Neutemeljen in protispisen je po mnenju sodišča tožnikov ugovor kršitve določbe 139. člena ZDavP-2, ker davčni organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku in ga ni podučil, da lahko imenuje osebo, ki bi lahko sodelovala v davčnem postopku, s čimer naj bi storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik večkrat pozvan, da predloži listine in druge dokaze, kar je tožnik v postopku tudi storil. Tožniku je bil vročen zapisnik davčnega inšpekcijskega nadzora, v zvezi s katerim je podal pripombe, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanje pa je davčni organ podal tudi konkretne odgovore. Po mnenju sodišča so bile tožniku v postopku dane vse možnosti, da se izjavi. Da je tožnik sodeloval v postopku izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb, da je D.D., zakoniti zastopnik tožnika, maja 2016 agencijske pogodbe prevajal neposredno odgovorni osebi davčnega organa.

29. Neutemeljen pa je tudi po mnenju sodišča tožnikov očitek, da je toženka storila bistveno kršitev postopka, ker naj bi, glede na jezikovno področje (arabski jezik in angleški jezik), morala razumeti tožnikovo situacijo in ga pisno pozvati k predložitvi prevodov vseh listin. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ tožnika ves čas postopka pozival k predložitvi dokumentacije, pa tudi k predložitvi prevodov listin, ki jih je tožnik davčnemu organu predložil v tujem jeziku. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da je D.D., zakoniti zastopnik tožnika, agencijske pogodbe v tujem jeziku v mesecu maju 2016 ustno prevajal v slovenski jezik odgovorni osebi davčnega organa. Davčni organ pa je kljub ustnemu prevajanju s strani tožnika in kljub temu, da je bila vsebina vseh agencijskih pogodb enaka, zahteval prevode vseh agencijskih pogodbe. Sodišče s tem v zvezi tožniku pojasnjuje, da je uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenski jezik. Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja, ki niso urejena z zakonom o obdavčenju uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek pred upravnim organom vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo vsa dejanja v postopku. Na podlagi šestega odstavka 62. člena ZUP v primeru, če vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ ravna tako, kot je predpisano za ravnanje z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo. Po presoji sodišča pa je davčni organ v predmetni zadevi v zvezi z listinami, ki jih je tožnik predložil v tujem jeziku, ravnal v skladu s predhodno navedenimi pravili postopka in je tako ugovor tožnika o kršitvi določb postopka neutemeljen.

30. Neutemeljen je tudi po presoji sodišča tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ posredniške posle presojati kot celoto in slediti gospodarski logiki poslovanja ter upoštevati vsebino posredniškega posla, ki ne pušča listinskih sledi. Ugovarja tudi, da je v arabskem svetu prisoten drugačen odnos do listin in zapisovanja poslovnih dogodkov. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je tožnik gospodarski subjekt - gospodarska družba, za katero velja slovenska zakonodaja in je dolžan enako kot vsi ostali gospodarski subjekti, voditi poslovne knjige v skladu z zakonom in SRS. Na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) so namreč gospodarske družbe dolžne voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z zakoni in ob upoštevanju SRS. Davčno priznani odhodki pa so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katerih vsebino opredeljujejo SRS.

31. Tožnikov ugovor, ki se nanaša na odmero davčnega odtegljaja iz naslova izplačil tožnika nerezidentu C.C. je neutemeljen. Dejansko je tudi po presoji sodišča šlo za izplačila fizični osebi, nerezidentu in ne za plačila po agencijski pogodbi družbi A., kot to pavšalno ugovarja tožnik. Te agencijske pogodbe je davčni organ opredelil kot neverodostojne listine iz razlogov, navedenih na straneh 7 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljen pa je tožnikov ugovor, da izplačilo, ki ga je tožnik opravil fizični osebi C.C. ne more biti opredeljen kot dohodek po ZDoh-2, ker nima vira v Republiki Sloveniji. Na podlagi 5. člena ZDoh-2 je nerezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji. Za dohodek pa se šteje vsako izplačilo, ne glede na obliko (tretji odstavek 15. člena ZDoh-2). Od izplačil nerezidentom se med letom plačuje akontacija dohodnine, ki šteje kot dokončni davek (četrti odstavek 124. člena ZDoh-2). Izračun akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem je dolžan opraviti izplačevalec (torej tožnik). Predmetna izplačila je davčni organ opredelil kot druge dohodke, na podlagi 11 točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Da gre za dohodke izplačane C.C., ki imajo vir v Republiki Sloveniji, kaže dovoljenje za delo navedenega v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2014 do 30. 6. 2015, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014, v kateri je C.C. naveden kot svetovalec za G. z nalogo upravljanja in postavitve te skupine. Prejemki C.C. so bili izplačani na območju Republike Slovenije. V skladu s 6. točko prvega odstavka 10. člena ZDoh-2 v zvezi z drugim odstavkom 5. člena ZDoh-2 imajo dohodki vir v Sloveniji, če je dohodek izplačala oseba, ki je rezident po tem zakonu ali po zakonu, ki ureja DDPO, in sicer vsak drug dohodek, za katerega ni mogoče določiti vira po 9. členu, 11. členu do 14. členu in drugih določbah ZDoh-2. Po povedanem sta prvostopenjski in tudi pritožbeni organ tožniku pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih imajo navedena tožnikova izplačila nerezidentu C.C. vir v Republiki Sloveniji in predstavljajo druge dohodke. Davek od drugih dohodkov pa se uvršča med davke po odbitku in gre tako za obdavčitev pri viru. Obravnavani prejemki pa so bili izplačani v Republiki Sloveniji.

32. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako tudi ni bilo podanih očitanih kršitev določb postopka, tožbeni ugovori so neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi predlagal tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika, pri čemer pa ni konkretno navedel relevantnih dejstev, o katerih naj bi bil zaslišan, zato sodišče ta tožnikov dokazni predlog kot nesubstanciran zavrača. Poleg navedenega pa iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je imel tožnik v predmetnem postopku vse možnosti, da sodeluje v postopku in podaja izjave. Tožnik je podal pripombe na zapisnik DIN, o katerih se je davčni organ tudi obširno izjasnil. Po povedanem po presoji sodišča zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika ni potrebno, saj so v zadevi pravno odločilna dejstva izkazana.

34. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

35. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 12, 76, 76/1
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 62
Datum zadnje spremembe:
28.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTQ3