<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 52/2016-10
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.52.2016.10

Evidenčna številka:UP00010076
Datum odločbe:03.10.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element

Jedro

Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) za davčno obdobje julij 2007 tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 81.000,00 EUR po stopnji 23% v znesku 16.200,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.629,13 EUR; kar skupaj znaša 18.829,13 EUR (točka I.1 izreka). Ugotovila je tudi, da je tožnik 7. 2. 2011 plačal odmerjen DDV in obresti v skupnem znesku 18.829,13 EUR na podlagi odločbe DT-0610-176/2010-11 z dne 21. 1. 2011, izdani v prvotnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) (točka I.2 izreka). Zahtevek tožnika za povračilo stroškov je zavrnila. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo finančni organ. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka II izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik za mesec julij 2007 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nabave tovornega vozila Mercedez Benz, Actros 1850 LS, št. šasije ..., pridobljenega na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu premičnin 4111126700 z dne 12. 7. 2007, sklenjeni z leasingodajalcem, družbo A. d.o.o., na podlagi predračuna/računa A005-07, ki ga je 11. 7. 2007 izdala družba B. d.o.o. (v nadaljevanju predmetni račun). Za slednjo je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da gre za „missing trader“ družbo oz. „neplačujoči gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe ES 1925/2004. V obravnavani zadevi gre za ponovljen postopek na podlagi napotil iz obrazložitve odločbe Ministrstva za finance DT-499-16-62/2011-2 z dne 20. 9. 2013, ki je tožnikovi pritožbi ugodilo. V skladu s temi napotki je davčni organ v ponovnem postopku ugotavljal tudi, ali je v zadevi podan tožnikov subjektivni element, oz. ali je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri uveljavljanju pravice do odbitka DDV povezana z goljufijo. Davčni organ navaja okoliščine, zaradi katerih meni, da obravnavani posel odstopa od običajne tožnikove prakse (na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na strani tožnika je davčni organ ugotovil objektivne okoliščine (navedene na straneh 9 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe), iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji - subjektivni element, zato na podlagi 62. člena, 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnega računa. Pripombe tožnika na zapisnik DIN in odgovori nanje so razvidni na straneh 11 do 17, odmera DDV in pripadajočih obresti pa na strani 18 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

3. Tožnik v tožbi ugovarja kršitev določb postopka, saj je davčni organ 17. 6. 2014 izvedel zaslišanja priče C.C., ne da bi o tem predhodno obvestil tožnika in mu je bilo tako onemogočeno sodelovanje v postopku (145. člen, 146. člen in 237. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Te kršitve tudi ni odpravil pritožbeni organ. Ker se je pri zaslišanju C.C. skliceval na 183. člen ZUP, pritožbeni organ meni, da seznanitev tožnika in njegovo sodelovanje na pravilnost izpodbijane odločbe ni imelo vpliva. Neutemeljeno tudi davčni organ tožniku očita neskrbnost pri izvedbi posla, kljub temu, da je tožnik že v postopku navajal, da je pri predmetnem poslu koristil strokovno usposobljenost zaposlenih pri družbi A. d.o.o. in C.C., s katerima je že v preteklosti dobro sodeloval. Oba sta mu zatrdila, da je poslovanje z družbo B. d.o.o. enako kot z družbo D. d.o.o., navedel pa je tudi razloge za takšno sklenitev posla. V zvezi z dokazovanjem svoje skrbnosti je že v postopku predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o., E.E., vendar davčni organ dokaznemu predlogu ni sledil. S tem dokaznim predlogom je tožnik želel dokazati, da je družba B. d.o.o. izvedla že več poslov preko družbe A. d.o.o. in je v času sklenitve predmetnega posla imela veljavno ID za DDV. O tem se je pozanimal tudi italijanski dobavitelj, družba F. S.p.A. S pavšalno zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov je davčni organ kršil pravila postopka in tožniku ni omogočil dokazovanja glede na dokazno breme, ki je v davčnem postopku na tožnikovi strani. Trditve tožnika, da je družbo B. d.o.o. preveril, pa niso bile pavšalne, kot to napačno navaja davčni organ. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je ves čas postopka aktivno sodeloval in skušal zagotoviti, da bo kupljeno tovorno vozilo pripeljano in homologirano v Sloveniji in da bo kupnina dobavitelju v Italiji tudi plačana. Predmetno vozilo je tožnik kupil s pomočjo finančnega leasinga. Tožnik kot leasingojemalec izbere predmet leasinga in je odgovoren, če je z vozilom kaj narobe, kar izhaja tudi iz predmetne leasing pogodbe. Gre za običajno poslovno prakso. Prav tako ni neobičajno, da je družba B. d.o.o. v svojem računu, izdanemu družbi A. d.o.o., navedla enako prodajno ceno, kot jo je dogovoril tožnik, kar tožnik v tožbi obrazloži. Sklicuje se na svoje dosedanje navedbe v postopku, ki jih navaja. Toženka pa je zanemarila vsa dejstva, ki so v korist tožnik. Tudi sicer se v zadevi tožniku nalaga prekomerna dokazna in druga bremena. V izpodbijani odločbi ni konkretno navedeno, katero bi bilo tisto ravnanje, da bi lahko uspešno uveljavljal pravico do odbitka DDV. Tožnik ni imel nobenega namena in tudi ne koristi sodelovati v kakršnihkoli nepravilnostih. Dokazal je tudi, da je predmetno vozilo vzel na leasing preko družbe A. d.o.o., ki ga je kupila od dobavitelja B. d.o.o., slednji pa od italijanskega dobavitelja F. S.p.A. Tožnik ni vedel, da družba B. d.o.o. ne bo plačala DDV iz naslova predmetnega posla. Predlagal je dokazne predloge s ciljem ugotovitve ali je družba B. d.o.o. tako ravnala redno ali le izjemoma, vendar je bil tožnikov dokazni predlog zavrnjen. Tožnik pa se je tudi sam pozanimal pri družbi A. d.o.o. ali je družba B. d.o.o. zavezanec za DDV. Tako kot pri ostalih poslih doslej je tožnik stopil v stik z C.C., ki je uredil vse potrebno za dobavo predmetnega tovornega vozila v Slovenijo. Posluževal pa se je tudi strokovnih storitev družbe A. d.o.o.. Svoje povezave z C.C. in z družbo A. d.o.o. je tožnik v postopku tudi pojasnil. Tožnik ni imel nobene koristi, da je kot dobavitelj pri poslu nastopala družba B. d.o.o. niti ni imel nobenih dodatnih stroškov. Vse je potekalo kot običajno. Pri predmetnem poslu je sodeloval z C.C., uspešno je zaključil nakup tovornega vozila, vozilo je bilo dobavljeno v Slovenijo, izstavljen je bil račun in izvršeno njegovo plačilo. Tožnik je že večkrat kupoval vozila in je z nakupi nadaljeval tudi v letu 2008, vse do svoje upokojitve. Gre za običajne posle. Z družbo B. d.o.o. je tožnik sklenil le en posel. Kolikor bi imel namen sodelovat pri goljufiji, bi v letu 2007 z družbo B. d.o.o. sklenil več istovrstnih poslov.

5. Davčni organ tudi ni sledil tožnikovemu dokaznemu predlogu za imenovanje izvedenca, cenilca avtomobilistične stroke, ki bi lahko potrdil, da je bila vrednost predmetnega vozila realna, zato tudi račun družbe B. d.o.o. ni vseboval nobenih drugih vrednosti storitev. Tožniku ni jasno, zakaj bi moral kontaktirati z družbo B. d.o.o., če je celoten posel izvedel C.C. Tudi v tem delu obrazložitev izpodbijane odločbe nima razlogov. V škodo tožnika tudi ne sme biti odločitev priče C.C., da se sklicuje na 183. člen ZUP, ki omogoča odklonitev posameznega odgovora na vprašanje, ne pa neizvedbe zaslišanja v celoti in to le, če so podane zakonsko predpisane okoliščine. Toženka dejansko ni imela namena pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja po pravilih postopka. Tožnik pa je v postopku dokazal, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Izpolnil je tudi vse obveznosti po predmetni leasing pogodbi in obravnavano tovorno vozilo odkupil od družbe A. d.o.o. ter ga nato tudi prodal. Opozarja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja dejstva in dokaze, ugotovljene v postopku DIN pri družbi B. d.o.o., pri katerem tožnik ni sodeloval. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza vpogleda v poslovanje družbe B. d.o.o., s kom je navedena družba poslovala, kdo so dobavitelji in kdo njeni kupci, vendar tudi tega dokaznega predloga toženka ni izvedla. Izpodbijana odločba je tudi vsebinsko napačna. Tožnik je ravnal z vso skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa spremeni, tako da tožniku prizna pravico do odbitka DDV v višini 16.2000,00 EUR, toženki pa naloži, da plačani DDV v višini 18.829,13 EUR tožniku vrne, s pripadajočimi obrestmi po zakonsko predpisani obrestni meri od 7. 2. 2011 do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi stroške upravnega postopka v priglašeni višini in tudi stroške tega upravnega spora, ki jih odmeri sodišče, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh davčnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev odločb davčnega in pritožbenega organa in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo z izpodbijano odločbo tožniku pravilno in zakonito naloženo plačilo DDV v višini 16.200,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, kar je odvisno od tega, ali so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi predračuna/računa A005/07, ki ga je 11. 7. 2007 izdala družba B. d.o.o. za dobavo tovornega vozila Mercedez Benz, Actros 1850 LS, št. šasije ... (predmetni račun). Uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV je vezano na izpolnjevanje pogojev, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-11 in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi (v nadaljevanju tudi subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

10. V danem primeru med strankama ni sporno, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni prvi trije pogoji, navedeni v predhodni točki obrazložitve te sodbe. Tožnik razpolaga z ustreznim računom z zakonsko predpisanimi elementi. Gre pa tudi za dobavo blaga (tovornega vozila) za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Dejanska dobava blaga (tovornega vozila) je bila nesporno opravljena. Med strankama pa je sporno ali v obravnavani zadevi tožnik izpolnjuje tudi zadnji predpisan pogoj - subjektivni element. Oba davčna organa zatrjujeta, da na strani tožnika obstajajo takšne objektivne okoliščine, da iz njih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti glede na okoliščine posla, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja neupravičeno pridobitev davčne ugodnosti.

11. V konkretnem primeru je po presoji sodišča davčni organ v predmetnem postopku pravilno ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve predmetnega posla kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti (pravica do odbitka vstopnega DDV) oz. na utajo davkov. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik sam v postopku DIN izpovedal, si je predmetno tovorno vozilo ogledal v Trstu in v Udinah pri italijanskemu dobavitelju F. S.p.A. ter se s slednjim tudi sam dogovoril za ceno tega vozila. Navedel je tudi, da mu je C.C. predlagal, da naj gre predmetna prodaja tovornega vozila preko družbe B. d.o.o. in ne kot doslej preko družbe D. d.o.o., katere direktor je bil C.C. Kljub temu, da je bila kupnina za predmetno vozilo precej visoka (97.200,00 EUR - z DDV), pa tožnik ni pridobil bonitete družbe B. d.o.o., ni se poznal o odgovornih osebah te družbe in s to družbo tudi nikoli ni kontaktiral. To tudi po mnenju sodišča odstopa od običajnih tožnikovih poslov in tudi ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Tožnik sicer navaja, da se je o družbi B. d.o.o. pozanimal pri družbi A. d.o.o., preko katere je slednja poslovala in da je preveril obstoj ID številke družbe B. d.o.o., vendar tudi po mnenju sodišča to ni dovolj za ravnanje dobrega gospodarstvenika, še posebej pa ne strokovnjaka na področju avtoprevozniških poslov, kot je to bil tožnik. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik že doslej večkrat kupoval tovorna vozila, pri čemer je posle sklepal z družbo D. d.o.o. in z družbo A. in ne z družbo B. d.o.o. Tožnik tudi sam v postopku navaja, da je prvič sklenil posel z družbo B. d.o.o. na priporočilo C.C. Samo priporočilo poslovnega partnerja, brez poizvedbe o osnovnih informacijah glede tožniku doslej neznane družbe B. d.o.o. (npr. o odgovornih osebah v družbi, o njenih bonitetah), pa tudi po mnenju sodišča za sklenitev takšnega posla ni dovolj. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik svoje izjave glede vloge C.C. v obravnavanem poslu spreminjal. Tožniku v zadevi ne gre očitek, da je sam izbral predmet leasinga in da si je predmetno tovorno vozilo ogledal zaradi tveganj, ki ga bremenijo, kot to v tožbi ugovarja tožnik. Neobičajno pa je tudi po mnenju sodišča dejstvo, da si je predmetno vozilo ogledal pri italijanskem dobavitelju F. S.p.A. in ne pri svojem dobavitelju, družbi B. d.o.o. in se z italijansko družbo in ne z dobaviteljem B. d.o.o. dogovoril za ceno vozila. Tožniku gre nedvomno očitek, da je bil seznanjen z vsebino predmetnega računa, ki ga je izdala družba B. d.o.o. in iz katerega izhaja, da je v prodajni ceni v znesku 81.000,00 EUR vsebovana tudi cena storitev kot so: homologacija, dobava fco kupec, manipulativni stroški in dajatve. Iz listin upravnega spisa tudi nesporno izhaja, da je družba B. d.o.o. od italijanskega dobavitelja F. S.p.A. prejela račun za prodajno ceno vozila v znesku 81.000,00 EUR, za katero se je dogovoril tožnik sam (brez dodatnih storitev: homologacije, dobave fco kupec, plačanih manipulativnih stroškov in dajatev). Tožnik je bil tako tudi po presoji sodišča nesporno seznanjen s ceno vozila 81.000,00 EUR ter kaj vse vključuje, saj se je za nakup predmetnega vozila glede na dano izjavo v postopku in glede na navedbe v tožbi, dogovarjal sam. Navedeno izhaja tudi iz naročila predmetnega vozila z dne 18. 6. 2007. To pa tudi po presoji sodišča predstavlja objektivno okoliščino, s katero je bil tožnik nedvomno seznanjen, ki kaže na neobičajnost posla. Tožnik tudi po mnenju sodišča ni preverjal legitimnosti posrednika C.C. v predmetnem poslu, saj naj bi bila po izjavi tožnika njegova vloga, da pripelje predmetno tovorno vozilo iz Italije v Slovenijo in uredi vse listine ter homologacijo, registracijo. Iz javnih baz pa je nesporno razvidno, da v obravnavanem obdobju C.C. ni bil ne ustanovitelj ne pooblaščena oseba družbe B. d.o.o. Tožnik pa je v postopku tudi navajal, da je C.C. pooblastil za nakup in registracijo predmetnega vozila. Po drugi strani pa je družba B. d.o.o. izdala račun v vrednosti, ki je glede na vsebino predmetnega računa vsebovala tudi stroške prevoza, manipulativne stroške, stroške holmologacije. Predhodno navedeno kaže tudi po presoji sodišča na neskladnost navajanj tožnika in tudi na neobičajnost posla.

12. Predmetno vozilo je bilo tožniku nesporno dobavljeno in ga je tožnik tudi prejel, kar izhaja iz prevzemnega zapisnika z dne 12. 7. 2007, ki ga je tožnik podpisal brez pripomb. Iz listin upravnega spisa (potrdila o homologaciji predmetnega vozila) pa izhaja, da je postopek homologacije izvedla družba B. d.o.o. šele 23. 7. 2007. Iz prevzemnega zapisnika z dne 12. 7. 2007 pa ne izhaja kraj dobave predmetnega vozila, podpis s strani dobavitelja, družbe B. d.o.o. je nečitljiv in brez odtisa štampiljke, kar je neobičajno in gre tudi tu tožniku očitek premajhne skrbnosti glede na dejstvo, da se sploh ni pozanimal o odgovornih osebah družbe B. d.o.o. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je prevzemne zapisnike ostalih tožnikovih dobav vozil podpisala družba D. d.o.o. z odtisom štampiljke. Tudi vsi računi, predloženi v upravni spis, prejeti od družbe D. d.o.o. za dobave vozil tožniku so imeli odtis štampiljke. Kot to pravilno navaja pritožbeni organ na neobičajnost posla kaže tudi dejstvo, da družba B. d.o.o., s katero je tožnik prvič sodeloval, ni zaračunala nobene provizije za posredovanje in tudi ne nobenih stroškov. Neobičajna je tudi valuta za plačilo na spornem računu, ki ga je izdala družba B. d.o.o. in je takoj naslednji dan po izdaji računa. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila valuta plačil po računih družbe D. d.o.o. 5 dni. Pravilno davčni organ navaja, da je neobičajna tudi tožnikova skrb, da bo italijanski dobavitelj F. S. p. A. prejel plačilo za predmetno tovorno vozilo, saj gre za poslovni odnos med slednjim in družbo B. d.o.o. Tudi po presoji sodišča bi moral tožnik preveriti svojega dobavitelja, družbo B. d.o.o. Družba A. d.o.o. kot leasingodajelec je imela v predmetnem poslu le vlogo financerja posla. Davčna organa sta obširno navedla objektivne okoliščine obravnavanega posla in razloge, zaradi katerih sta pravilno zaključila, da je na strani tožnika podan subjektivni element. Iz načina sklepanja predmetnega posla, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno opisan ter načina poslovanjem tožnika z C.C. in z družbo B. d.o.o., kar je prav tako podrobno navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa, tudi po mnenju sodišča izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s predmetnim poslom sodeluje pri transakciji, ki predstavlja utajo davkov. Po presoji sodišča tako poslovanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih). Poslovanje brez podrobnega preverjanja poslovnih partnerjev, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti (97.200,00 EUR - z DDV), ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od potrebne skrbnosti, s katero morajo poslovati gospodarski subjekti.

13. Iz prakse SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi (sodba SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid pa izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Po povedanem se sodišče v celoti strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov. Neizkazana pa je tudi tožnikova navedba, da predmetni posel ne odstopa od običajne tožnikove prakse.

14. Tudi po presoji sodišča so na strani tožnika podane takšne objektivne okoliščine, navedene v obrazložitvi odločb davčnega in pritožbenega organa, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja neupravičeno pridobitev davčne ugodnosti (kar odbitek vstopnega DDV nedvomno je). Objektivne okoliščine je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kaže na to, da je tožnik vedel oziroma, da bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računov ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Po presoji sodišča je tožnikov ugovor neobrazloženosti izpodbijane odločbe prav tako neutemeljen. Izpodbijana odločba ima po mnenju sodišča vse elemente, kot jih zahteva 214. člen ZUP in jo je tudi možno preizkusiti.

15. Tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo oz., da se mu poslovanje z družbo B. d.o.o. ni zdelo sumljivo. Vse navedene objektivne okoliščine kažejo, da tožnik ni ravnal z skrbnostjo, ki se zahteva od gospodarskih subjektov pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zato gre po mnenju sodišča za neobičajno poslovanje, tožniku pa gre očitek, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, s katero bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel. Tako je neutemeljen ugovor tožnika, da je ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika s tem, ko je preveril ID za DDV družbe B. d.o.o. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi tožniku mogoče očitati subjektivni element oz., da v transakciji z družbo B. d.o.o. ni bil dobroveren. V konkretnem primeru se tožniku ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah lahko očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja tega računa. Po mnenju sodišča je tako pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnega računa za tovorno vozilo, ki ga je izdala družba B. d.o.o. (enako stališče tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 229/2012 z dne 11. 10. 2012).

16. Glede tožbenega ugovora, da je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navajala dejstva in dokaze, ugotovljene v postopku DIN pri družbi B. d.o.o., pri katerem tožnik ni sodeloval pa sodišče meni, da slednje na pravilnost odločitve ne vpliva, saj toženka svoje odločitve ni oprla na ta dejstva in okoliščine, marveč ne objektivne okoliščine na strani tožnika, na podlagi katerih izhaja očitek, da tožnik ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo in je podan tožnikov subjektivni element.

17. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka, ki jih zatrjuje tožnik v pritožbi in tožbi. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku ves čas sodeloval. Prejel je zapisnik o DIN in nanj podal pripombe, na katere je davčni organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo in je tudi imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil pravilno dokazno oceno, s katero se sodišče v celoti strinja. Tudi po presoji sodišča za pravilno odločitev v predmetni zadevi imenovanje izvedenca, cenilca avtomobilistične stroke, ki naj bi potrdil, da je bila vrednost predmetnega tovornega vozila realna, ni bilo potrebno. V zadevi namreč sploh ni sporno ali gre za realno vrednost vozila (navedeno na predmetnem računu, ki ga je izdela družba B. d.o.o.) ali ne. Tudi dejstvo, da tožnik ni bil obveščen in prisoten pri zaslišanju C.C., ki se je tudi sicer skliceval na 183. člen ZUP in v zadevi ni podal izjave, na pravilnost sprejete odločitve nima vpliva. V predmetni zadevi gre namreč za izvedbo postopka DIN pri tožniku in za pridobivanje dokazov davčnega organa, med drugimi tudi z izjavami subjektov, udeleženih pri obravnavanih poslih. V zadevi ne gre za klasično zaslišanje priče, kot to meni tožnik. Tožnik tudi sicer sam navaja, da je predlagal zaslišanje C.C. zaradi dokazovanja, da je pri predmetnem poslu ravnal skrbno, pri čemer pa ne navaja konkretnih dejstev, ki naj bi jih navedeni izpovedal in je tako po presoji sodišča ta tožnikov dokazni predlog tudi nesubstanciran. Enako velja tudi za tožnikov dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o. Tudi sicer, kot to pravilno navaja že pritožbeni organ, zaslišanje zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o., ki ga je v postopku predlagal tožnik, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

18. Glede na predhodno navedeno tudi po mnenju sodišča davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o.. Navedene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (na seji senata), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1 Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f) Šeste direktive in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki je nadomestila Šesto direktivo, in jih je RS prenesla v določbe ZDDV in ZDDV-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 62, 63, 67
Datum zadnje spremembe:
04.05.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3Njcz