<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2450/2017-9
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.2450.2017.9

Evidenčna številka:UP00009238
Datum odločbe:30.01.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Marjanca Faganel
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - stranka v postopku - zavrženje vloge

Jedro

Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, ko davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 4934-51630/2017-1 08 z dne 29. 3. 2017.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je davčni organ tožniku izdal že omenjeni sklep o davčni izvršbi, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo in predlog za zadržanje. Dalje davčni organ pojasni, da davčni organ na podlagi 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Sklep o zadržanju se torej lahko izda le po uradni dolžnosti in se ne more začeti na zahtevo stranke, kar pomeni, da davčni zavezanec ne more biti stranka v postopku in se zato zahteva tožnika na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot nedovoljena zavrže.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje ter poudari, da je stališče, ki ga vsebuje izpodbijani sklep, že večkrat potrdilo tudi naslovno sodišče (npr. v zadevah I U 731/2012, I U 502/2012, III U 26/2012, II U 371/2014, I U 2000/2014).

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa neutemeljeni in nepravilni. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 in na četrti odstavek 157. člena ZDavP-2, iz katerih izhaja, da davčni organ lahko po uradni dolžnosti zadrži izvršitev odločbe. Kar pa po stališču tožbe ne pomeni, da mu zadržanja ne more predlagati davčni zavezanec, zato bi moral davčni organ o predlogu (in ne o zahtevi) za odlog izvršbe odločiti po vsebini. Razlago citirane določbe ZDavP-2, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, tožnik šteje tudi za neskladno z Ustavo, ker krši pravico tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zakon ne določa, da bi davčni zavezanec ne smel predlagati zadržanja izvršitve odločbe, oziroma mu ta pravica po Ustavi pripada, predlog pa je nenazadnje lahko v pomoč davčnemu organu, ko odloča po uradni dolžnosti in ko odloča o pritožbi. Pri tem tožnik opozarja na sodbo naslovnega sodišča, ki se nanaša na 68.a člen ZDavP-2 in s katero se potrjujejo razlogi, ki jih je tožnik navedel v pritožbi zoper odmerno odločbo, zaradi česar obstaja verjetnost, da bo pritožbi zoper odmerno odločbo ugodeno in s tem podan utemeljen razlog za odlog izvršbe po uradni dolžnosti. Navaja še, da je s predlogom za zadržanje izvršbe poskusil zavarovati svojo korist in svoje ustavne pravice in torej ne drži ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik ne uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo organa druge stopnje ter meni, da sodbe naslovnega sodišča, ki jih navaja drugostopenjski davčni organ v obrazložitvi, le še dodatno potrjujejo stališče tožnika, da bi organ prve stopnje ne smel predloga za odlog izvršbe zavreči, ampak bi ga moral vsebinsko obravnavati in ga, če bi ocenil, da ni utemeljen, kvečjemu zavrniti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče zato razlogov, ki jih vsebuje obrazložitev izpodbijanega sklepa, ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, ko davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil zavezanec lahko s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Z ozirom na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost, da zavezanec s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca v tem primeru varuje uradoma.

9. Tožnik torej z ozirom na citirano zakonsko ureditev nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva, da se o predlogu vsebinsko odloči. To pa pomeni, da je davčni organ ravnal pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2 in ZUP), ko je tožnikov predlog kot vložen po neupravičeni osebi zavrgel. Enako stališče kot v tej zadevi, je sodišče zavzelo že večkrat, med drugim v zadevi I U 1083/2015, pa tudi v zadevah, na katere se sklicuje drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi. Iz sodbe I U 637/2015 z dne 3. 11. 2015 poleg tega dovolj jasno sledi stališče, da je potrebno vlogo, kakršna je tožnikova, kot nedovoljeno v skladu s 129. členom ZUP zavreči in torej ne drži tožbena trditev, da se sodišče strinja s stališčem tožnika, po katerem bi bilo treba predlog za odlog izvršbe, ki ga je vložil tožnik, obravnavati po vsebini.

10. Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevanega posega v tožnikove ustavne pravice. Ustavnost zakonske ureditve, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka in v zvezi s tem ustavnost instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka, je Ustavno sodišče že presojalo v več svojih odločbah (prim. odločbe U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998, U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, U-I-233/01 z dne 5. 2. 2004) in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo.

11. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker dejanske okoliščine v zadevi niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 157
Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-2
Datum zadnje spremembe:
20.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDE5