<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 876/2016-11
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.876.2016.11

Evidenčna številka:UP00009263
Datum odločbe:16.01.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Marjanca Faganel (preds.), Zdenka Štucin (poroč.), mag. Slavica Ivanović Koca
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - akontacija dohodnine - poračunavanje plačil - vrstni red plačila davka - zastaranje pravice do izterjave

Jedro

Sporno je upoštevanje zakonskih pravil o vrstnem redu vračunavanja. V tem pogledu tožnik, čeprav v ponovljenem postopku seznanjen z obveznostmi, ki so se pokrivale s posameznimi plačili, v tožbi ne pove nič konkretnega, saj vsebinsko povzame le razloge sodbe naslovnega sodišča U 127/2007 z dne 24. 3. 2009 o uporabi določb ZDavP in ZDavP-1 o vrstnem redu vračunavanja plačil. V tej zvezi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi neprerekano sledi, da so bile v preteklosti ugotovljene nepravilnosti pri vrstnem redu pokrivanja davčnih obveznosti odpravljene in v obravnavani zadevi relevantne odločbe v celoti upoštevane. Vrstni red poravnave davka je v izpodbijanem sklepu obrazložen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ v ponovnem postopku v 1. točki izreka ugotovil, da znaša na podlagi v tej točki navedenih izvršilnih naslovov po stanju na dan 29. 3. 2013 dolg tožnika iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, stroškov davčne izvršbe in pripadajočih obresti skupaj 17.810,62 EUR, v 2. točki izreka pa odločil, da se davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnanih obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje in stroškov davčne izvršbe (obveznosti po osnovnem sklepu), ki po stanju na dan 26. 3. 2015 (datum sklepa) s pripadajočimi obrestmi znašajo skupaj 20.131,82 EUR. Po 3. točki sklepa se izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bil v prvotnem postopku izdani sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 29. 3. 2013 v pritožbenem postopku odpravljen in zadeva vrnjena organu prve stopnje z napotkom, da v ponovnem postopku odpravi pomanjkljivosti v navedbi izvršilnih naslovov in da pravilno ugotovi višino tožnikovega dolga ter pri tem preveri evidentiranje dokazanih plačil, morebitno zastaranje in da konkretno pojasni, katere obveznosti so se s plačili pokrivale. Skladno z navedenim davčni organ navede in pojasni izvršilne naslove in ponovno preveri tožnikova plačila. Pri tem ugotavlja, da so vsa plačila, ki jih navaja tožnik, evidentirana v knjigovodski evidenci. Obveznosti od julija 1997 do novembra 1999 so se pokrivale skladno s sodbo Upravnega sodišča U 127/2007 z dne 24. 3. 2009, upoštevanje plačil iz let 1997, 1998 in 1999 pa je bilo tožniku podrobneje pojasnjeno v sklepu DT 4298-844/2007 08-182-01 z dne 12. 12. 2012. Zaradi navedenega pokrivanja obveznosti je bilo z odločbami z dne 13. 11. 2012 ugotovljeno absolutno zastaranje pravice do izterjave davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 1991 do 30. 9. 1992, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov za zdravstveno zavarovanje za obdobje od 1. 1. 1991 do 30. 9. 1992. Z odločbama z dne 13. 11. 2012 je bilo ugotovljeno tudi absolutno zastaranje pravice do izterjave obveznosti iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 8. 2002 in iz naslova prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo za obdobje od 1. 8. 2001 do 30. 9. 2002. Z odločbami z dne 4. 12. 2012 je bilo nadalje ugotovljeno relativno zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti in prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo za obdobje od 1. 10. 2002 do 31. 10. 2007 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 1. 4. 2004 do 20. 4. 2004 ter od 1. 6. 2004 do 31. 10. 2006 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Obveznosti, ki so se s plačili pokrivale, so razvidne iz sklepu priloženih in na 62. strani obrazloženih obrestnih listov (iz prilog 1 do 7) za vse obveznosti in plačila, pri čemer davčni organ poudari, da skladno s prvim odstavkom 93. člena ZDavP-2 zavezanec lahko izbere, katero vrsto davka bo poravnal, in to navede na plačilnem nalogu oziroma plačilnem instrumentu, ne more pa vrstni red določati znotraj posamezne vrste davka, da bi dosegel prednostno poravnavo pozneje dospele oziroma "mlajše" obveznosti te vrste davka, saj se pri posameznem davku vedno poravnajo prej dospele oziroma "starejše" davčne obveznosti. Nadalje davčni organ ugotavlja, da ob izdaji prvotnega sklepa niso bila upoštevana plačila z dne 20. 12. 2012 v višini 102,63 EUR, z dne 21. 1. 2013 v višini 102,63 EUR, z dne 19. 2. 2013 v višini 105,40 EUR in z dne 22. 3. 2013 v višini 105,40 EUR, ki se v ponovnem postopku upoštevajo na način, kot je navedeno na 63. strani obrazložitve. Nadalje ugotavlja tudi nepravilno knjigovodsko stanje na računih, kjer so evidentirani prispevki za zaposlovanje in prispevki za starševsko varstvo. V ponovnem postopku zato knjigovodsko stanje uredi in s plačili pokriva najstarejše obveznosti. Skladno s tem v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa navede pravilne izvršilne naslove za pravilno knjigovodsko stanje na dan izdaje odpravljenega sklepa, to je na dan 29. 3. 2013, v 2. točki izreka pa ugotavlja višino terjanih obveznosti po stanju na dan izdaje izpodbijanega sklepa in pri tem upošteva tudi plačila, ki so bila evidentirana po izdaji prvotnega sklepa in navede obveznosti, ki so se z njimi pokrivale.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-465/2015-17 z dne 19. 4. 2016 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka, v skupnem znesku obresti (2.866,89 EUR) odpravilo za znesek 3,58 EUR ter v skupnem znesku glavnice (14.757,92 EUR) za znesek 1,78 EUR in v 2. točki izreka v skupnem znesku obresti (5.397,69 EUR) za znesek 1,69 EUR ter v skupnem znesku glavnice (14.548,32 EUR) za znesek 1,79 EUR, ter za ustrezno višino zneskov pod posameznimi zaporednimi številkami v tabelah iz 1. in 2. točke izreka. Delna odprava je utemeljena z ugotovljeno nepravilnostjo pri izračunu dolga iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje (neupoštevanje dela plačila) in za zaposlovanje (pokrivanje obveznosti, za katero je bilo hkrati ugotovljeno zastaranje). Ugotovljenih nepravilnosti pri zamudnih obrestih, ki se terjajo z izpodbijanim sklepom, pa, ker bi to bilo v škodo tožnika, pritožbeni organ s svojo odločbo ni odpravljal. V ostalem pritožbeni organ z obsežno utemeljitvijo izpodbijani sklep potrdi, ugovore tožnika pa kot neutemeljene zavrne.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je vse svoje obveznosti, ki se nanašajo na plačilo obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje v obdobju od leta 2008 do 2013 plačeval redno in sproti, za kar je predložil tudi dokazila - kopije položnic. Svoje obveznosti je plačeval s položnicami s točno navedbo, kaj v posameznem mesecu plačuje - torej katero vrsto davka oziroma prispevka. Davčni organ s plačili tako ne bi smel pokrivati eventualnih neplačanih obveznosti iz prejšnjih let. To bi lahko storil le, če tožnik ne bi navedel obveznosti, ki jo plačuje. Poračunavanje plačil se namreč opravi skladno s pravili o vrstnem redu vračunavanja, veljavnimi v času, ko je plačilo opravljeno. Ugotovljeno poračunavanje plačil z najstarejšim davčnim dolgom je skladno z noveliranim 102. členom ZDavP (Uradni list RS, št. 108/99), ki je pričel veljati 28. 12. 1999. Pred to novelo pa je ZDavP določal le, da se s plačilom davčnega dolga najprej poravnajo obresti in nato znesek davka. Ob upoštevanju, da poračunavanje plačil davkov z najstarejšim davčnim dolgom ni bilo predpisano, bi moral davčni organ upoštevati namen nakazil, ki ga je določil tožnik. Vrstni red vračunavanja plačil, izvršenih po 1. 1. 2005, določa ZDavP-1B v 1. in 3. odstavku 29. člena. Po teh določbah se s plačili najprej poplača najstarejši davčni dolg in njemu pripadajoče dajatve, vendar pa se, ne glede na navedene določbe, do 1. 1. 2010 v primeru, če zavezanec za davek pri davčne organu dolguje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh dospelih davčnih obveznosti, s plačilom poravna davek, ki ga zavezanec navede v svojem plačilnem instrumentu, in sicer po vrstnem redu prej dospele obveznosti po izvršilnem naslovu te vrste davka. Od leta 2010 dalje smiselno isto določa 93. člen ZDavP-2. Navedenih pravil o poračunavanju davčni organ po navedbah tožbe ni upošteval.

5. Glede na to, da so bili v dosedanjih postopkih davčnih izvršb do sedaj odpravljeni vsi sklepi o izvršbi, tožnik s sklicevanjem na 58. člen ZDavP-1B oziroma na 125. in 126. člen ZDavP-2 uveljavlja zastaranje vseh davkov in prispevkov, pri katerih je plačilo dospelo pred več kot petimi leti oziroma več kot desetimi leti.

6. Nezakonitost sklepa oziroma neupoštevanje vseh plačil dodatno dokazuje opomin z dne 9. 9. 2012, po katerem ima tožnik na dan opomina zgolj 32,28 EUR davčnega dolga, o čemer doslej ni dobil vsebinskega pojasnila.

7. V zvezi s plačilom predhodne akontacije dohodnine od dohodka pa tožnik poudarja, da v letu 2010 ni oddal obračuna, po katerem bi moral plačati predhodno akontacijo, zato je nepravilna odločitev, da je tožnik po obračunu z dne 27. 3. 2010 dolžan plačati 20,64 EUR razlike za leto 2009.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi ni spora o tem, da so bila plačila, ki jih je v davčnem postopku navajal in dokazoval tožnik, opravljena in v ponovnem postopku tudi v celoti upoštevana. Sporno je upoštevanje zakonskih pravil o vrstnem redu vračunavanja. V tem pogledu pa tožnik, čeprav v ponovljenem postopku seznanjen z obveznostmi, ki so se pokrivale s posameznimi plačili, v tožbi ne pove nič konkretnega, saj vsebinsko povzame le razloge sodbe naslovnega sodišča U 127/2007 z dne 24. 3. 2009 o uporabi določb ZDavP in ZDavP-1 o vrstnem redu vračunavanja plačil. V tej zvezi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi neprerekano sledi, da so bile v preteklosti ugotovljene nepravilnosti pri vrstnem redu pokrivanja davčnih obveznosti odpravljene in v obravnavani zadevi relevantne odločbe v celoti upoštevane. Vrstni red poravnave davka je v izpodbijanem sklepu obrazložen. Ker na vsebinsko enake pritožbene navedbe pravilno in v celoti odgovori že pritožbeni organ, se sodišče na njegove razloge sklicuje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jih ne ponavlja. Na tej podlagi se sklicuje tudi na razloge, ki se nanašajo na zastaranje in ki jim tožnik konkretno ne ugovarja. Ob neprerekanih ugotovitvah o pretrganju teka zastaranja pravice do izterjave, tožnik s pavšalnim sklicevanjem na potek relativnega zastaralnega roka ne more biti uspešen. Da absolutni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa ni potekel, pa izhaja že iz datumov izvršljivosti, ki so pri posameznih izvršilnih naslovih navedeni v izreku.

11. Tožbeni očitek v zvezi z opominom z dne 9. 9. 2012 je protispisen, saj se o njem na strani 87 odločbe s pravilnim stališčem izreče pritožbeni organ, razlog za stanje dolga po navedenem opominu pa vsebinsko pojasni organ prve stopnje na strani 63 in 64 izpodbijanega sklepa.

12. S podatki upravnih spisov in uradnih evidenc neskladna in v celoti neizkazana je tudi trditev, da tožnik ni oddal obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2009 (27. 3. 2010), na podlagi katerega naj bi bil dolžan plačati razliko 20,64 EUR razlike za leto 2009. Iz spisov pa sledi, da je navedeni obračun v 1. točki izpodbijanega sklepa naveden kot izvršilni naslov za obveznosti pod zap. št. 170, 180, 199, 227 in 255.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

15. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 93, 93/1, 125, 126
Datum zadnje spremembe:
20.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDE1