<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba II U 411/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.411.2014

Evidenčna številka:UM0012288
Datum odločbe:10.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Violeta Tručl (preds.), Sonja Kočevar (poroč.), Jasna Šegan
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - vrstni red plačil davka

Jedro

Iz knjigovodske evidence izhaja, da je tožena stranka plačila tožnika upoštevala pri izračunu davčnega dolga po izpodbijanih sklepih. Prav tako je v obrazložitvi svoje odločbe natančno za vsako plačilo pojasnila, katere tožnikove davčne obveznosti je s plačili poravnala, seveda upoštevaje določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev. Enako velja tudi za izvršene pobote vplačanega preplačila davka na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da dejansko stanje glede višine dolga ni bilo pravilno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 21. 11. 2013 je prvostopni davčni organ zoper tožnika dovolil izvršbo na denarne prejemke na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku sklepa v višini 25.074,79 EUR, zamudnih obresti 6.180,08 EUR ter stroškov postopka 25,00 EUR, kar je skupno 31.279,87 EUR. S sklepom z dne 17. 1. 2014 pa je davčni organ dovolil izvršbo na premično premoženje tožnika in sicer iz naslova glavnice 37.109,51 EUR, zamudnih obresti 8.483,81 EUR, stroškov izvršbe v znesku 115,00 EUR, to je skupno 45.708,32 EUR.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbi tožnika, da dolg ne znaša toliko, kot je navedeno v sklepih o dovolitvi izvršbe, kot neutemeljeni. Na podlagi knjigovodskih kartic je ugotovila, da so bila vsa plačila in poboti s strani tožnika ustrezno evidentirani v davčni knjigovodski evidenci, pri čemer pa se je upoštevala določba 93. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev, pri tem pa so se upoštevale tudi zakonite zamudne obresti skladno s prvim odstavkom 96. člena ZDavP. V odločbah podrobneje pojasnjuje pokrivanje davčnih obveznosti s tožnikovimi plačili ter opravljenimi poboti na podlagi 97. člena ZDavP-2. Prav tako je tožnik imel možnost ves čas postopka vpogleda v dokumente zadeve pri prvostopnem organu. Predmet pritožbenega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov o dovolitvi izvršbe na dan njihove izdaje, ne pa samo izvrševanje sklepa o davčni izvršbi.

Tožnik v tožbi ugovarja, da po njegovem lastnem obračunu neplačanih davčnih obveznosti znaša dolg bistveno manj, kot to izhaja iz izpodbijanih sklepov, saj je svoje obveznosti večkrat delno poravnal. Zato meni, da je davčni organ napačno ugotovil dejansko stanje, saj je dolg po njegovih izračunih vsaj za 50 % nižji. Do 22. 9. 2012 je bil tožnik registriran kot samostojni podjetnik. V tem času zaradi različnih objektivnih okoliščin dejansko ni mogel redno poravnavati svojih davčnih in drugih obveznosti, zato je večkrat na podlagi sklepov in pobotov poravnal večji del svojih obveznosti. Pri tem je tudi večkrat urgiral, da bi se pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar se stanje dolga nikoli ni dokončno razjasnilo. V obdobju od 1. 1. 2010 do izbrisa iz registra dne 22. 9. 2012 so vse njegove obveznosti znašale skupno 45.377,48 EUR. V istem obdobju pa je plačal s presežki DDV, poboti DDV in plačili po sklepih 37.094,56 EUR. Kljub temu pa je davčni organ ugotovil dolg v višini 31.279,87 EUR na dan 12. 11. 2013 oz. na dan 17. 1. 2014 že 45.708,32 EUR. Tako je že na prvi pogled mogoče laično ugotoviti, da dejansko stanje neporavnanih obveznosti tožnika ne more biti pravilno ugotovljeno. Ker od 22. 9. 2012 sploh ne posluje več, bi torej dolg lahko naraščal le na račun obresti, nikakor pa ne more naraščati iz naslova glavnice. Tudi iz primerjave obeh izpodbijanih sklepov izhaja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V sklepih je sicer organ navedel neke nove izvršilna naslove in to iz naslova OPSVZ (obračun za socialno varnost za zasebnike), ki jih v sklepu z dne 12. 11. 2013 ni navedel. Zato tožnik ne more slediti pavšalni trditvi tožene stranke, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita. Priznava, da verjetno davčni dolg res obstoji in ga bo tudi plačal, ko mu bo to dopuščalo finančno stanje, pri čemer pa vztraja, da dejansko stanje dolga ni razčiščeno do te mere, da bi se dolg lahko prisilno izterjal. Predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 143. člena ZDavP-2 davčni organ v primeru, če davek ni plačan, v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Izvršilni naslovi za davčno izvršbo so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2. Med njimi je pod točko 2 naveden izvršljiv obračun davka in pod točko 4 izvršljiv sklep davčnega organa ter pod točko 9 seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

Po presoji sodišča seznam izvršilnih naslovov, navedenih v izpodbijanih sklepih, kot tudi sama izpodbijana sklepa o davčni izvršbi, vsebujeta vse zahtevane elemente iz 9. točke 145. člena oz. 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je opredeljen izvršilni naslov, to je obračun prispevkov oz. obračun davnih odtegljajev, pri čemer je navedeno obračunsko obdobje, rok plačila, datum izvršljivosti, znesek glavnice, znesek zamudnih obresti in skupni znesek.

Za tožnika je sporen skupni znesek dolga, ker meni, da davčni organ ni pravilno upošteval njegovih plačil oz. pobotov v obdobju od 1. 1. 2010 v skupnem znesku 37.094,56 EUR. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev določa 93. člen ZDavP-2. S plačilom se poravna davek, ki ga zavezanec za davek navede na plačilnem instrumentu po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka. Kolikor pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka, pa se davek s pripadajočimi dajatvami plača po vrstnem redu, ki ga določa tretji odstavek 93. člena ZDavP-2 in sicer prvo stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek ter denarne kazni in globe ter stroški postopka. Preplačilo na račun posamezne vrste prispevka pa se lahko upošteva le za poplačilo istovrstnih obveznosti (peti odstavek 93. člena ZDavP-2).

Tožnik v tožbi priznava, da je bil ves čas v zamudi s plačili ter da je svoje obveznosti poravnaval v skladu s svojimi finančnimi možnostmi. Prav tako so bila plačila izvršena na podlagi že izdanih sklepov davčnega organa oz. na podlagi izvršenega pobota. Iz knjigovodske evidence, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je tožena stranka navedena plačila upoštevala pri izračunu davčnega dolga po izpodbijanih sklepih. Prav tako je v obrazložitvi svoje odločbe natančno za vsako plačilo pojasnila, katere tožnikove davčne obveznosti je s plačili poravnala, seveda upoštevaje določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev. Enako velja tudi za izvršene pobote vplačanega preplačila davka na podlagi šestega odstavka 97. člena ZDavP-2. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da dejansko stanje glede višine dolga ni bilo pravilno ugotovljeno. Prav tako tožnik tudi sam priznava, da dolg obstaja, vendar po njegovih izračunih, ki jih v postopku ni priložil, je vsaj za 50 % nižji. Nerelevanten je tudi tožbenih ugovor, da je tožnik imel v celoti poravnane vse davčne obveznosti do konca leta 2009, saj se po izvršilnih naslovih terjatve nanašajo na obveznosti, ki so nastale kasneje.

Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da višina glavnice dolga po izpodbijanih sklepih ni enaka ter da je davčni organ v sklepu z dne 17. 1. 2014 navedel tudi nove izvršilne naslove iz naslova obračuna prispevkov. V obravnavanem primeru se izvršilna sklepa nanašata na različni sredstvi izvršbe in sicer na denarna sredstva tožnika oz. na premičnine. Pri tem pa ni nujno, da bi morala sklepa vsebovati tudi iste izvršilne naslove.

Sodišče se v ostalem strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe zavrnil pritožbene ugovore. Ker tudi tožnik v tožbi uveljavlja ugovore, enake pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče v smislu določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker sta izpodbijana sklepa pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na izrek o stroških upravnega spora, ki temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 93, 97, 97/6.
Datum zadnje spremembe:
10.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwNTgz