<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 621/2014
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.621.2014

Evidenčna številka:UL0010101
Datum odločbe:02.12.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - finančni pogoj

Jedro

Odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga predstavljajo izjemo od siceršnje, z zakonom predpisane obveznosti davčnega zavezanca, da poravna davčni dolg v predpisani višini in v predpisanih rokih. Zato morajo biti pogoji, ki so predpisani za uveljavljanje davčne ugodnosti, v celoti in dosledno izpolnjeni ter kot takšni zavezujejo tako davčnega zavezanca kot davčni organ, ki odloča v konkretnem primeru o odlogu oziroma o obročnem plačilu davka. Gre torej za davčno dobroto in ne za pridobljeno (socialno) pravico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je ugodil zahtevku tožnika z dne 7. 11. 2013 za obročno plačilo davčnega dolga, ki po stanju na dan 19. 12. 2013 iz naslova dohodnine znaša 225,61 EUR in iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov 25,00 EUR ter dovolil obročno plačilo tega dolga v osmih mesečnih obrokih, ki jih navaja (točka I izreka). Za čas, ko je dovoljeno obročno plačilo, se za neplačane davke, vključno z zamudnimi obrestmi, zaračunavajo obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki velja na dan izdaje odločbe o obročnem plačilu (točka II izreka). V primeru zamude s plačilom posameznega obroka, z dnem zapadlosti neplačanega obroka zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki (točka III izreka). Če davek ne bo plačan v rokih, določenih v točki I izreka, bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka IV izreka). Zahtevku zavezanca za odpis oz. delni odpis davčnega dolga se ne ugodi (točka V izreka). Stranka trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka VI izreka). Kot pravno podlago je navedel prvi odstavek 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in 29. člen do 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je vložil vlogo za odpis ali delni odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine, stroškov izvršbe in zamudnih obresti. Iz podatkov, ki jih je prvostopenjski organ pridobil uradoma ter glede na določbe ZDavP-2 in Pravilnika odpis ali delni odpis predmetnega davčnega dolga ni bil mogoč. Tožnik pa je izpolnjeval pogoje za obročno odplačilo davčnega dolga, ki jih prvostopenjski organ navaja v obrazložitvi.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno in pritrdil odločitvi in razlogom organa prve stopnje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Prosi za odpis predmetnega davčnega dolga, saj davčnega bremena ne zmore plačati. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane določbe sodišče meni, da je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navajata že oba davčna organa in ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami še dodaja:

Odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga predstavljajo izjemo od siceršnje, z zakonom predpisane obveznosti davčnega zavezanca, da poravna davčni dolg v predpisani višini in v predpisanih rokih. Zato morajo biti pogoji, ki so predpisani za uveljavljanje davčne ugodnosti, v celoti in dosledno izpolnjeni ter kot takšni zavezujejo tako davčnega zavezanca kot davčni organ, ki odloča v konkretnem primeru o odlogu oziroma o obročnem plačilu davka. Gre torej za davčno dobroto in ne za pridobljeno (socialno) pravico.

Pred izdajo odločbe mora davčni organ na podlagi prvega in drugega odstavka 29. člena Pravilnika ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov na podlagi predloženih podatkov davčnega zavezanca ter svojih ali drugih uradnih evidenc. Dohodki, ki se pri tem upoštevajo so navedeni v 30. členu Pravilnika. Družinski člani, ki se upoštevajo, pa so navedeni v četrtem odstavku 29. člena Pravilnika. Minimalna plača je po Zakonu o določitvi minimalne plače v spornem obdobju znašala 783,66 EUR. Osnovni znesek minimalnega dohodka na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakona o dodatnih interventnih ukrepih (v nadaljevanju ZDIU) za leto 2012 je v obravnavanem obdobju znašal 265,22 EUR. V skladu s prvim odstavkom 36. člena Pravilnika se odlog ali obročno plačilo davčnega dolga lahko odobri, če dohodki na družinskega člana v obdobju iz tretjega odstavka 29. člena Pravilnika ZDavP-2 ne presegajo dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po ZSVarPre, ki je v času vložitve vloge tožnika znašal 530,44 EUR. Davčni organ ugotavlja, da po zbranih podatkih ugotovljeni povprečni mesečni dohodek tožnika in A.A., partnerke, s katero tožnik živi v skupnem gospodinjstvu, v spornem obdobju znaša 502,43 EUR. Tako dohodek tožnika in družinskih članov ne presega višine (530,44 EUR), do katere je mogoče dopustiti obročno plačilo zapadlega davčnega dolga.

Na podlagi prvega odstavka 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Pogoji za odpis ali delni odpis davčnega dolga pa so zelo strogi. V skladu s prvim odstavkom 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana (30. člen do 32. člena Pravilnika) ne presegajo 1,5 kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka in davčne obveznosti ni mogoče v celoti ali delno plačati iz dohodkov, premoženja ali prihrankov davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov. Odpis davčnega dolga (drugi odstavek 32. člena Pravilnika) je mogoč, če dohodek na družinskega člana ne presega 265,22 EUR (zneska minimalnega dohodka), oziroma za delni odpis (prvi odstavek 37. člena Pravilnik ZDavP-2) ne presegajo zneska 397,83 EUR (1,5 kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka). Pogoj je tudi, da tožnik oz. njegovi družinski člani nimajo premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačati predmetni davčni dolg, kar je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. Prvostopenjski organ je iz pridobljenih podatkov iz evidenc ugotovil, da znaša mesečni dohodek tožnika in njegovih družinskih članov v spornem obdobju 502,43 EUR, katerega višine pa tožnik v pritožbi in tudi v tožbi niti ne izpodbija. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča mesečni dohodki tožnika in njegovih družinskih članov v spornem obdobju presegajo višino, do katere je mogoče odobriti odpis ali delni odpis davčnega dolga. Tako je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za odpis oz. delni odpis davčnega dolga utemeljeno zavrnil. Okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da so bile vse relevantne okoliščine v danem primeru pravilno ugotovljene, pravilno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Ni bilo storjenih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo pa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

ZDavP-2 člen 101.
Datum zadnje spremembe:
22.04.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3NTQx