<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1397/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1397.2013

Evidenčna številka:UL0009228
Datum odločbe:07.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Alenka Praprotnik (preds.), Petra Stanonik Bošnjak (poroč.), Zdenka Štucin
Področje:DAVKI
Institut:davek od drugih dohodkov - posojilna pogodba - verodostojna knjigovodska listina

Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je bilo sporno nakazilo 245.000,00 EUR posojilna pogodba. Če bi šlo v konkretnem primeru v resnici za posojilno pogodbo oziroma za posojeni znesek, je zadeva po presoji sodišča precej nelogična, saj naj bi tako tožnik sredstva posodil nekomu, ki mu je dolžan 725.000,00 EUR. Prav tako je nelogično dejstvo, da bi tožnik posloval na način, da bi sam izterjeval terjatve svojih dolžnikov in izterjane zneske skupaj z obrestmi nakazoval B.B., sam pa bi se zadovoljil s pogodbeno vrednostjo odstopljenih terjatev.

Posamezni poslovni dogodek je lahko davčno priznan le, če temelji na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Poslovni dogodki se tako v smislu presoje vsebine, ki jo izkazujejo, ugotavljajo in presojajo glede na knjigovodske listine ali na pravno relevantna dejstva. Sodišče ugotavlja pri knjigovodstvu tožnika neupoštevanje Slovenskih računovodskih standardov, ki že v uvodu določajo temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po katerih se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Tožeča stranka s tem, ko je v svojih knjigovodskih izkazih znesek 245.000,00 EUR najprej izkazala kot izterjana sredstva, potem pa kot posojilno pogodbo, ni zadostila pogojem SRS in 31. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je tožniku za leto 2012 dodatno odmeril davek od drugih dohodkov od osnove 245.000,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 61.250,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 816,95 EUR.

V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da je pri tožniku v davčnem inšpekcijskem nadzoru davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 opravil nadzor in o njem sestavil zapisnik, na katerega je zavezanec podal pripombe, ki so bile vse zavrnjene. Tožnik se je v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2012 ukvarjal z dejavnostjo dajanja gotovinskih potrošniških kreditov fizičnim osebam. V spornem obdobju je iz tega naslova na kontu 7750 evidentiral za 36.913,09 EUR prihodkov. Pri pregledu poslovne dokumentacije tožnika je davčni organ ugotovil, da je tožnik v letu 2011 na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev z dne 1. 10. 2011 družbi A. d.o.o., ki jo je zastopal B.B., odstopil svoje finančne terjatve. S strani tožnika je pogodbo podpisal C.C., ki je poleg B.B. direktor družbe tožnika, ima pa C.C. stalno prebivališče na Madagaskarju. Vrednost sklenjene pogodbe je znašala 725.829,06 EUR, kolikor so na presečni dan 27. 1. 2012 znašale neodplačane glavnice kreditov, ki jih je tožnik podeljeval fizičnim osebam. Po pogodbi o odstopu terjatev je odstopnik – tožnik dolžan predložiti seznam strank skupaj z zneski neodplačanih glavnic, rok plačila po tej pogodbi pa je bil določen za 30. 9. 2012, če k tej pogodbi ne bi bil sprejet dodaten aneks. Davčni organ je pregledal tudi poslovanje družbe A. in ugotovil, da je imela na dan 1. 1. 2012 izkazane terjatve v višini 725.829,00 EUR, za ta znesek pa je imela izkazano obveznost do družbe D. za prevzem finančnih terjatev. Družba A. je bila 30. 1. 2012 likvidirana, vse terjatve in obveznosti družbe pa so prešle na družbenika B.B. Izpiski prometa na transakcijskem računu izkazujejo, da družba ni izterjala nobene od terjatev, ki so ji bile odstopljene. 31. 1. 2012 je B.B. z družbo D. – tožnikom, sklenil pogodbo o opravljanju storitev, v kateri sta se stranki dogovorili, da bo družba D. izvajala vse aktivnosti izterjave finančnih storitev, ki so bile predmet odstopa družbi A. in so prešle na družbenika. Pogodbena vrednost opravljenih storitev je znašala 1.000,00 EUR mesečno. Nadalje je davčni organ po pregledu kartic glavne knjige ugotovil, da je tožnik dne 12. 4. 2012 direktorju B.B. nakazal znesek 245.000,00 EUR izterjanih sredstev, čeprav je imel B.B. do D. obveznost v višini 725.819,06 EUR. Poleg tega je družba D. svojo finančno terjatev odstopila družbi A. dne 27. 1. 2012, čeprav je vedela, da bo družba A. čez tri dni izbrisana iz sodnega registra. Pooblaščenec D., ki je obenem računovodja, je davčnemu organu 10. 10. 2012 podal pojasnilo, da bo nakazilo 245.000,00 EUR obravnavano oziroma evidentirano kot kredit, nato pa je bila davčnemu organu predložena kreditna pogodba z dne 12. 4. 2012, ko je bilo izplačilo opravljeno. S pogodbo sta se pogodbeni stranki dogovorili o odobritvi posojila v okvirnem znesku 500.000,00 EUR, končni rok vračila posojila pa je 12. 3. 2013. Kot že rečeno, omenjeni znesek 245.000,00 EUR v karticah glavne knjige ni bil evidentiran kot posojilo, zato je davčni organ ugotovil, da je zavezanec - tožnik pogodbo napisal naknadno in jo datiral na dan prenakazila. Izplačilo denarnih sredstev v višini 245.000,00 EUR B.B. tako predstavlja drugi dohodek za B.B., od katerega je bil zavezanec dolžan odvesti davčni odtegljaj.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev stroškov postopka.

Tožnik uvodoma zatrjuje kršitev pravil postopka, in sicer da je davčni inšpekcijski nadzor opravil Davčni urad Ljubljana, izpodbijano odločbo pa je izdal Davčni urad Murska Sobota, saj je davčni inšpekcijski nadzor uvedel davčni organ, ki ni krajevno pristojen, pri čemer je odločbo sicer izdal krajevno pristojni organ, ki pa ni vodil postopka. Nadalje tožnik zatrjuje jasno izkazani ekonomski interes tožeče stranke za sklenitev pogodbe o odstopu terjatev. Potrebno je poudariti, da v primeru, če nihče od kreditojemalcev – fizičnih oseb, svojega dolga ne bi plačal, si je tožnik na podlagi te pogodbe zagotovil poplačilo glavnice v višini 725.829,06 EUR in je ravnal kot dober gospodar. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da naj ne bi imel E.E. nikakršnih terjatev do tožnika (394.405,15 EUR), saj naj ne bi obstajali nikakršni listinski dokazi. To ne drži, kar izhaja iz pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 23. 5. 2012, pri čemer je bila navedena obveznost knjižena na konto 2760 - kratkoročne finančne obveznosti E.E. Tožeča stranka se o ugotovitvah v zvezi z E.E. tudi ni imela možnosti izjasniti. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, v kakšni medsebojni povezavi naj bi bila imetništvo poslovnih deležev družb v davčnih oazah z imetništvom poslovnega deleža tožnika ter nakazilom spornega zneska na osebni račun B.B. Ni razvidno tudi v kakšni povezavi naj bi bila družba F. iz Cipra in nakazilo v znesku 1.790,00 EUR v letu 2010 s strani B.B. Od kod davčnemu organu takšne ugotovitve, tožnik ne ve. Navedenih navedb tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik tudi poudarja, da je v resnici B.B. 12. 4. 2012 nakazal znesek 245.000,00 EUR, vendar le kot posojilo, kar jasno in nesporno izhaja iz predložene posojilne pogodbe. Med drugim sta se z B.B. tudi dogovorila, da se za primer, v kolikor posojeni znesek z obrestmi vred do navedenega datuma ne bo vrnjen, obveznosti izdanega kredita poravnajo iz izterjanih zneskov po pogodbi o odstopu terjatev, pri čemer ima po pogodbi o opravljanju storitev tožnik ne le vpogled nad izterjanimi terjatvami, pač pa zneski prihajajo tudi na njegov račun. Omenjene terjatve so bile torej dobro zavarovane. Glede navideznosti pogodbe o odstopu terjatev tožnik pripominja, da navidezne pogodbe Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ne opredeljuje. Davčnemu organu so bile v času po vložitvi pripomb na zapisnik ter do izdaje izpodbijane odločbe posredovane še štiri pogodbe o medsebojni poravnavi obveznosti in terjatev z dne 31. 12. 2012. Po navedenih pogodbah so se medsebojne terjatve in obveznosti med tožnikom, B.B. in E.E. pobotale. S tem ko davčni organ reče, da pogodbe niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa ali notarsko overjene, da bi imele listine dokazno moč ter da jih davčni organ po določilih SRS 21.12 ne more obravnavati kot verodostojne knjigovodske listine, je obrazložitev vsebinsko prazna ter se je ne da preizkusiti. Tožniku so s tem kršene tudi pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Prvi odstavek 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) določa, da so dohodki navedeni taksativno in ne eksemplarično. Izven izrecno navedenih določb davčni organ obdavčitve in opredelitve drugih dohodkov ne more in ne sme širiti.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in vztraja le pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Glede očitka, da je drugostopenjski organ v odločbi napačno ugotovil, da E.E. do zavezanca nima nikakršnih terjatev, le-te naj bi namreč jasno izhajale iz pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 23. 5. 2012, knjižene pa so na kontu Kratkoročne finančne obveznosti, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik B.B. nakazal znesek 245.000,00 EUR, ki ga le-ta ni vrnil, čeprav je vračilo poskušal dokazati na različne načine, med drugim tudi s pogodbami o medsebojni poravnavi obveznosti, ki pa sta jih davčna organa štela za nedokazane. Ne glede na navedbo, da je bila pogodba o kratkoročnem posojilu E.E. knjižena v poslovnih knjigah, tožnik v postopku ni dokazal, da bi znesek E.E. že vrnil, niti niso bile priložene listine o nastanku dolga. Tožnik je v postopku predložil zgolj pogodbo o medsebojni poravnavi obveznosti in terjatev, sklenjeno med D. d.o.o., B.B. in E.E., iz katere izhaja, da ima E.E. iz naslova pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 23. 5. 2012 terjatev do družbe D. v znesku 378.271,00 EUR z obrestmi, ni pa bila predložena sama pogodba, niti med E.E. in D. in obstajal denarni tok glede izplačila posojila. Pritožbeni organ je preizkusil odločbo v delu, v katerem jo tožnik izpodbija, to je v konkretnem primeru izplačilo zneska 245.000,00 EUR Pajmonu, ki ga je mogoče dokazati le v povezavi z vsemi pogodbami o odkupu terjatev, izterjave obveznosti in posojilnih pogodbah, konkretno tudi v povezavi s posojilno pogodbo med tožnikom in E.E., s katero zatrjuje prejem in vračilo določenega zneska. Pritožbeni organ zato v postopku ni ugotovil drugačnega dejanskega stanja kot organ prve stopnje, do katerega se tožnik naj ne bi mogel opredeliti, kot to navaja v tožbi, ampak je zgolj med seboj povezal dejstva, ki so bila znana že v postopku na prvi stopnji, do katerih pa se je tožnik imel možnost izreči oziroma predložiti vse dokaze, s katerimi zatrjuje nasprotno.

V pripravljalni vlogi se tožeča stranka ne strinja z razlogovanjem tožene stranke in opozarja na 76. člen ZDavP-2, prav tako pa zatrjuje denarni tok med družbo G. in tožnikom kot posojilojemalcem, pri čemer je E.E. pravni naslednik izbrisane družbe. Po mnenju tožeče stranke je tožnik izkazal obstoj posojilnega razmerja med tožnikom in B.B. kot tudi obstoj kompenzacije terjatve do navedene fizične osebe z obveznostjo do navedene fizične osebe. Če davčni organ v določena dejstva dvomi, mora odločiti v korist zavezanca za davek.

Tožena stranka je tudi na pripravljalno vlogo odgovorila in poudarila, da je že prvostopenjski organ na strani 16 izpodbijane odločbe navedel, da verodostojnosti dolžniško-upniškega razmerja med E.E. in B.B. v postopku ni bilo mogoče preveriti, kar si je mogoče razlagati le na način, da za navedene transakcije ne obstaja verodostojna dokumentacija. Davčni organ še navaja, da predložene pogodbe ne morejo služiti kot dokaz o dejanskih finančnih transakcijah, ki jih urejajo, saj gre za listine, ki jih je glede na obliko mogoče vzpostaviti tudi za nazaj, to pa predvsem zato, ker so podpisniki listin v svoji funkciji povezane osebe. Na strani 4 in 5 prvostopenjske odločbe so naštete pravne osebe, katerih ustanovitelj oziroma direktor je bil B.B., opisan pa je tudi način delovanja posameznih družb v povezavi s tožečo stranko, ki glede medsebojno sklenjenih posojilnih pogodb po mnenju tožene stranke kaže zgolj na nedopustno izogibanje plačilu davkov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ ter se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1, tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V konkretni zadevi je sporna pravna narava nakazila pravne osebe D., to je tožnika, B.B. v znesku 245.000,00 EUR, ki ga je prvostopenjski organ štel kot dohodek fizične osebe B.B. in ga obdavčil.

Tožnik je v letu 2012 za B.B. kot prevzemnika terjatev in obveznosti izbrisane družbe A. vršil izterjavo fizičnih oseb iz naslova terjatev, ki jih je odstopil izbrisani družbi in plačilo v svojih knjigah evidentiral kot obveznost do B.B., dne 12. 4. 2012 pa B.B. nakazal znesek 245.000,00 EUR izterjanih sredstev. Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo to nakazilo izvršeno, čeprav je imel B.B. iz naslova izbrisa družbe A. d.o.o. do D. d.o.o. obveznost v višini 725.829,06 EUR (obveznost za odstopljeno terjatev izbrisane družbe A.). Omenjeni znesek je bil v poslovnih knjigah opredeljen kot izterjana sredstva, posojilna pogodba, ki je bila sicer datirana na isti dan 12. 4. 2012, pa je bila sklenjena šele v času inšpekcijskega pregleda, po tem ko se je 10. 10. 2012 davčni organ po pregledu knjig srečal s pooblaščencem in računovodjo tožnika. Če bi šlo v konkretnem primeru v resnici za posojilno pogodbo oziroma za posojeni znesek, je zadeva po presoji sodišča precej nelogična, saj naj bi tako tožnik sredstva posodil nekomu, ki mu je dolžan 725.000,00 EUR. Prav tako je nelogično dejstvo, da bi tožnik posloval na način, da bi sam izterjeval terjatve svojih dolžnikov in izterjane zneske skupaj z obrestmi nakazoval B.B., sam pa bi se zadovoljil s pogodbeno vrednostjo odstopljenih terjatev, to je 725.829,06 EUR. Po pogodbi o odstopu terjatev med D. in A. z dne 1. 10. 2011 naj bi namreč obresti v znesku 75.735,95 EUR tožnik moral nakazati B.B.

Sodišče ugotavlja, da takšnih poslov ne bi sklepale osebe, ki so med seboj nepovezane in delujejo na prosto delujočem trgu. V konkretnem primeru so namreč fizične osebe svoje terjatve do D. na podlagi posojilnih pogodb redno izpolnjevale in torej ni bilo nobene potrebe do prenosa terjatev na tretjo osebo. Po presoji sodišča so bile tako tudi vse nadaljnje pogodbe (pogodbe o opravljanju storitev, pogodba o konverziji terjatev in pogodbe o medsebojni poravnavi obveznosti) sklenjene le iz razloga, da bi se prikrilo dejstvo, da je bil B.B. nakazan znesek 245.000,00 EUR, ki ni bil vrnjen. Za poravnavo zneska 394.405,15 EUR E.E., ki naj bi imel terjatev do tožnika, pa tudi ne obstajajo nikakršni listinski dokazi, ne glede vračila in ne glede nastanka dolga. Sodišče pritrjuje davčnemu organu, da ni vezan na formalno pravno opredelitev davčnega dogodka, ampak da je potrebno dogodke presoditi po vsebini in skladno z davčno zakonodajo, kar v konkretnem primeru pomeni, da je B.B. prejel dohodek, ki je obdavčljiv po ZDoh-2. Tudi če so bile ostale predložene sporne pogodbe sicer veljavno sklenjene, je potrebno presoditi motiv pri njihovi sklenitvi in če je bil nedopusten, takšnemu ravnanju ne sodišče in ne davčni organ ne moreta podeliti pravne zaščite.

Sodišče tudi zavrača ugovor tožeče stranke o nepovezanosti med družbo D. in B.B. Pri obeh podjetjih D. d.o.o. in A. d.o.o. je posle vodil B.B., saj drugi direktor družbe D. v Sloveniji sploh nima prebivališča, ampak ga ima na Madagaskarju. Prav tako pa je 100 % lastnik in direktor družbe A. bil B.B. Obe pravni osebi sta imeli sedež na istem naslovu. Nesporno je tudi davčni organ pravilno ugotovil, da je bilo poslovanje B.B. škodljivo za tožnika in profitabilno za družbo A.

Sodišče se po pregledu upravnih spisov strinja z davčnima organoma, da tožnik ni uspel dokazati, da je bilo sporno nakazilo 245.000,00 EUR posojilna pogodba ter da je bil za omenjeni znesek in za poslovanje s strani družbe D. d.o.o. izkazan ekonomski interes. Davčni zavezanec namreč mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Pri tem je vrsta dokaznih sredstev omejena. Pri tem sicer ne gre za omejitev po določbah ZDavP-2, temveč gre za omejitev, ki izhaja iz vsebine samega davčnega postopka oziroma določb materialnih predpisov. Ob upoštevanju navedenega je posamezni poslovni dogodek lahko davčno priznan le, če temelji na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Poslovni dogodki se tako v smislu presoje vsebine, ki jo izkazujejo, ugotavljajo in presojajo glede na knjigovodske listine ali na pravno relevantna dejstva. Sodišče ugotavlja pri knjigovodstvu tožnika neupoštevanje Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju: SRS), ki že v uvodu določajo temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po katerih se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Zahteve, ki se pojavijo na tej končni stopnji računovodenja, je treba upoštevati od samega začetka, kar pomeni, da morajo podjetja v vseh fazah računovodenja upoštevati njegove kakovostne značilnosti. Konti in vknjižbe na njih morajo biti popolni in zanesljivi, poslovni dogodki pa obravnavani v skladu z njihovo vsebino. Verodostojnost izkaza poslovnega izida je namreč po naravi stvari pogojena z verodostojnostjo podatkov o posameznih poslovnih dogodkih, ki so predmet knjigovodskega evidentiranja in s tem, z verodostojnostjo listin, ki so podlaga za knjiženje.

Tožeča stranka s tem, ko je v svojih knjigovodskih izkazih znesek 245.000,00 EUR najprej izkazala kot izterjana sredstva, potem pa kot posojilno pogodbo, ni zadostila pogojem SRS in 31. člena ZDavP-2. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor glede opredelitve drugih dohodkov. 15. člen ZDoh-2 namreč določa, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enak koledarskemu letu. Dohodki so vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno. Za dohodek po tem zakonu se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan, oziroma dohodek prejet v naravi pa se določi na podlagi primerljive tržne cene, če ni z zakonom drugače določeno. Po 6. točki 18. člena ZDoh-2 med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki. Drugi dohodki so vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona, za druge dohodke pa ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo (105. člen). Kot drugi dohodki so opredeljeni vsi tisti dohodki fizičnih oseb, ki jih ni mogoče uvrstiti med katere od ostalih obdavčljivih dohodkov po zakonu in niso po izrecnih določbah zakona oproščeni dohodnine oziroma opredeljeni kot taki, da se ne vštevajo v davčno osnovo. Definicija drugih dohodkov ni taksativna, saj v zakonu vnaprej ni mogoče našteti vseh različnih vrst dohodkov fizičnih oseb, ki se pojavljajo v praksi.

Glede kršitve pravil postopka v zvezi s tem, da je inšpekcijski nadzor opravil Davčni urad Ljubljana, odločbo pa izdal Davčni organ Murska Sobota, sodišče pritrjuje podrobni obrazložitvi drugostopenjskega organa, da je tožnik vpisan v davčnem registru pri Davčnem uradu Murska Sobota. Zato je sklep, s katerim je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor, izdal Davčni urad Murska Sobota, ki je izdal tudi odmerno odločbo. Zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru je izdal Davčni urad Ljubljana, vendar sta ga v resnici izdali inšpektorici Davčnega urada Murska Sobota, ki sta vodili davčni postopek, s tem pa ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Zapisnik sta namreč sestavili isti pooblaščeni osebi kot odločbo in v odločbi odgovorili tudi na vse tožnikove pripombe, le-to pa je izdal pristojni organ. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 31, 76.
ZDoh-2 člen 15, 18, 18-6.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczNDEz