<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1695/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1695.2012

Evidenčna številka:UL0008513
Datum odločbe:10.09.2013
Senat, sodnik posameznik:Alenka Praprotnik (preds.), Bogdana Bradač (poroč.),
Zdenka Štucin
Področje:DAVKI
Institut:davek od osebnih prejemkov - prispevki za socialno varnost - navidezna zaposlitev pri drugem delodajalcu - izogibanje plačilu davka

Jedro

Gre za poslovanje dveh povezanih oseb. Tožnik je delavcem, zaposlenim pri A. d.o.o., v spornem obdobju izplačeval neto plače, povračila prehrane med delom in prevoza na delo, A. d.o.o. pa je plače delavcev obračunal, izkazal vse obveznost iz naslova obračunov, ni pa jih poravnal, temveč je tožniku delo delavcev fakturiral kot svojo storitev. Tožnik je z izplačilom neto plač pokrival obveznosti po računih, prejetih za stroške dela. Dejansko na podlagi opisanega načina poslovanja A. d.o.o. svoje dejavnosti sploh ni opravljal. Bistvena posledica takega ravnanja je, da so obveznosti za prispevke in davke od osebnih prejemkov za delavce izkazane pri A. d.o.o., ki je nelikviden in ima blokirane vse račune, tožnik pa je, ker obveznosti za delo do delavcev poravnava le v višini izplačanih neto plač, razbremenjen vseh bruto stroškov dela. Na ta način se je A. d.o.o. izognil davčnim obremenitvam in si zagotovil nadaljnje poslovanje. Pravilen je zaključek, da je bila zaposlitev delavcev pri A. d.o.o., ki so delo dejansko opravljali pri tožniku, ki jim je tudi izplačeval neto plače in nadomestila, zgolj navidezna. Posledično je pravilna odločitev, da se obveznost za plačilo davčnega odtegljaja naloži tožniku kot izlačevalcu plač.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo odločbo št. DT 0610-5485/2011-8 (21-2001-04) z dne 8. 6. 2012 je Davčna uprava RS, Davčni urad Dravograd (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za obdobje od 6. 5. 2010 do 31. 12. 2011 odmeril in naložil v plačilo (točke I.1 do I.10 izreka): - prispevek iz plač za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 109.058,68 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.339,28 EUR; - prispevek iz plač za zdravstveno zavarovanje v višini 44.749,20 EUR in pripadajoče obresti v znesku 959,86 EUR; - prispevek, iz plač za zaposlovanje v znesku 985,05 EUR in pripadajoče obresti v znesku 21,13 EUR; - prispevek iz plač za starševsko varstvo od osnove v višini 703,81 EUR in pripadajoče obresti v znesku 15,09 EUR; - prispevek na plače za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 62.268,77 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.335,65 EUR; - prispevek na plače za zdravstveno zavarovanje v znesku 46.156,25 EUR in pripadajoče obresti v znesku 990,04 EUR; - prispevek na plače za zaposlovanje v znesku 421,57 EUR in pripadajoče obresti v znesku 9,05 EUR; - prispevek na plače za poškodbe pri delu v znesku 3.728,90 EUR in pripadajoče obresti v znesku 79,98 EUR; - prispevek na plače za starševsko varstvo v znesku 703,81 EUR in pripadajoče obresti v znesku 15,09 EUR; - akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve po lestvici v znesku 54.287,49 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.235,37 EUR. Navedeno je še, da mora tožnik obveznosti v skupnem znesku 330.064,33 EUR plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe. Za tožnika je bilo tudi ugotovljeno, da je solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 321.662,00 EUR, ki ga je bil dolžan plačati A. d.o.o. na podlagi obračunov DDV za obdobja od maja 2010 do decembra 2011 in da je tožnik ta davek že poravnal s poboti (II. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je prvostopenjski organ pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb in davka na dodano vrednost za obdobje od 6. 5. 2010 do 31. 12. 2011 in o ugotovitvah izdelal zapisnik, na katerega je tožnik vložil pripombe, ki so obravnavane v izpodbijani odločbi. Tožečo stranko je sredi leta 2010 kot edina družbenica ustanovila B.B., ki je tudi pooblaščenka za zastopanje. V zadevi je pomembno, da gre za hčerko direktorja in družbenika družbe A. d.o.o. C.C., v kateri je omenjena tudi zaposlena. Prvostopenjskemu organu je bil na uvodnem sestanku pojasnjen način poslovanja med tožnikom in družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.), ki sta povezani osebi. Ker ima A. d.o.o. zaradi insolventnosti blokiran transakcijski račun, s tem pa mu je onemogočeno poslovanje, je bil ustanovljen tožnik, ki opravlja dejavnost družbe A. d.o.o. Družbi imata sklenjene pogodbe, s katerimi urejata medsebojna razmerja glede poslovnih prostorov, opreme in zaposlenih delavcev. Tako s pogodbo o najemu poslovnih prostorov A. d.o.o. tožniku daje v najem poslovne prostore, sklenjeni pa sta bili še pogodbi o najemu strojev in opreme in pogodba o poslovnem sodelovanju, po kateri je A. d.o.o., ki ima usposobljene delavce, za naročnika (tožnika) opravljal storitve proizvodnje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vse obveznosti in terjatve do A. d.o.o. poravnaval s poboti, asignacijam, cesijami, delno pa tudi s plačili gotovine iz blagajne. Del obveznosti je tako poravnal s poboti iz naslova izkazanih presežkov DDV, del obveznosti z izplačilom neto plač in nadomestil stroškov delavcev, ki so bili zaposleni pri A. d.o.o., del pa s prevzemi dolgov družbe A. d.o.o. in z asignacijami. K izpiskom transakcijskega računa (TR) ima tožnik priloženih okoli 100 pogodb o poravnavanju obveznosti s A. d.o.o. Pri pregledu poslovanja blagajne je bilo ugotovljeno, da so bila plačila računov A. d.o.o. izvedena v gotovini, pri preveritvi izpiskov TR pa, da je tožnik delavcem, zaposlenim pri A. d.o.o. v obravnavanem obdobju izplačeval neto plače, povračila prehrane med delom in prevoza na delo. Tako so delavci opravljali delo za tožnika, zaposleni so bili pri A. d.o.o., ta pa je tožniku za opravljene storitve izstavljal fakture. Ugotovljeno je bilo, da je A. d.o.o. za zaposlene delavce obračunal plače in izkazal obveznost iz naslova obračunov plač in prispevkov za socialno varnost, ni pa jih poravnal. Tožniku je bil torej izstavljen račun za stroške dela delavcev, ta pa je zaposlenim s svojega računa izplačal neto plače in stroške in s tem pokrival obveznosti iz naslova prejetih računov za stroške dela. Na ta način so obveznosti za prispevke in davke od osebnih prejemkov za delavce izkazane pri A. d.o.o., ki ne opravlja dejavnosti (dejavnost je bila prenesena na tožnika) in tako zavestno povečuje svoj davčni dolg, ob tem, da je družba nelikvidna in ima blokirane vse račune. Tožnik pa je s takim poslovanjem razbremenjen stroškov dela, saj obveznosti do A. d.o.o. poravnava le v višini izplačanih neto plač. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 74. člen ter ocenjuje, da so računi, ki jih je tožnik prejel od A. d.o.o. in se nanašajo na storitve dela fiktivni, ker prikrivajo dejstvo, da so bili delavci A. d.o.o. dejansko zaposleni pri tožniku in jim je ta tudi dejansko izplačeval plače. Kot izplačevalec pa je bil zato od plač dolžan obračunati tudi vse pripadajoče obveznosti in davčnemu organu predložiti REK-1 obrazce. V preglednici 4 - individualni obračuni plač so razvidni obračuni plač za vse (neformalno) zaposlene delavce za čas od aprila 2010 do decembra 2011 skupaj z obveznostmi.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik po računih, prejetih s strani A. d.o.o., uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ je zato, skladno s prvim odstavkom 76.b člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ugotavljal objektivne okoliščine, s katerimi dokazuje, da je tožnik (ki mu je bila opravljena dobava blaga in storitev ter obračunan DDV s strani povezane osebe A. d.o.o. po prejetih računih iz tega naslova v obračunih DDV za davčna obdobja od maja 2010 do decembra 2011 uveljavljal vračila tega DDV) vedel, oziroma moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik upravičen do vračil DDV, ki jih je izkazal v obračunih DDV za davčna obdobja od maja 2010 do decembra 2011, vendar je solidarno odgovoren za plačilo DDV povezane osebe.

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-02-13/2012-5 z dne 8. 10. 2012 zavrnilo. V zadevi gre za sporen način poslovanja, ki vodi k izogibanju plačila davkov. Dne 14. 5. 2010 sta pravni osebi (tožnik in A. d.o.o.) sklenili tri pogodbe, in sicer - pogodbo o najemu prostorov, s katero A. d.o.o. tožniku daje v najem poslovne prostore, ustrezno opremljene za namen proizvodnje; - pogodbo o najemu strojev in opreme, ki jih tožnik najema od povezane osebe in - pogodbo o poslovnem sodelovanju, po kateri bo izvajalec (A. d.o.o.) za naročnika (tožnika) opravljal storitve proizvodnje, tehnologije, investicij, skladiščenja, prodaje nabave, ter računovodstva, za kar ima usposobljene delavce, opravljeno delo pa mu bo zaračunal po urni postavki, ki izhaja iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi s posameznim delavcem. Tako je A. d.o.o. kot povezana oseba tožniku izstavljal račune za stroške dela delavcev, za zaposlene je obračunal plače in izkazal obveznosti iz naslova plač, teh pa ni poravnal niti ni izplačal plač. Plače je direktno na osebne račune posameznega delavca izplačal tožnik in s plačilom pokrival s strani A. d.o.o. izstavljene račune iz naslova stroškov dela. S takim načinom je tožnik vse obveznosti do A. d.o.o. poravnaval s poboti, asignacijami in cesijami ter tako omogočil, da A. d.o.o. kot povezana oseba, ki je imela blokirane vse račune, na te račune ni prejela sredstev. Če bi pogodbeni stranki izpolnjevali pogodbena določila medsebojno sklenjenih pogodb, bi se sredstva iz naslova oddajanja poslovnih prostorov, opreme in stroškov dela brez nepotrebnih asignacij in pobotov stekala na račune A. d.o.o., ki bi zaposlenim lahko izplačal plače, tožnik pa ne bi izplačeval plač delavcem, ki pri njemu niso zaposleni. Ker pa je bil namen ustanovitve tožnika v nadaljevanju proizvodnje, ki jo je opravljal A. d.o.o. in je tožnik v ta namen od zadolžene povezane osebe najel poslovne prostore, stroje in opremo (tako izhaja iz sklenjenih pogodb), pa je tudi utemeljeno sklepanje, da so delavci delo opravljali pri tožniku, ki jim je bil zato dolžan izplačevati plače. Na podlagi slednjega je utemeljen zaključek, da se formalna zaposlitev delavcev pri A. d.o.o. kot povezani osebi šteje kot navidezna. Davčni organi so namreč poslovne dogodke upravičeni in dolžni presojati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov niso vezani. Prvostopenjski organ s svojo odločitvijo ne posega v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč jih le razlaga skladno z njihovo ekonomsko vsebino. Dohodki od dela so namreč obdavčeni, tožnik pa se je skupaj s povezano osebo tej obveznosti z opisanim ravnanjem poskušal izogniti. Dejstvo je, da davki in prispevki pri nobeni od povezanih oseb niso bili odtegnjeni, ob tem pa so bile (neto) plače delavcev pri tožniku izplačane, pri A. d.o.o. pa obračunane. Ker so delavci delo opravljali in zanj prejemali plačilo, ravnanje tožnika kaže na zavajanje davčnega organa in izogibanje plačilu. Drugostopenjski organ se sklicuje na stališče, ki ga je v zvezi z veljavnostjo pogodb, namenjenih izogibanju plačevanja davkov že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče, in sicer, da se neplačilo davka kot nedovoljena posledica pogodbe, sklenjene z namenom izogniti se plačilu davka, odpravi na upravnopravnem področju. To pa je v tem primeru tako, da se tožnika obravnava kot plačnika davka. Na drugačno razlago tudi ne morejo vplivati določbe 4. in 5. člena Zakona o delovnih razmerjih, niti določba četrtega odstavka 58. člena ZDavP-2. Tožnik za izplačilo plač namreč ni bil pooblaščen s strani plačnika davka, temveč je obveznost izpolnil v svojem imenu, iz svojega TR na račune fizičnih oseb. V postopku tudi niso bile kršene določbe glede sodelovanja delavcev v postopku. Ker je tožnik kot izplačevalec dohodkov od le-teh dolžan plačevati akontacijo davka od osebnih prejemkov in prispevke za socialno varnost, delavci kot fizične osebe ne morejo biti stranke v postopku, ki se vodi zoper pravno osebo. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi ti zaradi varstva svojih pravnih koristi izrazili željo po vstopu v postopek. Kot brezpredmetno zavrne pritožbeno navedbo, da so delavci vedeli, da jim plačo na račune izplačuje tožnik, s katerim niso imeli sklenjenega delovnega razmerja. Ocenjuje, da ni verjetno, da bi se z načinom izplačila, na podlagi katerega od izplačanih plač niso bili plačani davki in prispevki, delavci strinjali. Sklicuje se na 74. člen ZDavP-2, po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje ter na relevantne člene Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

Glede DDV se sklicuje na prvi odstavek 76.b člena ZDDV-1, po katerem je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prvostopenjski organ je skladno z navedeno določbo ugotavljal objektivne okoliščine, s katerimi je dokazal, da je tožnik, ki mu je bila opravljena dobava blaga in storitev ter obračunan DDV s strani A. d.o.o. kot povezane osebe, po prejetih računih in obračunih DDV v inšpiciranih obdobjih uveljavljal vračilo DDV, vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Slednje je bilo v postopku obširno razloženo in dokazano z dejstvi glede preusmeritve poslovanja in finančnih tokov, kar pa posledično pomeni tudi izogibanje plačilu DDV.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V njej najprej povzame potek postopka in meni, da mu obveznost plačila davkov in prispevkov iz naslova neto izplačanih plač delavcem ni pravilno naložena. Poudarja, da ta obveznost izhaja iz delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem kot delojemalcem, ki je hkrati tudi zavarovanec. Sklicuje se na Zakon o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in na določbe ZDavP-2. Nato navaja še določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in meni, da tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da so pri tožniku podani pogoji po 4. členu ZDR, po katerem bi lahko razmerje med delavcem in tožnikom opredelili kot delovno razmerje, niti da so delavci pri tožniku izpolnili zakonske pogoje po 5. členu ZDR, ali da jih je izpolnil tožnik. Nato se sklicuje na tretji odstavek 74. člena ZDavP-2, ki napotuje na obvezno ugotovitev razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov in meni, da prvostopenjski organ ob navedbi, da je delavce dejansko zaposloval tožnik in da gre za fiktivne račune, določbo četrtega odstavka 58. člena ZDavP-2 tolmači napačno in v nasprotju z njenim namenom. Ta določba ne pomeni, da se lahko zato, ker je tožnik po navodilu A. d.o.o. v določenem obdobju plačeval plače delavcem, ki so delali za A. d.o.o. in bili tam zaposleni, njemu tudi naloži plačilo prispevkov za socialno varnost in dohodnine iz naslova delovnega razmerja ter prispevke delodajalca iz istega naslova. Nato navaja svoj pogled na simuliran pravni posel in meni, da bi morala biti ugotovljena volja za simuliranje pravnega posla tako na strani tožnika, kot na strani delavcev. V zadevi je bilo prezrto, da delodajalec prispevke za socialno varnost, za katere je zavezanec delavec, za delavca zgolj izračuna, odtegne in plača in so pravice iz naslova bruto plače izključne pravice delavcev, v katere davčni organ ne more posegati. Če bi izpodbijana odločba v I. točki postala pravnomočna, bi obveznost plačila davkov in prispevkov iz naslova plač za zaposlene pri A. d.o.o. prenehala, s tem pa bi prenehala tudi pravica delavcev, da so prednostno poplačani iz naslova neplačanih prispevkov. Kot že v pripombah na zapisnik navaja, računi za dejansko opravljene storitve, ki so znani po obsegu in višini, niso in ne morejo biti fiktivni računi, saj je tožnik za delavce A. d.o.o. za to družbo delavcem plačal plače na podlagi sklenjene pogodbe in dogovora, torej na podlagi naloga o nakazilu, ki ga ureja Obligacijski zakonik. Delavci pa so takšno izpolnitev sprejeli in ji tudi niso ugovarjali. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke upravnih spisov dejansko stanje med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da gre pri poslovanju tožnika in A. d.o.o. za poslovanje dveh povezanih oseb, saj je bil tožnik ustanovljen leta 2010 s strani edine družbenice in pooblaščenke za zastopanje B.B., ki pa je hčerka direktorja in družbenika A. d.o.o., kjer je tudi zaposlena. Prav tako ni sporen način poslovanja med navedenima družbama, Sporen tudi ni razlog za v postopku ugotovljen način poslovanja, ki je v tem, da je bilo A. d.o.o. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Medsebojna razmerja sta družbi uredili s tremi pogodbami, posledica tega pa je bila, da se obveznosti niso poravnavale z nakazili na TR, temveč s poboti, asignacijam, cesijami in delno s plačili gotovine iz blagajne. Glede na ugotovljeni način poslovanja je tožnik delavcem, ki so bili sicer zaposleni pri A. d.o.o., v spornem obdobju izplačeval neto plače, povračila prehrane med delom in prevoza na delo. Obenem pa je A. d.o.o. plače delavcev tudi obračunal, izkazal vse obveznost iz naslova obračunov, ni pa jih poravnal, temveč je tožniku delo delavcev fakturiral kot svojo storitev. Tožnik je z navedenim izplačilom neto plač pokrival obveznosti po računih prejetih od A. d.o.o. za stroške dela. Dejansko na podlagi opisanega načina poslovanja A. d.o.o. svoje dejavnosti sploh ni opravljal (ta je bila prenesena na tožnika). Bistvena posledica takega ravnanja pa je, da so obveznosti za prispevke in davke od osebnih prejemkov za delavce izkazane pri A. d.o.o., ki je nelikviden in ima blokirane vse račune, tožnik pa je, ker obveznosti za delo do delavcev poravnava le v višini izplačanih neto plač, razbremenjen vseh bruto stroškov dela.

Po presoji sodišča sta oba davčna organa pravilno ocenila namen oziroma motiv za sklenitev spornih pogodb, ki je, kar pravzaprav smiselno priznava tudi tožeča stranka, v tem, da se zagotovi poslovanje, ne glede na poslovno situacijo, v kateri se je znašel A. d.o.o. Davčna organa se tudi po presoji sodišča pravilno sklicujeta na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Da bi obstojali še kašni drugi ekonomski razlogi za sklenitev treh pogodb med tožnikom in A. d.o.o., razen, da se je na ta način A. d.o.o. izognil davčnim obremenitvam in si zagotovil nadaljnje poslovanje, pa tožnik niti ne navaja. Ob navedenem pa je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da je bila zaposlitev delavcev pri A. d.o.o., ki so sicer delo dejansko opravljali pri tožniku, ki jim je tudi izplačeval neto plače in nadomestila, zgolj navidezna. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, so davčni organi upravičeni in dolžni poslovne dogodke presojati po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo in pri tem niso vezani na formalnopravno opredelitev poslovnih dogodkov. S tem davčni organ s svojimi odločitvami ne posegajo v veljavnost sklenjenih medsebojnih razmerij, temveč jih le razlagajo glede na njihovo ekonomsko vsebino. Ker v zadevi ni sporno, da se od dohodkov od dela plačujejo davčne obveznosti, ki jih mora kot davčni odtegljaj obračunati in odtegniti hkrati z obračunom dohodka iz zaposlitve (285. člena ZDavP-2) je pravilna odločitev, da se obveznost za plačilo odtegljaja naloži tožniku kot izplačevalcu plač. To je pomembno še toliko bolj, ker, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, tožnik pa tega ne prereka, davki in prispevki od plač in na plače sicer zaposlenih delavcev, niso bili odtegnjeni niti pri tožniku niti pri A. d.o.o., čeprav so bile delavcem (neto) plače izplačane in obračunane. Opisani način poslovanja pa je posledica povezanosti med vpletenima družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in zgolj z namenom, da se izogne plačilu davka. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka po ustaljeni sodni praski odpravi na upravnopravnem področju. To pa je bilo v obravnavnem primeru tudi storjeno, in sicer tako, da je bil tožnik obravnavan kot plačnik davčnih obveznosti. Na drugačno razlago zato ne vplivajo določbe 4. in 5. člena ZDR, na katere se sklicuje tožnik, niti ne četrti odstavek 58. člena ZDavP-2.

Pri obravnavanem ravnanju pa po mnenju sodišča ne gre za navidezno (fiktivno) pogodbo, pač pa gre za dogovor, ki je brez dopustne podlage. Enako se je v podobnih primerih izrekla tudi sodna praksa. Na podlagi prvega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Ta pa je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi, ali moralnimi načeli, kot to določa drugi odstavek 39. člena OZ.

Glede obveznosti plačila DDV se sodišče enako, kot oba davčna organa, sklicuje na prvi odstavku 76.b člena ZDDV-1, po katerem je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prvostopenjski organ je glede na navedeno določbo ugotavljal in navedel objektivne okoliščine katere izkazujejo, da je tožnik vedel, da način poslovanja, kot je potekal med njim in družbo A. d.o.o., predstavlja transakcije, katerih namen je izogibanje (tudi) plačila DDV.

Sicer pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-2 člen 74, 77/4.
Datum zadnje spremembe:
23.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcwMjk0