<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 181/2009
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.181.2009

Evidenčna številka:UL0006604
Datum odločbe:06.10.2010
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - davčni dolg v tujini - zaprosilo za izterjavo - zadržanje davčne izvršbe

Jedro

Organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če se davščina oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, ne izpodbija v državi prosilki (razen v primerih iz tretjega odstavka 226. člena ZDavP-1). Zaprosilo za izterjavo mora vsebovati izjavo organa države prosilke, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 220. člena ZDavP-1.

Če upravičena oseba izpodbija davščino oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, izdan v državi prosilki, postopke v zvezi s tem vodi pristojni organ države prosilke po predpisih te države. V obravnavanem primeru omenjeni organ tukajšnjega pristojnega organa o kakršnem koli postopku, ki naj bi ga sprožil tožnik, ni obvestil, kar je sicer zavezan storiti. Tukajšnji davčni organ zato ni imel podlage, da bi v smislu drugega odstavka 226. člena ZDavP-1 zadržal izvršbo, dokler pristojni organ države prosilke ne odloči o zadevi. Ne glede na navedeno pa davčni organ na podlagi zahteve organa države prosilke lahko nadaljuje izvršbo v skladu z določbami ZDavP-1, če vložitev pravnega sredstva v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke ne bi zadržala izvršbe, če bi bila uvedena v tej državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj odločil, da se pri tožniku A.A. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 3. 5. 2006 znaša 56.959.335,35 SIT. Ugotovil je, da so obveznosti razvidne iz aktov, ki dovoljujejo izvršbo, št. 2004/54365, št. 2005/6643 ter št. 2005/6778, vsi datirani z dne 24. 1. 2006 Portugalskega ministrstva za finance – Generalne direkcije za davke Lizbona, ki so bili dolžniku vročeni dne 3. 3. 2006. Davčna izvršba se na podlagi omenjenega sklepa opravi z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev, katerih lastnik je dolžnik. Gre za vrednosti papir ... Klirinško depotni družbi je v skladu s 197. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/2006-UPB2, v nadaljevanju ZDavP-1) Davčni urad Kranj še naložil, naj pri zgoraj navedenih nematerializiranih vrednostnih papirjih vpiše prepoved razpolaganja z njimi. V obrazložitvi Davčni urad Kranj pojasnjuje, da je dne 5. 5. 2004 na podlagi 200. člena ZDavP-1 prejel zaprosilo za izvršbo davščin in dne 9. 6. 2006 še dopolnjeno zaprosilo, posredovano s strani pristojnega organa Republike Portugalske. Ugotovil je, da na podlagi 217. člena ZDavP-1 in na podlagi zaprosila organa države prosilke, davčni organ opravi izterjavo davščin iz 301. člena zakona v skladu z določbami tistega zakona, ki se nanašajo na davčno izvršbo. V nadaljevanju citira relevantne določbe ZDavP-1, to je 131., 220., 127. in 128. člen. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe pa je določen v 138. členu ZDavP-1.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-29-402/2006 z dne 23. 12. 2008 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je od 1. 1. 2007 uradna valuta v Republiki Sloveniji euro, je bil opravljen preračun v euro skladno z 13. členom Zakona o uvedbi Eura (Uradni list RS, št. 114/06). Ugotavlja, da je iz spisa razvidno, da je bil s strani pristojnega organa Republike Portugalske posredovan zahtevek za izterjavo davščin v višini 217.521,56 EUR. Pristojni organ je pritožniku posredoval obvestilo o knjigovodskem stanju davčnih obveznosti z dne 7. 9. 2005 ter ga pozval, da dolžni znesek poravna v roku 8 dni. Na obvestilo se je pritožnik odzval ter navedel, da na podlagi 226. člena vlaga vlogo, s katero izpodbija davščine na podlagi potrdila o dolgu ministrstva za finance, Finančna služba Porto.

V skladu z 2. odstavkom 220. člena ZDavP-1 lahko organ države prosilke predloži zaprosilo za izterjavo, če se davščina oziroma sklep ali drugi akt, ki dovoljuje izvršbo, ne izpodbija v državi prosilki, razen v primerih iz 3. odstavka 226. člena zakona. Iz spisovne dokumentacije je tudi ob upoštevanju vročanja po Generalnem davčnem uradu, ki je vročal pritožniku poziv in akt, s katerimi se dovoljuje izvršba, razvidno, da so pogoji iz člena 7(2)(a) in (b) Direktive 76/308/EGS izpolnjeni. Direktiva Sveta 2001/44/ES z dne 15. 1. 2001 o spremembi Direktive 76/308/EGS določa v 2. odstavku 7. člena, da organ prosilec ne sme predložiti zahtevka za poravnavo, če se terjatev ali izvršilni naslov izpodbija v državi članici, v kateri ima sedež, razen v primeru, ko se uporabi pododstavek člena 12(2) oziroma, če je v državi članici, v kateri ima sedež, začel ustrezne postopke za izterjavo, ki so mu na voljo. Po mnenju pritožbenega organa pa je kriterij, ki ga določa 2. odstavek 220. člena ZDavP-1, izpolnjen. Generalni davčni urad je sicer na vročilnico res napačno navedel številko zadeve in predmet vročitve, ko je pritožniku opravljal vročitev po zaprosilu države prosilke. Je pa iz vloge, podane s strani pritožnika z dne 24. 7. 2006, razvidno, da je pritožnik omenjene izpise dolga prejel, saj jih v vlogi tudi omenja. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je bilo obvestilo iz 128. člena ZDavP-1 o neplačanem davku vročeno tožniku 6. 7. 2006. Davčne obveznosti s strani dolžnika niso bile plačane, zato jih je, na podlagi določb ZDavP-1 potrebno prisilno izterjati. Davčni organ še pojasnjuje, kaj se šteje za izvršilni naslov iz 2. odstavka 131. člena ZDavP-1. Med njimi je tudi izvršljiva tuja odločba. Iz spisa je razvidno, da gre za dolg iz naslova davka na prihodek, izvršba pa se opravi na podlagi izpiskov dolga, ki jih davčni organ podrobneje navede ter obrazloži.

Pritožniku pa še pojasnjuje, da se v omenjeni zadevi upoštevajo določbe ZDavP-1, pri čemer se pritožnik napačno sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP). Določbe ZDavP-1 se glede izvršbe uporabljajo že od 1. 5. 2004. V izreku izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, kaj je podlaga za dolg, za katerega se pritožnika terja, v tej odločbi pa je tudi navedeno, za kakšen davek se pritožnika terja. Določba 137. člena ZDavP-1 pa v ničemer ne določa, da bi bila sestavina sklepa o davčni izvršbi tudi navedba stopnje davka, ki se terja. Prav tako iz določbe 226. člena ZDavP-1 izhaja, da izpodbijanje davčnih aktov oziroma aktov, ki dovoljujejo izvršbo, samo po sebi ne pomeni zadržanja izvršbe. Ni namreč nujno, da pravno sredstvo v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke zadrži izvršitev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da jo vlaga iz razlogov zmotne in nepravične uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka je namreč takoj po tistem, ko je država prosilka po davčnem organu vročila obvestilo o stanju dolga brez odločb in izvršilnih naslovov, ki so bili podlaga za dolgovani seznam, vložila vlogo za izpodbijanje davščin v državi prosilki. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi zaprosila države Portugalske, ki ne vsebuje datuma izvršljivosti davčnih obveznosti, ki jih terjajo. Ugotovitev davčnega organa, da datum teka zamudnih obresti smiselno predstavlja datum izvršljivosti, je zgolj domneva Davčnega urada RS. Datum izvršljivosti je temeljni pogoj, ki ga mora vsebovati zaprosilo za izterjavo države prosilke. V konkretnem primeru zaprosilo države Portugalske ni bilo v skladu z 220. členom ZDavP. Zato se postopek prisilne izterjave v državi Sloveniji sploh še ne bi smel začeti. Tožeča stranka je dne 17. 7. 2006 tudi obvestila davčni organ v Kranju, da je vložila vlogo za izpodbijanje davščin na Portugalskem in poslala tudi dokazila. Kljub takemu dejstvu davčni organ vodi postopek prisilne izterjave, čeprav za to ni pogojev oziroma bi moral takoj postopek izvršbe zadržati do pravnomočne rešitve postopka na Portugalskem. Tožeča stranka je takoj, ko je dobila od DURS Kranj obvestilo o davčnem dolgu v tujini, poslala davčnemu organu dopis, da nima davčnega dolga na Portugalskem. V obdobju, ko naj bi se vodil davčni postopek, tožeča stranka ni bila več rezident države Portugalske, saj tam ni več bivala. Zato država Portugalska zoper njega ni mogla voditi nobenega postopka več. Ker tožnik ni bil rezident Portugalske, tudi ni bil dolžan imeti davčnega zastopnika v tisti državi. Ta dejstva pa so tista, ki dokazujejo, da bo tožeča stranka s svojo zahtevo tudi uspela.

Upoštevaje spremembo 14. člena Direktive 76/308/EGS z dne 15. 1. 2001 pa država Slovenija ni dolžna nuditi pomoči državi prosilki, če se zahtevek nanaša na terjatve, stare več kot pet let. Zato je tudi iz teh razlogov dovoljena davčna izvršba nezakonita. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo glede navedb, ki jih podaja tožeča stranka v zvezi z izvršljivostjo kot tudi z vloženim pravnim sredstvom v državi prosilki, oziroma vlogo za izpodbijanje davščin v državi prosilki, že vse pojasnjeno v odločbi organa druge stopnje z dne 23. 12. 2008. V zvezi s sklicevanjem na 14. člen Direktive 76/308/EGS z dne 15. 1. 2001 pa tožena stranka še pojasnjuje, da je bil z Direktivo Sveta 2001/44/ES z dne 15. junija 2001 o spremembah Direktive 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki so del sistema financiranja evropskega kmetijskega, usmerjevalnega in jamstvenega sklada ter iz prelemanov in carin, glede davka na dodano vrednost in določenih trošarin, spremenjen 14. člen navedene Direktive in to tako, da iz točke b izhaja, da zaprošeni organ ni dolžan nuditi pomoči iz členov 4. do 13., če se prvotni zahtevek po členih 4, 5 ali 6 nanaša na terjatve stare več kot pet let, šteto od trenutka, ko v skladu z zakoni in drugimi predpisi, veljavnimi v državi članici, v kateri ima sedež organ prosilec, začne veljati dokument za uveljavitev terjatve do datuma zahtevka. Vendar pa v primerih, ko se terjatev ali dokument izpodbija, rok začne teči od trenutka, ko država prosilka ugotovi, da terjatev ali izvršilnega naslova, ki omogoča izterjavo, ni več mogoče izpodbijati. Iz omenjene določbe tako zgolj izhaja, da zaprošeni organ ni dolžan nuditi pomoči, ne izhaja pa, da bi bilo izrecno to nedovoljeno, kolikor jo nudi v primeru, na katerega se tožeča stranka sklicuje (terjatev, starejša od pet let). Iz omenjene zadeve tudi ne izhaja, da bi v času zaprosila šlo za terjatve, ki bi bile stare več kot pet let, šteto od trenutka, ko v skladu z zakoni in drugimi predpisi veljavnimi v državi članici, v kateri ima sedež organ prosilec, začne veljati dokument za uveljavitev terjatve do datuma zahtevka.

Glede na navedeno in glede na razloge tako prvo - kot drugostopne odločbe, tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ oziroma tožena stranka v njej sklicujeta. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Za postopek zaprosila za izterjavo in zaprosila za zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti veljajo določila 217. člena in naslednjih ZDavP-1. Pri tem 4. odstavek 220. člena ZDavP-1 določa, da mora zaprosilo za izterjavo vsebovati izjavo organa države prosilke, da so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka tega člena. Omenjeni odstavek pa govori o tem, da organ države prosilke lahko predloži zaprosilo za izterjavo, če se davščine oziroma sklep ali drug akt, ki dovoljuje izvršbo, ne izpodbija v državi prosilki oziroma, če je v državi prosilki začel ustrezen postopek za izterjavo, ki mu je na voljo na podlagi sklepov oziroma aktov, ki dovoljujejo izvršbo iz 1. odstavka tega člena, pa do poplačila terjatve ni prišlo v celoti. V danem primeru torej zadostuje izjava o izpolnitvi pogojev iz 2. odstavka 220. člena ZDavP-1, ki pa jo je, po podatkih spisa, država prosilka nesporno podala. Fizično dokazovanje z ustreznimi listinami, da je v svoji državi dejansko začela s postopkom izterjave, za državo prosilko tako ni pogoj. Po ugotovitvah davčnih organov ima zaprosilo države prosilke za izterjavo vse sestavine iz 220. člena ZDavP-1, kar je bilo v danem primeru tudi predpogoj za to, da je davčni organ lahko uvedel postopek davčne izvršbe.

V zvezi z ugovorom tožnika, da je pred pristojnimi organi v Republiki Portugalski sprožil postopek izpodbijanja davščine oziroma akta, ki dovoljuje izvršbo, pa sodišče pripominja sledeče. 1. odstavek 226. člena ZDavP-1 določa naslednje. Če upravičena oseba izpodbija davščino oziroma akt, ki dovoljuje izvršbo, ki je bil izdan v državi prosilki, mora postopke v zvezi s tem voditi pristojni organ države prosilke po predpisih te države. Organ države prosilke mora nemudoma pisno obvestiti pristojni organ o takšnem postopku, lahko pa o tem obvesti tudi upravičeno osebo. Ni sporno, da organ države prosilke iz Portugalske tukajšnjega pristojnega organa o kakršnem koli postopku, ki naj bi ga sprožil tožnik, ni obvestil. Kaj takega ne trdi niti tožnik sam. Tukajšnji davčni organ zato ni imel podlage, da bi ravnal v smislu 2. odstavka 226. člena ZDavP-1, to je, da bi na podlagi obvestila organa države prosilke zadržal izvršbo, dokler pristojni organ države prosilke ne odloči o zadevi. Ne glede na omenjeno pa davčni organ na podlagi zahteve organa države prosilke lahko nadaljuje izvršbo v skladu z določbami tega zakona, če vložitev pravnega sredstva v skladu z veljavno zakonodajo države prosilke ne bi zadržala izvršbe, če bi bila uvedena v tej državi. Tudi trditev tožeče stranke, da v obdobju, ko naj bi se vodil davčni postopek zoper njega v državi prosilki, ni bila več rezident države Portugalske, na odločitev v zadevi ne vpliva. Slednje dejstvo bi bilo pomembno le za ugotovitev, da tožnik ni bil rezident države Portugalske takrat, ko je davčna obveznost nastala. Kaj takega pa niti ne trdi.

Glede ugovora tožnika, da v zaprosilu države Portugalske manjka podatek o datumu izvršljivosti davčnih obveznosti, sodišče pripominja naslednje. Izvršljivost je po ZUP, ki se na podlagi 2. odstavka 1. člena ZDavP-1 subsidiarno uporablja, vezana na dokončnost odločitve. Tako npr. 2. odstavek 224. člena ZUP določa, da odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena. 3. odstavek istega člena pa določa, da odločba druge stopnje, s katero je bila odločba prve stopnje nadomeščena, postane izvršljiva, ko se vroči stranki. Kadar tako upnik predlogu za izvršbo priloži izvršilni naslov, na katerem manjka potrdilo o izvršljivosti, je predlog za izvršbo le formalno pomanjkljiv, saj lastnost izvršljivosti izvira neposredno iz zakona in ne iz izvršilne klavzule. Tožnik pa v tožbi v zvezi z izvršljivostjo odločbe, razen formalnega ugovora, kakršnihkoli vsebinskih navedb v tej smeri, sploh ne navaja. Sodišče pri tem opozarja še na 4. odstavek 224. člena ZUP, ki pravi. Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s potekom tega roka. Smiselno enako pa je tudi pri začetku teka zamudnih obresti. Če stranka s potekom prostovoljnega roka za izpolnitev po dokončnosti odločbe ne poravna glavne dajatve, nastopi plačilna zamuda, ki je sankcionirana z začetkom teka zamudnih obresti. Začetek teka zamudnih obresti se po navedenem pokriva z nastopom izvršljivosti. Tožnik pa začetku teka zamudnih obresti, kot nepravilnemu, ni ugovarjal. Prav tako ni trdil, da do izvršljivosti v danem primeru dejansko sploh ni prišlo.

V zvezi z ugovori tožeče stranke glede nepravilne uporabe Direktive 76/308/EGS in njene spremembe z dne 15. 1. 2001, pa sodišče pripominja naslednje. Sodišče se v celoti strinja z mnenjem, ki ga je glede slednjega vprašanja zavzela tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo. Nesporno dejstvo pa je, da iz omenjene zadeve ne izhaja, da bi v času zaprosila šlo za terjatev, ki bi bila stara več kot pet let, šteto od trenutka, ko v skladu z zakoni in drugimi predpisi, veljavnimi v državi članici, v kateri ima sedež organ prosilec, začne veljati dokument za uveljavitev terjatve do datuma zahtevka. Tožena stranka je, na podlagi Direktive 76/308/EGS v zvezi z njeno spremembo 2001/44/ES z dne 15. junija 2001 imela vso podlago za nudenje pomoči državi prosilki Portugalski. V danem primeru sporna terjatev v času zaprosila še ni bila starejša od pet let. Pa tudi če bi bila, je zaprošenemu organu prepuščeno v lastno presojo, da se odloči, ali bo nudil pomoč državi prosilki ali ne. Do nepravilne uporabe sporne Direktive tako ni prišlo.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDavP-1 člen 220, 220/2, 220/4, 226, 226/1, 226/2.
Datum zadnje spremembe:
21.01.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwNzE5