<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1003/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1003.2011

Evidenčna številka:UL0005624
Datum odločbe:08.03.2012
Področje:DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:davčna izvršba - sklep o izvršbi - obrazložitev sklepa o izvršbi - vrstni red plačila davka - poračunavanje plačil

Jedro

Iz izpodbijanega sklepa, ki mu je sicer priložen seznam izvršilnih naslovov, ni mogoče ugotoviti, kako so se poravnavale obveznosti iz leta 1995 in 1996 ter kdaj in kako je to dejstvo vplivalo na sicer nesporna tožničina plačila davkov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Ljubljana št. DT 42911-04626/2009-1 08172-03 F109 z dne 15. 6. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša po stanju na dan 15. 6. 2009 8.066,13 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica na računu pri treh bankah. Same obveznosti pa so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. 42911-4626/2009-2 08172-03 F109 z dne 15. 6. 2009 in so sestavni del izpodbijanega sklepa.

2. V obrazložitvi davčni organ ugotavlja, da iz knjigovodskih evidenc izhaja, da zavezanka ni v predpisanem roku poravnala obveznosti, ki so navedene v seznamu izvršilnih naslovov. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Sklicuje se tudi na 145. člen omenjenega zakona oziroma njegov 158. in 166. člen. Ugotavlja, da je način obračunavanja stroškov davčne izvršbe določen v 152. členu ZDavP-2. Poudarja tudi, da ima dospela davčna obveznost v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDavP-2 absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo. V skladu s četrtim odstavkom ZDavP-2 pa zavezanec za davek v postopku davčne izvršbe ne more vplivati na vrstni red poplačila davka.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-29-314/2009-2 z dne 19. 4. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom istega zakona. V nadaljevanju pa glede pritožničinih navedb iz pritožbe ugotavlja naslednje. Tožnica je dne 23. 3. 2009 prejela od prvostopnega organa opomin pred začetkom davčne izvršbe. Nanj se je odzvala tako, da je naslovila na omenjeni organ dopis, v katerem navaja, da so njene obveznosti iz konta 20.21 pravočasno in v celoti poravnane, dolg pa ne obstoji. Naslovni organ je tudi prosila, naj navede točne datume, ko naj prispevek ne bi bil plačan, da predloži ustrezen dokaz. Prvostopni organ je na navedeni odpis odgovoril z dopisom, v katerem ji je pojasnil, da dolg izvira iz leta 1995 in 1996, ko na omenjenem kontu ni bilo plačil. Pritožnica naj bi svoje obveznosti iz tega naslova začela zopet plačevati šele v letu 1997. Pri tem se davčni organ sklicuje na 93. člen ZDavP-2. Tožnici še pojasnjuje, da so se plačila v letu 1997 poravnala v skladu s 93. členom ZDavP-2 tako, da so se najprej poplačale neporavnane obveznosti iz leta 1995. S takim načinom poračunavanja obveznosti pa je prvostopni organ nadaljeval tudi kasneje. Prvostopni organ je k dopisu priložil tudi obresti za celotno obdobje od leta 1994 do 2009. Pritožbeni organ pri tem ugotavlja, da je iz obrestnega lista med drugim razvidno, da je prvostopni organ upošteval vsa pritožničina plačila, ki jih navaja v pritožbi. Pri tem še ugotavlja, da je pritožnica za vsa ostala plačila dejansko predložila ustrezna dokazila o izvedenih plačilih, ki so zajeta tudi v obrestnem listu na kontu 20.21.

4. Tožnica v tožbi navaja, da so navedbe prvostopnega organa o tem, da obstoja dolg iz leta 1995 in 1996 na kontu 20.21, neresnične in netočne. Prvostopni organ je prvič posredoval ta podatek z dopisom z dne 14. 5. 2009, torej po 14 letih. Sporno dejstvo, da v omejenih dveh letih ni bilo plačanih obveznosti, pa je prvič obravnavalo Ministrstva za finance v zadevi 471-68/03 z dne 29. 6. 2004. Pri tem je pritožbeni organ ugotovil, da je pritožnica uspela dokazati, da je dolgove v roku plačala. Zato je dal prvostopnemu organu še navodilo, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, kateri starejši davčni dolg se je v skladu s 102. členom takrat veljavnega Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), poravnal z dokazanimi plačili in svoje ugotovitve v sklepu o prisilni izterjavi tudi navesti, da bo pritožnica slednje lahko preverila. Hkrati naj ji tudi pojasni, kateri dolg je bil poravnan s preplačili, ugotovljenimi z odločbami o odmeri dohodnine za leto 1998 in 1999. Prvostopni organ pa bi moral pritožnici glede na določbo drugega odstavka 44. člena ZDavP, pred nadaljevanjem prisilne izterjave dati možnost, da preveri podatke iz dolgovanega seznama. V konkretnem primeru pa prvostopni organ ni v ničemer upošteval napotkov in odločbe Ministrstva za finance. Ker je tožnica šele iz drugostopne odločbe dobila podatek, da naj bi bil sporen dolg iz leta 1995 in 1996, uveljavlja tudi njegovo absolutno zastaranje. Prvostopni organ tožnici vse do danes ni navedel točnih datumov, ko prispevki naj ne bi bili plačani. Ti bi se namreč morali nanašati na leto 1995 in 1996. Meni, da je za vse davčne obveznosti, za katere je prvostopni organ zatrjeval, da jih ni plačala, sama dokazala, da jih je poravnala v roku. Zato se ji zdi absurdno, da samo na enem kontu nastaja dolg. Davčni organ pa to, kar navaja kot njeni izvirni dolg, nikoli ni v zakonsko postavljenem zastaralnem roku petih letih uveljavljal kot dolg. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izpodbijani upravni akt v celoti odpravi in s sodbo odloči o stvari. Sodišče naj odloči tudi o vrnitvi nezakonito zarubljenega zneska v višini 8.066,18 EUR skupaj s pripadki ter o stroških tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih odločb.

6. O zadevi je sodišče odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tudi po mnenju sodišča iz izpodbijanega sklepa, ki mu je sicer priložen seznam izvršilnih naslovov z dne 15. 6. 2009, ni mogoče ugotoviti, kako so se poravnavale obveznosti iz leta 1995 in 1996 ter kdaj in kako je to dejstvo vplivalo na tožničina plačila davkov, ki sicer niso sporna. Konto 20.21 zavezanci za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti, se namreč nanaša na obračun prispevkov od februarja 2007 do marca 2009. Tako je tudi po mnenju sodišča mogoče med zatrjevanim obstojem dolga iz leta 1995 in 1996 in seznamom izvršilnih naslovov ugotoviti neskladje. Obrestni list, na katerega se sklicuje drugostopni organ v svoji odločbi za obdobje od leta 1994 do 2009 in iz katerega naj bi bila razvidna dinamika plačil s strani pritožnice, ni sestavni del sklepa o davčni izvršbi, ki se v tem postopku izpodbija. Prav tako v obrazložitvi sklepa ni pojasnjen kot dokaz, čeprav se drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe nanj sklicuje. Pri tem pa na konkretne tožničine ugovore niti ne odgovori.

9. Tudi po mnenju sodišča zato odločbe organa prve stopnje tudi v zvezi z odločbo organa druge stopnje ni mogoče preizkusiti do te mere, da bi bila razumljiva. Gre za bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10. V nadaljevanju naj davčni organ omenjeno pomanjkljivost odpravi, v smislu napotil tega sodišča.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Sodišče tožničinemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikicje ni sledilo, saj zadeva ne izpolnjuje pogojev iz 65. člena ZUS-1. Podatki postopka namreč za odločitev ne dajejo zanesljive podlage, prav tako pa teh dejstev sodišče tudi na glavni obravnavi samo ne bi moglo ugotoviti.

12. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 35. člena ZUS-1, v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.


Zveza:

ZDavP-2 člen 93, 143, 145, 151.
ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
Datum zadnje spremembe:
22.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0MzQy