<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 1357/2005
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.1357.2005

Evidenčna številka:VS1011766
Datum odločbe:14.12.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 309/2003
Področje:DAVKI
Institut:potni stroški - knjigovodska verodostojna listina - potni nalog

Jedro

Če zavezanec ne predloži listin, ki bi izkazovale poslovne poti, se mu potni stroški ne priznajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 4. 2005, s katero je tožena stranka tožnikovi pritožbi delno ugodila ter odločbo Davčnega urada M. z dne 16. 1. 2001, v točkah I/1, I/2 in I/13 odpravila in zadevo v tem delu vrnila v nov postopek, v točkah I/3 do I/12 odpravila glede obračuna zamudnih obresti in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do dneva plačila, točko I/14 pa odpravila. V preostalem je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Prvostopni davčni organ je z navedeno odločbo po opravljenem inšpekcijskem pregledu tožniku obračunal in naložil v plačilo: davek od dobička v znesku 10,505.707,00 SIT in zamudne obresti (točka I/1 izreka), akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v znesku 10,505.712,00 SIT in zamudne obresti (točka I/2), prispevke iz plač in na plače od osnove 10,980.222,80 SIT in pripadajoče zamudne obresti (točke I/3 do I/11), davek od osebnih prejemkov iz naslova plač v znesku 3,889.271,00 SIT in zamudne obresti (točka I/12), davek na izplačane plače v znesku 1,733.151,00 SIT in zamudne obresti (točka I/13) ter v točki I/14 zamudne obresti za neporavnane obveznosti od dneva plačila na ustrezne vplačilne račune zamudnih obresti.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili stroški dnevnic in kilometrine preverjeni po vseh potnih nalogih za opravljena potovanja v letu 1999. Da poti po potnih nalogih niso bile opravljene in da torej izstavljene listine kot podlaga za izplačilo oziroma povrnitev potnih stroškov niso resnični, pa se res ugotavlja konkretno samo v petih primerih. Vendar pa takšne nesporne ugotovitve v petih primerih tudi po presoji sodišča prve stopnje zadoščajo za sum, da niso verodostojne niti druge listine. Listin, ki bi dokazovale resničnost poslovnih dogodkov, tožnik ni predložil. Ne glede na to pa se tudi glede vseh drugih potnih nalogov že v zapisniku ugotavlja, da ne vsebujejo vseh sestavin, ki bi jih kot verodostojne listine morali imeti, in da so torej formalno pomanjkljivi. Po mnenju sodišča prve stopnje so bile pravilno ugotovljene in presojane vse okoliščine, ki so relevantne za odločitev.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je davčnemu organu predložil izpolnjene potne naloge, ki so imeli vse obvezne sestavine. Potni nalogi skupaj s pravilno izpolnjenimi obračuni potnih stroškov so opravičevali izplačilo dnevnic delavcem tožeče stranke. Iz obeh navedenih dokumentov je bilo tudi jasno razvidno, za kakšen poslovni dogodek je šlo, kdaj se je odvijal in zakaj je posamezen delavec bil upravičen do izplačila dnevnic oziroma kilometrine. Davčni organ je pomanjkljivosti ugotovil samo pri petih službenih potovanjih, pri vseh ostalih potnih nalogih pa davčni organ ni navedel konkretno, v čem so pomanjkljivosti, razen splošnih pavšalnih ugotovitev. Opozarja, da je že pripombam inšpekcijski na zapisnik priložil poročilo, iz katerega je bilo razvidno, zakaj je bilo posamezno poslovno potovanje opravljeno in s kom so bili opravljeni poslovni razgovori. Napačen je zaključek izpodbijane sodbe, da če se je za pet konkretno preverjenih potnih nalogov izkazalo, da niso verodostojni, kaže na to, da tudi ostali potni nalogi niso verodostojni. Poudarja, da veljavna zakonodaja ne določa, da mora davčni zavezanec hraniti pomožne knjigovodske listine, kot so računi za avtoceste, hotele in podobno. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče glede tožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. V obravnavanem primeru so sporni le še obračuni potnih stroškov in izplačilo dnevnic in kilometrin po vseh potnih nalogih za opravljena potovanja v letu 1999 za direktorja tožeče stranke in vodjo komerciale, ter posledično višina prispevkov iz plač in na plače.

9. Vrhovno sodišče meni, da se povračila stroškov za službeno potovanje, ki niso izkazana z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah (npr. X Ips 1072/2004 z dne 5. 2. 2009).

10. V skladu s SRS/93 (21.9.) je knjigovodska listina verodostojna, če lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, na njeni podlagi jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Za priznanje odhodka kot davčno priznanega odhodka je treba nedvoumno izkazati, da so poslovni dogodki kot razlog za odhodek tudi resnično nastali in ne zadošča le dokument, ki ga davčni zavezanec uporablja za knjiženje.

11. V tem primeru sporni potni nalogi, ki so služili kot materialna dokumentacija za izplačila, niso knjigovodske verodostojne listine v smislu določila SRS/93 št. 21, ki knjigovodsko listino kot verodostojno opredeljuje le, če je po vsebinski, računski in formalni plati popolna in neoporečna. Obravnavani potni nalogi pa so bili brez podpisa likvidatorja in torej že formalno pomanjkljivi.

12. Poleg tega je davčni organ prve stopnje pri pregledu petih potnih nalogov ugotovil, da poti po potnih nalogih niso bile opravljene in da izstavljene listine kot podlaga za izplačilo oziroma povrnitev potnih stroškov niso resnične. Ni sporno, tožnik ni predložil niti listin, ki bi izkazovale poslovne poti, ki naj bi bile opravljene na podlagi vseh drugih potnih nalogov. Prav tako ni sporno, da prvostopenjski davčni organ pri pregledu poslovne dokumentacije ni zasledil nobenih dokazil o sklenjenih poslih ali dogovarjanjih s tujimi poslovnimi partnerji ali prometu blaga in storitev s tujino, ki naj bi bili posledica poti, navedenih v spornih potnih nalogih.

13. Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na vodenje postopka davčnega organa, ne morejo biti predmet presoje v revizijskem postopku, saj je revizijsko sodišče v okviru revizije pristojno zgolj za presojo kršitev pravil postopka pri odločanju v upravnem sporu ter kršitev materialnega prava (85. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi opredelilo do relevantnih tožbenih ugovorov v zvezi z vodenjem davčnega postopka in je te ugovore kot neutemeljene zavrnilo. Izpodbijana sodba torej glede teh tožbenih navedb ni neobrazložena. Glede obveznosti hranjenja računov za hotele, cestnine in podobno pa tožnik v tožbi sploh ni ugovarjal.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).


Zveza:

Slovenski računovodski standardi SRS (1993) standard 21, 21-9.
Datum zadnje spremembe:
28.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzOTAy