<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 551/2005
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.551.2005

Evidenčna številka:VS1011611
Datum odločbe:02.07.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1164/2001
Področje:DAVKI
Institut:davek od osebnih prejemkov - potni stroški - potni nalog - obračun stroškov - neverodostojna listina - slovenski računovodski standardi

Jedro

Povračila stroškov za službena potovanja, ki niso izkazana z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, predstavljajo osebni prejemek in se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov.

Izrek

I. Revizija se zavrne

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, po opravljeni glavni obravnavi, v 1. točki delno ugodilo tožbi tožeče stranke in spremenilo izrek prvostopne odločbe glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ter odločilo, da obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe, v preostalem delu pa je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 21. 5. 2001, zavrnilo. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Novo mesto z dne 19. 10. 1999. Z navedeno odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki naložil zaradi odprave nepravilnosti in nezakonitosti v svojem poslovanju v plačilo v tam navedenih zneskih (1.) davek od osebnih prejemkov in (2.) prispevke za socialno varnost iz drugih prejemkov: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevek za zaposlovanje, prispevek za porodniško varstvo, vse s pripadajočimi obrestmi ter (3.) prispevke za socialno varnost na druge prejemke: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevek za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevek za zaposlovanje in prispevek za porodniško varstvo, vse s pripadajočimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da so bila izplačila delavcem, ki so bila predmet inšpiciranja, opravljena na podlagi neverodostojnih listin, ki nastanka zatrjevanega poslovnega dogodka - službenega potovanja in z njim povezanih stroškov, niso izkazovale skladno z določbami Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika in Slovenskega računovodskega standarda - SRS (1993) 21 ter dodaja, da sta za uveljavitev stroškov iz naslova službenih potovanj potrebni dve medsebojno povezani listini, to je potni nalog in obračun stroškov.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da v sodbi sodišča prve stopnje ni obrazložena prekvalifikacija potnih stroškov v druge osebne prejemke in da se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov. Meni, da zgolj formalna pomanjkljivost (neobstoj verodostojne listine) ni dovolj za to, da se izkazani odhodek ne bi priznal kot davčno priznani odhodek. Potni stroški so pri opravljanju dejavnosti nastali in so bili nujno potrebni za ustvarjanje prihodkov. Sklicuje se na sodbo U 1176/2001, v kateri Upravno sodišče sicer priznava odhodke, a to z izključnim razlogom, ker bi bila odločitev sicer v škodo pritožnika. Meni tudi, da je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Uveljavlja plačilo stroškov upravnega spora.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je opravljena tudi revizija v obravnavanem primeru.

8. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V zadevi gre za plačilo davka in prispevkov iz in na plače od izplačil po potnih nalogih, ki niso bili sestavljeni v skladu z zahtevami, določenimi v 21. SRS (1993). Vrhovno sodišče je že v sodbi X Ips 1072/2004 z dne 5. 2. 2009 zavzelo stališče, da se povračila stroškov za službena potovanja, ki niso izkazana z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov. V sodbi Vrhovnega sodišča II U 15/97 z dne 4. 12. 1997 pa je navedlo, da konkretni računi po potnih nalogih, tako za lokalne vožnje kot za potovanja izven sedeža tožeče stranke, ne nudijo podlage za ugotovitev, da bi ti računi ustrezali načelu resničnosti, ki se zahteva po SRS (1993) 21.9. S tem je nedvoumno zavzelo stališče, da obravnavanih izplačil ni mogoče šteti za povračila stroškov v zvezi z listinsko neizkazanimi službenimi potovanji, ki se po določbi prve alineje prvega odstavka 16. člena ZDoh ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov, zaradi česar je treba izplačila davčno obravnavati kot izplačila plač. Davčni organ je pristojen poslovne dogodke obravnavati po njihovi vsebini in v skladu z davčno zakonodajo. Tožena stranka je upravičena in dolžna obstoj, neobstoj ter vsebino poslovnih dogodkov presojati v okviru ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti obračuna in plačila davkov in prispevkov, torej le iz vidika izpolnjevanja davčnih obveznosti. Ker je v obravnavanem primeru za presojo zakonitosti izpolnitve davčnih obveznosti bistveno, da tožeča stranka svojim delavcem ni izplačevala povračil stroškov za službena potovanja, saj ta z verodostojnimi listinami niso izkazana, je tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje obravnavana izplačila utemeljeno obravnavala kot prejemke iz prve alineje 16. člena ZDoh.

9. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne vpliva sklicevanje revidenta na sodbo Upravnega sodišča U 1176/2001-22 z dne 21. 3. 2005, saj stališče, zavzeto v navedeni sodbi, ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, da odhodkov, ki so knjiženi na podlagi listin, ki niso verodostojne v smislu SRS (1993) 21, ni mogoče šteti za priznane odhodke (npr. Sodba I Up 114/2003 z dne 6. 12. 2006, X Ips 1148/2003 z dne 23. 5. 2007). Zato je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

10. Revident zatrjuje kršitev določb postopka, ker meni, da v sodbi ni obrazložena prekvalifikacija potnih stroškov v druge osebne prejemke ter da se sodišče ni opredelilo do nekaterih tožbenih ugovorov. Vrhovno sodišče zavrača navedeni revizijski očitek, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo pravno podlago in pravno pomembne okoliščine za odločitev v zadevi.

11. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi ugovor tožeče stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in v očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo, ter da gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Omenjene navedbe so pavšalne in očitno neutemeljene, saj v izpodbijani sodbi, ki po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ni bilo kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podana kršitev 14. člena Ustave, saj odločitev, ki naloži tožeči stranki v plačilo davek in prispevke iz in na plače od izplačil po potnih nalogih, ne posega v pravice tožeče stranke.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZDoh člen 15, 16.

Slovenski računovodski standardi SRS (1993) standard 21.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyNTEw