<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba II U 209/2017-17
ECLI:SI:UPRS:2019:II.U.209.2017.17

Evidenčna številka:UP00022629
Datum odločbe:20.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Nevenka Đebi (preds.), Vlasta Švagelj Gabrovec (poroč.), Melita Ambrož
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - odmera dohodnine - zamuda roka - samoprijava - olajšave - stroški

Jedro

Davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec, najpozneje do 31. 5. tekočega leta, za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za davčno napoved zavezanca, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh od vročitve ne vloži ugovora. Davčni zavezanec, ki je rezident Slovenije in mu ni bil vročen informativni izračun dohodnine do 15. 6. tekočega leta za preteklo leto, do 31. 7. tekočega leta sam vložiti napoved za odmero dohodnine in v njej uveljavljati stroške in olajšave, ki bi se naj upoštevale pri odmeri dohodnine. Ker tožeča stranka napovedi v obliki samoprijave ni vložila, ne gre za situacijo iz sklepa RS X Ips 63/2017.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2008 z upoštevanjem dohodkov, ki jih je prejel pri tujem delodajalcu. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni vložila napovedi za odmero dohodnine, zato ji v odmerni odločbi niso bili priznani stroški prevoza in prehrane, olajšava za čezmejne delovne migrante ter olajšava za vzdrževane družinske člane. Ob upoštevanju Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Avstrijo, pa je bila tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) odšteta med letom plačana akontacija dohodnine ter odbitek davka, plačan v tujini v višini 1.016,82 EUR. Kot pravno podlago je za svojo odločitev davčni organ navaja določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da je potrebno vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto najpozneje do 31. julija tekočega leta, kar v konkretnem primeru pomeni najpozneje do 31. julija 2009. Ker tožeča stranka napovedi ni vložila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih, s katerimi je razpolagal davčni organ.

2. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka v pritožbenem postopku. V zvezi z ugovorom glede zastaranja je pojasnila, da v skladu s 125. členom ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. V 126. členu istega zakona pa je določeno, da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Iz dokumentacije zadeve je razvidno, da je davčni organ dne 27. 11. 2013 zavezanca pozval, da naj vloži napoved za odmero dohodnine, ker je na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da zavezanec ni prijavil dohodkov iz tujine. Zavezancu je bil poziv vročen osebno dne 30. 11. 2013. Navedeni poziv predstavlja dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil pritožnik obveščen. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru prišlo do pretrganja zastaranja, kar pomeni, da je bila dohodnina odmerjena pred potekom zastaranja.

3. Glede uveljavljanja stroškov za prehrano in prevoz, olajšave za čezmejne delovne migrante ter olajšave za vzdrževane družinske člane, tožena stranka pojasnjuje, da je v šestem odstavku 267. člena ZDavP-2 določeno, da mora zavezanec, ki mu do 15. junija ni vročen informativni izračun dohodnine, do 31. julija sam vložiti napoved za odmero dohodnine za preteklo leto. Na podlagi prvega odstavka 61. člena v povezavi s prvim odstavkom 270. člena ZDavP-2 pa mora davčni zavezanec v napovedi navesti podatke, potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine in podatke potrebne za nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne ter druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave. Glede na zgoraj navedeno torej ugotavlja, da zakon določa način uveljavljanja davčnih ugodnosti. To pa pomeni, da v kolikor davčni zavezanec pravice ne uveljavlja na zakonsko predpisan način, izgubi pravico do uveljavljanja davčnih ugodnosti. Pravica zavezanca, da uveljavlja stroške in davčne olajšave je namreč materialna pravica, saj omogoča zavezancu ugodnosti, ki ima neposredno vsebinsko posledico na njegovo odmero davka in podaljševanje materialnih rokov ni dovoljeno.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v kateri ponovno uveljavlja ugovor zastaranja, v nadaljevanju pa se njene tožbene navedbe nanašajo na institut davčne samoprijave po 63. členu ZDavP-2. Opozarja na vsebino sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 63/2017 z dne 6. 7. 2017, v katerem je le-to zavzelo stališče glede uveljavljanja olajšav in davčnih ugodnosti v primeru, ko je davčni zavezanec vložil napoved v obliki samoprijave. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči o stvari na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako med strankama ni spora o tem, da tožeča stranka ugovora zoper informativni izračun dohodnine za leto 2008 ni vložila in da tudi do 31. julija 2009 niti kasneje ni vložila napovedi za odmero dohodnine ter na ta način v skladu z določbami šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 izpodbijala domnevo vročitve informativnega izračuna po prvem odstavku 85. člena ZDavP-2. Spora tudi ni o tem, da je bila tožeča stranka davčni rezident Slovenije za odmero dohodnine za leto 2008. Sporno pa je stališče davčnega organa, ki je tožeči stranki zaradi zamude roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov in olajšav, ki jih navaja v tožbi.

8. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in zakonita in sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil davčni organ prve stopnje in razlogom, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, kolikor so enaki pritožbenim ugovorom, sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenini ugovori pa dodaja:

9. V skladu z 267. členom ZDavP-2 davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec, najpozneje do 31. 5. tekočega leta, za davčnega zavezanca rezidenta sestavi in odpremi informativni izračun dohodnine, ki velja za davčno napoved zavezanca, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh od vročitve ne vloži ugovora (drugi in tretji odstavek citiranega člena). Na podlagi šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, ki je rezident Slovenije in mu ni bil vročen informativni izračun dohodnine do 15. 6. tekočega leta za preteklo leto, do 31. 7. tekočega leta sam vložiti napoved za odmero dohodnine. Ker tožeči stranki informativni izračun dohodnine za leto 2008 ni bil vročen, bi morala sama najkasneje do 31. 7. 2009 vložiti napoved za odmero dohodnine za leto 2008 in v njej uveljavljati stroške in olajšave, ki bi se ji naj upoštevale pri odmeri dohodnine. Na podlagi prvega odstavka 61. člena ZDavP-2 mora namreč davčni zavezanec v davčni napovedi navesti vse podatke, ki so potrebni za odmero davka in za davčni nadzor, vključno s podatki, s katerimi uveljavlja določeno davčno ugodnost. Navedenega pa tožeča stranka ni storila.

10. Po presoji sodišča je treba davčne ugodnosti uveljavljati v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Ker je v obravnavani zadevi davčni organ pravilno ugotovil, da je bil davčni zavezanec v relevantnem obdobju (leta 2008) rezident Slovenije in je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu, napovedi za odmero dohodnine pa ni vložil, je izpodbijana odločba, s katero mu je bila odmerjena dohodnina brez upoštevanja stroškov in olajšav, zakonita in pravilna. V zadevi tudi ne gre za situacijo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 63/2017, saj tožeča stranka napovedi v obliki samoprijave ni vložila. Zato sodišče tovrstne tožbene ugovore zavrača kot nerelevantne.

11. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor glede zastaranja pravice do odmere davka. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, je bila tožeča stranka s pozivom z dne 27. 11. 2013, ki ji je bil osebno vročen dne 30. 11. 2013, torej še pred potekom zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 pozvana, da vloži napoved za odmero dohodnine, ker je na podlagi uradnih evidenc davčni organ ugotovil, da ni prijavila dohodkov iz tujine. Tožeča stranka se je sicer na poziv odzvala, vendar je na zaslišanju pri davčnem organu dne 9. 12. 2013 izrazila le svoje nestrinjanje s tem, da je dolžna vložiti napoved za dohodke prejete v Avstriji, čeprav je davek od teh dohodkov že plačala v Avstriji. To pa upoštevaje 126. člen ZDavP-2 tudi po presoji sodišča predstavlja uradno dejanje davčnega organa, s katerim je bil pretrgan tek zastaranja pravice do odmere davka, zato je bila odločba o odmeri dohodnine izdana pravočasno.

12. V zvezi z olajšavo za čezmejne delovne migrante sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je bila navedena olajšava uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2E) ter se je prvič priznala pri odmeri dohodnine za leto 2009. Zato sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na priznanje navedene olajšave v obravnavani zadevi iz tega razloga zavrača kot neutemeljene.

13. Ker je v obravnavani zadevi davčni organ pravilno ugotovil, da je bil davčni zavezanec v relevantnem obdobju (leta 2008) rezident Slovenije in je dohodek (plačo) prejemal pri avstrijskem delodajalcu, davčne napovedi pa ni vložil, je izpodbijana odločba, s katero mu pri odmeri dohodnine niso bile upoštevane zatrjevane ugodnosti, zakonita in pravilna, v postopku pa tudi niso bile ugotovljene nepravilnosti, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 61, 61/1, 267, 267/2, 267/3, 267/6, 267/7
Datum zadnje spremembe:
10.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5OTcx