<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba in sklep I U 249/2011
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.249.2011

Evidenčna številka:UL0005274
Datum odločbe:13.12.2011
Senat, sodnik posameznik:
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:davčni inšpekcijski nadzor - začetek postopka - sklepni razgovor - ocena davčne osnove - cenitev davčne osnove - pogoji za cenitev - upravni spor - dopolnitev tožbe v upravnem sporu

Jedro

Tožeči stranki je bil vročen sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. S tem se je začel postopek nadzora, ki se je na podlagi ter v skladu z odločbo druge stopnje kasneje v istem obsegu in z isto vsebino le ponovil in ne ponovno začel, zato ni bilo podlage za ponovno izdajo sklepa.

Sklepni razgovor res ni bil opravljen, vendar ta kršitev ni bistvena, saj iz zbranih podatkov, pa tudi navedb tožeče stranke ni razvidno, da bi opustitev razgovora vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka bi morala kot proizvodna organizacija voditi analitične evidence ter na ta način spremljati nabavo in porabo materiala ter obenem omogočiti kontrolo njegove namenske porabe. Ker ustreznih evidenc za spremljanje proizvodnega procesa ni predložila, hkrati pa so bile ugotovljene tudi nepravilnosti pri vrednotesnju zalog nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov ter s tem nepravilnosti pri podatkih, na katerih temelji davčni obračun, so izpolnjeni pogoji za cenitev iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2.

Dopolnitve tožbe z dodatno postavljenim odškodninskim zahtevkom sodišče ni dopustilo, saj je vložitev tožbe vezana na rok 30 dni od vročitve odločitve o pritožbi.

izrek :

1. Tožba se zavrne.

2. Dopolnitev tožbe z dne 12. 12. 2011 se zavrže.

3. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Dopolnitev tožbe z dne 12. 12. 2011 se zavrže.

3. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb in davka na dodano vrednost za leto 2005 tožeči stranki z izpodbijano odločbo v I. točki izreka odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 od davčne osnove 30 671,94 EUR po stopnji 25% v znesku 7 667,99 EUR in v II. točki izreka ugotovil, da je tožeča stranka dne 13. 10. 2008 plačala odmerjeni davek.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se ugotavlja, da je tožeča stranka že v prvem postopku predložila davčnemu organu samo temeljne poslovne knjige in knjigovodske listine, ni pa dostavila pomožnih knjig (analitične evidence). Tudi sklep o izbiri metode vrednotesnja proizvodov in nedokončane proizvodnje za leto 2005 davčnemu organu sprva sploh ni bil predložen, kasneje predloženi sklep pa je bil brez datuma, v njem pa navedena metoda vrednotesnja zalog po proizvajalnih stroških. Davčni organ tega sklepa ni upošteval ter je kot podlago za ugotavljanje izbrane metode vrednotesnja zalog uporabil Pojasnila k računovodskim izkazom, iz katerih je razvidno, da je tožeča stranka izbrala metodo vrednotesnja po proizvajalnih stroških in ne metode zožene lastne cene, kot je to trdila pooblaščenka tožeče stranke med pregledom. Že v prvem postopku je računovodkinja pojasnila tudi, da se material razknjižuje po vnaprej izdelanih normativih za izdelavo posameznega lesenega artikla, direktor pa pojasnil še, da na dan 31. 12. popišejo zaloge in se takrat naredi obračun proizvodnje, pri katerem je upoštevana cena iz kalkulacije. Tožeča stranka obračunov kalkulacij porabe materiala s podatki o količini, vrsti, vrednosti in tekoči zalogi ni vodila, kar pomeni, da ne razknjižuje materiala za nedokončano proizvodnjo in končne izdelke v fazi izdelave in da tudi ne vodi analitične evidence nedokončane proizvodnje in zalog končnih izdelkov, kar ni v skladu s SRS 4, 14, 16, 17, 21, 22 in 24. Obenem pa to pomeni, da v svojih poslovnih knjigah ne zagotavlja podatkov na način, ki bi omogočal davčnemu organu preveriti skladnost podatkov s tistimi v davčnem obračunu. Samo z ustrezno vodeno evidenco o nakupu, gibanju in porabi materialov po vrsti, količini in vrednosti, ki se ujema s podatki iz knjigovodskih listin (računov, prejemnic, dostavnic) namreč lahko dokaže porabo materiala za namene opravljanja dejavnosti, medtem ko podatki iz različnih listin in evidenc takšne, pravilno vzpostavljene evidence ne morejo nadomestiti. Tako je tožeča stranka v knjigovodskih evidencah na kontu 310 – Surovine in material v skladišču zagotavljala samo podatke o začetnem stanju in nabavi materiala, medtem ko za stroške porabe materiala in surovin ni vodila materialnega knjigovodstva in je na kontu 400 – Porabljene surovine in material njihovo višino izkazala na podlagi obračuna porabljenega materiala, ugotovljenega tako, da je od končne vrednosti surovin na kontu 310 odštela vrednost inventurnega stanja surovin in materiala na dan 31. 12. 2005, vrednost porabljenega materiala pa nato preko konta 490 – Prenos stroškov v zaloge knjižila na konto 600600 - Stroški nedokončane proizvodnje. Pri tem je prenesla med stroške nedokončane proizvodnje zgolj vrednost porabljenega materiala in storitev lakiranja v skupni vrednosti 174 795 732,39 SIT, vse ostale stroške, v katerih so zajeti še drugi proizvajalni stroški, pa je v skupni vrednosti 277 106 666,51 SIT prenesla neposredno v breme prihodkov in jih v celoti upoštevala v odhodkih, kar pa ne pomeni vrednotesnja zalog po proizvajalnih stroških, za katero se je opredelila v Pojasnilih, oziroma sploh ne predstavlja nobene od predpisanih metod vrednotesnja.

Glede na povedano so (bili) po mnenju organa prve stopnje izpolnjeni pogoji za ugotovitev davčne osnove z oceno iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, po katerem se cenitev opravi v primeru, če temelji obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih. Ker namreč tožeča stranka ni vodila ustreznih evidenc za spremljanje proizvodnega procesa, tudi vrednosti nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov na zalogi po stanju na dan 31. 12. 2005 niso pravilne, napovedani podatki pa neverodostojni.

Zato je davčni organ, ob upoštevanju podatkov tožeče stranke, naredil izračun prenosa stroškov v zaloge. Pri tem je upošteval v vrednosti zalog še neposredne stroške storitev – konto 419000 – Stroški drugih storitev v višini 26 625 626,45 SIT, druge stroške kot so amortizacija, plače itd. pa je prenesel direktno v odhodke, ker ni razpolagal s podatki, s pomočjo katerih bi lahko te stroške razmejil ter je na ta način ravnal v korist tožeče stranke. V vrednost zalog nedokončane proizvodnje je tako dodatno prenesel zgolj stroške drugih storitev, kar je minimalni znesek, ki neposredno pripada proizvajalnim stroškom. Po ponovnem izračunu, opisanem na straneh 13 do 15 odločbe, skupni stroški razreda 4 znašajo 2 77 106 666,51 SIT, celotni odhodki pod zap. št. 5 davčnega obračuna pa 277 345 445,76 SIT.

V ponovnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb je davčni organ ugotovil, da se glede na podatke obračuna, ki ga je predložila tožeča stranka, odhodki zmanjšajo za 7 868 395,86 SIT, in sicer iz naslova prenizko vrednotesnih zalog in previsokega zneska stroškov, tako da znašajo davčno priznani odhodki 276 735 021 SIT. Davčni organ pa je upošteval tudi povečanje prihodkov iz naslova povečanja vrednosti zalog nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov v znesku 1 924 908 ter posledično, ob upoštevanju priznanega znižanja davčne osnove iz naslova investiranja v opredmetena osnovna sredstva, namesto izkazane davčne osnove 0 SIT ugotovil davčno osnovo v znesku 7 350 224 SIT ter od te osnove obračunal davek po stopnji 25% v znesku 7 667,99 EUR.

Pripombe tožeče stranke na zapisniške ugotovitve je davčni organ zavrnil kot neutemeljene. Tožeča stranka je imela možnost sodelovati med pregledom in predlagati dokaze, kot je to razvidno iz zapisnika o pregledu. Ponovno poudari, da bi morala tožeča stranka, ker gre za proizvodnjo, proizvodni proces knjigovodsko spremljati. Davčni organ je pri zajemanju podatkov o „storitvah drugih“ v zalogah upošteval minimalne stroške storitev, kar je storil v dobro tožeče stranke, zato znižanje ocenjene davčne osnove ne pride v poštev. Davčni organ je v zapisniku navedel ugotovljene nepravilnosti ter razloge za cenitev. Trditve, da je tožeča stranka zaloge vrednotila po metodi zožene lastne cene, so pavšalne in listinsko neizkazane, čeprav je dokazno breme na tožnici. Tožeča stranka pa tudi ni predložila drugih dokazov, s katerimi bi ovrgla ugotovitve davčnega organa in njegove izračune, pri katerih so upoštevani vsi faktorji in okoliščine, kot je pojasnjeno že v zapisniku in odločbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na razloge prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi očitki o kršitvah pravil postopka, storjenih s tem, da davčni organ ni izdal sklepa o začetku postopka in da ni upošteval navodil druge stopnje, ugotavlja, da niso podane, glede ugovorov, da pred izdajo zapisnika ni bil opravljen sklepni razgovor pa, da kršitev ni vplivala na odločitev. Iz spisov namreč sledi, da je bil sklep o začetku nadzora izdan ter da je davčni organ pri odločanju sledil napotkom pritožbenega organa. V čem konkretno davčni organ ni sledil navodilom, tožeča stranka ne pove. Prav tako ne pove, v čem naj bi opustitev sklepnega pogovora, ki je sicer obvezen, vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Pisna pomota v uvodnem delu odločbe pa je popravljena s sklepom o popravi pomote.

V zvezi z očitanimi kršitvami materialnega predpisa pa pritožbeni organ ugotavlja, da je davčni organ utemeljeno ugotovil davčno osnovo z oceno, saj tožeča stranka, glede na dejavnost, ki jo opravlja, ni vodila ustreznih evidenc ter s tem ni zagotovila ustreznih podatkov za spremljanje proizvodnega procesa. Pri ugotavljanju davčne osnove se je davčni organ oprl na podatke, razvidne iz dokumentacije tožeče stranke, cenitev pa izvedel na način, ki je logičen in ga je mogoče preizkusiti. Drugačne pritožbene trditve niso izkazane. Pritožbeni organ pojasnjuje še, da je davčni organ zmanjšanje davčno priznanih odhodkov pravilno ugotovil ter na podlagi povzetka izračuna, ki ga je naredil prvostopni organ, ugotavlja, da je le-ta pri izračunu upošteval vse faktorje in okoliščine, kot je to obširno pojasnil že v zapisniku in v odločbi.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka postopka navaja, da v ponovnem postopku tožena stranka ni izdala sklepa o začetku postopka niti ni opravila sklepnega pogovora. Ker tožena stranka ni izdala sklepa o izvedbi ponovnega postopka, kot to določa 135. člen ZDavP-2, je storila bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka zato ni bila seznanjena z obsegom in drugimi okoliščinami glede izvedbe inšpekcijskega nadzora. Ker se postopek ni zakonito začel, ni bilo podlage za nadaljevanje postopka in izdajo odločbe, ki je zato nezakonita in ne zavezuje tožeče stranke. Tožena stranka je v skladu s tem dolžna tožeči vrniti davek in zamudne obresti, kar je dolžna storiti tudi zato, ker je tožena stranka odklonila zahtevo tožeče stranke o uvodnem in zaključnem razgovoru ter na ta način kršila 139. člen ZDavP-2. S tem je namreč kršila tudi načela zakonitosti, varstva pravic strank, zaslišanja stranke in načelo proste presoje dokazov ter posledično izdala nezakonito odločbo. Pri ponovni izvedbi postopka tožena stranka ni upoštevala navodil organa druge stopnje. V zapisnik je zapisala, da je opravila oceno izključno na podlagi podatkov, ki izhajajo iz dokumentacije tožeče stranke, kar je nestrokovno in nezakonito, saj je tožeča stranka predložila vse listine, na katerih je temeljila izdelava davčnega obračuna. Niti v zapisniku niti v odločbi ni navedla zakonskega razloga za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Glede na to, da cenitev temelji na dokumentih tožeče stranke, ni bilo izpolnjenih pogojev za cenitev. Poleg tega drugostopni organ pri odločanju ni imel vpogleda v vse dokaze, v katere je imela možnost vpogledati tožena stranka, zato je drugostopni organ pritožbo zavrnil, kar se ne bi zgodilo, če bi mu tožena stranka poslala celoten spis.

Pogoji za cenitev davčne osnove po mnenju tožeče stranke niso izpolnjeni. Tožeča stranka je ob vložitvi obračuna navedla resnične in pravilne podatke ter predložila vse listine, ki so ji služile za izdelavo davčnega obračuna, vključno z materialnimi karticami, popisnimi listi, izračuni lastnih cen, seznami elementov oziroma normativov porabe ter podatki o tehnoloških postopkih za izdelavo posameznih elementov normativov porabe. V posebnem dopisu je opisala tudi način vodenja zalog polizdelkov in izdelkov. To je metoda zožene lastne cene, ki zajema stroške materiala in stroške storitev, kar je razvidno tudi iz predloženih sestavnic in popisa zaloge na dan 31. 12. 2005. Kljub temu se je tožena stranka odločila za cenitev. Drugostopni organ je toženi stranki naložil, da mora v ponovnem postopku ugotoviti dejstva, ki izpolnjujejo pogoje za cenitev, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega bi morala v postopku cenitve preveriti vse trditve, predstavitve in dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, pa tega prav tako ni storila. Kljub napotkom druge stopnje ni navedla razlogov za cenitev. V zvezi z izračunom, narejenim v okviru cenitve, ki ga tožeča stranka v tožbi povzame, pa poudari, da je tožena stranka pri ugotavljanju davčno priznanih odhodkov naredila računsko napako, ker je davčno priznane odhodke zmanjšala za celoten znesek zaloge, to je za 7 868 404,86 SIT in ne samo za ugotovljeno razliko med vrednostjo polizdelkov in izdelkov na dan 31. 12. 2005, ki jo je ugotovila tožeča stranka v višini 5 943 496,49 SIT, in med izračunom tožene stranke v višini 7 868 404,86 SIT, to je za 1 925 908,40 SIT. Tožeča stranka je namreč v davčnem obračunu že sama zmanjšala davčno priznane odhodke za 5 943 496,49 SIT. Po navedenem tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja ter s tem kršila načelo materialne resnice, obenem pa uporabila napačen materialni predpis in kršila načelo zakonitosti s tem, ko je davčno osnovo določila na podlagi cenitve, čeprav za to niso obstajali zakonski pogoji.

Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih. Tožeča stranka predloži dopolnitev tožbe, s katero dodatno uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja davčnega organa, ter obenem dodatno predloži kot dokaz fotokopije dokumentacije (531 listov) iz davčnega spisa, za katero trdi, da v davčnem postopku ni bila upoštevana in ki naj jo sodišče pregleda, predlaga pa tudi, da se kot priči zaslišita bivši direktor A.A. in B.B. Tožena stranka navedbe tožeče prereka ter pojasnjuje, da ji je bila pri odločanju na razpolago vsa potrebna dokumentacija, ki je bila predložena tudi sodišču. Iz zapisnika in odločbe pa so razvidni razlogi, zaradi katerih se dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka, pri odločanju ni upoštevala. Opozori še, da se je tožeča stranka sklicevala med drugim na dokumentacijo, sestavljeno v letu 2006 ter da naknadno sestavljene listine ne morejo biti podlaga za presojo poslovnih dogodkov v preteklih davčnih obdobjih.

Tožba ni utemeljena. Dopolnitev tožbe pa je moralo sodišče zavreči.

Po pregledu spisov in tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je tožba enaka pritožbi, pritožba pa pripombam na zapisnik. Na pripombe je bilo odgovorjeno v izpodbijani odločbi, na pritožbene navedbe pa v odločbi druge stopnje. Z razlogi, ki jih vsebujeta odločbi davčnih organov, se sodišče v strinja in jih zato po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) ne ponavlja.

Tako se strinja, da kršitve pravil postopka, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe, niso podane.

Iz listin, ki so v spisih sledi, da je bil tožeči stranki vročen sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. Vročen ji je bil, kot sama pove v tožbi, dne 13. 3. 2007, in s tem se je v skladu s 135. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 do 43/10, v nadaljevanju: ZDavP-2) začel postopek nadzora. Le-ta se je na podlagi ter v skladu z odločbo druge stopnje kasneje v istem obsegu in z isto vsebino le ponovil in ne ponovno začel, zato ni bilo podlage za izdajo sklepa niti z ozirom na povedano ne drži tožbena trditev, da tožeča stranka ni bila seznanjena z obsegom in drugimi okoliščinami nadzora. Z vsem tem je bila seznanjena na podlagi izdanega sklepa in odločbe o pritožbi. Že v prvem postopku pa je bila seznanjena tudi z vsemi pravicami, ki jih ima kot stranka v postopku. Tožbena trditev, da se postopek ni zakonito začel in da je zato odločba nezakonita, je torej brez podlage.

Glede sklepnega razgovora pa po podatkih spisov ni spora, da le-ta ni bil opravljen. Že drugostopni organ tudi ugotavlja, da so bile s tem kršene določbe 139. člena ZDavP-2, po katerih je sklepni razgovor obvezen. Vendar pa obenem ugotavlja tudi, da kršitev ni bistvena, s čimer se strinja tudi sodišče, saj iz zbranih podatkov ni razvidno, da bi opustitev razgovora vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve. Sicer pa tožeča stranka bistveno kršitev postopka in temeljnih načel davčnega postopka v tej zvezi samo zatrjuje, ne navede pa v čem in zakaj naj bi bila kršitev bistvena oziroma v čem in zakaj naj bi opustitev sklepnega razgovora vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve.

Že drugostopni organ pa tudi povsem pravilno in skladno s podatki spisov pove, da je prvostopni organ v ponovnem postopku v celoti upošteval napotke druge stopnje. Tako pravilno in skladno s spisi poudari, da je prvostopni organ tokrat obširno navedel ugotovitve in obrazložil svoje zaključke v zvezi z metodo vrednotesnja zalog, ki jo je upošteval kot tisto, ki jo je uporabila tožeča stranka pri knjiženju v poslovnih knjigah v kontroliranem davčnem obdobju in na podlagi katere je izpeljal nadaljnje zaključke glede pravilnosti opravljenih knjiženj. Iz spisov tudi povsem jasno sledi, da je davčni organ presodil pogoje za cenitev davčne osnove iz 68. člena ZDavP-2 ter pri tem ugotovil, da so pogoji za cenitev podani. To povsem jasno sledi iz zapisnika o nadzoru (na 12. in 13. strani) in iz razlogov izpodbijane odločbe (na 12. strani). Pri tem davčni organ navede pravilno pravno podlago (68. člen ZDavP-2), kar nenazadnje izhaja celo iz nadaljnjega besedila tožbe (!) ter dejanske ugotovitve o nepravilnostih subsumira zakonskim pogojem za cenitev. Drugačne tožbene navedbe so zato v očitnem nasprotju s podatki spisov. Cenitev pa že po zakonu (po določbah 68. člena ZDavP-2) lahko temelji na dokumentih in s tem na podatkih, s katerimi razpolaga zavezanec za davek, zato so drugačne tožbene navedbe brez zakonske podlage.

Sodišče pa se strinja tudi z zaključkom davčnih organov, da so bili v konkretnem primeru podani zakonski pogoji za cenitev. Strinja se namreč, da bi morala tožeča stranka kot proizvodna organizacija voditi analitične evidence ter na ta način spremljati nabavo in porabo materiala in obenem omogočiti kontrolo njegove namenske porabe. In ker ustreznih evidenc za spremljanje proizvodnega procesa tožeča stranka ni predložila, hkrati pa so bile ugotovljene tudi nepravilnosti pri vrednotesnju zalog nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov ter s tem nepravilnosti pri podatkih, na katerih temelji davčni obračun, se tudi po presoji sodišča pokaže, da so izpolnjeni predpisani pogoji za cenitev iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje že prvostopni davčni organ v izpodbijani odločbi. Že prvostopni organ tudi pove, ko odgovarja na pripombe, da knjigovodske listine, ki jih je predložila tožeča stranka med pregledom, niso dovolj ter za to navede utemeljene razloge. Na iste knjigovodske listine se tožeča sklicuje v tožbi (in pred tem v pritožbi). Sodišče zato razlogov davčnih organov, ki so logični in prepričljivi in v katere ne dvomi, ne ponavlja. V prvostopni odločbi je tudi obširno obrazloženo, zakaj davčni organ ni upošteval kot relevantne metode zožene lastne cene, na katero se tožeča stranka ponovno in z enakimi argumenti, kot v davčnem postopku, sklicuje v tožbi. Sodišče zato tudi v tem delu razlogov davčnih organov ne ponavlja. Prepričljivo je namreč pojasnjeno in na konkretnem primeru razloženo, da je in zakaj je davčni organ štel kot izbrano metodo vrednotesnja zalog metodo vrednotesnja po proizvajalnih stroških (iz Pojasnila k računovodskim izkazom) oziroma zakaj ni upošteval metode zožene lastne cene (ki jo je zatrjevala pooblaščenka med postopkom). Sicer pa metoda vrednotesnja kot taka ni bila razlog za cenitev, kot to zavajajoče trdi tožeča stranka v tožbi. Razlog za cenitev so bile ugotovljene nepravilnosti pri vrednotesnju zalog, te pa so bile nedvomno ugotovljene, in to v vsakem primeru, ne glede na izbrano metodo.

Podrobno pa je v izpodbijani odločbi in pred tem v zapisniku o pregledu opisan tudi postopek cenitve in izračun (nove) davčne osnove. Opisan je pregledno in logično in ga je kot takšnega mogoče preizkusiti. Tožeča stranka navedbe tožene stranke v tem delu samo povzame in pri tem, enako kot v pritožbi in v pripombah na zapisnik, posameznim postavkam in izračunom posebej ne oporeka. Ugovarja končnemu zmanjšanju davčno priznanih odhodkov in v tej zvezi trdi, da je tožena stranka naredila računsko napako. Vendar pa svojih trditev, po katerih je že sama v davčnem obračunu zmanjšala davčno priznane odhodke za 5 943 496,49 SIT, z ničemer ne izkaže. Kot izhaja iz spisov, je za navedeni znesek povečala prihodke, kar ji je bilo tudi upoštevano pri končnem izračunu prihodkov. V zvezi z odhodki, pri katerih naj bi prišlo do napake pa, enako kot v davčnem postopku, tudi v tožbi priloži le popravek končnega obračuna, v katerem prikaže nižje odhodke, ne pove in ne pojasni pa, na čem temelji nižji izračunani znesek oziroma v čem in v kateri postavki je cenitev, ki jo je opravil davčni organ, nepravilna. Ne dokaže torej, da je z oceno določena davčna osnova nižja, kot se to zahteva za znižanje z oceno določene davčne osnove po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2. Zato že prvostopni organ v zvezi z enakim ugovorom v pripombah na zapisnik le dodatno pojasni, da je zmanjšanje odhodkov pravilno opravil in pri tem upošteval vse faktorje in okoliščine, kot je to razvidno iz zapisnika in odločbe. Prav tako pa tudi drugostopni organ, ko odgovarja na povsem enak pritožbeni ugovor, utemeljeno zgolj preizkusi narejeno cenitev ter pri tem ugotovi, da je prvostopni davčni organ v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 pravilno upošteval znižanje skupnih odhodkov v višini 7 868 396 SIT, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Do enakega zaključka je po tem, ko je preizkusilo izračun, prišlo tudi sodišče, ki prav tako kot drugostopni organ zatrjevane računske napake pri izračunu odhodkov ni našlo.

Dopolnitve tožbe z dodatno postavljenim odškodninskim zahtevkom sodišče ni dopustilo, saj je vložitev tožbe vezana na rok 30 dni od vročitve odločitve o pritožbi, ki je v konkretnem primeru nedvomno potekel.

Sledilo pa tudi ni dokaznim predlogom, ki jih je tožeča stranka dala na naroku oziroma v dopolnitvi tožbe. O tem, kaj naj bi izpovedale predlagane priče, ne pove ničesar, razvidno pa tudi ni iz vsebine tožbe, ki takšnega predloga še ne vsebuje. Šele v dopolnitvi tožbe in na naroku pa se tudi prvič kot sporno odpre vprašanje listinske dokumentacije, ki naj bi je prvostopni davčni organ ne upošteval pri odločanju. In šele na naroku tožeča stranka kot dokaz v tej zvezi predloži kopijo dokumentacije, čeprav je nedvomno imela možnost, da na listine, za katere trdi, da niso bile upoštevane, opozori že v davčnem postopku. Gre torej za tožbeno novoto v vsakem pogledu (kot trditev in kot dokaz), zato sodišče dokaznega predloga, da vpogleda v listine in jih primerja z ostalimi listinami v davčnem spisu, ni sprejelo. Še posebej pa ga ni sprejelo zato, ker gre za listine, ki se nahajajo v spisih in ker razen posplošenih trditev o tem, da so predložene listine pomembne za odločitev, tožeča stranka ni navedla prav nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na zatrjevano nepravilnost.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 68, 68/1, 135, 139
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28
Datum zadnje spremembe:
29.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzODc5