<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 55/2008
ECLI:SI:VSRS:2011:III.IPS.55.2008

Evidenčna številka:VS4001673
Datum odločbe:22.02.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 478/2007
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:pravica do zasebnosti - dokazovanje - nedovoljen dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - prisluhi - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - povzemanje ugotovitev iz v kazenskem postopku izločenega izvedenskega mnenja

Jedro

Tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bil pridobljeni nezakonito (konkretno z nedovoljenim prisluškovanjem telefonskim pogovorom).

Ni utemeljen revizijski očitek, da uporaba (povzemanje) ugotovitev iz izvedenskega mnenja, izdelanega za potrebe kazenskega postopka, v pravdnem postopku pomeni kršitev revidentovih ustavnih pravic. Iz izvedenskih mnenj, izdelanih za potrebe kazenskega in (naknadno) za potrebe pravdnega postopka, namreč izhaja, da je izvedenec obakrat dobil nalogo, da na podlagi dokumentacije v spisu in dokumentacije pri toženi stranki poda mnenje o primanjkljajih mesa, ugotovljenih pri toženi stranki. Ker sta bili nalogi v obeh postopkih enaki in ker je bila predmet pregleda ista dokumentacija, je bilo po naravi zadeve v obeh postopkih logično pričakovati enaka odgovora na postavljeno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o reviziji (II. točka izreka), ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi na plačilo 79.292,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe do plačila. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je obrestni zahtevek tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 79.292,13 EUR od 1. 1. 2002 dalje zavrnilo, medtem ko je v preostalem delu (glede zahtevka tožene stranke na plačilo 79.292,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 1996 do 31. 12. 2001) pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Proti delu sodbe, s katerim je drugostopenjsko sodišče potrdilo dajatveni del prvostopenjske sodbe, vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje in v tem delu vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem priglaša stroške revizije.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah(1) že večkrat poudarilo, da mora vlagatelj revizije revizijske razloge natančno navesti. Ni dovolj le sklicevanje na zakonsko opredeljene dopustne revizijske razloge ali sklicevanje na pritožbene navedbe. Zato mora vlagatelj revizije zatrjevane (absolutne in relativne) bistvene postopkovne kršitve konkretizirati(2). Revizijsko sodišče namreč na bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

6. Revident opozarja na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 944/2004 z dne 14. 2. 2006, da dokaz, ki je bil pridobljen v nasprotju s procesnimi pravili kazenskega prava, ne sme imeti dokazne moči v nobenem sodnem postopku (list. št. 133). V zvezi z njim pa navaja (kar je prvi nosilni očitek revizije), »da tožena stranka nikoli ni uspela dokazati odškodninske odgovornosti tožeči stranki, da gre za popoln konstrukt na podlagi nezakonitih prisluhov [pojačano s strani revizijskega sodišča], katerih magnetogrami naj bi se tudi nahajali v sodnem spisu in ki le z veliko mero fantazije lahko pripeljejo do rezultata, da je pri toženi stranki prišlo do man[j]ka mesa in to ravno pri tožeči stranki in v takšnih zneskih, ter takšnih količinah, kot jih navaja tožena stranka«.

7. Čeprav gre pri »(ne)dokazanosti« za vprašanje dokazne ocene in s tem ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je treba odgovoriti na očitek revidenta o uporabi nezakonitih (nezakonito pridobljenih) prisluhov, in sicer v zvezi z zatrjevano kršitvijo njegovih pravic iz 35. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Tako revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da tudi v civilnem postopku praviloma(3) ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bil pridobljeni nezakonito (konkretno z nedovoljenim prisluškovanjem telefonskim pogovorom).(4) Vendar pa v obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje (prvo pri ugotavljanju, drugo pa pri preizkušanju ugotovljenega dejanskega stanja) nista uporabili magnetogramskih zapisov, ki so bili pridobljeni z »nezakonitimi prisluhi« s strani tožene stranke.(5) Zato v predmetnem (pravdnem) postopku tudi ni prišlo do posega v pravico do zasebnosti v zvezi z izvedbo dokazov, pridobljenih s kršitvijo te pravice.(6) (7)

Prisluškovanje telefonskim pogovorom Z. S. s prevozniki je namreč v razlogih prvostopenjske sodbe omenjeno le kot eden od (več, med seboj neodvisnih) načinov, na katerega se je tožena stranka prepričala o vzroku nastalega primanjkljaja mesa (glej 8. in 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe).

8. Kot izhaja iz odločb sodišč prve in druge stopnje sta ti sodišči odškodninsko odgovornost tožeče stranke utemeljili na izpovedbah prič ter mnenja izvedenca Janeza Ogrinca, ki je pregledal dokumentacijo v spisu in dokumentacijo pri toženi stranki. »V postopku zaslišane priče so pojasnile postopek odpreme blaga iz skladišča in vrnitve le tega nazaj« (glej prvi odstavek 8. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe), medtem ko je izvedenec podal »mnenje o ugotovljenih primanjkljajih mesa«, katere »je tožena stranka ugotavljala iz veterinarskih potrdil, kamionskih inventur, dobavnic, opravljenih prevoznic in ostalih računalniško vodenih evidenc« (glej 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Zaradi potrditve suma protipravnega ravnanja tožnika in nekaterih njegovih sodelavcev je namreč tožena stranka začela preverjati (tudi) »podatke stare dokumentacije« (glej 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženi stranki »škoda nastala zaradi protipravno odvzetega blaga s strani tudi tožeče stranke [pojačano s strani revizijskega sodišča], ki ji ga po prevzetem prevozu ob koncu delovnega dne ni vrnila nazaj v skladišče. Gre za blago, ki ga tekom dneva tožeča stranka [pojačano s strani revizijskega sodišča] ni prodala, pri čemer so bile po sprotnem dogovoru z delavcem v skladišču za količino protipravno odvzetega blaga ustrezno popravljene količine v dokumentaciji v skladišču« (glej 9. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Navedenemu zaključku je pritrdilo sodišče druge stopnje, kot to izhaja iz konteksta celotne obrazložitve njegove odločbe. Mnenje glede tako nastale škode pa je (v pravdnem postopku samo) glede tožnika podal izvedenec J. O., ki je upošteval podatke iz pregledane dokumentacije (glej 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in tretji odstavek obrazložitve na 4. strani drugostopenjske odločbe).

9. Revident tudi navaja, da »ni res, da naj bi tožeča stranka izvedencu O. očitala le njegovo sodelovanje v kazenskem postopku, kar … zatrjuje Višje sodišče«. V tej navedbi je vsebovan očitek, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi s spornim izvedenskim mnenjem, kar bi lahko pomenilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč v pritožbi zatrjevala, da je izvedenec J. O. v mnenju, ki ga je izdelal v pravdnem postopku, »povzemal ugotovitve« iz mnenja, ki ga je predhodno izdelal v kazenskem postopku in ga je kazensko sodišče izločilo. Zato naj bi pri izvedenskem mnenju, izdelanem za potrebe pravdnega postopka, šlo za nedovoljen dokaz, za »sad zastrupljenega drevesa« (kar je drugi nosilni očitek revizije).0. Sodišče druge stopnje je ta očitek razumelo kot očitek izvedencu Ogrincu, da je »sodelova[l] v kazenskem postopku«(8), kar pa naj po njegovi oceni v pravdnem postopku ne bi bilo pomembno (glej tretji odstavek obrazložitve na 4. strani njegove odločbe). Zato ni v celoti odgovorilo na navedeni pritožbeni očitek. Vendar pa tožnik v pritožbi ni pojasnil (konkretiziral), katere »ugotovitve« so povzete in kako naj bi vplivale na presojo prvostopenjskega sodišča o obsegu ugotovljenega primanjkljaja mesa. Zato se sodišču druge stopnje do pritožbenega očitka ni bilo treba dodatno opredeliti(9). Poleg tega iz razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča (glej 10. točko njene obrazložitve) izhaja, da je izvedenec mnenje o ugotovljenih primanjkljajih mesa pri toženi stranki podal na podlagi listinske dokumentacije (za katero pa iz navedb revidenta ne izhaja, da je bila izločena v kazenskem postopku).

11. V zvezi s tem ni utemeljen revizijski očitek, da uporaba (povzemanje) ugotovitev iz izvedenskega mnenja J. O., izdelanega za potrebe kazenskega postopka, v pravdnem postopku pomeni kršitev revidentovih pravic iz 35. in 37. člena Ustave. Iz izvedenskih mnenj, izdelanih za potrebe kazenskega in (naknadno) za potrebe pravdnega postopka, namreč izhaja, da je izvedenec Ogrinc obakrat dobil nalogo, da na podlagi dokumentacije v spisu in dokumentacije pri toženi stranki poda mnenje o primanjkljajih mesa, ugotovljenih pri toženi stranki. Ker sta bili nalogi v obeh postopkih enaki (le, da se je v pravdnem postopku nanašala samo na revidenta) in ker je bila predmet pregleda ista dokumentacija, je bilo po naravi zadeve v obeh postopkih logično pričakovati enaka odgovora na vprašanje o primanjkljaju mesa, ki ga je povzročil tožnik; posledično (ob upoštevanju istih maloprodajnih cen, skupaj s prometnim davkom) pa tudi na vprašanje o vrednosti s strani tožnika povzročenega primanjkljaja. Zato ob »povzemanju ugotovitev« iz v kazenskem postopku izločenega mnenja izvedenca O. sodiščema nižjih stopenj v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati kršitve revidentovih ustavnih pravic, na katere se je skliceval.

12. Precejšen del revizijskih trditev se nanaša na nestrinjanje revidenta z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Revident jima namreč očita, da tožena stranka ni uspela dokazati [pojačano s strani revizijskega sodišča] njegove odškodninske odgovornosti, pri čemer povzema izpovedbe zaslišanih prič in dele izvedenskega mnenja, ki po njegovem mnenju ne morejo nuditi opore za zaključek sodišč, da je toženi stranki nastala »takšna škoda« in da jo je »povzročil tožnik«. Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), navedene revizijske trditve niso upoštevne. Iz istega razloga revizijsko sodišče ni odgovarjalo na revizijski očitek, da »iz nobene listine v spisu ni razvidno, da je podjetje [to je tožena stranka – opomba revizijskega sodišča] davek odvedlo državi tudi od manjkajočega mesa«.

13. Naslednji sklop revizijskih očitkov se nanaša na grajanje postopkovnih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje (perpetuiralo pa sodišče druge stopnje, kot to izhaja iz konteksta revizijskih navedb). V ta sklop sodi očitek, da »sodišče« ni zaslišalo tožnika, niti pojasnilo, zakaj ga ni zaslišalo. Vendar ta očitek ni utemeljen. Tožnik je sicer podal dokazni predlog za zaslišanje strank, vendar pa je njegova pooblaščenka na zadnjem naroku za glavno obravnavo 15. 3. 2007 izjavila (list. št. 146), da »ne vztraja pri njegovem (to je tožnikovem - opomba revizijskega sodišča) zaslišanju, saj meni, da ne bi povedal drugega kot že izhaja iz trditev v vlogi tožeče stranke«. Ker to vsebinsko pomeni umik tega dokaznega predloga, v obravnavanem primeru sodiščema nižjih stopenj ni mogoče očitati kršitve pravice tožnika do izjave. S tem očitkom je povezan očitek, da je bila z opustitvijo zaslišanja tožnika kršena tudi njegova pravica do enakopravnega obravnavanja na sodišču (22. člen Ustave). Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. V obravnavanem primeru namreč sodišče prve stopnje ni zaslišalo (zakonitih zastopnikov) nasprotne stranke (toženke), zato procesno ravnotesžje (izraženo v načelu obojestranskega zaslišanja) med strankama ni moglo biti porušeno.

14. V zgornji kontekst sodi tudi revizijska navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo izvedenca R., kar bi sicer utegnilo pomeniti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa očitek ni utemeljen. Iz 11. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, ker je izvedensko mnenje Ogrinca za tožnika ugodnejše. Samo nestrinjanje tožnika z razlogi zavrnitve tega dokaznega predloga pa glede na vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje ne more biti upoštevano v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena ZPP).(10)

15. Končno v zgornji kontekst sodi tudi revizijski očitek, da je »sodišče« obravnavalo nasprotno tožbo, ki ni bila sposobna za obravnavo. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen, saj tožnik domnevne kršitve ni uveljavljal pred sodiščema nižjih stopenj, da bi bila lahko upoštevana pred revizijskim sodiščem. Poleg tega iz pritožbe izhaja, da je tožnik v zvezi z nasprotno tožbo oporekal (le) verodostojnosti priloženih »računov in bremepisov«.

16. Tožnik je v reviziji posebej očital drugostopenjskemu sodišču, da je napačno odločilo o prekoračitvi tožbenega zahtevka s strani prvostopenjskega sodišča, ki jo je uveljavljal v pritožbi. Vendar ta revizijski očitek ni utemeljen. Toženka (tožnica po nasprotni tožbi) je med postopkom resda večkrat zvišala in znižala višino tožbenega zahtevka, vendar pa ta okoliščina sama po sebi še ne utemeljuje očitka prekoračitve tožbenega zahtevka. Kot je pravilno ugotovilo že drugostopenjsko sodišče (glej četrti odstavek obrazložitve na 4. strani njegove odločbe), je namreč toženka v vlogi z dne 15. 6. 2004 (list. št. 99) dokončno opredelila višino terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti zaradi odtujitve mesa, in sicer v skupnem znesku 80.337,70 EUR. Od tega je del terjatve uveljavljala v pobot (v znesku 1.941,27 EUR), preostali del pa z nasprotno tožbo (v znesku 79.292,13 EUR).

17. Poleg tega je tožnik v reviziji grajal stališče drugostopenjskega sodišča iz razveljavitvenega sklepa VSL I Cpg 944/2004 z dne 14. 2. 2006 (list. št. 130-134), v katerem »se govori o solidarni odgovornosti in da naj bi bil tožnik eden od več sopovzročiteljev škode«. Vendar sodišči nižjih stopenj svojih odločitev v ponovljenem sojenju nista oprli na solidarno odgovornost več povzročiteljev škode (po 206. členu takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih), medtem ko revident že sam izpostavlja, da v obravnavanem primeru ni bil tožen solidarno z ostalimi sopovzročitelji škode.

18. Končno za odločitev o reviziji niso pomembne revizijske trditve v zvezi z ugovorom zastaranja zoper pobotne terjatve iz naslova plačila anuitet za kredit in plačanih obrokov iz najemne pogodbe za mobitel. Odločitev drugostopenjskega sodišča namreč v tem delu ni (bila) predmet revizije.

Odločitev revizijskega sodišča.

19. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

20. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Glej na primer odločbe VS RS II Ips 362/2002 z dne 10. 4. 2003, II Ips 536/2003 z dne 25. 11. 2004, II Ips 130/2005 z dne 21. 4. 2005, II Ips 387/2004 z dne 27. 10. 2005 in II Ips 458/2005 z dne 21. 6. 2007.

Op. št. (2): Tako tudi dr. Lojze Ude: »Pravdni postopek - zakon s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2005, 3. knjiga, stran 544.

Op. št. (3): Praviloma zato, ker je možno, da nad pravico do zasebnosti pretehta kakšna druga pravica (na primer pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma pravica do varstva lastnine, do spoštovanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin)!

Op. št. (4): Glej dr. sc. Siniša Triva in dr. sc. Mihajlo Dika: »Građansko parnično procesno pravo«, Narodne novine, Zagreb 2004, strani 483-484.

Glej tudi Rosenberg/Schwab/Gotwald: »Zivilprozessrecht«, 17. izdaja, 2010, stran 618.

Op. št. (5): Tudi če bi bili magnetogramski zapisi uporabljeni, to glede na razloge Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Karin Köpke proti Nemčija (št. 420/07 z dne 5. 10. 2010), predvsem pa na glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko je tožena stranka »zaradi potrditve suma protipravnega ravnanja tožnika in njegovih sodelavcev začela kontrolirati in preiskovati njegova [ravnanja] in ravnanja nekaterih sodelavcev, zaradi katerih ji je nastajala škoda, s prisluškovanjem telefonskim pogovorom« (glej 10. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), samo po sebi ne bi pomenilo neupravičene kršitve tožnikove pravice do zasebnosti!

Op. št. (6): Glej dr. Aleš Galič: »Ustavno civilno procesno pravo«, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 211 in 290.

Op. št. (7): Primerjaj odločbo US RS Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 v zvezi s sodbo VS RS II Ips 495/2001 z dne 17. 4. 2002 (in sodbo istega sodišča II Ips 80/98 z dne 25. 3. 1999) ter sodbe VS RS X Ips 2/2004, X Ips 4/2004 in X Ips 114/2004, vse z dne 21. 5. 2009.

Op. št. (8): Tožeča stranka je imela v pravdnem postopku možnost zahtevati izločitev izvedenca Ogrinca, ki je predhodno sodeloval v kazenskem postopku (drugi in tretji odstavek 247. člena ZPP, ne pa tudi njegov šesti odstavek), a tega ni storila.

Op. št. (9): Glej dr. Aleš Galič: »Ustavno civilno procesno pravo«, GV Založba, Ljubljana 2004,stran 190.

Op. št. (10): Zavrnitev dokaznih predlogov ima lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni pa s tem vzeta stranki možnost obravnavanja pred sodiščem. Zato pri tem ne gre za kršitev določb pravdnega postopka (povzeto iz sodbe VS RS III Ips 82/93 z dne 20. 1. 1994).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 35, 37
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 339, 339/2-14
Datum zadnje spremembe:
26.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyODk1