<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 7/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.7.93

Evidenčna številka:VS00625
Datum odločbe:20.10.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:prometni davek - oprostitev plačila prometnega davka

Jedro

Pogoje za prodajo proizvodov iz 6. tč. zakona brez prometnega davka določa 7. čl., ki v zadnjem odstavku za fizične osebe določa kot pogoj za prodajo brez davka plačilo na žiro račun.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Podružnica Novo mesto je z odločbo št. 320-6/92-340-5/65 z dne 20.11.1992 naložila tožeči stranki, da poveča obveznosti za prometni davek v znesku 1.525.197,50 Sit z zamudnimi obrestmi in da davek plača na predpisane vplačilne račune ter v svojem knjigovodstvu opravi ustrezna knjiženja. Ugotovila je, da je tožeča stranka v letu 1991 neustrezno vodila evidence. Zaradi tega in drugih nepravilnosti je obračunala in plačala le 714.376,00 Sit prometnega davka namesto 2.239.573,50 Sit, razlika v znesku 1.525.197,50 pa je bila tožeči stranki naložena v plačilo s prvostopno odločbo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdila prvostopno odločbo.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo, v kateri navaja, da sama nima ljudi, ki bi znali voditi kjigovodstvo in računovodstvo, zato je te posle pogodbeno poverila V. P. in nato njegovemu podjetju, ki pa sta delo opravila pomanjkljivo in neažurno. Zato je sklenila novo pogodbo s C. kar prav tako ni prineslo uspeha. Posledica tega je previsoka odmera prometnega davka, ki bi moral biti po podatkih tožeče stranke vsaj za polovico manjši. Navaja, da so bile pri prometu na debelo fakture od številke 195 do 266 interne, enako fakture od 88 do 126 pri prometu na drobno. Te fakture so povečale promet in s tem tudi davek, čeprav tožeča stranka pri tem ni imela zaslužka. Glede skrinj navaja, da je do manjka prišlo zaradi višje sile. Kupec je po osamosvojitvi Slovenije nedosegljiv. Nameravana kompenzacija zaradi vojne ni bila izvedena. Glede hlodovine navaja, da je ta po 8. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev reprodukcijski material in se zato promet z njo ne šteje za končno proizvodnjo. Tožeča stranka je četrtino hlodovine kupila od Gozdnega gospodarstva. Težave tožeče stranke izvirajo iz napačnega dela računovodij. V zvezi s tem omenja še nakup materiala za lastno investicijo in prodajo svinjskih polovic. Glede na vse navedeno predlaga, da se izpodbijani odločbi prve in druge stopnje odpravita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vstraja pri svoji odločitvi. Oporeka tožbenim trditvam in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Slabo vodenje poslovnih knjig ne more vplivati na obveznost tožeče stranke, da plača z zakonom predpisani prometni davek. Zato se tožeča stranka v tem postopku ne more z uspehom sklicevati na napake svojih računovodij.

Odločbi SDK Podružnica Novo mesto in SDK Centrale v Ljubljani sta povsem določni, saj navajata podatke, na podlagi katerih je napravljen izračun neplačanega prometnega davka. Zato ju ni mogoče izpodbijati s splošnimi navedbami in ocenami, kot na primer, da je prometni davek odmerjen v previsokem znesku, da je bilo prometa manj, kot je ugotovljeno ipd. Takih tožbenih navedb, iz katerih ni mogoče razbrati, na kateri del izpodbijane odločbe se nanašajo, ni mogoče upoštevati.

Glede devetih hladilnih skrinj tožeča stranka v tožbi navaja, da gre za primanjkljaj, ki je nastal zaradi vojnih razmer, torej zaradi višje sile, zato za vrednost tega primankljaja glede na določbo 8. odstavka 30. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev ni dolžna plačati davka. To stališče tožeče stranke ni utemeljeno. Tožeča stranka je po lastni navedbi skrinje prodala podjetju P. Vojna za osamosvojitev Slovenije, na katero se sklicuje tožeča stranka, je lahko predstavljala višjo silo samo dokler je trajala, nikakor pa to ni razlog, ki bi ga bilo mogoče šteti trajno kot višjo silo. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da je kasneje poskušala izterjati plačilo za prodane hladilne skrinje. Tako stanje stvari pa ni podlaga za stališče, da bi bilo mogoče neplačane hladilne skrinje šteti za primankljaj, ki je nastal zaradi višje sile v smislu predpisa, na katerega se sklicuje.

Tožeča stranka se v zvezi z nakupom hlodovine neutemeljeno sklicuje na 8. čl. zakona. Tu je opredeljeno, kaj je je reprodukcijski material po 3. tč. prvega odstavka 6. čl. zakona, toda pogoje za prodajo proizvodov iz 6. čl. brez prometnega davka določa 7. člen, ki v zadnjem odstavku za fizične osebe določa kot pogoj za prodajo brez davka plačilo prek žiro računa in prodajo trgovskemu podjetju za nadaljnjo prodajo. V obravnavanem primeru ni šlo s strani tožeče stranke za nakup za nadaljnjo prodajo, temveč je tožeča stranka nakupljeno hlodovino predelala, pa tudi plačilo na žiro račun prodajalca ni izkazano. Kolikor tožeča stranka navaja še, da je del lesa kupila od Gozdnega gospodarstva, to ne more vplivati na utemeljenost tožbe, ker se zaračunani prometni davek izrecno nanaša samo na les, kupljen od posameznikov (12. stran zapisnika z dne 26.10.1992).

Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 2. odst. 43. čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva.


Zveza:

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev člen 7.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzgz