<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 15/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.15.93

Evidenčna številka:VS00621
Datum odločbe:20.10.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:prometni davek - oprostitev plačila prometnega davka

Jedro

Znižane davčne osnove po prodaji motornih vozil po načinu "staro za novo" pride v poštev samo, če sta prodajalec in kupec rabljenega vozila dva različna subjekta, ne pa tudi če gre za promet med organizacijskima enotama iste pravne osebe.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva, Podružnica Ljubljana je z določbo št. 30-73/92-06/6 z dne 3.7.1992 naložila tožeči stranki plačilo temeljnega prometnega davka od prodaje rabljenih avtomobilov končnemu potrošniku, od prodaje rabljenih avtomobilov v okviru tožnice, od prodaje po sitemu staro za novo in od prodaje nadomestnih delov ter posebnega republiškega davka od prodaje rabljenih obnovljenih avtomobilov končnim potrošnikom, vse z zamudnimi obrestmi. Ugotovila je, da je tožeča stranka zato, da bi izpolnila pogoje po 3.in 4. odst. 17.čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, sestavljala kupoprodajne pogodbe, v katerih se je sama pojavljala istočasno kot prodajalec in kupec. Obračuna prometnega davka, napravljenga na ta način, ni priznala in je tožeči stranki davek obračunala brez uporabe 3. in 4. odst. l7.čl. navedenega zakona.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo deloma ugodila pritožbi tožeče stranke in je odpravila prvostopno odločbo glede prometnega davka od prodaje nadomestnih delov in ustreznih obresti, v ostalem pa je pritožbo zavrnila in potrdila prvostopno odločbo. Zavzela je enako stališče glede kupoprodajnih pogodb, na katere se sklicuje tožeča stranka, namreč da niso podlaga za obračun prometnega davka po 3. in 4. odst. 17. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (v nadaljnjem: zakon, Ur.l. SFRJ št. 4/91). To odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo, v kateri zastopa stališče, da imata določbi 3. in 4.odst. 17.čl. zakona mislih tudi interni promet med organizacijskimi deli pravne osebe. Svoje stališče utemeljuje z določbami zakona, po katerih se šteje za promet, ki je obdavčen, tudi jemanje lastnih proizvodov za končno uporabo. Sklicuje se na intenco zakona, da se znižajo davki v primeru ponovne prodaje rabljenega vozila. Opozarja na priloženi mnenji Ministrstva za trgovino in dekana Ekonomske fakultete. Meni, da je stališče tožene stranke, da ni šlo niti za interni promet, v nasprotju s prvostopno ugotovitvijo. Navaja, da izostanek podpisa na listini ni pomemben, ker pismenost itak ni predpisana. Zaključuje, da prepisi o prometnem davku ne zahtevajo, da se pravna identiteta kupca razlikuje od prodajalčeve. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vstraja pri svoji odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi obravnava vprašanje, ki je za to zadevo bistveno, namreč ali je interna prodaja lahko podlaga za uporabo določb 3. in 4. odst. 17.čl. zakona. Navedeni določbi pomenita izjemo od pravila, uzakonjenega z zakonom o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, da se davek plačuje od vsakega prometa proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo (4.čl. zakona). Zakon pozna nekaj izjem, po katerih se davek ne plača ali se plača od nižje osnove; vse izjeme pa so opredeljene s točno določenimi pogoji. Za uveljavljanje vsake od olajšav morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predvideva zakon. To velja tudi za določbi 3. in 4. odst. 17.čl. zakona, ki določata znižano davčno osnovo in sicer v višini razlike med prodajno in kupno ceno. Da bi bilo mogoče to olajšavo uveljaviti, določa zakon vrsto pogojev, od katerih je v obravnavanem primeru sporen samo en in sicer, ali se promet med organizacijskimi enotami ene same pravne osebe šteje kot podlaga za uporabo 3. in 4. odst. 17.čl. zakona. Tožeča stranka navaja vrsto argumentov v prid svojemu stališču, zlasti opozarja, da pojem promet obsega tudi uporabo lastnih proizvodov, iz česar izvaja, da za promet ni nujno, da se opravi med različnimi subjekti. Enakega mnenja sta tudi Ministrstvo za trgovino in dekan Ekonomske fakultete. Vendar v obravnavanem primeru temu ni tako. Določbi 3. in 4. odst. 17. čl. ne govorita o prometu, ki je opredeljen v 5. čl. zakona. Določba 5. čl. je široka, njena intenca pa je razširiti veljavnost zakona tudi na primere, ki po siceršnjem pravnem pojmovanju ne pomenijo prometa med različnimi subjekti. Sem spada že omenjana uporaba lastnih proizvodov, pa tudi primankljaj in odpis blaga. Določbi 3. in 4. odst. 17. čl. za razliko od 5. čl. ne govorita o prometu, pač pa odkupu oziroma prevzemu od kupca. Ta način izražanja ne dovoljuje nobenega dvoma. Zakon ima v mislih prodajo, ta pa je pojmovno mogoča med dvema različnima subjektoma, saj je bistvo prodaje prenos lastninske pravice od prodajalca na kupca (454. čl. ZOR). Tako pojmovno prodaja ni mogoča znotraj enega samega subjekta. V ekonomskem smislu je sicer mogoč promet med posameznimi organizacijskimi enotami ene same pravne osebe, vendar pravno ne gre za prodajo, če ni opravljen prenos lastninske pravice od enega subjekta na drugega. 3. in 4. odst. 17. čl. zakona nimata v mislih prometa v ekonomskem smislu, pač pa prodajo v smislu prenosa lastninske pravice. Drugače besedila teh določb ni mogoče razlagati. Zakon govori o davčnem zavezancu kot kupcu in o prodajalcu, ki prodaja rabljen avtomobil, kot o dveh subjektih, tako da se rabljeno motorno vozilo odkupi od prodajalca (3. odst.), oziroma prevzame od kupca (4. odst.). Zato tožeča stranka neutemeljeno prikazuje listino o prodaji avtomobila med njo in neobstoječim TOZD-om kot podlago za uporabo določb 3. in 4. odst. 17. čl. zakona. Pravno stališče, izraženo v izpodbijani odločbi tožene stranke je pravilno in ni razlogov, zaradi katerih bi jo bilo mogoče odpraviti.

V upravnih sporih trpi ne glede na uspeh vsaka stranka svoje stroške (61.čl. zakona o upravnih sporih). To pravilo velja tudi v računskih upravnih sporih (68.čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva). Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odst. 42. čl. ZUS v zvezi z 68.čl. zakona o SDK.


Zveza:

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev člen 17, 17/3, 17/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzc5