<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 2/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.2.93

Evidenčna številka:VS00555
Datum odločbe:21.05.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:prometni davek - upoštevanje rabata pri ugotavljanju davčne osnove

Jedro

Pri ugotavljanju davčne osnove je treba izhajati iz določb zakona, ki je veljal ob sklenitvi posla.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Centrala Ljubljana št. 710-Up/II -69/92-III/1-LJ z dne 11.1.1993 se odpravi.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva Podružnica ... je z odločbo št. 30-349/91-06/12 z dne 4.5.1992 med drugim naložila tožeči stranki, da obračuna in plača temeljni davek od prometa proizvodov po prvi točki tarifne št. 3 v znesku 1.755.000,00 SIT in 5.236.920,00 SIT zamudnih obresti. Ugotovila je, da je tožeča stranka v skladu z 72. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev popisala cigarete Marlboro, nabavljene brez plačila prometnega davka in plačala prometni davek po predpisani 65 % stopnji, vendar od davčne osnove, zmanjšane za 9 % rabat. Po 4. odst. 13. čl. navedenega zakona je davčna osnova za cigarete prodajna cena proizvajalca, v katero je vključen davek od prometa proizvodov. Tožeča stranka je tako vplačala 1.755.000,00 SIT manj prometnega davka, kot bi ga morala. Plačala je tudi prepozno, zaradi česar mora plačati še zamudne obresti.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke, po uradni dolžnosti pa je spremenila izrek o obrestih tako, da je znesek 5.236.920,00 SIT nadomestila z besedami "pripadajoče zamudne obresti". Potrdila je prvostopno stališče, da tožeča stranka ni smela zmanjšati davčne osnove za priznani rabat, ker 13. čl. zakona o začasnih ukrepih od prometa proizvodov in storitev kot posebna določba izključuje 12. čl., po kateri je mogoče popuste odšteti od davčne osnove. Zavrnila je pritožbeni ugovor tožeče stranke, da ni davčni zavezanec po 72. čl. zakona in pri tem poudarila namen te določbe, ki je v tem, da ob spremembi režima promet s cigaretami ne bi ostal neobdavčen.

Proti tej odločbi vlaga tožeča stranka tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je cigarete naročila pri dobavitelju dne 10.1.1991, prevzela pa jih je 15.1.1991 hkrati z računom z istega dne. Nakup je bil opravljen v času veljavnosti prejšnjega zakona, ki je določal, da je davčni zvazanec prodajalec, ki proda proizvode končnemu potrošniku. Tožeča stranka je cigareta nabavila za nadaljnjo prodajo kot trgovina na debelo. Zakon o začasnih ukrepih je kot davčne zavezance za promet tobačnih proizvodov določil proizvajalce oziroma uvoznike, v prehodni določbi 72. čl. pa je določil, da se prometni davek plača za tobačne izdelke, ki jih imajo zavezanci na zalogi. Tožeča stranka kot veletrgovec po prejšnjem zakonu ni bila davčni zavezanec, zato se ta določba nanjo ne nanaša. Nadalje navaja, da je treba vkalkulirani davek presojati po prejšnjem predpisu, ki pa je v 16. členu dovoljeval, da se odbije od davčne osnove rabat, če je bil pismeno dogovorjen in priznan v fakturi. Tudi po novem zakonu je 12. člen splošna določba, katere veljavnosti 13. člen, ki ureja nekatere posebnosti, ne izključuje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, vstraja pri stališču, izraženem v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na zakon o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. l. SFRJ št. 33/72 - 13/90), ki je veljal v času, ko je nabavila cigarete, na katere se nanaša izpodbijana odločba. Ta zakon je v 7. odst. 16. člena določal, da se lahko odštejejo od davčne osnove popusti v obliki rabatov, ki so pismeno dogovorjeni ali kupcu odobreni v fakturi. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na fakturo št. 01/91 z dne 15.1.1991, s katero ji je bil priznan 9 % rabat. Tožeča stranka je posel sklenila pred uveljavitvijo zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. l. SFRJ št. 4/91). Ta zakon drugače ureja ugotavljanje davčne osnove kot prej veljavni zakon o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu. Vendar novi zakon nima povratne veljave. Zato je treba glede ugotavljanja davčne osnove izhajati iz določb zakona, ki je veljal ob sklenitvi posla, to je ob nabavi cigaret dne 15.1.1991, po katerem je rabat, priznan v računu, podlaga za zmanjšanje davčne osnove. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je bil posel sklenjen ob predpostavkah, ki jih je določal tedaj veljavni zakon in da je kasnejši zakon ne more spraviti v neugodnejši položaj. Prepoved povratne veljave zakona je določena z ustavo (155. čl. Ustave Republike Slovenije oz. 261. čl. Ustave SRS), vendar ta prepoved z zakonom o začasnih ukrepih sploh ni bila prekršena in je zato tem manj utemeljeno stališče tožene stranke, ki zakonske določbe ugotavljanja davčne osnove uporablja za čas pred uveljavitvijo zakona. Za ugotovitev davčne osnove je treba uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka nabavila cigareta. Ker se izpodbijana odločba sklicuje na zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, ki se uporablja od 1.2.1991 dalje, veljati pa je začel 19.1.1991 (74. člen zakona), je bilo glede tega napačno uporabljeno materialno pravo.

Pravilno pa je stališče izpodbijane odločbe, da velja 1. odst. 72. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev tudi za tožečo stranko, čeprav po prej veljavnem zakonu ni bila zavezanec za plačilo prometnega davka. Po prej veljavnem zakonu je bil zavezanec za plačilo davka končni prodajalec (1. odst. 12. čl.).

Tožeča stranka kot veletrgovec torej ni bila zavezanec po prejšnjem zakonu. Po določbi 2. odst. 11. čl. zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov pa je bil davčni zavezanec za tobačne izdelke proizvajalec oziroma uvoznik. Glede na to spremembo je prehodna določba 1. odst. 72. čl. zakona jasna: z njo je preprečeno, da bi ostali neobdavčeni tobačni izdelki, ki jih je proizvajalec ali uvoznik že prodal, niso pa še bili obdavčeni po prejšnjem zakonu. Zato se ta določba nanaša na dotlej še neobdavčene zaloge. Tožečo stranko zavezuje, da obračuna in plača prometni davek na zalogo tobačnih izdelkov. To, da 1. odst. 72. čl. omenja trgovine na drobno, ni v prid stališču tožeče stranke, saj jih omenja le primeroma. Namen norme pa je jasen in je tak, kot je bilo obrazloženo.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke (2. odst. 42. čl. zakona o upravnih sporih v zvezi z 68. čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva).

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja povrnitev stroškov postopka, ker po 61. čl. zakona o upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške. Po 68. čl. zakona o službi družbenega knjigovodstva se ta določba uporablja tudi v računskih upravnih sporih.


Zveza:

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev člen 12, 13.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzEz