<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 629/92
ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.629.92

Evidenčna številka:VS00353
Datum odločbe:21.04.1993
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - odgovornost za pravne napake (varstvo pred evikcijo) - sankcije za pravne napake - prodaja ukradenega vozila

Jedro

V drugostopni sodbi je bilo pravno pravilno ugotovljeno, da gre za pravno napako na prodanem avtomobilu, ki so ga organi za notranje zadeve kasneje zasegli, ker je bil ukraden lastniku.

Le za odškodninsko sankcijo iz 3. odst. 510. člena ZOR je pomembno, da je kupec vedel za možnost, da bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana (4. odst. tega zakonskega določila), ne more pa ta okoliščina vplivati na upravičenost do sankcije iz 1. odst. tega zakonskega določila (razdrtje pogodbe oz. sorazmerno zmanjšanje kupnine).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo 14.000 DEM ali tolarske protivrednosti tega zneska z zamudnimi obrestmi, kot so navedene v tožbenem zahtevku. Ugotovilo je, da je prodal toženec tožniku osebni avtomobil s pravno napako, sankcija za takšno prodajo pa je razdrtje pogodbe in zaradi njega vrnitev dela že plačane kupnine.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je naložilo tožencu plačilo tolarske protivrednosti 14.000 DEM po prodajnem menjalnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot jih priznavajo banke za devizne hranilne vloge na vpogled od dneva plačil posameznih zneskov kupnine; drugačen tožbeni zahtevek (za plačilo v tuji valuti v znesku 14.000 DEM) pa je zavrnilo. Upoštevalo je namreč določilo 71. člena Zakona o banki Slovenije, po katerem je možna izpolnitev obveznosti, kakršna je sporna obveznost, le v domačem denarju po tečaju na dan plačila. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je bil avtomobil ukraden lastniku in da je bil potem odvzet tožniku. Ker toženec ni ravnal po kupčevi zahtevi v smislu 509. člena ZOR, je nadalje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila po določilu 1. odst. 510. člena ZOR pogodba razdrta po samem zakonu.

Ker je pogodba prenehala veljati, se je pogodbena obveznost na podlagi zakona spremenila v kondikcijsko obveznost in je zato po stališču drugostopnega sodišča pravilna prvostopna odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka na vrnitev že plačane kupnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec, pri čemer uveljavlja revizijska razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odst. 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Revizijo utemeljuje s sklicevanjem na protispisnost ugotovitve sodišča druge stopnje, da je nesporno, da je bil avtomobil ukraden in zato zasežen tožniku. Toženec je tožniku izročil na svoje ime veljavno registriran osebni avtomobil; tožnik je avtomobil prevzel in ga tudi uporabljal; tožnik avtomobila ni mogel registrirati zato, ker ni plačal prometnega davka; tožencu pa ni znano, zakaj je bil avtomobil tožniku odvzet; zoper toženca ne teče kazenski postopek; tudi iz potrdila o odvzemu predmetov ni mogoče ugotoviti, zakaj je bilo vozilo tožniku odvzeto; sklep sodišča, da je toženec tožniku prodal avtomobil s pravno napako oz. razlogi prvostopnega in drugostopnega sodišča so zato v nasprotju z izvedenimi dokazi in z navedbami v potrdilu o zasegu predmetov.

Glede na tožnikovo izpoved bi morali sodišči tudi upoštevati določilo 4. odst. 510. člena ZOR in zahtevek tožeče stranke zavrniti.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju: ZPP), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82; v nadaljevanju ZOR) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80 - 36/90; v nadaljevanju: ZTLR) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ki jo očita revident (revizijske navedbe o "protispisnosti" razlogov obeh sodišč), zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano. Tega sodišči prve in druge stopnje v sporni zadevi nista storili in zato revizijski očitek, da je sodba sodišča druge stopnje procesno nepravilna v navedenem smislu, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz potrdila o zasegu predmetov izhaja, da so delavci organov za notranje zadeve tožniku zasegli avtomobil znamke Golf, iz izjave tožnika pa, da je bil tožniku avtomobil zasežen zato, ker je bil ukraden nemškemu lastniku; sodišče druge stopnje pa je takšni dokazni oceni pritrdilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta navedeni ugotovitvi sodišč povsem v skladu s tistim, kar je zapisano v potrdilu o zasegu predmetov oz. z izjavo tožeče stranke.

Neutemeljeni so tudi revidentovi materialnopravni očitki. Sodišči sta ugotovili, da so delavci organov za notranje zadeve tožniku odvzeli prodani avtomobil, ker je bil ukraden nemškemu lastniku. Z ugotovitvijo, da ima prodano vozilo zato pravno napako s posledicami, ki zato prizadanejo prodajalca (v spornem primeru razdrtjem pogodbe po samem zakonu kot jamčevalno sankcijo, ker prodajalec - toženec ni ravnal po pozivu kupca - tožnika, da naj doseže, da se mu vozilo vrne, in zahtevkom za vračilo kupnine kot posledico odpadle pravne podlage) so bila v izpodbijani drugostopni sodbi pravilno upoštevana določila 508., 509. in 1. odst. 510. člena v zvezi s 4. odst 210. člena ZOR. Revizijsko sklicevanje, da je tožnik od toženca prevzel veljavno registriran avtomobil in ga uporabljal, nima nobenega pomena ob ugotovljenem dejstvu, da je bilo tožniku vozilo potem odvzeto. Odgovor na sklicevanje o upravičenosti odvzema (revizijske navedbe, da zoper toženca ni bil uveden kazenski postopek), kar je toženec uveljavljal že v pritožbi, vsebuje pojasnilo sodišča druge stopnje, da je v spornem primeru pomembno to, da toženec ni ravnal po tožnikovi zahtevi, da naj doseže vrnitev vozila v njegovo lastninsko in posestno sfero, v smislu 509. člena in 1. odst. 510. člena ZOR, sklicujoč se pri tem utemeljeno tudi na določili 1. odst. 3. člena ZTLR in 1. odst. 454. člena ZOR. Revizijska trditev, da bi tožnik avtomobil lahko registriral, če bi plačal prometni davek, pa bi bila lahko smiselna le, če tožniku vozilo ne bi bilo odvzeto in bi se skliceval le na omejitev javnopravne narave v smislu 514. člena ZOR. Ker se revident tudi v reviziji sklicuje na določilo 4. odst. 510. člena ZOR, mu je potrebno tudi v tej odločbi pojasniti sledeče:

določilo 510. člena ZOR predvideva dvoje vrst sankcij za primer, če ima prodana stvar pravno napako: razdrtje pogodbe (oz. sorazmerno znižanje kupnine), kar je določeno v 1. odst. cit. zakonskega določila in dolžnost povrnitve škode, kar določa 3. odstavek istega člena. Le za sankcijo iz 3. odst. tega člena je pomembna okoliščina (na katero se toženec sklicuje v reviziji), da je kupec vedel za možnost, da mu bo stvar vzeta ali da bo njegova pravica zmanjšana (4.odst. istega člena). Ker tožnik v tej pravdi uveljavlja le vrnitev plačane kupnine, sta zato materialnopravno pravilni ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje o tem, da je ta okoliščina, tudi če bi se izkazalo, da obstoji, pravno nepomembna.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). ZP


Zveza:

ZOR člen 508, 509, 510, 510/1, 510/3, 510/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTEx