<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 11/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.11.93

Evidenčna številka:VS00674
Datum odločbe:20.10.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:kontrola pravilnosti izplačevanja davkov pravnih oseb, zoper katere se vodi stečajni postopek - nagrada stečajnemu upravitelju

Jedro

SDK je v okviru interne kontrole upravičena kontrolirati, ali pravna oseba oz. stečajna masa, zoper katero se vodi stečajni postopek, pravilno obračunava in vplačuje davke.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva je opravila interno kontrolo plačila davkov in prispevkov od izplačila nagrad stečajnemu upravitelju tožeče stranke za čas od januarja do novembra 1992. Ugotovila je, da je tožeča stranka v omenjenem času izplačala stečajnemu upravitelju nagrado v skupnem znesku 1.339.000,00 SIT, vendar ne na njegov žiro račun, ampak na računa podjetij I. d.o.o. in P. d.o.o., ne da bi pri tem obračunala in vplačala z zakonom določen davek od osebnih prejemkov. Zato je tožeči stranki (med drugim) naložila, da mora od osnove v skupnem znesku 1.339.000,00 SIT plačati davek od prejemkov za priložnostno opravljene storitve v skupnem znesku 267.800,00 SIT, zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do 23.12.1992 v skupnem znesku 167.125,16 SIT ter obračunati in plačati zamudne obresti od nepravočasno plačane davčne obveznosti od 24.12.1992 do plačila.

Pritožbi tožeče stranke je tožena stranka delno ugodila in odločbo prve stopnje spremenila tako, da je samo ugotovila, da tožeča stranka v predpisanih rokih ni plačala od davčne osnove 1.339.000,00 SIT davčne obveznosti 267.800,00 SIT, zaradi česar dolguje tudi zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do njihovega plačila.

Proti odločbi tožene stranke je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo. V njej navaja, da so bili zneski, odobreni kot nagrada stečajnemu upravitelju, na podlagi asignacije nakazani drugam. Ker nagrada stečajnemu upravitelju ni bila izplačana, ni nastala obveznost obračuna in vplačila davka po zakonu o dohodnini. Tožeča stranka tudi ni pravna oseba, zato ni udeleženec v plačilnem prometu po 83. členu zakona o službi družbenega knjigovodstva. Zato služba družbenega knjigovodstva ni pristojna kontrolirati plačilni promet stečajne mase. Izpodbijana odločba je nična, ker tako, kot je izdana, nima nobenega smisla. Obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožena stranka je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe tudi odločila "in peius" tožeči stranki. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Odločbo službe družbenega knjigovodstva, izdano na drugi stopnji, zoper katero ni pritožbe, lahko stranka izpodbija s tožbo. Vložiti jo mora v tridesetih dneh potem, ko ji je bila odločba vročena (65. člen in 68. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SFRJ štev 70/83...79/90, v nadaljevanju: ZSDK; 1. odst. 24. člena zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev 4/77, v nadaljevanju: ZUS). To pa ne pomeni samo, da tožbe po omenjenem roku ni več mogoče vložiti, ampak tudi, da z dopolnitvami tožbe, vloženimi po preteku tridesetdnevnega roka, ni več mogoče uveljavljati novih tožbenih razlogov. Prav to pa je storila tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, vloženi po poteku tridesetdnevnega tožbenega roka. Zato sodišče pri preizkusu zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe ni upoštevalo novih tožbenih razlogov, navedenih v dopolnitvi tožbe.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ št. 84/89) je uzakonil nov institut - prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe in nadaljevanje stečajnega postopka samo proti stečajni masi (129. in 130 člen ZPPSL). Pred uveljavitvijo omenjenega zakona koncem leta 1989 naše stečajno pravo ni poznalo prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe. Zato ZSDK, ki je stopil v veljavo leta 1983, ni mogel imeti določb, nanašajočih se na situacije, ki lahko nastanejo s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe. To pa pomeni, da se upravičenja službe družbenega knjigovodstva glede stečajne mase po prodaji stečajnega dolžnika ne razlikujejo od tistih, ki jih ima glede stečajnega dolžnika. ZPPSL ureja namreč pravno področje, ki se bistveno razlikuje od tistega, ki ga ureja ZSDK. Če naj bi posegel v upravičenja, ki jih ima služba družbenega knjigovodstva po ZSDK, bi moral to izrecno povedati. Tega pa ni storil. S prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe se tudi lastninski položaj stečajne mase ni spremenil (kar z vidika upravičenj službe družbenega knjigovodstva glede na 183a člen ZSDK niti ni pomembno). Stečajna masa je samo pridobila pravno in procesno sposobnost v obsegu, ki je potreben za to, da se stečajni postopek lahko zaključi (primerjaj: 1. odst. 130 člena ZPPSL).

Glede na zgoraj navedeno na zakonitost odločitve tožene stranke ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka za tožečo stranko uporabljala izraz "pravna oseba". Tožeča stranka ima namreč enak položaj, kot bi ga imela pravna oseba, zoper katero bi se vodil stečajni postopek. Iz istega razloga je tožeča stranka tudi udeleženec v plačilnem prometu po določbah ZSDK tako kot vsaka pravna oseba, zoper katero je uveden stečajni postopek, služba družbenega knjigovodstva pa ima glede nje tudi enake pristojnosti.

Tožena stranka s svojo odločitvijo ne posega v pristojnosti sodišča. Res je, da je stečajni sodnik tisti, ki nadzoruje poslovanje stečajnega upravitelja in mu daje obvezna navodila (2. in 3. odst. 56. člena ZPPSL). Res je tudi, da določa nagrado stečajnemu upravitelju stečajni senat (2. odst. 64. člena ZPPSL). Vse to so upravičenja organov stečajnega postopka, v katera tožena stranka s svojo odločbo ni posegla. Je pa bila tožena stranka (oziroma služba družbenega knjigovodstva prve stopnje) upravičena kontrolirati na način, kot je to storila, ali se pri izplačevanju osebnih prejemkov stečajnemu upravitelju spoštujejo davčni predpisi (1. odst. 41. člena ter 1. in 2. odst. 48. člena ZSDK). Prenehanja omenjenega upravičenja namreč ZPPSL ne določa kot eno izmed pravnih posledic začetka stečajnega postopka (91. do 120. člen ZPPSL). V zvezi s tožbeno trditvijo, da ima tožeča stranka svoj žiro račun pri službi družbenega knjigovodstva samo slučajno pa sodišče pripominja, da to ni res. Ima ga tam zato, ker tako določa zakon (1. odst. 94. člena ZSDK in 2. odst. 97. člena ZPPSL).

Stečajnemu upravitelju tožeče stranke je bilo odobreno izplačilo nagrade v bruto znesku. Nagrada stečajnega upravitelja je njegov osebni prejemek (3. alinea uvodnega stavka 1. odst. 13. člena in 1. točka 1. odst. 13. člena zakona o dohodnini - Ur. list RS štev. 14/92 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZD). Glede na 1. odst 103. člena ZD bi morala tožeča stranka potem, ko bi od omenjenega osebnega prejemka za zavezanca - stečajnega upravitelja - obračunala in plačala davek, stečajnemu upravitelju nakazati nagrado na njegov žiro račun (1. odst. 95. člena ZD). Namesto da bi tako ravnala, je tožeča stranka zneske, odobrene za izplačilo nagrade, ne da bi ravnala po 1. odst. 103. člena ZD, v celotnem znesku nakazala delno podjetju I. d.o.o., delno pa podjetju P. d.o.o., pri čemer se je sklicevala na asignacijo. Zaradi asignacije pa obveznost tožeče stranke iz 1. odst. 103. člena ZD ni odpadla. Čim je tožena stranka znesek nagrade na podlagi pooblastila stečajnega upravitelja nakazala drugam, je ta znesek nagrade postal osebni prejemek stečajnega upravitelja. Ta je namreč z njim razpolagal.

V čem naj bi bilo nasprotje med izrekom izpodbijane odločbe in njenimi razlogi, tožeča stranka ne pove. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pa je v skladu 3. odst. 115. člena ZD. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila na podlagi njene pritožbe v njeno škodo pa sodišče ugotavlja, da to ni res. Tako po prvostopni odločbi kot tudi po izpodbijani odločbi je ugotovljena obveznost tožeče stranke, da plača zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov do njihovega plačila. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo spremenila prvostopno odločbo samo v toliko, da je dajatveni izrek spremenila v ugotovitvenega. Takšna odločitev ni v škodo tožeči stranki. Poleg tega pa je tožena stranka namesto za čas od zapadlosti do 23. 12. 1992 že izračunanih obresti ugotovila samo obstoj obveznosti plačati zamudne obresti po zakonsko določeni obrestni meri tudi za ta čas. Tudi s tem ni odločeno v škodo tožeči stranki.

Glede na vse navedeno torej tožba tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 42. člena ZUS zavrnilo.


Zveza:

ZSDK člen 41, 41/1, 48, 48/1, 48/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODMy