<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 529/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.529.2006

Evidenčna številka:VS0011437
Datum odločbe:17.12.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSK I Cp 977/2004
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:posojilna pogodba

Jedro

Posojilna pogodba ni realen kotrakt, kar sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in sta izhajali iz obstoja pogodbe, pri tem pa sta ugotovili, da je tožnica denar izročila. Zato sta tožencu tudi naložila vrnitev izročenega zneska z ustreznimi obrestmi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici:

- znesek 2.000.000 tolarjev, oziroma 8.345,85 euro z obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled in sicer za obdobje od 11. 7. 2001 do 28. 2. 2002, od 1. 3. 2002 dalje pa od te glavnice in nateklih obresti še zakonske zamudne obresti do plačila; - znesek 300.000 tolarjev, oziroma 1.251,88 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi se je toženec pritožil in sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo, tako da je :

- spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da od zneska 2.000.000 tolarjev, oziroma 8345,85 € tečejo obresti šele od 2. 4. 2002 (in ne od 11. 7. 2001); - razveljavilo odločitev o plačilu 300.000 tolarjev, oziroma 1251,88 € z obrestmi vred in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; ter - v preostalem delu zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča za plačilo 2.000.000 tolarjev, oziroma 8.345,85 € z zamudnimi obrestmi, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da sta sodišči verjeli tožnici, da je tožencu posodila in izročila 2.000.000 tolarjev in nato še 300.000 tolarjev, čeprav so si navedbe pravdnih strank o tem nasprotovale. Pri tem nista pojasnili svoje dokazne ocene in se sodišče druge stopnje ni opredelilo do drugačnega razumevanja o dokazanih dejstvih, ki jih je toženec ponudil v pritožbi. Zato trdi, da izvedenih dokazov nista ocenili v skladu z 8. členom ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbenemu sodišču tudi očita, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ni življenjsko, da bi toženec izročil tožnici podpisano in overjeno posojilno pogodbo (iz katere ne izhaja, da je bil denar izročen) in zakaj tožnica ni izdala zadolžnice, če je denar res izročila. Prav tako meni, da v sodbah ni razlogov o tem, kakšen pomen ima izjava o 10% obrestih, če je bila višina obresti že dogovorjena v posojilni pogodbi. V zvezi z zmotnim materialno pravnim izhodiščem sodišč prve in druge stopnje pa navaja, da gradita na zmotnem prepričanju, da je posojilna pogodba realen kontrakt, vendar je v 559. členu ZOR določeno drugače. Sklenitev pogodbe, njen podpis in overitev ter izročitev izvoda pogodbe nasprotni stranki nima nobene zveze z izročitvijo denarja posojilojemalcu.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da z revizijo ni mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta obširno opisali vse izvedene dokaze, med katerimi so listine, izpovedi prič in izpovedi pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nasprotij v izpovedi pravdnih strank, nato pa je vrednotilo še druge izvedene dokaze in za vsako dejstvo razložilo oceno teh dokazov. Na koncu druge strani obrazložitve sodbe je navedlo tudi izjavo, s katero se je toženec zavezal, da bo plačal dogovorjene obresti v višini 10%, zato revizijski očitek o pomanjkljivi razlagi v zvezi s tem dokumentom ni utemeljen. Sodišče druge stopnje, ki se je strinjalo z dokazno oceno prvega sodišča, je izhajalo iz dokaznega bremena vsake od pravdnih strank in kritično razložilo, katera dejstva je kdo dokazal in zakaj. Del sodbe v zvezi z vrnitvijo zneska 300.000 tolarjev oziroma 1.251,88 € je celo razveljavilo, ker ni bil ustrezno razložen. Zato ni utemeljen očitek, češ da sodišči nista ustrezno uporabili načela iz 8. člena ZPP. Da se tožnik z njuno oceno ne strinja, je razumljivo, vendar razpravljanje o dejanskem stanju ne spada v revizijo. Tudi očitek, češ da sodišči nista ovrednotil vseh dokazov in da sta zagrešili kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker ni razložen; če tožnik meri na to, da nista opisali vseh izvedenih dokazov, pa je treba ugotoviti, da sta pojasnili vse pomembne okoliščine o odločilnih dejstvih in je sodbi zlahka mogoče preizkusiti.

Glede zmotne uporabe materialnega prava, na katero opozarja toženec in na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilno uporabljeno. Pravila o pogodbah so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) ZOR ureja posojilo v 557. - 566. členu kot pogodbo, s katero se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Toženec pravilno navaja, da posojilna pogodba ni realen kontrakt, kar sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in sta izhajali iz obstoja pogodbe, pri tem pa sta ugotovili dejstvo, da je tožnica denar izročila. Zato sta tožencu tudi naložila vrnitev izročenega zneska z ustreznimi obrestmi.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno razjasnili in ugotovili dejansko stanje, da očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni, materialno pravo pa je pravilno uporabljeno. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

---.---Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989


Zveza:

ZOR člen 557, 559.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy05MzM=