<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 54/98
ECLI:SI:VSRS:2001:I.UP.54.98

Evidenčna številka:VS13549
Datum odločbe:08.03.2001
Področje:DAVKI
Institut:oprostitev plačila prometnega davka

Jedro

Plačilo davka od prometa proizvodov je pravilo, in če želi prodajalec izkoristiti izjemo, ko Zakon o prometnem davku v določenih primerih prodaje proizvodov ne šteje za promet, od katerega je treba plačati davek, mora ravnati natančno tako, kot to izhaja iz 7. člena tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Celju. št. U 1131/96 z dne 9. 7. 1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 6. 1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Ž. z dne 16. 5. 1996. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka od prometa proizvodov za leto 1995 v višini 142.438,00 SIT in zamudnih obresti v višini 30.938,00 SIT.

V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik kot proizvajalec in prodajalec nagrobnih lesenih križev ni obračunal davka od prometa proizvodov v višini 5 % kupcem, ki so predložili izjavo, da bodo kupljene proizvode uporabljali izključno za namene iz 1. točke 6. člena Zakona o prometnem davku ( v nadaljevanju ZPD, Uradni list RS, št. 4/92, 71/93 in 16/96). V nadaljevanju se sodišče sklicuje na določbe 4., 5. in 6. člena ZPD. V skladu z določbo 4. člena tega zakona se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo ter od vsakega prometa opreme. Za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, šteje vsaka prodaja proizvodov in opreme, če ni v tem zakonu drugače določeno (5. člen). Zakon predvideva tudi izjeme, ko v 6. členu našteva primere, kdaj ne gre za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo in med drugim navaja, da se za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo ne šteje prodaja proizvodov pravni osebi ali zasebniku, registriranemu za opravljanje trgovske dejavnosti oziroma prometa z blagom, ki te proizvode kupuje za nadaljnjo prodajo in nadalje, prodaja proizvodov in reprodukcijskega materiala pravni osebi ali zasebniku, registriranemu za opravljanje proizvodne dejavnosti. Sodišče na podlagi navedenih zakonskih določb in podatkov v upravnih spisih v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da kupci, ki so pri tožniku kupovali nagrobne lesene križe, niso bili upravičeni do oprostitve plačila prometnega davka, četudi so tožniku predložili izjave s sklicevanjem na 1. in 2. točko 6. člena ZPD. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, temu pa tožnik tudi ne oporeka, da so bile izjave za oprostitev plačila prometnega davka opremljene z žigom naročnika, iz katerega je razvidna vrsta dejavnosti "opravljanje pogrebnih storitev" in da je prvostopni upravni organ tudi preverjal obseg dejavnosti pri vseh spornih primerih ter ugotovil, da so bili vsi kupci, za katere je bil naknadno obračunan prometni davek, registrirani le za opravljanje te dejavnosti, nihče pa za opravljanje trgovske dejavnosti. Opravljanje pogrebne dejavnosti pa tudi po presoji sodišča spada med storitvene dejavnosti. Izjava, ki je kupčeva trditev, da izpolnjuje v zakonu predpisane pogoje za uveljavljanje davčne olajšave, prodajalca ne odvezuje odgovornosti za pravilen obračun prometnega davka. Sodišče se sklicuje še na določbo 7. odstavka 16. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku ( v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92, 39/93 in 37/95) iz katere izhaja, da prodajalec ne sme prodati kupcu proizvodov brez obračunanega prometnega davka, če je očitno, da taki proizvodi ne štejejo za reprodukcijski material, ki je lahko oproščen davka ali da ti proizvodi za kupca nimajo take narave, da bi jih lahko nabavil brez plačila prometnega davka, ne glede na to, da je kupec formalno dal pravilno pisno izjavo. Če ne ravnajo tako se šteje, da so kršili določbo 51. člena ZPD. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da se navedena določba Pravilnika nanaša le na prodajalca reprodukcijskega materiala in opreme, ne velja pa za prodajo proizvodov. Tožnik je spregledal določbo 5. člena ZPD, po kateri se za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, šteje vsaka prodaja proizvodov in opreme (v nadaljevanju proizvodov), če ni s tem zakonom drugače določeno. Zakonodajalec se je s tem hotel izogniti vsakokratnemu ponavljanju izraza "proizvod in oprema" in je oba izraza poistovetil s skupnim izrazom "proizvod", kamor je vključil tudi reprodukcijski material (2. točka 6. člena ZPD). Proizvod in oprema imata torej po ZPD isti pomen. Na odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati pavšalna trditev tožnika, da imajo posamezniki lahko registriranih več dejavnosti in da je povsem samoumevno, da se v okviru dejavnosti pogrebne storitve opravlja tudi prodaja izdelkov. Prav tako ni z ničemer podkrepljena trditev tožnika, da naj bi bil v konkretnih primerih prometni davek plačan dvakrat in sicer enkrat po odločbi, drugič pa s strani z avezanca pri nadaljnji prodaji končnim kupcem. Davčna obveznost je namreč nastala ob prodaji proizvodov in kasnejši promet z istimi proizvodi ne more vplivati na obveznost tožnika, ki je nastala pred tem in na podlagi drugega pravnega posla s kupcem. Plačilo prometnega davka je pravilo. Prodajalec, ki želi izkoristiti izjemo, ko zakon v določenih primerih prodaje proizvodov ne šteje za promet, od katerega je treba plačati davek, pa mora ravnati skladno z določilom 6. člena ZPD in izpolniti vse formalne pogoje, da lahko uveljavi davčno oprostitev. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da ni njegova dolžnost vsebinsko preverjati pravilnosti kupčeve izjave o oprostitvi plačila prometnega davka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo na podlagi 1.

odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene ugovore. Navedbo, da prodajalec ni dolžan preverjati, ali bodo konkretnemu kupcu kupljeni proizvodi služili za nadalnjo prodajo, utemeljuje s tem, da zlorabo s strani kupca prodajalec lahko odvrne le, če gre za nakup reprodukcijskega materiala in opreme. Prodajalec namreč lahko iz vpisa dejavnosti ugotovi le, ali so kupljeni proizvodi za konkretnega kupca reprodukcijski material ali oprema. Ni pa mogoče iz predmeta poslovanja zaključiti ali je bil kupec registriran tudi za nadaljnjo prodajo. Sklicuje se na stališče Službe za zakonodajo RS, po katerem se v prometno davčne namene ne more uporabljati splošna klasifikacija dejavnosti. Prav to nakazuje na določeno pravno vrzel pri vprašanju, kdaj dejavnost označiti kot storitveno in kdaj kot trgovsko. Glede na navedeno je prodajalec dolžan presojati le formalno pravilnsot izjave. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da so kupci tožniku predložili izjavo s sklicevanjem na 1.točko 6. člena ZPD, prodajalca ne odvezuje dolžnosti plačila prometnega davka. Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov (4. člen ZPD), zavezanec za davek od prometa proizvodov pa je pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku ( 1. odstavek 13. člena ZPD), le če je z zakonom tako določeno je lahko zavezanec pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki kupi proizvod. Plačilo davka od prometa proizvodov je torej, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, pravilo, in če želi prodajalec izkoristiti izjemo, ko ZPD v določenih primerih prodaje proizvodov ne šteje za promet, od katerega je treba plačati davek, mora ravnati natančno tako, kot to izhaja iz 7. člena ZPD. Iz navedene določbe pa izhaja, da sme prodajalec prodajati proizvode brez plačila prometnega davka le, če prejeme pisno izjavo kupca, da bo kupljene proizvode uporabljal izključno za namene iz 1., 2. ali 3. točke 6. člena ZPD, pri čemer mora pisna izjava vsebovati predmet poslovanja. Prav predmet poslovanja je torej odločilno dejstvo o tem, ali bo kupec kupljene proizvode uporabljal za namen, zaradi katerega sme prodajalec izkoristiti navedeno izjemo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da za oprostitev plačila prometnega davka zadostuje že izjava kupca. V tem primeru, ko ni sporno, da so kupci predložili izjavo v smislu 1. točke 6. člena ZPD, kot predmet poslovanja pa navedli pogrebne storitve, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da za oprostitev plačila prometnega davka ni podlage. Po določbi 1. točke 6. člena namreč za promet proizvodov ne šteje prodaja proizvodov kupcu, ki je registriran za opravljanje trgovske dejavnosti oziroma prometa z blagom, ki te proizvode kupuje za nadaljnjo prodajo. V tej določbi torej ni vsebovana prodaja proizvodov kupcem, ki opravljajo storitveno dejavnost.

Ker so razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev skladni z dejanskim stanjem, kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe in s predpisi, na katere se sodišče sklicuje, sodišče pa je presodilo tudi vse tožbene ugovore in navedlo pravilne razloge za zavrnitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPD člen 6, 6-1, 6-2, 6-3, 7.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNjI4MQ==