<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 14/93
ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.14.93

Evidenčna številka:VS00419
Datum odločbe:03.06.1993
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja

Jedro

Dolžnost prodaje stanovanja imetniku stanovanjske pravice po določbi 117. člena stanovanjskega zakona zadene lastnika le tedaj, če je imetnikova stanovanjska pravica na stanovanju obstojala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991).

Po odločbi Sodišča združenega dela RS se je bil tožničin mož dolžan izseliti iz stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala izstavitev listine, na katere podlagi bi bil mogoč prenos lastninske pravice na tožečo stranko glede stanovanja. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če je tožničinemu možu stanovanjska pravica prenehala z odločbo Sodišča združenega dela RS z dne 24.4.1987, bi bilo treba uporabiti določbo 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Od tedaj dalje, ko je stanovanjsko razmerje prenehalo, je na strani tožeče stranke prišlo do nezakonite uporabe stanovanja, zaradi česar je tožničin mož s pretekom dveh let ponovno pridobil stanovanjsko pravico, s tem pa tudi upravičenje do odkupa stanovanja na podlagi določb stanovanjskega zakona. Sicer pa tožničinega moža ni bilo mogoče izseliti brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, zaradi česar je postal upravičenec do odkupa stanovanja na podlagi določbe 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dolžnost prodaje stanovanja imetniku stanovanjske pravice po določbi 117. člena stanovanjskega zakona zadene lastnika le tedaj, če je imetnikova stanovanjska pravica na stanovanju obstojala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991). Dejstva na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja pa ne omogočajo sklepanja, da je tožničin mož stanovanjsko pravico ob uveljavitvi stanovanjskega zakona na spornem stanovanju imel. Po odločbi Sodišča združenega dela RS z dne 24.4.1987 se je namreč iz stanovanja dolžan izseliti.

Okoliščina, da je dolžnost izselitve vezana na dodelitev najpotrebnejših prostorov, ne omogoča drugačnega sklepanja, predvsem pa ne analogne uporabe določbe 2. odstavka 128. člena stanovanjskega zakona, ki se nanaša na odklonitev prodaje stanovanja, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Gre namreč za dve različni dejanski in pravni situaciji; v prvi je, ne glede na zagotovitev najpotrebnejših prostorov, imetnikova stanovanjska pravica že prenehala, v drugi pa lastnikova dolžnost, da proda stanovanje, odpade, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče stanovanjsko razmerje ob določenem pogoju odpovedati.

Zgrešena je tudi revizijska teza, ki stanovanjsko pravico tožničinega moža veže na obstoj okoliščin po 3. odstavku 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (posledice nezakonite vselitve zaradi poteka 2-letnega prekluzivnega roka). V obravnavanem primeru namreč niti tožbena trditvena podlaga ne daje opore za sklepanje o kakršnikoli "vselitvi" v stanovanje in ne za obstoj dejstev, ki bi iz "nezakonite" rabe stanovanja omogočala oceno o pridobitvi upravičenja iz navedene določbe zakona o stanovanjskih razmerjih. Dolžnost izselitve iz stanovanja predpostavlja prenehanje stanovanjskega razmerja in izgubo stanovanjske pravice, oboje pa v tem primeru na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.

Razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, torej ni podan. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).


Zveza:

SZ člen 117, 128, 128/2. ZSR člen 50, 50/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTc2