<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 644/93
ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.644.93

Evidenčna številka:VS01364
Datum odločbe:01.12.1994
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 247/93
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje stanovanja - prodaja na obroke - plačilo prometnega davka

Jedro

Ob nedoseženem sporazumu o dodatnem zavarovanju (poleg tistega, ki ga stanovanjski zakon predvideva v svojem 124. členu) ter ob nestrinjanju imetnice stanovanjske pravice (tožnice), da bi sama mimo določb 3. odstavka 4. člena zakona o davku na promet z nepremičninami nosila prometni davek, se pač tožena stranka ne more sklicevati na siceršnjo ugodnost ob privatizaciji, ki je podeljena imetnikom stanovanjske pravice, niti na širšo razlago zakona o davku na promet nepremičnin, po kateri naj bi okoliščina, da je tožena stranka sama uporabnik proračunskih sredstev, narekovala prevalitev davčnega bremena na kupca (tožnico).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora s tožečo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo dvoinpolsobnega stanovanja št. 60 v IX. nadstropju hiše, v izmeri 61,03 m2 in sicer za kupnino v znesku 1,106.206,00 SIT, pri čemer je zavezanec in plačnik davka na promet nepremičnin tožena stranka kot prodajalec. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavi sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Nižji sodišči sta zmotno uporabili določbo 117. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91), 3. odstavek 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) in s tem v zvezi 1. odstavek 18. člena in 124. člen ZOR. Tožena stranka je sicer dolžna prodati stanovanje tožeči stranki, vendar mora pri tem ravnati kot dober gospodar. Zato dogovorjeno obročno odplačevanje kupnine terja dodatno zavarovanje. Določbi 124. člena ZOR in 122. člena stanovanjskega zakona nezadovoljivo varujeta prodajalca stanovanja. Res je, da 3. odstavek 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin določa, da davek od prometa plača prodajalec, vendar pa je to določbo treba tolmačiti širše. Tožena stranka kot prodajalec je namreč sama uporabnik proračunskih sredstev, zaradi česar bi bilo potrebno prevaliti obveznost plačila davka na stranko, ki ni uporabnik proračunskih sredstev. Če obvelja stališče izpodbijane sodbe, bi bil namen zakonodajalca, ki je v zbiranju proračunskih sredstev, izigran. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Lastnik stanovanja v primerih, ki so našteti v 128. in 129. členu stanovanjskega zakona ni dolžan prodati stanovanja, čeprav prejšnji imetnik stanovanjske pravice to zahteva. Vendar pa so izjeme, ki jih kot razloge za odklonitev prodaje stanovanja predvidevata navedeni zakonski določbi, takšne narave, da v njihov obseg ni mogoče uvrstiti okoliščin, ki jih tožena stranka uvršča v podlago svojega odklonilnega stališča do privatizacije spornega stanovanja. V tem pogledu vsebujejo razlogi izpodbijane sodbe prepričljiva stališča, s katerimi se revizijsko sodišče strinja. Le pristanek tožeče stranke na dodatne pogoje, ki jih stanovanjski zakon kot podlago za privatizacijo ne vsebuje, bi toženi stranki dajal legitimacijo za odklonilno stališče. Skrbnost dobrega gospodarja (1. odstavek 18. člena ZOR) je sicer imperativ za izpolnjevane obveznosti in uveljavljanje pravic, vendar se je na ta pravni standard mogoče enostransko sklicevati le v okviru tega, kar za veljavnost pravnega posla predpisuje zakon. Ob nedoseženem sporazumu o dodatnem zavarovanju (poleg tistega, ki ga stanovanjski zakon predvideva v svojem 124. členu) ter ob nestrinjanju imetnice stanovanjske pravice (tožnice), da bi sama mimo določb 3. odstavka 4. člena zakona o davku na promet z nepremičninami nosila prometni davek, se pač tožena stranka ne more sklicevati na siceršnjo ugodnost ob privatizaciji, ki je podeljena imetnikom stanovanjske pravice, niti na širšo razlago zakona o davku na promet nepremičnin, po kateri naj bi okoliščina, da je tožena stranka sama uporabnik proračunskih sredstev, narekovala prevalitev davčnega bremena na kupca (tožnico). Izpodbijana sodba ima zato prav, ko utemeljuje, da bi postavljanje dodatnih pogojev ob privatizaciji stanovanj - mimo v stanovanjskem zakonu določenih - izničilo zakonodajalčev namen, da se v določenem roku in pod določenimi prodajnimi pogoji izvede privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so bile pred tem v družbeni lastnini.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).


Zveza:

SZ člen 117, 128, 129.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTIx