<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 26/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.26.93

Evidenčna številka:VS00710
Datum odločbe:20.10.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:prometni davek od posebnih iger na srečo - davek na dobitek od posebnih iger na srečo

Jedro

Po 3. odstavku 35. člena zakona o prometnem davku se že samo opravljanje storitev fizičnim osebam šteje za plačano realizacijo ne glede na dogovorjeni čas in rok plačila. Zato okoliščina, da tožeča stranka (morda) plačil za opravljene storitve ni prejela takrat, ko so bile storitve opravljene, ampak pozneje, na nastanek obveznosti obračuna in vplačila davka ne vpliva.

Občani niso zavezani k plačilu davka na dobitke od posebnih iger na srečo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 2.8. 1993 štev. 710-Up/II-72/93-III/1-RM v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločitev v točkah: I/7, I/8, I/9 ter I/10 (v slednji samo v kolikor nalaga tožeči stranki knjiženje naloga pod točko I/7) izreka odločbe službe družbenega knjigovodstva prve stopnje, o d p r a v i .

II. V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je pregledala finančno-materialno poslovanje tožeče stranke za leta 1990, 1991 in 1992. Menila je, da to ni bilo v skladu s predpisi, zato je tožeči stranki zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti naložila, da mora:

1.) plačati davke in prispevke iz osebnih dohodkov v znesku 2,418.350,00 SIT, do 31. 12. 1992 obračunane zamudne obresti v znesku 7,228.206,00 SIT ter zamudne obresti od 1. 1. 1993 do dneva plačila; 2.) zmanjšati trajne vloge domačih oseb za 9,646.556,00 SIT, zmanjšati druge terjatve do delavcev za 2,418.350,00 SIT in povečati dobiček leta 1992 za 7,228.206,00 SIT;

3.) plačati prometni davek v znesku 47,175.266,60 SIT, do 31. 12. 1992 obračunane zamudne obresti v znesku 94,484.001,10 SIT ter zamudne obresti od 1. 1. 1993 do dneva plačila;

4.) povečati razne kratkoročne obveznosti in zmanjšati dobiček leta 1992 za 12,099.840,60 SIT;

5.) plačati zamudne obresti od nepravočasno plačanih akontacij prometnega davka v letu 1992 v znesku 65,008.495,80 SIT;

6.) povečati razne kratkoročne obveznosti in zmanjšati dobiček za leto 1992 za 25,596.191,10 SIT;

7.) povečati obveznosti za davke, prispevke in druge davščine v znesku 349,039.294,90 SIT, povečati razne kratkoročne obveznosti za 360,872.761,80 SIT in zmanjšati dobiček za leto 1992 za 709,912.056,70 SIT;

8.) plačati davek na dobitke od iger na srečo v znesku 349,039.294,90 SIT, do 31. 12. 1992 obračunane zamudne obresti v znesku 360,872.761,80 SIT in zamudne obresti od 1. 1. 1993 do plačila;

9.) ponovno razporediti ostanek dobička za leto 1992, ki se po ugotovitvah inšpekcije zniža za 740,379.882,40 SIT;

10.) v svojem knjigovodstvu opraviti ustrezna knjiženja nalogov pod točko 2, 4, 6 in 7.

Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo službe družbenega knjigovodstva je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Proti odločbi tožene stranke je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo. Odločbo izpodbija v celoti, razen v tistem delu, v katerem je tožena stranka odločala o ukrepih iz I/1. in I/2. točke izreka odločbe službe družbenega knjigovodstva prve stopnje. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke v delu, v katerem jo izpodbija, odpravi.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena v obsegu iz prve točke izreka sodbe, v ostalem delu pa je neutemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja najprej kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da prvostopne odločbe službe družbenega knjigovodstva ni izdal pristojni organ.

Prvostopne odločbe izdaja v kontrolnem postopku, ki ga vodi služba družbenega knjigovodstva, direktor podružnice (2. odst. 40. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji - Ur. list SRS štev. 1/85). Tožeča stranka izraža sum, da prvostopne odločbe ni podpisal direktor podružnice v Novi Gorici. Razen z okoliščinami, ki ne pomenijo kršitve postopka, kot bo v nadaljnjem obrazloženo, svojega suma z ničemer ne dokazuje. Zato ga sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati.

Tožeča stranka utemeljuje svojo trditev, da prvostopne odločbe ni izdal pristojni organ z okoliščino, da so kontrolni pregled opravili in ves postopek vodili delavci podružnice v Ljubljani, ne pa delavci podružnice v Novi Gorici, ki je krajevno pristojna za tožečo stranko. Po podatkih v spisu so res postopek vodili delavci podružnice v Ljubljani, vendar po pooblastilu direktorja podružnice v Novi Gorici. Ta jim je takšno pooblastilo lahko dal. Po 21. členu zakona o službi družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji lahko generalni direktor službe odredi, da določeno nalogo opravijo delavci drugih organizacijskih enot. Določene naloge z delovnega področja službe družbenega knjigovodstva torej načeloma lahko opravijo tudi delavci iz drugih organizacijskih enot, ne samo iz tiste, ki je krajevno pristojna. Zato ni ovire, da jih direktor krajevno pristojne organizacijske enote ne bi mogel pooblastiti za izvedbo kontrolnega pregleda in vodstvo postopka. Odločilno za presojo je, da je odločbo izdal predstojnik krajevno pristojnega organa. Do drugačnega zaključka tudi ne more privesti okoliščina, da je prišlo iz omenjenega razloga v uvodu prvostopne odločbe do pomotnega zapisa, ki je bil pozneje nadomeščen s pravilnim, katera podružnica izdaja odločbo. Uveljavljane kršitve postopka torej ni.

Po 1. odst. 41. člena zakona o službi družbenega knjigovodstva (Ur. list SFRJ štev 70/83...79/90; v nadaljevanju: ZSDK) kontrolira služba tudi pravilnost in pravočasnost izpolnjevanja obveznosti do družbenopolitičnih skupnosti in njihovih skladov iz davkov in drugih davščin, predpisanih z zakonom in drugimi predpisi. Če služba v kontrolnem postopku ugotovi, da nek davek, ki bi moral biti plačan, to ni bil, lahko zavezancu za njegovo plačilo naloži, da ga plača (1. odst. 55. člena ZSDK). Kot izhaja iz zgoraj navedenega zakonskega določila, je tudi odločanje v zvezi s pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti v njeni pristojnosti. Zato ugovor tožeče stranke, da služba družbenega knjigovodstva ni bila pristojna odločati o obveznostih, ni utemeljen. Drugo vprašanje pa je, ali in v kakšnem obsegu je tožeča stranka bila dolžna obračunavati in vplačevati davke, o katerih je služba v obravnavanem primeru odločala.

V zvezi z odločitvijo tožene stranke, nanašajočo se na odločitev v točkah I/3 in I/4 izreka prvostopne odločbe meni tožeča stranka, da je pravilno odbila ob davčne osnove "ufficio fidi, premik žetonov in devizno realizacijo z internim računom". Po njenem mnenju ne gre za odhodke podjetja ampak za nakupni rabat, odobren posojilni službi zaradi nakupa večjega števila žetonov. Prejeta plačila so zato manjša za odobreni rabat, prometni davek pa se plačuje od plačane realizacije na dan plačil.

Ker gre za davčno obveznost, ki bi morala biti plačana v letu 1991, je treba za odločitev uporabiti določbe zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list SFRJ štev. 4/91; v nadaljevanju: ZZUDPPS).

Davčni zavezanec je tožeča stranka, ki je opravila storitev (1. odst. 22. člena ZZUDPPS). Po 18. členu ZZUDPPS se davek od prometa storitev plača od prometa storitve, ki se opravi proti plačilu. Za ugotovitev, katero je tisto vplačilo, ki ga je tožeča stranka prejela v zvezi z opravljenim prometom storitev pa je treba ugotoviti, nasproti komu je bil promet storitev opravljen, vendar ne kakršnihkoli storitev, ampak storitev prirejanja iger na srečo. Od teh storitev je bilo namreč tožeči stranki naloženo plačilo prometnega davka.

Zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev: 32/80; v nadaljevanju:

ZIS) loči igre na srečo in posebne igre na srečo (1. člen ZIS). Po 38. členu ZIS so posebne igre na srečo: 1./ igre, ki jih igralci igrajo proti igralnici, 2./ igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu in 3./ igre na avtomate. Storitev prirejanja posebih iger na srečo, od katere je treba plačati prometni davek, je zato omogočenje igralcu, da igra na enega od omenjenih treh načinov, ne pa omogočenje, da sodelovanje v igri plača. Na kakšen način je prišel igralec do sredstev, s katerimi je plačal igralnici, da je lahko sodeloval v igri, ali gre za njegova lastna sredstva, ali si jih je izposodil in kdo mu jih je posodil, je zato za ugotovitev davčne osnove popolnoma irelevantno. Prejeta vplačila v smislu 7. točke 24. člena ZZUDPPS, na podlagi katerih se izračunava davčna osnova, so zato samo tista vplačila, ki jih vplačajo igralci (lahko tudi kdo drug za njih) za sodelovanje (igranje) v konkretni igri na srečo. Takšna plačila pa niso tista plačila, ki jih je prejela tožeča stranka za to, da je preko drugih oseb ali pa preko lastnih delavcev igralcem omogočila vzeti posojilo za to, da so sodelovanje v igri lahko plačali. Zato je stališče tožene stranke, da se za ugotovitev davčne osnove lahko od prejetih vplačil odbije samo vrednost dobitkov, izplačanih za igre na srečo in znesek, vplačan za socialne in humanitarne namene, ne pa tudi postavke, s katerimi je davčno osnovo zmanjšala tožeča stranka, pravno pravilno (7. točka 24. člena ZZUDPPS). Tožba tožeče stranke zato v tem delu ni utemeljena.

Odločitev, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločitvi v točki I/5 in I/6 izreka prvostopne odločbe, izpodbija tožeča stranka s trditvijo, da ji obveznost plačila prometnega davka ni nastala s storitvijo, ampak šele z realizacijo plačila. Zato akontacij davka na promet storitev ni plačala prepozno. Glede na to, da se ukrep pod točkama I/5 in I/6 prvostopne odločbe nanaša na opravljanje storitev iger na srečo v letu 1992, je treba za odločitev o stvari uporabiti določbe zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92; v nadaljevanju: ZPD). Po 3. odst. 35. člena omenjenega zakona se že samo opravljanje storitev fizičnim osebam šteje za plačano realizacijo ne glede na dogovorjeni čas in rok plačila. Zato okoliščina, da tožeča stranka (morda) plačil za opravljene storitve ni prejela takrat, ko so bile storitve opravljene, ampak pozneje, na nastanek obveznosti obračuna in vplačila davka ne vpliva. Zato tožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo službe družbenega knjigovodstva prve stopnje v točkah I/7 in I/8 izreka je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da so po ZIS igre na srečo tudi posebne igre na srečo. Ker zakon o davkih občanov (Ur. list RS štev. 36/88...48/90 ter prečiščeno besedilo 8/91; v nadaljevanju: ZDO/88) ne razčlenjuje davka na dobitke od iger na srečo, ni razloga, da bi se obveznost plačevanja omenjenega davka omejevala samo na redne igre na srečo. Takšno stališče tožene stranke pa izpodbija tožeča stranka v tožbi kot nepravilno. Meni namreč, da se davek na dobitke od iger na srečo plačuje samo od dobitkov, dobljenih pri rednih igrah na srečo, ne pa tudi od tistih, ki so bili dobljeni pri posebnih igrah na srečo.

Služba družbenega knjigovodstva je naložila tožeči stranki, da mora plačati davke na dobitke od iger na srečo, katerih ni obračunala in odtegnila pri izplačilu dobitka (po mnenju službe pa bi ga morala glede na 29. člen ZDO/88 - prečiščeno besedilo), samo od dobitkov pri igri bingo in od dela dobitkov na igralnih avtomatih.

Kot je bilo že zgoraj rečeno, loči ZIS v 38. členu tri vrste posebnih iger na srečo: igre, ki jih igralci igrajo proti igralnici, igre, ki jih igralci igrajo drug proti drugemu in igre na igralne avtomate. Če naj bi se določbe ZDO/88, nanašajoče se na obdavčenje dobitkov od iger na srečo, nanašale tudi na dobitke od posebnih iger na srečo, bi moral zakon natančneje določiti, kako naj se sploh izvajajo. Ni namreč mogoče prezreti, da pri igrah igralca proti igralcu igralnica sploh ni izplačevalec. Igralec, ki prejme dobitek pri takšni vrsti igre na srečo pa bi moral biti, po stališču tožene stranke, ravno tako zavezan plačati davek nanj. Tudi za takšno situacijo bi namreč bilo možno reči, da zakon ne omejuje obveznosti plačevanja davka samo na nekatere vrste posebih iger na srečo. Ker ZDO/88 ne dela razlike glede obveznosti plačevanja davka od dobitkov pri posameznih vrstah posebnih iger na srečo, je možen samo zaključek, da vse vrste posebnih iger na srečo glede plačevanja davka obravnava enako. Ker pa vsaj pri eni igralnica sploh ne more ravnati po 29. členu ZDO, je možno določbe ZDO, ki urejajo obdavčenje dobitkov od iger na srečo glede vprašanja, ali se sploh nanašajo tudi na obdavčenje dobitkov od posebnih iger na srečo, opredeliti najmanj kot nejasne. Nejasne določbe pa ne morejo iti v škodo tistih, ki naj bi bili dolžni nekaj storiti oziroma plačati.

Že zgoraj navedeno bi zadostovalo za ugoditev tožbi na odpravo izpodbijane odločbe v delu, v katerem je tožena stranka z njo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločitivi v točkah I/7 in I/8 izreka prvostopne odločbe. Je pa sodišče pri obravnavanju zadeve prišlo do zaključka, da zakonodajalec s sprejemom sedaj veljavnih določb, ki urejajo igre na srečo in obdavčevanje dobitkov od iger na srečo, ni imel namena uvesti obdavčenja dobitkov od posebnih iger na srečo. Za ugotovitev omenjenega zakonodajalčevega namena pa je potrebno poznati pot, kako je do sedaj veljavnih določb sploh prišlo. Temeljni zakon o igrah na srečo (Ur. list FLRJ 22/62) posebnih iger na srečo ni poznal. Po 1. členu in 1. odst. 2. člena je dovoljeval samo loterije, tombole, športne napovedi, loto in druge takšne igre, katerih se udeležuje veliko število ljudi, ki imajo možnost zadeti dobitke... (te igre na srečo bo sodišče v nadaljnji obrazložitvi tako, kot že v dosedanji in kot so bile označevane tudi v upravnem postopku, zaradi razlikovanja od "posebnih iger na srečo", označevalo kot "redne igre na srečo").

Zakon o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o igrah na srečo (Ur. list SFRJ štev. 16/65) je upravičil republike, da lahko za določene primere in pod določenimi pogoji predpišejo tudi prirejanje posebnih iger na srečo. Na podlagi tega zakona je SR Slovenija sprejela zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev. 29/65), ki je glede rednih iger na srečo določal samo, kdo je pristojen za izdajanje dovoljenj zanje, sicer pa je urejal samo posebne igre na srečo.

Sedaj veljavni zakon o igrah na srečo (Ur. list SRS štev. 32/80), ki je v celoti uredil vse igre na srečo v Sloveniji, je začel veljati 1. 1. 1981. V 1. odst. 1. člena opredeljuje, katere igre so igre na srečo in jih našteje enako kot jih je pred njim našteval temeljni zakon o igrah na srečo (redne igre na srečo), v 2. odst. 1. člena pa pove, da so igre na srečo tudi posebne igre na srečo. Med drugim je tudi določil, da se smejo udeleževati posebnih iger na srečo samo tuji državljani (47. člen ZIS).

V Uradnem listu SRS štev 21/74 je bilo objavljeno prečiščeno besedilo takrat veljavnega zakona o davkih občanov. Njegov 147. člen je določal:

"Davek na dobitke se ne plačuje:

1./ od posameznih dobitkov do vrednosti 500 dinarjev, ki jih pri igrah na srečo zadenejo občani;

2./ od zneskov, priigranih pri posebnih igrah na srečo."

Prva točka 147. člena se očitno nanaša na plačevanje davka na dobitke od rednih iger na srečo, v 2. točki pa 147. člen zakona zneske, priigrane pri posebnih igrah na srečo, izrecno in v celoti izvzame iz davčne obveznosti.

Omenjena zakonska določba ni bila spremenjena do uveljavitve naslednjega zakona o davkih občanov, ki je bil objavljen v Uradnem listu SRS štev. 44/82 (v nadaljevanju: ZDO/82). Ta je v 121. členu določil:

"Davek na dobitke se ne plačuje od posameznih dobitkov od iger na srečo do vrednosti, ki jo določi občinska skupščina."

V 121. členu ZDO/82 torej ni več izjeme iz 2. točke 147. člena zakona o davkih občanov iz leta 1974. Vprašanje je, ali je omenjena izjema prenehala obstojati, ali pa je morda še vedno ostala v veljavi, toda z veliko bolj nejasno oblikovanim zakonskim besedilom.

V obrazložitvi predloga za izdajo ZDO/82 (predlog za izdajo zakona oziroma njegova obrazložitev z dne 10. 5. 1979), nanašajoči se na obdavčenje dobitkov od iger na srečo, je zapisano, da naj bi (novi) zakon zadržal veljavno ureditev s tem, da je treba samo višino, do katere se davek ne odmerja, ustrezno zvišati.

V obrazložitvi osnutka ZDO/82 (osnutek zakona z dne 5. 11. 1979, oziroma njegova obrazložitev z datumom 12.11.1979) je zapisano, da vzdržuje osnutek zakona veljavno ureditev s tem, da vrednost dobitkov, na katere se ne plača davek, zvišuje na 1000 din.

Predlog ZDO/82 je bil objavljen v Poročevalcu Skupščine SRS in Skupščine SFRJ za delegacije in delegate z dne 7. 12. 1981. Iz njegove obrazložitve ni razvidno, da naj bi se veljavna ureditev kakorkoli spremenila. V obrazložitvi je samo zapisano, da naj bi se davek od igralnih avtomatov in aparatov za igro in razvedrilo določil v letnem znesku glede na vrsto, velikost in druge njihove lastnosti. Očitno pa je, da se ta del obrazložitve ne nanaša na obdavčenje dobitkov od posebnih iger na srečo. Razen tega je misel izražena v pogojniku, to je, kako naj bi se obdavčenje igralnih avtomatov (ne:

dobitkov pri igranju z njimi) uredilo v prihodnje.

Za ugotovitev namena zakonodajalca v zvezi s sprejemanjem ZDO/82 je tudi pomembna analiza delovanja in izvajanja davčnega sistema in davčne politike iz oktobra 1981, ki je bila sestavljena v zvezi s sprejemanjem novega zakona. V njej je navedeno: "Osnova za vsak davek je posamezen dobitek, davčna stopnja, ki jo določi občina pa naj bo za vso Slovenijo enaka glede na to, da so dobitniki iz različnih občin. Če davčna stopnja ne bi bila enaka, bi bilo obračunavanje in vplačevanje davka na dobitke od iger na srečo oteženo. Koristniki davka so občine. V interesu igre na srečo je, da se je udeleži čim več ljudi. Zato naj se prodajajo srečke in tombolske kartice v območju različnih občin, zaradi česar naj ostane sistem obdavčitve nespremenjen".

Vse navedeno kaže, da je bil ves čas sprejemanja ZDO/82 (od predloga za izdajo zakona do sprejetja zakona) izrecno in stalno izražana misel, naj se sistem obdavčevanja dobitkov od iger na srečo v primerjavi s tistim, ki ga je uveljavil zakon o davkih občanov iz leta 1974, ne spremeni. Zato se z uveljavitvijo ZDO/82 sistem obdavčevanja dobitkov od iger na srečo ni nič spremenil kljub temu, da se glasi 121. člen ZDO/82 drugače od 147. člena zakona o davkih občanov iz leta 1974. Drugačne ureditve tudi ni mogoče izvajati iz domneve, da se je ob samem sprejemanju ZDO/82 volja zakonodajalca spremenila v tem smislu, da naj se obstoječi sistem spremeni. Ves čas od predloga za izdajo zakona dalje je bilo besedilo 121. člena v bistvu enako (ob različnih numeracijah omenjenega člena glede na to, da se je število členov tekom postopka za sprejem zakona večalo ali manjšalo). Da zakonodajalec ni nameraval razširiti davčne obveznosti tudi na dobitke od posebnih iger na srečo, izhaja še posebej iz analize, omenjene v prejšnjem odstavku. Izrecno omenja samo prodajo srečk in tombolskih kartic, to je pripomočkov za igranje v rednih igrah na srečo, pri čemer poudarja, naj ostane davčni sistem nespremenjen.

Dodatno k zgoraj navedenemu pa je treba opozoriti, da iz samega ZDO/82 ter ZIS izhaja, da z uveljavitvijo ZDO/82 ni bilo uvedeno obdavčenje dobitkov od posebnih iger na srečo. Izostanek 2. točke 147. člena zakona o davkih občanov iz leta 1974 iz besedila ZDO/82 je samo posledica ugotovitve, da ni potrebno še enkratno zapisovanje tega, kar je v zakonu na drug način že tako zapisano. To pa je, da se davka na dobitke od posebnih iger na srečo ne plačuje, kar izhaja iz 47. člena ZIS in 119. člena ZDO/82. Posebnih iger na srečo so se namreč lahko udeleževali samo tuji državljani (47. člen ZIS). Domači državljani - občani - zato sploh niso mogli zadeti dobitkov pri posebnih igrah na srečo. Po 119. členu ZDO/82 pa je bil davčni zavezanec samo občan (to pa tuj državljan ni bil), ki je v Sloveniji pri igrah na srečo zadel dobitek. Ker je bilo že z omenjenimi zakonskimi določbami dovolj jasno povedano, da se davek na dobitke od posebnih iger na srečo ne plačuje, je odpadla potreba za prenos določbe iz 2. točke 147. člena zakona o davkih občanov iz leta 1974 v ZDO/82. Zato je, glede na vse navedeno, več kot očitno, da se z uveljavitvijo ZDO/82 sistem obdavčevanja dobitkov od iger na srečo ni prav nič spremenil. Z omenjenim zakonom zato davek na dobitke od posebnih iger na srečo ni bil uveden.

Določba 119. člena ZDO/82 je bila dopolnjena z 69. členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davkih občanov (Ur. list štev. 9/85). Po dopolnjenem 119. členu ZDO/82 je davčni zavezanec za davek na dobitke od iger na srečo občan in tuj državljan, ki v SRS pri igrah na srečo zadene dobitek. S takšno dopolnitvijo zakona pa ni bil uveden nek nov davek - davek na dobitke od posebnih iger na srečo, ampak samo razširjena davčna obveznost od dobitkov od rednih iger na srečo še na tuje državljane. Do omenjene dopolnitve namreč tuji državljani tudi davka na dobitke od rednih iger na srečo niso plačevali. Pravilnost takšne razlage dopolnitve 119. člena ZDO/82 izhaja tudi iz obrazložitve osnutka predloga sprememb in dopolnitev. ZDO/82 je prenehal veljati z uveljavitvijo ZDO/88. Določbe tega zakona, ki urejajo plačevanje davka na dobitke od iger na srečo (25. do 29. člen prečiščenega besedila - Ur. list RS štev. 8/91) so enake določbam 119. do 123. člena ZDO/82. Edini logičen zaključek je, da z uveljavitvijo ZDO/88 do tedaj veljavni sistem plačevanja davka na dobitke od iger na srečo ni bil nič spremenjen. To pa pomeni, da na dobitke od posebnih iger na srečo davka tudi po sedaj veljavnem zakonu o davkih občanov ni treba plačevati. Zato tožeči stranki ob izplačevanju dobitkov ni bilo treba ravnati po 29. členu ZDO/88.

V zvezi z zavrnitvijo pritožbe zoper odločitev v točkah I/7 in I/8 izreka prvostopne odločbe je torej tožena stranka zakon nepravilno uporabila. Zato je sodišče na podlagi 42. člena ZUS izpodbijano odločbo v omenjenem obsegu odpravilo. V posledici tega pa jo je moralo odpraviti še tudi v nadaljnjem obsegu, kot to izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, in sicer v kolikor se nanaša na točko I/9 izreka prvostopne odločbe zato, ker se ostanek dobička za leto 1992 ne zniža za toliko, kolikor je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.


Zveza:

ZPD člen 35, 35/3.ZDO člen 25, 26, 27, 28, 29.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODY4