<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 14/93
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.14.93

Evidenčna številka:VS00692
Datum odločbe:23.11.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:davek od prometa storitev

Jedro

Od storitev, za katere plačilo ni bilo zaračunano (če je bila storitev zaračunana, je samo vprašanje kdaj je davčna obveznost nastala), davka od prometa storitev ni treba plačati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, centrala, Ljubljana, z dne 11. 3. 1993, štev. 71-Up/II-8/92-III/1-DM, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje naložila tožeči stranki, da mora:

1./ povečati obveznosti za poseben zvezni davek za 64.201,30 SIT in ga vplačati, 2./ povečati obveznosti iz naslova zamudnih obresti od posebnega zveznega prometnega davka do 13. 1. 1992 za 143.428,20 SIT in jih vplačati, 3./ povečati obveznosti za temeljni prometni davek za 8.684,00 SIT in ga vplačati, 4./ povečati obveznosti iz naslova zamudnih obresti od temeljnega prometnega davka do 13. 1. 1992 za 200.384,70 SIT in ga vplačati, 5./ povečati izredne odhodke za 162.885,30 SIT, 6./ povečati odhodke financiranja za zamudne obresti za 343.812,80 SIT, 7./ obračunati in vplačati zamudne obresti za zgoraj navedene prometne davke od dneva njihovega obračuna 13. 1. 1992 do vplačila prometnih davkov ter 8. in 9./ opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja in obvestiti službo družbenega knjigovodstva o izvršitvi odločbe.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi samo odloči.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavzela stališče, da mora tožeča stranka plačati tudi posebni zvezni davek od prometa storitev za leto 1990, oziroma temeljni davek od prometa storitev za leto 1991 od tistih storitev posredovanja, ki so jih opravili akviziterji tožeče stranke pri posredovanju prodaje proizvodov podjetja M. d.o.o.

Stališče tožene stranke je načeloma pravilno. Pogodbo o posredovanju (ali zastopanju, kar za odločitev ni pomembno) prodaje proizvodov podjetja M. d.o.o. je sklenila z njim tožeča stranka. Akviziterji, ki so neposredno opravljali storitve posredovanja pa so bili pogodbeno vezani samo na tožečo stranko, ne pa na podjetje M. d.o.o. Davčni zavezanec za plačilo davka od prometa storitev posredovanja bi bila zato lahko samo tožeča stranka ne glede na to, ali je te storitve opravila sama ali s pomočjo fizičnih oseb, s katerimi je sklenila pogodbe o delu. To izhaja tudi iz 2. odst. 12. člena zakona o posebnem zveznem davku od prometa proizvodov in storitev za financiranje JLA v letu 1990 (Ur. list SFRJ štev 55/90; v nadaljevanju: ZFJLA), ki ga je treba uporabiti za leto 1990, in iz 2. odst 22. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list 4/91; v nadaljevanju: ZZUDPPS), ki ga je treba uporabiti za leto 1991. Ne glede na to pa je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

ZFJLA določa v 12. členu za leto 1990 obveznost plačila davka od prometa storitev samo od tistih storitev, ki so bile opravljene za plačilo. Enaka obveznost izhaja tudi iz 1. odst. 19. člena in 1. točke 2. odst. 22. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. list SFRJ štev. 33/72...13/90), na katerega napotuje 2. odst. 1. člena ZFJLA. Za leto 1991 pa določa ZZUDPPS v 18. členu, da se davek od prometa storitev plača samo od tistih storitev, ki se opravijo proti plačilu. A contrario torej od storitev, ki niso bile opravljene za plačilo, to pa pomeni od storitev, za katere plačilo ni bilo zaračunano (če je bila storitev zaračunana, je samo vprašanje, kdaj je davčna obveznost nastala), davka od prometa storitev ni treba plačati.

V računskem upravnem sporu odloča sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku (1. odst. 39. člena ZUS v zvezi s 68. členom zakona o službi družbenega knjigovodstva - Ur. list SFRJ štev. 70/83...79/90). Iz izpodbijane odločbe (5. stran 3. odst.) izhaja ugotovitev tožene stranke, da v računih, izdanih podjetju M. d.o.o., niso bile zajete provizije, ki naj bi jih tožeča stranka izplačala svojim akviziterjem. Če je tako, potem tožeča stranka svojih storitev, ki jih je opravila preko akviziterjev, podjetju M. d.o.o. ni zaračunala. Zakaj jih ni zaračunala, če jih res ni, je njena stvar. Če jih ni zaračunala, jih je opravila brezplačno. Od takšnih storitev pa davka od prometa storitev ni dolžna plačati. Toda na 5. strani izpodbijane odločbe je tožena stranka v 3. odst. tudi navedla, da je tožeča stranka z omenjenimi računi zaračunavala tudi provizije od akviziterske prodaje. O okoliščini, ki je za odločitev bistvena, je torej v izpodbijani odločbi nasprotje, zaradi česar o sporu ni mogoče odločiti. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odst. 39. člena ZUS odpravilo. Za ponovno odločitev o utemeljenosti pritožbe zoper prvostopno odločbo bo zato morala tožena stranka ugotoviti, ali sama ali pa tako, da bo zadevo vrnila prvostopnemu organu v dopolnitev postopka (242. člen zakona o splošnem upravnem postopku), ali je tožeča stranka storitve, ki jih je opravila za M. d.o.o. preko svojih akviziterjev zaračunala in nato ustrezno odločiti.


Zveza:

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev člen 18.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODUw